Franc Jakopin

Odlomek iz Spominov

ki jih je zapisal in uredil Primož Jakopin,
poleti 1999 na Belem Križu, jeseni 1999 in poleti 2002 v Ljubljani


Rodovnik očeta, Jakoba Jakopina

     Prvi po ustnih virih znani Jakopin je bil rojen 1796. leta na Studenem na Blokah. Spomnil se je še francoske okupacije v letih 1809-1813. Doma so bili sicer kmetje, vendar so bili vsi priučeni v tkanju, bil je tkalec. Ta praded, po imenu Anton, se je okoli leta 1825 priženil na bajto v Grahovo pri Cerknici.

     Njegov brat je ostal na domačiji na Studenem, zdaj nova hiša ob cesti, ki se odcepi od glavne ceste Grahovo - Bločice - Bloška polica - Nova vas na levo kakšna dva kilometra pred Novo vasjo, približno pet kilometrov od Bloške police in ki pelje na Radljek. Od križišča naprej je to prva hiša v Studenem, ki ima menda samo 10 hiš. Vasica leži na višini 730 metrov. Vzporedno z mojo generacijo živi na domu Stane Jakopin, rojen 1926, njegov brat Drago, rojen 1930 pa živi v Cerknici, tretja hiša z ljubljanske strani na desni strani. S Stanetom in Dragom imamo skupnega prapradeda. Stane ima ženo, ki je priženjena z Bloške Ulake, je nekaj mlajša od njega in sina, gradbenega tehnika, ki je poročen s prodajalko tekstila na Bloški polici in imata tri otroke. Vsi živijo v omenjeni novi hiši. Stara hiša je tudi še ohranjena, stoji kakšnih 50 metrov više od nove. Ob njej je še hlev in star skedenj, kjer je lepo videti v orodju in drugih kmečkih predmetih, recimo v košu, še ohranjeno tradicijo iz 19. stoletja. Posebno zanimiva je znotraj tega skednja iz hrastovih brun sestavljena kamra z letnico 1735 (letnica ni povsem jasno vidna). Ta kamra je imela baje poleti in pozimi enako nizko temperaturo, tako da so v njej shranjevali tudi za temperaturo občutljiva živila, kot npr. suho meso. Med novo hišo in skednjem je veliko novo poslopje z garažami za avtomobile in poljedelske stroje, ki so vzdrževani v brezhibnem stanju. Kmetuje še Stane z ženo, sin pa najbrž skrbi za agromehanizacijo. Staro hišo uporabljajo v glavnem v pozni jeseni in pozimi, kadar imajo koline, da se v novi hiši ne širi duh. Ukvarjajo se v glavnem s pridelovanjem sena in krmljenjem kakšnih 7 glav živine. Stane je tudi vešč različnih mizarskih in drugih del, ki so nujna na kmetiji.

     Po očetovem pripovedovanju si je praded Anton s tkanjem kmalu pridobil toliko zemlje, da je bil izenačen s tkim. četrtzemljaki, ki jih je v Grahovem in okolici večina. Takrat južne železnice še ni bilo, Grahovo pa je približno na pol poti med Ljubljano in Trstom, vendar so se ljudje večinoma oskrbovali s tehničnimi in drugimi rečmi v Trstu. Tja so hodili peš čez Javornike in pot je trajala približno 16 ur. Da jim ta pot ni bila preveč neugodna in težka, kažejo besede, ki jih je ta praded uporabil: "Svajderc se mi je zlomu, bom morou jutre v Trst stop't po nouga." Od tam so se oskrbovali tudi z oljem, ki so ga navadno nosili v putrhih (sodčkih) na rami. In ko se je nekoč ta Anton s tem putrhom sprehajal po tržaškem pomolu, se mu jue približal tržaški fantič in ga ogovoril: "Stric, kje ste pa dobili ta tako lepo okrašen putrh? Si ga lahko malo ogledam?" Anton mu je putrh dal v roke, fantič pa je skočil v morje in odplaval k drugemu pomolu, oddaljenem kakšnih 30 metrov. Od tam mu je pomahal in odšel s svojim plenom. Praded pa se je vrnil domov brez olja. Njegov sin Tomaž, rojen okoli 1825, je doživel samo nekaj čez 50 let. Umrl je leta 1879 in sicer na precej nenavaden način. Na Notranjskem je bila nekoč navada, da so z vozovi s Slivnice ali z Racne gore vozili seno, listje ali hlode in ker so bile ceste kamnite in vegaste, so običajno, da se ne bi voz prevrnil, z rameni podpirali nevarno stran. Tako je Tomaža, ko se je voz prevrnil, pokopalo pod njim. Ob njegovi smrti je bil moj oče Jakob star 13 let (stari oče Anton je preživel svojega sina za 2 leti - umrl je 1881). Tomaž se je poročil z Marijo, roj. Marcelan iz Hotedrščice. Oba sta morala še delati tlako, pred letom 1848, pri gradnji južne železnice. Tomaž in Marija sta živela v Grahovem, v hiši tik ob šolskem poslopju, tako da je oče bil tako rekoč v šoli doma. Ko so v devetdesetih letih 19. stoletja šolo razširili, so stricu Antonu, očetovemu bratu, sezidali nadomestno hišo na mestu sedanje Merteljeve hiše. Sezidana je bila tako površno in brez pravih izoliranih temeljev, da so jo naslednji rodovi nenehno popravljali in obnavljali, v glavnem neprestano. Oče je bil zelo dober učenec, menda vpisan v zlato knjigo. Da mu ni umrl oče, bi se bil mogoče šolal še naprej. Mati Marija je bila menda zelo skopa, verjetno tudi zaradi pomanjkanja. Govorili so, da je vso zimo kuhala polento in koruzni močnik v loncu, ki ga ni nikoli pomila, da ne bi šlo kaj v nič. Imela sta 3 otroke, najstarejši je bil Anton, roj. 1862, drugi moj oče Jakob, roj. 24. julija 1866 in tretja Marija, rojena 1870. Oče Jakob je umrl 24. junija 1944. Mati Marija je takoj po Tomaževi smrti izročila posestvo najstarejšemu sinu Antonu, ki se je kmalu poročil pri Urbasovih v Grahovem. Oče je bil od 15. leta naprej bil enajstkrat na sezonskem delu (od oktobra do marca) v Slavoniji blizu Županje in Šida in v Romuniji blizu Arada. Prvi dve leti je delal kot "fant", ki je skrbel za ognjišče in kuhanje polente. Sekali so stoletne hrastove gozdove in na mestu iz tega lesa izdelovali doge za sode. Delo se je odvijalo navadno sredi teh pragozdov; ko je prišla enota, navadno 10 mož in kuhar, so si morali postaviti na določenem, odrejenem odseku bajto. Njim nadrejeni pisarji, imenovali so se škribani, so jim odkazali prostor in delo. Te kolibe oziroma bajte niso imele streh, znotraj pa je bilo na tleh na sredi kurišče, kjer je gorel ogenj nepretrgoma od oktobra do marca. Okrog omejenega ognjišča so si navadno preskrbeli slamnata ležišča, v enem delu ognjišča pa je stal kotlič, kjer se je trikrat na dan kuhala polenta. Zabelili so jo s slanino. Delati so začeli zgodaj zjutraj, tako da so velikokrat poslušali tudi volkove, ki so se približevali tem naseljem (ena bajta na pol hektara gozda). Zanimivo je, da so prve mesece to hrano dobro sprejemali, februar in marec pa sta bila že kritična - veliko jih je dobilo skorbut ali kaj podobnega. Redkeje se je zgodilo, da so si v precej oddaljenih vaseh preskrbeli meso in imeli nedeljski priboljšek.

     Ljudje so nagibali k temu, da so vedno olepševali svoj ekonomski in siceršnji položaj. Če se je kdo, za katerega so vedeli, da skoraj nima, da bi si kupil obleko in se normalno prehranil, hvalil in ošabno obnašal, so dejali: "Laj ga laj ga, fant c'garo puši, pa r't kaže." Opazne so bile tudi razlike v notranjskem narečju med mestnimi prebivalci Loža, ki so se šteli za gospodo in med kmečkimi ljudmi iz okoliških vasi. Tako so se norčevali iz ložanskega bolj gosposkega govora. Kmet, ki je srečal znanega Ložana, ga je vprašal: "Janəs, kaj s' pa dənəs ju?" ("Janez, kaj si pa danes jedel?") Odgovor: "I kaj, meso." Spet vprašanje: "Kaj, mesu? Pa s' od muočnəka očajfan." Odgovor: "Lahko, k' səm pa otroke pitau."

     Oče je pripovedoval še več različnih štorij. Tako je vedel povedati, da sta se v neki cerkvi v Loški dolini dogovorila župnik in mežnar, da bi kazalo mašni obred nekoliko popestriti s konkretno ilustracijo božjega bivanja. Župnik je naročil mežnarju, naj preskrbi lepega belega goloba in ga med mašo zadržuje na vernikom neopaženem kraju in ko bo sam oznanil: "Pridi, sveti duh, napolni srca vseh vernih ...", naj goloba spusti, da bo poletel nad verniki v cerkvi. Ko se je župnik ustavil, da bi se zgodil ta prizor, je namesto goloba zaslišal mežnarjeve besede: "Gaspud, ga naj, ga j' mačka snajla." Podobno zgodbo je pripovedoval s svojega sezonskega dela v Slavoniji, kjer so Kranjci ob nedeljah včasih obiskovali v bližnjih farah tudi mašo. Da bi si župnik in organist izboljšala svoj ekonomski položaj, je župnik menda naročil organistu, naj ponoči iz ovčjih staj izmakne kakšno ovco. Ker zjutraj organist ni dobavil naročenega in se pri župniku tudi ni oglasil, je župnika med mašo gnala tolika radovednost, da je svojo tatinsko zamisel vključil kar v obred. Zapel je, kot bi bilo besedilo del latinske maše in da bi bilo razumljivo samo organistu: "Organistuleee, si je dobiooo kaj beeee?" Organist je odorglal nazaj in zapel: "Domineee, nisam dobio beeee, dobiooo sam batineee." Ko je v devetdesetih letih bilo strankarsko življenje na Kranjskem že zelo vročično in so se spopadali klerikalci in liberalci, oče je bil, čeprav veren, liberalec, ob nekem klerikalnem predvolilnem shodu, ko je nastopil znani klerikalni politik Šušteršič, se je zbrala precejšnja množica vaščanov, med njimi so bile zelo kričave tudi ženske, čeprav niso imele volilne pravice. Vpile so: "Živio Šušteršič!" Med tem navdušenjem se je oče z velikansko čevljarsko šivanko z dreto prerival med ženskami in pri vsaki naredil šiv na krilu, na koncu pa še oba dela krepko zvezal skupaj. Nato si je poveznil suknjič čez glavo, da ga ne bi prepoznale in s pripravljeno dolgo leskovko parkrat udrihnil po ženski gruči z besedami: "Jest t' bom dau Šušteršiča!" Cvileč so se razbežale, njihova dolga krila pa so se reskajoč trgala.

     Tudi na Štajerskem sta se ti stranki že živahno kosali. Precejšnjo vlogo pri tem je imel tudi župnik, ki je že kar s prižnice poučeval vernika, katera stranka je prava. Napadal je zlasti gostilničarja in trgovca Jarnoviča, ki je sicer hodil redno k nedeljskim mašam, češ da se v njegovi gostilni med mašo zadržuje precej mladih moških, namesto da bi bili v cerkvi. Ker je puščica opazno letela na Jarnoviča, je ta ob tem delu pridige vstal s svojega sedeža in stal tako dolgo, dokler je bil napadan. Ker se seveda ni spodobilo, da bi župniku kdo ugovarjal v cerkvi, se je to navadno dogajalo takoj po maši, pred cerkvijo, kjer je bil nameščen velik kamen, od koder so navadno razglašali občinski sluge kakšne nove odredbe. Liberalci so si dali navadno s tega kamna dali duška in od tam napadali klerikalce.

     Naslednji peripetljaj naj bi se zgodil na Pohorju. Da bi verniki bolj z veseljem v ritmu stopali okrog oltarja in bolj radodarno polagali novce na pripravljeni pladenj, jim je organist zaorglal živahno polko s pritišanim besedilom: "Le dajte krofači, da boma mela za mesau." Takrat je bilo na Pohorju namreč veliko ljudi z golšo, zaradi pomanjkanja joda v vodi, sol pa še ni bila jodirana.

     Pravega vojaškega roka oče ni odslužil, ker je imel ploske noge, bil pa je 2 meseca na vajah v okolici Trsta, leta 1888. Iz prihrankov sezonskega dela si je potem oče v 90-tih letih kupil v Vrhniki pri Ložu posestvece, vendar tako, da si je lastnica pridržala stanovanje in obilni preužitek. Ta bivša lastnica se je pisala Petras, njej pa so rekli Petrasica. Imela je vsaj 3 hčere, od katerih naj bi se ena poročila z mojim očetom. Ker so pa vse že služile v mestu, se ni nobena hotela vrniti domov in vzeti očeta za moža. Zato se je moral s Petrasico dogovoriti za odkup posestva, da bi se lahko oženil drugje. Sosednja hiša je bila hiša Antončičevih. Oče se je poročil 1896 z Marijo Škrbec, po domače Baštuc, iz Pudoba. S to ženo je imel sina Jakoba (Japca), rojenega 10. aprila 1897, umrlega v Kalaču v Rusiji 13. aprila 1993, in hčer Marijo (Mico), rojeno 7. septembra 1898 in umrlo 1. novembra 1991. Njuna mati je umrla leta 1901.

     Japec je že kot otrok najraje brodil po rečici Obrh, ki teče po sredi vasi Vrhnika. Pripoveduje tudi o tem, da so ljudje otrokom pripovedovali, da se novorojenček dobi iz te reke na ta način, da se drgneta kamen ob kamen in tako ljudje dobijo otroka iz vode (ne da ga prinesejo štorklje). Velikokrat je prišel domov z mokrimi hlačami in spominja se, da mu jih je nova mama otresla in posušila. V Obrhu je bilo veliko postrvi. Otroci so jih lovili z ostmi in jih naskrivaj pekli, nataknjene na palico nad ognjem. Japčev otroški prijatelj je bil Ovščev Janez. Na dvorišču, kjer so sekali drva, sta se igrala na ta način, da je Janez podajal dračje na tnalo, Japec pa je to s sekirico sekal. Zgodilo se je, da stvar ni bila dobro sinhronizirana in naenkrat sta z Janezove roke odletela 2 prsta. Mogoče mu je pozneje ta invalidnost pripomogla, da mu ni bilo treba v 1. svetovni vojni na fronto in je ostal živ. Skupaj sta hodila tudi v šolo, v 2 kilometra oddaljeni Stari trg in se šla konja in kočijaža, tako da je imel prvi v ustih kratko palico, ki je imela na vsakem koncu vrvico, drugi pa ga je poganjal in vlekel vrvico kot vajeti enkrat levo enkrat desno. Nadučitelj v Starem trgu je bil takrat Žebre, ki so mu učenci rekli Žrebec, njuna učiteljica pa je bila Fani Kozamernik ali na kratko Koza. Ko je Janez po Fanijinem mnenju naredil neki večji prekršek, ga je kaznovala tako, da je moral poklekniti pred tablo, ona mu je glavo stisnila med kolena in ga začela tepsti po zadnji plati. Fant pa ni bil od muh, vzdignil je glavo in vrgel učiteljico po odru, potem pa se le s težavo izmotal iz njenega dolgega krila na svetlo.

     Na Racni gori je lesenonogi vrhniški črednik, invalid iz avstrijsko-turške vojne v Bosni 1878, pasel ovčjo čredo. Večkrat sta ga na paši obiskala tudi Japec in Janez ter poslušala njegovo pripoved o tem, da je za Snežnikom že konec sveta. Večkrat je uprizoril tudi igro z najbolj zlobnimi koštruni, tako da je na enem sedel Japec, na drugem Janez, črednik pa je oba koštruna z gobcema podrsal, tako da sta se besno zagnala drug v drugega. Ko sta jezdeca seveda kmalu ležala na tleh, se je črednik iz vsega srca nasmejal. Ko se je Japec vrnil domov, ga je mama okregala: "Si spet na koštrunu jezdil, smrdiš ko kuga!"

*****