V naslednjem šolskem letu, pozno jeseni, sem pri lektoratu in predavanjih pri Lebnu prvič opazil Gitico. Ona je namreč po vrnitvi staršev leta 1945 ostala še eno leto v Bregenzu pri družini zdravnika Feuersteina, kjer sta z domačo hčerjo leta 1946 maturirali. Po okupaciji leta 1941 je bila v Leskovcu nemška policijska oziroma žandarmerijska enota. Posamezniki so stanovali po hišah in nekaj jih je bilo tudi pri Vahčičevih. Ta enota je sodelovala pri ustrelitvi prvih desetih talcev na Spodnjem Štajerskem, v gozdu med Brežicami in Bizeljskim, 31. avgusta 1941. Videti je, da je Gitica morala slišati za to početje in naključje je hotelo, da je bila med desetimi ustreljenimi tudi absolventka Celjske gimnazije Ivanka Uranjek iz Savinjske doline, ki je bila v gimnaziji 2 razreda pred menoj in sem jo dobro poznal iz zavetišča Cirila in Metoda. Že v gimnaziji je najbrž bila članica SKOJ-a, skupaj s sošolko Šlandrovo iz Šoštanja (sestra Šlandrove Mica Šlandrova je bila pozneje žena Mihe Marinka). Kasneje se je Gitica odločila, da o tem dogodku napiše svojo prvo samostojno knjigo Devet<185>fantov<185>in<185>eno<185>dekle. Zanjo je leta 1961 dobila drugo Kajuhovo nagrado, izdala pa jo je založba Borec. Ti policisti so najbrž tudi obvestili Vahčičeve, da bodo izseljeni in kdaj. Zato sta Gitičina mama in oče preko nekega sorodnika strica Ancija (papačkov daljni sorodnik) organizirala odhod s tovornjakom v Hohenems k papačkovi sestri Miciki. Šle so mati in obe hčeri. Oče je ostal v Leskovcu in bil odpeljan v delovno taborišče blizu Schwarzwalda. Ko si je našel službo v Lahru, v trgovini z železnino in si dobil tudi stanovanje, v Allmannsweiherju??, sta žena Gita in hči Sonja prišli k njemu, Gitica pa je ostala, zaradi šolanja, pri teti. Videti je, da je mama pripeljala s seboj v Hohenems veliko živeža in druge robe, kot nekakšno plačilo, da bo Gitica lahko tam stanovala. Gitica se pri teti ni preveč dobro počutila, hrana je bila slaba in nezadostna; kaže da so pripeljano uporabili bolj zase. Zato ni čudno, da se je leta 1942 na povabilo sošolke Hedi Feuerstein z veseljem preselila k njim. Tistega leta je vzhodni fronti padel Hedin starejši brat in je Gitica pri starših nekako nadomestila manjkajočega družinskega člana. Drugi sin, rojen 1924, je bil ves čas vojne najprej na zdravljenju v Švici, ker je imel težave s kostmi, potem pa so ga pustili tam do konca vojne, da ne bi bil vpoklican. V šoli je Gitica, kljub neznanju nemščine, hitro napredovala. Imela je sicer dobro podlago, saj je od leta 1938 do 1941 obiskovala v Ljubljani prve tri razrede klasične gimnazije, vendar se nemščine ni učila. Od prvega razreda naprej so imeli latinščino in francoščino, v tretjem pa še grščino. Le v matematiki, s katero je imela težave že v Ljubljani, je precej šepala, tako da je mama prosila profesorja dr. Richarda Strochala, da je Gitico inštruiral matematiko. Za inštrukcije se je odločil kljub temu, da mu je stara mama vnaprej povedala, da nimajo denarja in da ne ve, kako bodo plačali. Za inštrukcije potem ni zahteval nobenega plačila. Dr. Strochal je med vojno v Bregenzu poučeval matematiko (kot potencialni nasprotnik nacizma je bil z univerze v Innsbrucku kazensko premeščen na gimnazijo v Bregenzu); po vojni je bil rektor univerze v Innsbrucku. Poleg matematike je imela Gitica sprva težave s telovadbo ("Leibeserziehung"), ker iz prejšnjih let ni imela skoraj nobene fizične kondicije. Posebno pa so bili v šoli presenečeni, ko je že po enem letu pisala v nemščini najboljše spise v razredu. V višjih razredih je začela v nemščini tudi pesniti, precej pod vplivom takrat moderne Rilkejeve poezije. V Bregenzu se je v gimnaziji tudi seznanila s koroško rojakinjo Marico Reichmann, poznejšo dr. Taurer, katere starši so bili tudi izseljeni kot koroški Slovenci.
Pri reševanju stanovanjskih problemov je bila vedno v igri tudi teta Mica, papačkova sorodnica, verjetno mrzla teta, rojena v devetdesetih letih, ki je z možem (med vojnama je delal v rudnikih v Belgiji ali Holandiji in dobil silikozo, rad se je hvalil, kako je med prvo svetovno vojno na soški fronti Italijane natikal na bajonet in metal čez ramo) in pozneje, ko je umrl, sama, stanovala pri Vahčičevih. Najprej je stanovala v drugem nadstropju ... (vprašat teto Sonjo).
Z neposrednimi sosedi, ??, na številki 13, smo se sicer vedno vljudno pozdravljali, kakšnih ožjih stikov pa nismo imeli, čeprav je bil oče doma z Vidma, menda celo sosed Vahčičevih. Poleg njih, na številki 11, je bila Gitičina šivilja gospa ?? Ščukovt, poročena z mizarjem Ščukovtom. Imela sta hčer Ireno (približno 1950), ekonomistko, poročeno in ločeno, z enim sinom. Ukvarjala se je z butiki. Na številki 9, kjer je spodaj stanovala gospa z mačkami, je stanovala v prvem nadstropju tudi moja učiteljica iz prvega razreda, Vida del Cott (1902-1996), z možem, kinologom in lovcem, sicer sodnikom Kodrom; prijateljevali so s Cirmanovimi. O svojem drameljskem učiteljevanju je imela lepe spomine in je vedela veliko zanimivega povedati o tistem času. Pozneje je službovala v Ihanu, ki pa je leta 1941 pripadel Nemčiji, tako da ona iz Ljubljane ni mogla več nazaj v službo. Bila je že med vojno nekako upokojena, tako da je verjetno v Sloveniji dosegla enega najdaljših penzionističnih stažev - 54 let.
O Gitičinem rodu je znanega razmeroma malo. Očetova starša sta imela trgovino na Vidmu pri Krškem. Rojena sta bila, mati okoli 1880, oče pa je bil nekaj let starejši. Oba sta umrla stara okoli 53 let, oče menda predvsem za posledicami alkohola, mati pa verjetno prav tako kot Gitica od anevrizme. Ko se je nekega jutra leta 1933 odpravljala z vlakom v Zagreb, jo je pred hišo že čakala zaprežena kočija. Ko je mati že sedela v kočiji, je pred odhodom pogledala v denarnico in ugotovila, da ji manjka tisočak; tisočak je bila takrat mesečna plača srednjega uradnika. Razburila se je, se onesvestila in umrla. Gitičin oče Anton, imenovan tudi Zvonko, je bil najstarejši sin, rojen 4. januarja 1905, umrl 10. februarja 1977. Obiskoval je meščansko šolo v Krškem, potem pa opravil še trgovski tečaj, že po koncu prve svetovne vojne. Do odhoda na služenje vojaškega roka leta 1925 je delal doma v trgovini, Vahčičevi so bili stara trgovska družina. Po vrnitvi iz vojske leta 1927 pa se je takoj osamosvojil, s posojilom kupil trgovino v Leskovcu in se konec 1927 poročil, proti volji staršev in obeh sestra, z enaindvajsetletno Brigito Marolt, takrat natakarico v gostilni v Krškem (pri K??). Žena Gita se je potem še kvalificirala za trgovsko pomočnico. 14. avgusta 1928 se jima je rodila hčerka Gitica in 30. januarja 1931 še druga hčerka Sonja. Ko je leta 1929 nastopila svetovna gospodarska kriza in ljudje svojih prihrankov iz bank niso mogli več dvigniti, se je očeta ponudila dobra priložnost, da krizo obrne v svoj prid. Hranilne knjižice z vlogami je bilo mogoče kupiti za 20 ali 30 odstotkov vloge, medtem ko se je dolg, ki ga je imel na trgovini, lahko odplačal s celotno vlogo take knjižice. Tako je v teh letih do 1934 odplačal vse dolgove in do začetka vojne 1941 dokupil še parcele blizu trgovine - vrt, malo hišo in sadovnjak, v Libelju kupil 2 vinograda, na krškem polju pa še nekaj hektarov njiv. Pred vojno so imeli tudi konje, hlapca, gospodinjsko pomočnico, v trgovini pa pomočnika in enega ali dva vajenca. Trgovina je postala središčna za širše področje okrog Leskovca, obredli pa so s svojim blagom tudi vse sejme daleč naokoli. Trgovina je bila odprta tako rekoč non-stop, če je kdo kaj potreboval, so mu odprli tudi ponoči. Mama Gita je vedela povedati, kako strašno je bilo pozimi stati ves dan na sejmišču. Ko so Nemci izseljevali, predvsem v Nemčijo, obmejni pas proti Hrvaški in Italiji jeseni 1941, meja je Italijo in Nemčijo je tekla približno 10 km južno od Save, so izselili tudi Vahčičeve. Njihovo trgovino je dobil kočevski Nemec, ki je leta 1945 seveda na vrat na nos zapustil novo pridobljeno imetje. Konec poletja 1945 so se oče, mati in sestra Sonja vrnili v Leskovec in začeli obnavljati trgovino in se ukvarjali z vinogradništvom in kmetijstvom, tudi da očeta ne bi zaprli in mu odvzeli zemljo. Kmetijstvo je oče potem, ko ni bilo več tako sile, začel počasi opuščati in odprodajati njive, medtem ko se je z vinogradoma kljub veliko dela strastno ukvarjal še naprej. Posebno breme je imela pri tem mama Gita, ki se je morala ukvarjati s prehrano delavcev v vinogradu in ob trgatvi pretakati mošt v domači kleti. Trgovino so leta 1947 nacionalizirali, on pa je imel še nekaj časa status potencialnega razrednega sovražnika.
Očetova prva sestra Micika, 1906-1993 je imela trgovsko izobrazbo in se je leta 1934, ko je delala v Mariboru, poročila s Karlom Großom, ki je takrat kot tekstilni mojster nekaj časa delal v Mariborski<185>tekstilni<185>tovarni, in se z njim preselila v Hohenems v Vorarlbergu, od koder je on doma. Tam sta imela hišo in nekaj malega zemlje, tako da je lahko gojila nekaj koz. Imela sta hčerko ?? (ve Sonja), rojeno 1935?? in sina Tonija, rojenega 1943. Toni je tudi tekstilni tehnik. Je poročen in ima 2 otroka. Hči je tudi poročena, z nekom iz Gradiščanskega in, mislim, da ima 3 hčere.
Naslednji otrok je bil Rudi, 1908-1971??. Bil je gojenec v Škofovih zavodih v Šentvidu, končal teološko fakulteto in bil po vojni župnik pri Benediktu v Slovenskih goricah. V tem času, po vojni, je precej pomagal sestri Milki, ki je ostala z dvema majhnima otrokoma. Kot vsak župnik je rad dobro jedel in pil.
Druga sestra Milka, rojena 1909, se je tik pred začetkom vojne poročila z električarjem Avscem iz Novega mesta. Imela sta hčerko ?? in sina Toneta. Mož je delal med vojno v Novem mestu kot električar, nazadnje menda tudi kaj pri beli gardi. Po koncu vojne, leta 1945 so razglasili, naj se vsi, ki so delali pri beli gardi prijavijo. Milka in sam sta bila menda proti temu, da se prijavi, medtem ko je njegova mati vztrajala, naj se prijavi. Ubogal je in izginil v Kočevskem Rogu. Milka je z dvema majhnima otrokoma ostala brez vsakršnih sredstev za preživljanje. Še največ ji je pomagal brat Rudi, k njemu se je z otrokoma za dalj časa zatekala, dokler še nista hodila v šolo. Hčerka se je potem izučila v tovarni Krka, sin Tone pa je končal srednjo tehnično šolo. Milka in njeno potomstvo živijo v Novem mestu.
Naslednji brat je bil Polde, 1910-1973. Tudi on je bil trgovec. Poročil se je z Madžarko Mariško, stanoval na Vidmu, imela sta hčerko ??, pozneje poročeno Serne, umrla je stara okoli 40 let za rakom. V mladih letih, ko je delal pri Gitičinem očetu v Leskovcu, je počel veliko vragolij (kuril vrabce v štedilniku ipd.).
Sledi brat Marjan, 1912-1988. V Škofovih zavodih je končal 5 razredov gimnazije, potem pa se je kmalu zaposlil v banki. Poročil se je 1935 z učiteljico Nado Avsec, rojeno 1906, umrlo 1992??. Takrat je učila na Vidmu. Njuna hčerka Nada se je rodila 1936, študirala slavistiko in primerjalno književnost, ni končala, poročena z Dušanom Voglarjem, imata sina, ki je pravnik. Marjan je bil med vojno aktivist OF kot pripadnik Kocbekovih krščanskih socialistov in leta 1943 odpeljan v Dachau. Ko je bil Marjan v Dachauu je ženi Nadi Marjanov Brat Polde veliko pomagal, zlasti s hrano. Leta 1944 se je Marjanu in Nadi rodil sin Aleš, zdaj profesor na ekonomski fakulteti, poročen s sedanjo ministrico za gospodarstvo Teo Petrin. Marjan je po vojni nadaljeval s kariero v banki in bil dolgoletni šel trezorja v Narodni banki Slovenije. Leta 1947 se je rodila še hči Nevenka, ki je bila kot otrok zelo slabotna. Srednje šole ni končala in je bila potem pomožna uslužbenka v banki. Bila je nekaj časa poročena, menda tudi ločena in je umrla pred približno desetimi leti. Marjana je žena držala hudo na kratko, tudi s hrano, zato je bil zelo hvaležen, kadar se je v Leskovcu lahko v miru in pošteno podprl. Pri petinšestdesetih letih so mu ugotovili raka na želodcu in mu odmerili samo še eno leto življenja, vendar je s to boleznijo živel še dobrih 10 let. Enkrat se je zgodilo, da so bili ob istem času v bolnici Petra Deržaja Gitičin oče, stric Marjan in Poldetova žena Mariška.
Najmlajši očetov brat je bil Joško, 1914-1984. Poročil se je že 1933 ali 34?? z ?? Scarnietti iz družine ljubljanskega trgovca s premogom. Bila je nekaj starejša od Joškota, morda dve leti, umrla stara okoli 84 let. Joško je podedoval domačo trgovino na Vidmu, bil pa je manj uspešen od najstarejšega brata. S Scarniettijevo sta imela tri otroke. Najstarejša hči je bila rojena leta 1934, poročena je z inženirjem ??. Živita v ?? nad Vidmom, kjer so imeli Vahčičevi zidanico. Oba sta najverjetneje v pokoju. Druga hči Metka, rojena 1937, je imela pri sedemnajstih letih sina Samota, pozneje je bila poročena z drugim, mislim da ima tudi z njim nekaj otrok. Metka je bila zelo čedna. Njen sin Samo je menda prevzel njihovo domačo Vidmo na Vidmu. Tretji Joškotov otrok, sin, rojen okoli leta 1940, se je kot študent drugega letnika medicine v gorah smrtno ponesrečil. Joško je bil od leta 1942 do konca vojne v partizanih in je imel čin kapetana, vendar po vojni zaradi tega ni bil kaj prida privilegiran. Nekaj je bil menda tudi zaprt. Po vojni je bil v službi v Ljubljani, pri podjetju z gramofonskimi ploščami in podobnim na Celovški cesti in zgodaj upokojen. Precej se je ukvarjal tudi s svojim vinogradom.
O rodu Gitičine mame je znano, da izhajajo iz Kostanjevice. Njen ded je bil občinski redar, birič, njegova slika visi v brežiškem muzeju, v rdečih tonih; menda je dočakal sto let. Oče je imetje zapravil, njegova žena pa je umrla verjetno za grižo tik po koncu prve svetovne vojne, ko je bil najmlajši otrok star 4 leta, najstarejša hči pa 17. Tako so morali vsi iti služit. Tako je morala Gitičina mama že z dvanajstimi ali trinajstimi služit in skrbeti še za mlajše brate in sestro.
Najstarejša mamina sestra, rojena 1902, umrla 1996, je bila Ana. Z nekim mesarjem je imela sina ??, rojenega 1923; dolga leta je bil radijski napovedovalec na slovenskem programu radia Koper. Pozneje je bila poročena z Lojzetom Lavrenčičem, učiteljem s Primorskega, ki je okoli leta 1930 pred fašisti pribežal v Ljubljano. Poročil se je z Ano, ki jo je spoznal kot natakarico. Bil je približno 15 let starejši od nje. Umrl je okoli 90 let star. Gitici je v šestdesetih in sedemdesetih letih na čisto pretipkal veliko prevodov. On in Ana sta opisana v Gitičinem romanu Veronika.
Za Ano je bila, vsaj med živimi, rojena Brigita, 6. julija 1906, umrla 8??. oktobra 1978. Bila je zelo vdana moževi nadvladi in bila od njega materialno popolnoma odvisna. Do skrajnih meja si je prizadevala, da bi moževa trgovina in druge gospodarske dejavnosti kar najbolje uspevale. Brez odpora je tudi sprejela vlogo in naloge gostiteljice ob moževih jubilejih in podobnih družinskih slavjih. Rada je imela, vsaj do vojne, boljše obleke in zlasti se je spoznala na dobre čevlje. Pred vojno je imela, zlasti ob nedeljah, z budnim očesom opazovati stranke, ko so po maši ljudje množično navalili v trgovino in je marsikateri od njih skušal kaj izmakniti. Enkrat so vsi štirje odpotovali v Ljubljano, kjer je mož ostal kot gost pri grosistu, pri katerem je nabavljal blago, žena z Gitico in Sonjo pa so se z avtomobilom s šoferjem odpeljale na Bled, na lepše. Bled je bil takrat najbolj imeniten kraj v Sloveniji; pod kraljevo rezidenco so se v jezeru kopali prestolonaslednik, kraljevič Peter v družbi s slovenskim in hrvaškim vrstnikom. V petdesetih letih si je pri nošnji hrane v vinograd v Libelju zvila ali zlomila desno?? nogo v gležnju. V brežiški bolnici so ji nogo napačno sestavili, tako da je morala na ponovno operacijo, ki pa ni mogla več popraviti škode in je zato od takrat trajno šepala. Ker se je temu pridružila še artroza v kolenih in je bila tudi za svojo višino precej pretežka, je imela nenehne bolečine. Čezmerno je jemala takoimenovane kombinirane praške iz lekarne. Na starost je imela od njih zelo okvarjene ledvice in jetra in je zaradi tega tudi umrla. Imela je tudi hude glavobole, delno zaradi razmer po vojni, ko je morala braniti moža in imetje pred oblastniki, pozneje pa zlasti zaradi Vardjanke iz Leskovca in Tončke (zmaja) Rojina iz Ljubljane. Vardjanovi so živeli nad Leskovcem, mož je bil sadjarskovrtnarski tehnik in precej starejši od nje, ona, letnik 1913??, pa je bila doma iz Šentjurja in bolj gosposka. Eden od sinov je bil režiser na ljubljanski televiziji, drugi pa agronom. Tončka Rojina je bila moževa tajnica, ko je bil direktor Poslovnice II (za meso in mleko) pri podjetju Prehrana na Šmartinski cesti.
Tretji otrok je bil Rudi, rojen 1908, še živ. Živel je v Glini na Hrvaškem, bil ob srbski vstaji v Krajini pregnan in zdaj živi pri sinu, verjetno v Zagrebu. Bil je mizar in je po vojni izdelal za jedilnico v Leskovcu hrastove omare. Sicer je bil levičar, proletarec. Rekli so mu "Suhi Rudi", bil je tudi strasten kadilec.
Naslednji brat je bil Pepi, rojen 1910, mesar po poklicu, poročil se je z dekletom iz Prekope na Dolenjskem. Živel in delal je v Sarajevu. Kdaj je umrl, ni znano. Imela sta sina Pepija, ki je delal kot funkcionar na Petrolu v Sarajevu in bil ob vojni v Bosni tudi pregnan na Hrvaško.
Tretji brat je Ivan, rojen 1912. Že pred drugo svetovno vojno je bil v francoski tujski legiji, se po vojni deset let boril v Vietnamu, potem pa nekaj časa služboval na Tahitiju. Po upokojitvi, že omenjeni službi v palači Unesco in po ženini smrti, okoli leta 1980, se je preselil v Nico, tam dobil novo družico, hotelirko. Zdaj živita v Parizu (Jean Marolt).
Tretja sestra je Mimica, rojena 20. decembra 1913. Poročena je bila z Vinkom Arhom, rojen 1908, umrl okoli 1978, mizarjem na spodnjem križišču v Leskovcu. Imela sta 5 otrok, Zorana, 1932, gradbeni inženir v pokoju, živi z ženo Ivanko, hudo srčno bolnico, in dvema sinovoma, od katerih je mlajši popoln mamilaš. Stanujejo v Herbersteinovi 3 za Bežigradom. Drugi sin je Dušan, 1936, tudi mizar, očesni bolnik. Poročen je z Gorenjko ??. Imata sina Duškota, ki je uspešen elektroobrtnik v Leskovcu in mlajšega sina, strojnega inženirja. Vsi živijo v Leskovcu, hiše imajo na parcelah ob domači hiši, eno zraven druge. Naslednja je hči Marija, rojena 1941, študirala romanistiko, se zapletla s poročenim Italijanom, študija ni končala, zaposlena je bila kot prevajalka. Ni poročena, živi na Vodnikovi 6 ali 8 v Ljubljani. Druga hčerka ??, rojena 1943, je tudi začela študirati na FF, študij hitro opustila. Zaposlena je bila nekaj časa, se poročila. Ima enega sina. Najmlajša hči, rojena 1945, je študirala kemijo v Zagrebu, se poročila z zobozdravnikom Marjanom Skvarčem, ki je takrat že delal v Švici. Spoznala sta se v Leskovcu, kjer je imel on neko teto. Živela sta v Švici blizu Gitičine sestre Sonje, kjer je imel na koncu svojo ordinacijo. Imata dva sina, Štefana in Roberta, ki sta verjetno že oba doštudirala. Marjan Skvarč je pred kakšnimi desetimi leti umrl od kapi. Sonja je podedovala hišo in ordinacijo in dobila visoko zavarovalnino. Ima svojo garsonjero v novem naselju pri Ankaranu. Mimičini otroci so zaradi dediščine med seboj sprti, razdeljeni v dva tabora. Mimica je zaradi tega precej žalostna, ima težave zlasti z nogami (teža).
Najmlajši brat Fric, 1915-1987??, je bil v partizanih, živel v glavnem v Kopru.
Naslov: http://www.jakopin.net/gradivo/vahcic.html
Število obiskov: