Primož Jakopin

Urejevalnik EVA

Prvi začetki



Vsebina:
  1. Uvod
  2. Priprava programa za delo
  3. Prvi začetki
  4. Najpogostejši ukazi
  5. Ukazi z bloki
    1. Vrstični bloki
    2. Pravokotniški bloki
    3. Pregled ukazov pri vrstičnih blokih
    4. Pregled ukazov pri pravokotnih blokih
  6. Računalo
    1. Navadno računalo
    2. Celoštevilčno dolgo računalo

1. O EVI



     EVA - ime izvira iz predhodnice, ki se je imenovala EVE, od EVent Editor (slovensko urejevalnik dogodkov) - je računalniško orodje, namenjeno predvsem urejanju besedil v najširšem pomenu besede in iz besedil izhajajočih podatkovnih zbirk. Njene korenine segajo v leto 1983, ko je nastal prvi urejevalnik besedil za mikroračunalnike izpod peresa istega avtorja. Program, o katerem teče beseda, je sedmi po vrsti iz te družine; pred njim so bili BESS, TESS, INES in EVE na Sinclairjevi mavrici, STEVE na atariju ST in EVE na PC-jih. Uveljavil se je predvsem v knjižnicah in tam, kjer potrebujejo urejevalnik po lastni meri, kjer se dela iz takih ali drugačnih razlogov ne da dobro opraviti s tujimi izdelki za široko rabo. EVA je napisana za operacijski sistem DOS, za običajne namizne in prenosne računalnike. Najšibkejši stroj, na katerem je mogoče delati z njo, mora imeti vsaj mikroprocesor tipa 386 in najmanj 4 MB pomnilnika. Zmogljivejši računalniki so seveda nadvse priporočljivi - nujni so pri premetavanju večjih zbirk in pri bolj resnem namiznem založništvu.
     Izvedba za Okna, operacijski sistem Windows NT in Windows 95, še ni povsem popolna - manjkata še urejevalnik slik in modul za prepoznavanje znakov (OCR), ima pa modul za računalniško podprto učenje (CAI - Computer Aided Instruction), ki ga verzija za DOS ne premore.
        Navodila, ki sledijo, so sicer namenjena verziji za DOS, jih je pa mogoče, z upoštevanjem razlik med obema opracijskima sistemoma, uporabiti tudi za okensko verzijo.

V grobem lahko program razdelimo na šest vsebinskih delov: za urejanje besedil, podatkovnih zbirk, slik, na del za namizno založništvo, na del za strojno razpoznavanje znakov ter na del za računalniško podprto učenje. Vsi deli so med seboj tesno povezani.

2. Priprava programa za delo


EVA je sestavljena iz treh datotek: EVA.EXE, EVA.RSF in EVA.CFG, ki jih poleg raznih drugih napotkov najdemo na izvirnih disketah. Na trdem disku računalnika odpremo direktorij EVA, vanj z diskete prenesemo omenjene tri datoteke in potem program poženemo z ukazom:

C:\EVA\>eva

Če pri tem naletimo na težave, recimo da dobimo sporočilo:

Previously installed software is neither VCPI nor DPMI compatible

v datoteki CONFIG.SYS popravimo vrstico, v kateri je naveden program EMM386. Spremenimo jo tako, da besedo NOEMS v njej nadomestimo z besedo RAM.
Če dobimo sporočilo

Not enough memory to run EVA.

ali če se nam zdi, da EVA vidi premalo pomnilnika (recimo samo 3 MB na računalniku z 8 MB pomnilnika), potem v datoteki AUTOEXEC.BAT izklopimo diskovni predpomnilnik. Najdemo ga v vrstici z besedo SMARTDRV; izklop navadno napravimo tako, da na začetek te vrstice vrinemo besedo rem in jo s tem spremenimo v komentar.

3. Prvi začetki


Ko program poženemo, se z diska naložijo v pomnilnik vse tri datoteke, iz katerih je sestavljen (EVA.EXE, EVA.RSF ter EVA.CFG), in na zaslonu zagledamo diskovno izbiro:
          

Program bi rad vedel, ali želimo urejati kako prejšnje besedilo, ki ga preberemo kot datoteko z diska, ali pa bomo pisali kaj na novo. Diskovno izbiro si bomo ogledali malo kasneje, zato jo za zdaj zapustimo. Ker nikjer na zaslonu ne piše "IZHOD" ali kaj podobnega, pritisnemo na tipko q ali pa, če imamo miško, na njeno srednjo ali desno tipko. Tipke na tipkovnici in tudi tipke na miši pritiskamo na kratko, bolj jih "piknemo", kot pa da bi dolgo držali prst na njih.
Ko zapustimo diskovno izbiro, se znajdemo na praznem zaslonu približno take podobe:

          

Črn pravokotnik v zgornjem levem kotu je kazalec, ki kaže naš trenutni položaj v besedilu. Datoteko v pomnilniku si lahko predstavljamo kot dolg list papirja, ki je pripet v zgornjem levem kotu in se razteza zelo daleč navzdol in na desno. Po njem vozimo sem in tja naš zaslon, kot bi na orjaški list gledali skozi majhno premično okence. To okence je navadno 21 vrstic visoko in 64 črk široko. EVIN zaslon na levi in desni ni posebej razmejen, zgoraj in spodaj ga omejujeta pa valoviti vrvici. Nad zgornjo je še vrstica, kjer je najprej navedena številka našega delovnega prostora (1) - EVA jih navadno na začetku odpre 16 - pot na disku, kjer smo (C:\EVA), ime datoteke (FILE_01.EVA), ki jo je za začetek dala kar EVA sama, potem položaj kazalca v vrstici (1) ter na koncu še trenutna ura in minuta (20.52).
V nasprotju z drugimi urejevalniki EVA za DOS na zaslonu nima ves čas vrstice z glavno programsko izbiro ali, kot bi koga zaneslo, z glavnim menijem; ni je zato, da bi bilo prostora za uporabnikovo pisanje kar največ. Kot bomo videli malo kasneje, pa to izbiro vedno lahko prav hitro privabimo na zaslon. Napišimo zdaj nekaj vrstic, po Butalcih Frana Milčinskega, takole za vajo:

          

Napake so v besedilu namerno, da jih bomo kasneje popravili za vajo, in jih zato tudi res prepišite na zaslon. Na konce vrstic ni treba paziti - Eva bo sama premaknila besede, ki bi štrlele čez rob zaslona, v novo vrsto. Z nekaj tipkami s tipkovnice bomo odstavek spet spravili v red. Ko smo že pri tipkovnici, si jo na kratko oglejmo:


Na sliki je tipkovnica s sto dvema tipkama, kakršne ima večina namiznih računalnikov; prenosniki imajo manjšo, kjer je desni del s pomočjo dodatnih tipk združen v glavnega. Opazimo, da je tipka Num Lock vključena, da ustrezna lučka nad njo sveti; če ni, jo s tipko prižgemo sami.
S pomočjo tipkovnice in tipk na miši bomo besedilo zdaj popravili da bo tako, kot bi moralo biti:

          

Štiri napake so že v prvi vrstici, ki smo jo napisali sami. Najprej je Štacunrajev namesto Štacunarjev. Kazalec na zaslonu pomaknemo z mišjo na prvi r:

          

in natipkamo ar, da popravimo napako. Pomaknemo se še na odvečni s:

          

in ga vzamemo iz besedila z desno tipko na miši. Nanjo pritisnemo samo enkrat - če držimo prst na njej dlje časa, bomo odstranili še več črk. Malo naprej v Tepanjcih manjka e. Zapeljemo se na p, črko, pred katero je treba nekaj vriniti in napravimo prostorček za e z levo miškino tipko:

          

Natipkamo e, se pomaknemo na l v besedi sloraj in popravimo še zadnjo napako v tej vrstici - čez l napišemo k:

          

Vse navedeno bi seveda lahko napravili tudi brez miši. Pomagali bi si s puščicama za levo in desno ter s tipkama Ins in Del z desnega dela tipkovnice za vrivanje črk oziroma brisanje:



Šlo bi pa brez miši seveda malo počasneje. Razlike v hitrosti dela, z mišjo ali brez nje, pri vnašanju novega besedila skoraj ni, pri popravljanju že napisanega besedila pa z mišjo opravimo isto delo od za četrtino do tretjino hitreje. Z mišjo lahko tudi vrivamo ali črtamo cele vrstice. Denimo, da se nam je pri pisanju ljudske pesmice:



takole zalomilo. V prvem verzu so tri vrstice preveč, v drugem pa ena - noter čičej - premalo. Zadevo spet skušajmo najprej popraviti z mišjo. Kazalec pomaknemo malo čez konec prve odvečne vrstice, vsaj dva presledka čez vejico:


in pritisnemo desno tipko na miši. Vrstica izgine. Če hočemo tako izbrisati prazno vrstico, je lahko kazalec tudi na njenem začetku. Na desno tipko pritisnemo še dvakrat in prvi verz je tak, kot se spodobi. S kazalcem se zdaj zapeljemo vsaj dva presledka čez konec vrstice Tičej, Tičej, za katero želimo vriniti eno prazno:


in z levo miškino tipko vrinemo prazno vrstico. Z miško ali s tipko se odpravimo na njen začetek in dopišemo, kar manjka. Kadar miši nimamo, si pri črtanju in vrivanju vrstic pomagamo z ukazi s tipkovnice. Nekaj najpogostejših, kot bomo videli malo kasneje videli, dosežemo s po eno tipko z desnega dela tipkovnice, večina drugih je povezanih pa s tipko . To je tipka v levem spodnjem kotu tipkovnice, na njej po navadi piše Control, na nekaterih tipkovnicah pa tudi Strg:

     

Tipka je ponovljena še na desni strani preslednice. Ukaz za brisanje vrstice s tipkovnice je . Izvedemo ga tako, da tipko držimo pritisnjeno, kolikor dolgo želimo, in medtem pritisnemo s kakim drugim prstom še na tipko . Tipke seveda ne smemo držati dolgo, saj bomo v tem primeru uničili več vrstic, ne le eno. Ukaz za vrivanje novih vrstic je podoben, le da imamo tokrat opraviti s , tipko, ki jo sicer uporabljamo za veliko začetnico:



Tudi tokrat držimo, kolikor dolgo hočemo, medtem pa pritisnemo še na .
     Kaj pa, če smo se zmotili in pobrisali kako vrstico preveč? Nesreča nikoli ne počiva: pri računalniku si sicer ne bomo kar tako mimogrede odrezali prsta, se pa res da cele kupe težko natipkanega besedila spremeniti v daljno preteklost že z nekaj potezami. Pri EVI vrnemo zbrisane vrstice, če medtem nismo kaj preveč obsežnega počeli, z ukazom . držimo pritisnjen, pa piknemo tolikokrat, kolikor zbrisanih vrstic bi radi priklicali nazaj. Najprej se vrne nazadnje zbrisana vrstica, potem tista, ki smo jo črtali pred njo in tako naprej do prve zbrisane. Ker se vedno vrinejo pred tekočo, ostane njihov vrstni red vseeno nespremenjen. Ko zbrisanih vrstic zmanjka, ukaz vsakokrat, ko ga pokličemo, le še zazvoni oziroma zapiska. Veliko ukazov v EVI je takih, da ko jih pokličemo, pa nimajo več kaj opraviti, to povedo z zvončkom.
     Kadar je vrstic, ki smo jih zbrisali, zelo veliko, si včasih želimo, da bi jih lahko priklicali nazaj z enim samim ukazom. Ukaz ima obliko , izvedemo ga pa tako, da držimo tipko , potem piknemo , izpustimo obe tipki in pritisnemo še na .
     Ukaz ima še en namen - z njim lahko tudi vrnemo vrstico, ki je bila že napisana, pa smo jo potem slabo popravljali, nazaj v prvotno obliko; edini pogoj je, da pokvarjene vrstice še nismo zapustili. To se pravi, da se s kazalcem na zaslonu še nismo odpravili iz te vrstice - recimo dol, gor, na naslednji zaslon ali kaj podobnega. Vzemimo za primer, da nas je motila besedica pa v stavku:

                   

in smo jo želeli odstraniti, pa smo tipko ali desno tipko na miši držali malo predolgo:

                   

Zbrisali smo dve črki preveč, i in z. vrne vrstico nazaj tako, kot je bila prej, in lahko pa bolj zbrano ukinemo na novo.

Poglejmo zdaj še enkrat, kako v EVI brišemo in vrivamo črke in vrstice, pa tudi, kako zbrisano dobimo spet nazaj.
Vrivanje črk: leva tipka na miši ali tipka ,
brisanje črk: desna miškina tipka ali tipka ,

vrivanje vrstic: leva miška čez konec vrstice ali ,
brisanje vrstic: desna miš za koncem vrstice ali ,

vrnitev ene zbrisane ali pokvarjene vrstice: .
vrnitev vseh zbrisanih vrstic: .


Zbrisane vrstice se da vračati tako dolgo, dokler se ne odpravimo urejat kake druge datoteke ali pa, kar je navadno prej, dokler ne pokličemo glavne izbire na vrhu zaslona. Če to naredimo, navadno s tipko ali pa s srednjo tipko na miši (če ima ta tri tipke in ne samo dve), EVA pozabi, kar smo zbrisali. Kot bomo videli malo kasneje, ukaz vrne tudi z ukazoma ali zbrisane daljše dele besedila.

Z miško lahko vrivanja in brisanja črk in vrstic, odločanja v izbirah tudi premikamo zaslon, okence, po datoteki sem in tja, gor in dol. Če zaslonski kazalec z mišjo premaknemo v zgornjo ali spodnjo vrvico na zaslonu:

          

le-ta spremeni barvo - kar je bilo prej belo, je potem črno, in narobe,

          

tipke na miši pa tudi dobijo nov pomen.
     Če smo spremenili barvo zgornji vrvici in pritisnemo na levo miškino tipko, se zaslon premakne po datoteki za vrstico navzgor. Če držimo prst na tipki malo dlje, se zaslon zapelje za več vrstic; vozi se toliko časa, kolikor dolgo držimo prst na njej. Ko se tako pripeljemo do začetka datoteke, se zaslon ne zgane več, le zvonček nam oznanja, da smo na koncu poti navzgor. Pomen desne miškine tipke je podoben, le da z njo zaslona ne premikamo navzgor vrstico za vrstico, ampak malo več, zaslon (navadno 21 vrstic) za zaslonom.
     Miškina leva tipka, kadar ima spremenjeno barvo spodnja vrvica na zaslonu, premakne zaslon za vrstico navzdol, desna tipka pa za cel zaslon navzdol. Drugače kot pri zgornji vrvici, kjer se tako premikanje ustavi na začetku datoteke, konca ne dosežemo tako zlahka. Ko se s tipko na miši peljemo navzdol in se znajdemo na koncu besedila, začne EVA za njim odpirati prazne vrstice in jih odpira tako dolgo, dokler hočemo. Če se želimo potem spet znajti na koncu besedila, zapeljemo kazalec iz spodnje vrvice in pritisnemo na tipko .

Kaj pa srednja miškina tipka? Kadar smo s kazalcem v spodnji vrvici, z njo ali s tipko , če ima miška samo dve tipki, začnemo spreminjati velikost našega trenutnega zaslona. Rob zaslona se spremeni v pravokotnik, katerega desni spodnji vogal potem po želji premikamo z mišjo. Ko smo z njegovo velikostjo zadovoljni, pritisnemo na levo tipko pri miši; z desno ali srednjo tipko oziroma z pa lahko spreminjanje velikosti zaslona kadarkoli odpovemo. Med tem spreminjanjem lahko vedno uporabimo tudi tipko na tipkovnici (od angl. "full"). Z njo dosežemo največjo trenutno možno velikost Evinega zaslona, ki jo z levo tipko na miši ali s tipko potem še potrdimo. Kadar pritisnemo na srednjo tipko na miši v zgornji vrvici, začnemo premikati Evin zaslon, če je ta manjši od največjega, sem in tja po dejanskem zaslonu. Tudi v tem primeru izbrano stanje potrdimo z levo tipko ali z , z desno ali srednjo tipko oziroma z pa vse skupaj odklonimo.

Najpogostejši ukazi


Ko smo se tako bolj ali manj seznanili z delovanjem miške v Evi, si poglejmo še ostale ukaze s tipkovnice, ki jih najpogosteje uporabljamo. Večina je zbrana na desnem, številskem delu tipkovnice, precej pa sodelujeta še tipki in ; tipka mora, kot že rečeno, biti vedno vključena:

     


Premikanje po datoteki brez miši


Nedaleč nazaj smo videli, kako se po datoteki lahko vozimo gor in dol s pomočjo miši - kazalec zapeljemo v spodnjo ali zgornjo vrvico na zaslonu, pritisnemo na levo ali desno miškino tipko in že se peljemo, gor ali dol, po vrsticah ali po zaslonih. Podobno, morda malo bolj nerodno, pa vseeno gre tudi brez miši, z ukazi z desne strani tipkovnice in z dvema, pri katerih sodeluje tudi tipka . Najobičajnejše in najpočasnejše premikanje brez miši je s pomočjo puščic med glavnim in desnim delom tipkovnice:

     

Z njimi dosežemo katerokoli črko v datoteki - če se na desni strani premaknemo čez rob zaslona, se okno v datoteki ustrezno prilagodi (najhitreje nas spravi nazaj pod začetek vrstice tipka ). Hitro se premaknemo še z dvema ukazoma, in sicer s na začetek in s - na konec vrstice.
     Hitreje se po datoteki vozimo s tipkami:

          

Tipki in nas postavita na začetek datoteke - v levi zgornji kot našega navideznega lista, tipki in pa na konec - na začetek zadnje neprazne vrstice v našem besedilu ali na naših slikah, kar pač imamo v datoteki. Če smo se kakorkoli znašli sredi praznega zaslona - recimo da smo zašli čez konec besedila ali pa preveč na desno od besedila, nas ali ali postavita spet na trdna tla.
     Tipka (od angleškega "Stran gor", "Page up") pomakne okno, skozi katero gledamo datoteko, za zaslon navzgor, proti začetku. Samo v primeru, da smo že na začetku datoteke, ukaz ne napravi ničesar, le zvonček zazvoni.
     Z ukazom na tipki se pomaknemo za zaslon navzdol, proti koncu datoteke. Kot z mišjo se tudi z njim z lahkoto zapeljemo čez konec in toliko praznih zaslonov naprej, kolikor želimo, ali bolje, dokler ne zmanjka pomnilnika, kar lahko traja zelo dolgo. Če se s znajdemo na čistini, čez konec, nas, kot že rečeno, ukaz spet pripelje nazaj na konec.
     Še trije ukazi so povezani s premikanjem po datoteki. Zelo pomembna je tipka skrajno desno zgoraj v kotu desne tipkovnice:

          

Na kratko bi ji rekli »poišči kratico« ali pa »kje smo«. Če pritisnemo nanjo, kadar je kazalec na začetku vrstice, nam pove, v kateri vrstici od začetka smo. Denimo, da imamo na zaslonu seznam tistih besed v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, ki imajo najdaljše razlage (te dolžine, v

          

črkah, so v desnem stolpcu), ki so jim sestavljalci torej namenili največ pozornosti. Zanima nas, katera po vrsti je beseda oko, pa zapeljemo kazalček na začetek njene vrstice in pritisnemo na tipko . Sredi zaslona se pojavi sporočilo:



Izvemo, da je beseda oko v našem seznamu na trinajstem mestu. Sporočilo počaka na zaslonu tako dolgo, dokler ne pritisnemo kake tipke - navadno se odločimo za ; spada med tipke, ki navadno ne morejo škodovati, tudi če jih večkrat pritisnemo. Ukaz , ki deluje tudi, kadar nismo na začetku vrstice, poleg številke vrstice pove še številko strani, kjer smo trenutno v besedilu. Šteje pa malo drugače - vrstice šteje na vsaki strani od začetka strani in ne več od začetka datoteke. Kaj napravi pa ukaz , kadar je pred njim še kaj črk? Takrat z njim razložimo kratico. Vzemimo na primer, da smo napisali samo črko p:



in potem pritisnili na . P se raztegne v splošen pozdrav:



Kratice lahko seveda tudi spreminjamo in dodajamo. To lahko napravimo na več načinov, od katerih je najenostavnejši ukaz . Na vrhu zaslona nas vpraša za kratico:

            

napišemo jo, recimo da izberemo mit,

            

in zatem še . Važno je le, da kratica ni predolga, da si jo lažje zapomnimo in da ne vsebuje presledkov, vejic ali kakih drugih ločil. Program potem vpraša, kaj naj kratica pomeni, in odločimo se za nekoliko skromnejšo možnost:

            

in ne za znameniti Massachusetts Institute of Technology. Če program kratico že pozna, recimo da napišemo:

            

nam pokaže njen trenutni pomen, ki ga potem lahko spremenimo. Če že znani kratici zbrišemo pomen in pritisnemo na , smo kratico zbrisali iz seznama.

Ko smo si tako povsem na jasnem, kako ravnati s tipko - na začetku vrstice pove, v kateri vrstici datoteke smo, sicer pa razloži kratico - poglejmo še preostala ukaza za premikanje po datoteki brez miši. Prvi je (od "poišči vrstico", angl. "find line") in z njim skočimo na poljubno vrstico, od prve naprej:



V zgornjem primeru bi se pomaknili na dvanajsto vrstico. Če napišemo preveliko številko in datoteka toliko vrstic sploh nima, recimo 20.000.000 kot spodaj:

          

nam program pove, da je datoteka prekratka, in ostanemo, kjer smo bili. Pri zelo velikih datotekah ali pa pri zelo pestri vsebini se velikokrat zgodi, da bi se radi pomaknili na polovico besedila, na tri četrtine ali pa na ravno dva megabajta. V ta namen je pri Evi ukaz (od angl. "find position"). Recimo, da imamo v pomnilniku ves Slovar slovenskega knjižnega jezika, pa bi radi skočili na tretjino:

          

Ukaz najprej malo podrobneje pove, kje smo - kazalec je na geslu abeceda, ki je 4314 črk od začetka slovarja, kar glede na 24-megabajtno celoto pomeni 0,02 %. Napišemo 33 % in znajdemo se na približno tretjini slovarja, pri geslu moralen:

          

Namesto odstotkov lahko napišemo tudi kar številko in se bomo znašli toliko bajtov od začetka datoteke, kolikor bomo napisali.

Ukazi nad bloki


pomagajo takrat, kadar je treba premikati sem in tja kaj več kot samo črke, ko gre za cele vrstice ali za še daljše kose besedila. Blok je lahko v Evi vrstičen - sega od izbrane začetne do izbrane končne vrstice ali pravokotniški - ta ima obliko pravokotnika in lahko zajame samo eno črko ali pa, v skrajnem primeru, célo datoteko. Najprej si oglejmo prvega.

Vrstični bloki


Vrstični blok je lahko dolg najmanj samo vrstico, če začetek in konec označimo na njej, lahko pa sega tudi od prve do zadnje vrstice. Vsebuje lahko poleg besedila tudi slike, podatkovne zapise in vse ostalo, kar zna obdelovati EVA. Začetek vrstičnega bloka določimo z ukazom , konec pa s ; obakrat držimo pritisnjeno tipko , potem pa piknemo oziroma . Poglejmo, kako bi tak blok koristno uporabili v naslednjem primeru:

          

Seznamu ne manjka prav veliko, da bi bil dober; le poletne mesece je treba premakniti pred jesenske. Zaslonski kazalec zapeljemo na julij, vseeno kam, da smo le v tej vrstici, in z ukazom na to vrstico postavimo začetek bloka. Odpravimo se še na september in tja, s , pomaknemo konec bloka. Prizadeti vrstici spremenita barvo, da bi bili bolj gotovi, kaj delamo, zacinglja pa še zvonček:

          

Blok zdaj imamo, le še prenesti ga je treba. Ker jih vedno premikamo ali kopiramo pred izbrano vrstico, se zapeljemo na oktober:

          

in z ukazom (mb pride od angleškega »move block« ali po naše »prenesi blok«) spravimo stvari v red. Pri tem držimo tipko pritisnjeno, piknemo še , prste odmaknemo od tipkovnice in nato piknemo še tipko .

          

Kot smo omenili že prej, je pri postopkih z vrstičnimi bloki vseeno, kje v izbrani vrstici imamo zaslonski kazalec. Važno je le, da je v pravi. Ukaz za kopiranje ali preslikanje blokov je prav podoben, le da namesto izberemo .
     Poskusimo z njim malo hitreje spraviti na zaslon pesmico o barčici. Natipkamo prvo kitico in jo, ker je druga skoraj enaka, damo v blok; pritisnemo na prvi vrstici, na zadnji, potem pa pomaknemo kazalec še dve vrstici niže:

          

Po ukazu dobimo prvo kitico še enkrat:

          

Kazalec prestavimo na začetek druge vrstice, ki v tej kitici govori o ptičkih, in natipkamo ptičke jo pozdravljajo:

          

- pa je delo opravljeno. Kje je začetek in kje konec bloka, si Eva zapomni tudi, če se potem, ko smo ju postavili, odpravimo s tega zaslona na naslednjega ali še dlje. Ko se vrnemo nazaj, je blok še vedno določen, tudi če vrstici nimata več spremenjene barve.
Tretji ukaz, ki ga pogosto uporabljamo pri vrstičnih blokih, je . Z njim blok izbrišemo. Izgine z zaslona in tudi prazen prostor ne ostane za njim. Če izbrisan blok ni preogromen - če ne sega čez polovico razpoložljivega pomnilnika - ga Eva ne izbriše takoj. Z ukazom ga vrnemo vrstico za vrstico, s pa celega naekrat.
     Kadar je blok, ki ga želimo izbrisati, zelo velik - večji kot pol pomnilnika - dobimo pri ukazu ali njegovem sorodniku, ukazu , ki izbriše vse v datoteki od (vključno) trenutne vrstice naprej do konca, na zaslonu sporočilo:



Zgodilo se ni še nič usodnega, le premisliti si ne bomo mogli več - ukaz zbrisanega ne bo mogel priklicati nazaj.

Postopkov, ki jih Eva zna nad vrstičnimi bloki, je seveda še precej več. Opisani so v osnovni izbiri BLOK.

Pravokotniški bloki


se raztezajo čez pravokotnik besedila. Take pravokotnike lahko potem, podobno kot pri njihovih vrstičnih sorodnikih, premikamo, preslikavamo, brišemo, ali pa recimo tudi seštejemo.
     Pri pravokotnem bloku z ukazom najprej določimo levi zgornji kot, potem pa s še desni spodnji kot. Poskusimo s pravokotnim blokom mesece v letu iz enega od prejšnjih primerov napisati v dva stolpca. S kazalcem se zapeljemo v levi zgornji kot pravokotnega bloka, ki ga želimo prenesti, v našem primeru na prvo črko besede Julij:



in tam označimo začetek pravokotnika s . Nič posebnega se ne zgodi, le zvonček zazvoni v potrditev. Zapeljemo se še v desni spodnji kot našega pravokotnika - eno mesto za r meseca decembra, da bomo ujeli cel september, ki je za črko daljši, in pritisnemo na . Zdaj se pobarva cel pravokotnik, le kazalček je izjema. Besedilo mesecev od julija do decembra imamo zdaj v pravokotnem bloku in ga lahko premaknemo, preslikamo ali napravimo še kaj drugega. Ker bi radi dva stolpca, se premaknemo nekaj mest za konec januarja, kot na zgornji sliki, in ukaz (od angl. »move rectangle« ali »prenesi pravokotnik«) preseli drugo polovico leta navzgor (tipko držimo pritisnjeno, piknemo še , potem vse skupaj izpustimo in piknemo še ):



Pravokotni blok je lahko dolg samo eno besedo ali pa, v skrajnem primeru, samo eno črko. Denimo, da bi radi napisali frazo: mimogrede, res mimogrede, pa se nam ne ljubi prve besede pisati še enkrat. Napišemo prvi besedi in damo mimogrede v pravokotnik. To napravimo spet tako, da zapeljemo kazalček najprej na prvi m in tam s določimo začetek pravokotnika, se premaknemo na e pred vejico in pritisnemo še za konec bloka:

            

Zadnji e ni spremenil barve, ker je na njem kazalček. Zdaj se zapeljemo na konec vrstice, za s:

            

in ukaz , rekli bi mu »preslikaj pravokotnik«, spravi stvar v red.

            

Poleg ukazov in za preslikavo in prenos je še nekaj drugih, ki se tudi tičejo pravokotnika. Podobno kot zbriše vrstični blok, pospravi pravokotnega. Recimo, da nam je nekdo takole zapacal prostor med znamenitimi pari:

            

Odvečno smo spravili v pravokotnik - levo zgoraj, na vejici in desno spodaj, za h-jem in, kot je videti na desni strani, potolkli nesnago s . Podoben ukaz, le da je z njim malo več dela, je , ki napolni pravokotnik z izbranimi črkami ali znaki. Poskusimo napraviti z njim in pa s okvir iz grabljic:



Najprej, tako kot zgoraj, napravimo sredi zaslona pravokotnik, levo zgoraj in desno spodaj, potem natipkamo ("rectangle fill") in na vprašanje o znaku odgovorimo z grabljicami:



Naš pravokotnik se res napolni z grabljicami:

            

Da bi dobili okvir, moramo le še potolči sredino. Damo jo spet v pravokotnik:

            

in nas privede do okvirja, ki smo ga želeli:

            

Omenili smo že, da se da pravokotnik tudi sešteti. Poglejmo, kako se to naredi. Napišimo stolpec števil, recimo prihodkov in odhodkov, ter ga dajmo v pravokotnik:

            

kazalec zapeljemo malo niže, na konec prostora, kjer želimo rezultat:

            

in nam hitro odkrije, da imamo okroglih dvanajst tisočakov primanjkljaja:

            

Omenimo na koncu še bistveno razliko med postopki nad vrstičnimi in pravokotniškimi bloki: vrstični premikajo, preslikavajo, brišejo ... cele vrstice, pravokotniški pa samo prostore, kjer je to besedilo. Če izbrišemo vrstični blok, tistih vrstic potem več ni, če zbrišemo pravokotnik, pa prostor ostane, le besedila ni več na njem.

Preletimo na koncu še enkrat vse ukaze, ki smo jih srečali v poglavju o blokih, tiste, ki se nanašajo na vrstične bloke, in one, ki opisujejo delo s pravokotniškimi.

Pregled ukazov pri vrstičnih blokih



  določi začetek bloka
  konec bloka
  prenesi blok
  preslikaj ga
  zbriši blok
  zbriši vse vrstice od kazalca naprej
  vrni vrstico
  vrni vse doslej zbrisano

Pregled ukazov pri pravokotnih blokih


  določi začetek pravokotnika
  konec pravokotnika
  prenesi pravokotnik
  preslikaj ga
  zbriši pravokotnik
  napolni pravokotnik z izbranim znakom
  seštej vse v njem


Računalo


Ko smo se bolj na kratko seznanili z bloki, poglejmo še dva ukaza z desne tipkovnice, ki pogosto prideta zelo prav. Namenjena sta za izračunavanje preprostih aritmetičnih izrazov, ki bi se jih sicer lotili z ročnim kalkulatorjem, takim na sončne celice ali takim brez njih. Eva premore dve računali, navadno in celoštevilčno. Navadno računalo pokličemo z ukazom , uporabimo ga v veliki večini primerov in je natančno na približno 16 desetiških mest. Celoštevilčno računalo, ukaz zanj je , je bolj skromno, sprejme le do dva operanda in pozna samo osnovne štiri operacije nad celimi števili, zato pa sme biti njegov rezultat dolg do največ 16.000 mest (pri množenju, pri seštevanju do 8000). Aritmetični izraz in rezultat morata biti pri obeh računalih zapisana v isti vrstici; vrstice v Evi pa so lahko dolge največ 32.000 znakov.

Sliši se precej zapleteno, pa ni.

Navadno računalo


Poskusimo za začetek najpreprostejše, sešteti 1 in 1. V prazno vrstico napišemo:



pritisnemo (tipka je na sredini desnega roba desne tipkovnice) in dobimo:



Eva je za izrazom dodala presledek, enačaj in rezultat. Spravimo se še na kaj težjega; denimo, da bi radi izvedeli, koliko kvadratnih metrov meri plesišče s polmerom 4 m:



Ko smo bili s kazalčkom na koncu izraza, za 2, smo s priklicali rezultat, 50.27 kvadratnega metra. Za množenje smo uporabili zvezdico, za potenciranje dve zvezdici, konstanto ‘pi’ smo napisali pa kar z imenom. Ker smo želeli rezultat na dve decimalni mesti, smo toliko mest napisali tudi v vsaj enem od operandov - v našem primeru je bilo torej 4.00 namesto 4. Poglejmo zdaj, katere aritmetične operatorje in katere konstante pozna navadno Evino računalo:


OPERATORJI  KONSTANTE
+  seštevanje  e  osnova naravnih logaritmov
-  odštevanje  pi  število pi
*  množenje  deg  faktor pretvorbe stopinj v radiane
/  deljenje
** potenciranje


Vrstni red, po katerem se izvajajo aritmetične operacije, je z leve na desno pri enakovrednih operatorjih. Kot običajno se najprej izvede potenciranje, za njim sta enakovredna množenje in deljenje, na koncu prideta pa, spet enakopravna, seštevanje in odštevanje. Vrstni red računanja lahko spremenimo z navadnima oklepajema: z ( in ). Kako uporabimo konstanto deg, si bomo ogledali pri kotnih funkcijah.
     Denimo, da želimo izračunati razdaljo dveh točk v ravnini: A(1,2) in B(14,9), po formuli:

        

ki jo v Evi zapišemo na malo daljši način kot zgoraj:
          


Uporabili smo oklepaje, za kvadratni koren smo napisali sqrt z argumentom v oklepaju, za tri decimalna mesta v rezultatu smo pa tokrat prišteli na koncu 0.000.

Poglejmo, katere funkcije poleg kvadratnega korena še pozna Evino računalo:

Funkcije

sqrt  kvadratni koren
exp  eksponentna funkcija
ln, log naravni logaritem
sin  sinus
cos  kosinus
tan  tangens
asin  arkussinus
acos  arkuskosinus
atan  arkustangens
sinh  hiperbolični sinus
cosh  hiperbolični kosinus
tanh  hiperbolični tangens
declog  desetiški logaritem
ceil  zgornje celo število: ceil(5.0) = 5, ceil(5.1) = 6
floor  spodnje celo število: floor(5.9) = 5, floor(-5.3) = -6
abs  absolutna vrednost


Pri kotnih funkcijah, ki so v radianih, pojasnimo še uporabo konstante deg. Z njo si pomagamo pri pretvorbi v stopinje. Tako npr. sin 30 zapišemo z

          

Na kaj moramo biti še pozorni pri uporabi računala? Kazalec je lahko, ko izvedemo ukaz , kjerkoli v aritmetičnem izrazu - ni treba, da je ravno na koncu. Važno pa je, da je vse, kar imamo v isti vrstici pred aritmetičnim izrazom ali za njim, od njega jasno razmejeno, s podpičjem, vejico ali dvopičjem. Tako recimo dobimo pri spodnjih štirih aritmetičnih izrazih naslednje rezultate:

          

Kot že v prej smo tudi v zgornjih štirih primerih kazalec na zaslonu (na papirju je upodobljen kot pokončen črn pravokotnik) imeli najprej na koncu izraza, se pravi pred enačajem, ki se je skupaj z rezultatom pojavil po izvedbi ukaza . Pri prvem izrazu je Eva odvrgla presledke in se je tako v prvem operandu namesto 1 znašlo 11.
     Poleg navadnega kalkulatorja, dostopnega z ukazom , pozna Eva še en način seštevanja; pri tem pokažemo števila, ki bi jih želeli sešteti, z mišjo. Dobimo ga z zaporedjem izbir RAZNO->Seštevanje z mišjo in pri izbiri RAZNO je tudi razložen.

Celoštevilčno dolgo računalo


Pozna pet operatorjev:
+  seštevanje
-  odštevanje
*  množenje
/  deljenje
!  faktoriele
p  razcep na prafaktorje


Prvi štirje imajo po dva operanda, povezana z operatorjem, peti in šesti pa samo enega, ki je napisan pred operatorjem. Za primer pomnožimo dve enaki števili:

          

Da smo prišli do zmnožka na desni strani, smo uporabili navadno računalo, se pravi ukaz . Zmnožek seveda ni dober, števka 1 na koncu prvega in drugega množenca da na koncu vedno tudi 1. Število mest v rezultatu je za navaden kalkulator pač preveliko. V drugi vrstici smo pravi zmnožek dobili s celoštevilčnim dolgim računalom, skritim za ukazom .

Seštevanje, odštevanje in deljenje potekajo na enak način, le rezultat pri deljenju ima za seboj še ostanek, kadar je ta večji kot nič:

          

Operatorja faktoriele (5! = 5*4*3*2*1) in razstavitev na prafaktorje imata, kot smo že omenili, en sam operand, za katerim napišemo še operator in uporabimo ukaz :

          


Stran je postavil Primož Jakopin 25. marca 1998 in jo nazadnje spremenil 24. maja 2011

Naslov strani: http://www.ff.uni-lj.si/Hp/pj/seminar/eva_uvdo.html