Seminar pri predmetu Računalništvo za filologe - Primož Jakopin

Odlomek z začetka dela: Lewis Carroll: Alica v ogledalu



Lewis Carroll:
Alica v ogledalu


SKOZI ZRCALO


IN KAJ JE ALICA NAŠLA NA DRUGI STRANI

--------------------------------------------------



          Dete prelepih sanjavih oči,
          Jasnega čela in s soncem v laseh,
          Čeprav sem že star in čas hitro beži,
          Vem, da tvoj topli, prijazni nasmeh
          Pozdravil me vedno bo radostno,
          Sprejel bo v dar mojo pravljico.

          Že dolgo pogrešam tvoj jasni obraz,
          Zvončkljavi srebrni tvoj smeh,
          Mogoče iz spomina ušel ti bom jaz
          V starejših, prihodnjih dneh,
          Vendar pa zdaj le podaj mi roko,
          Prisluhni, povem ti pravljico.

          Zgodba, ki zdaj ti jo bom razodel,
          Zgodila se davno je, davno,
          Ko čas v čolničku je mimo zdrsel
          In pesem zapel starodavno
          O dnevih, ki le še v spominih žive,
          Včasih pa se nam še ti izgube.

          Napni zdaj ušesa, odpri jasne oči:
          Ko se večer spusti na zemljo,
          Deklica mala že trdno spi,
          Le položimo jo v posteljo.
          Odrasli, veš, prav takšni smo, kakor vi,
          Nikoli se v posteljo nam ne mudi.

          Zunaj že snežni vihar se jezi
          In veter se v veje zaganja,
          Notri v kaminu pa ogenj gori,
          Otroke s toploto ožarja.
          Če kdaj od strahu boš čisto prevzet,
          Le spomni se skritih, čarobnih besed.

          In če kdaj moj glas bo otožno zvenel,
          Za dnevi minulimi bo hrepenel,
          Če žalosti poln bo zvenel moj napev,
          Le urno me, bralec, opomni,
          Ne daj, da piščev osamljeni vzdih
          Pravljici vzel bi prijetni nadih.



I. POGLAVJE


ZRCALNA HIŠA



        Nekaj je bilo gotovo: da pri tej zadevi ni imela bela mucka nič zraven. Vsega je bila kriva izključno črna muca, saj je zadnje četrt ure stara mačka beli muci umivala gobček (kar je ta, če malo premislimo, čisto lepo prenašala). Vidite, čisto nemogoče je, da bi pri tej prešernosti imela zraven svoje šapice bela muca.
        Način, kako je Dina umivala svoje male, je bil naslednji: najprej je ubožca z eno tačko za uho potegnila na tla, potem pa ga je z drugo tačko obrisala po celem obrazu in to proti dlaki, začela pa je pri nosu. Kot sem že rekel, se je pravkar prizadevno ukvarjala z belo mucko, ki je ležala čisto pri miru in skušala presti ter si pri tem nedvomno mislila, da je vse to le v njeno dobro.
        Črna mucka pa je z umivanjem končala že zgodaj popoldne in medtem ko je Alica zvita v klobčič sedela v kotu velikega naslonjača in se v polsnu pogovarjala sama s seboj, je črna mucka uprizorila veličastno prekopicevanje s klobčičem volnene preje, ki ga je Alica skušala naviti. Zdaj je volna ležala na tleh, raztegnjena čez vso preprogo, vsa v vozlih in zankah, na sredi pa je črna mucka skušala ujeti lastni rep.
        »O, ti grda, grda muca!« je vzkliknila Alica, ujela mucko in ji dala poljubček, da bi razumela, da je Alica huda. »Dina bi te prav zares morala naučiti lepših manir! Morala bi, Dina, sama veš, da je tako!« je dodala in očitajoče pogledala staro muco, pri tem pa skušala govoriti s čim bolj jeznim glasom. Potem se je zopet skobacala v naslonjač. S sabo je vzela mucko ter volneno prejo in jo skušala zopet naviti v klobčič. Vendar pa ji delo ni šlo bogvedi kako hitro od rok, saj je vmes ves čas govorila, včasih mucki, včasih pa sama sebi. Puhek je mirno sedela na njenih kolenih in se delala, kot da opazuje potek navijanja volne, od časa do časa pa je iztegnila tačko in se dotaknila preje, kot da bi z veseljem pomagala, če bi mogla. »Ali veš, kaj bo jutri, Puhek?« je začela Alica. »Če bi bila ob oknu z mano, bi uganila, le da te je ravno takrat Dina spravljala v red. Gledala sem, kako fantje pripravljajo les za veliki kres - in, oh, koliko lesa je treba pripraviti, Puhek! Vendar pa je postalo tako mrzlo, pa tudi snežilo je, zato so morali odnehati. Nič zato, Puhek, jutri bova le šli na kres.« Alica je dvakrat ali trikrat ovila prejo okoli muckinega vratu, kar tako, da bi videla, kako izgleda. To je privedlo do majhnega prerivanja, pri katerem se je klobčič skotalil na tla in se znova razvil. »Veš, Puhek, prejle sem bila tako jezna,« je Alica nadaljevala, »ko sem videla, kakšne neumnosti zganjaš, da je čisto malo manjkalo, da te nisem postavila ven na sneg! To bi si čisto zaslužila, ti moja ljuba porednica! Kaj boš rekla na to? No, nikar me ne prekinjaj,« je z dvignjenim prstom nadaljevala Alica. »Zdaj ti bom naštela vse, kar si naredila narobe. Prvič: ko ti je Dina danes zjutraj umila obraz, si dvakrat mjavknila. Ne, ne, Puhek, tega res ne moreš zanikati, saj sem te slišala! Kaj praviš?« (Alica se je pretvarjala, kot da mucka govori.) »S tačko te je v oko? No, tega si pa čisto sama kriva, zakaj si pa držala oči odprte? Če bi zamižala, se to ne bi zgodilo. Zdaj se pa nehaj opravičevati in poslušaj! Drugič: Snežinko si dvakrat pocuknila za rep ravno takrat, ko sem pred njo postavila posodico z mlekom! Kaj? Da si bila žejna? Kako pa veš, da ona ni bila? In tretjič: odvila si čisto vso prejo, ko sem bila obrnjena vstran.
        To so trije prekrški, Puhek, in za nobenega od njih še nisi bila kaznovana. Dobro veš, da hranim prekrške še od prejšnjega tedna! Kaj, ko bi shranili vse moje prekrške!« je nadaljevala Alica in govorila bolj sama sebi, kot pa mucki. »Le kaj bi storili na koncu leta? Verjetno bi me poslali v zapor, ko bi napočila ta dan. Ali pa - poglejmo - denimo, da bi morala za vsak prekršek iti spat brez večerje. Potem bi me na ta nesrečni dan morali poslati spat brez petdesetih večerij naenkrat! No, to niti ne bi bilo tako hudo. Še raje bi šla spat brez njih, kot da bi jih morala pojesti!
        Slišiš, kako naletava sneg ob okenske šipe, Puhek? Kako prijetno mehek je! Kot če bi nekdo odzunaj čez in čez poljubljal okno. Zanima me, če ima sneg rad drevesa in polja, da jih tako nežno poljublja? In potem, veš, jih mehko zavije v snežno belo pernico, in mogoče jim zašepeta: ‘Le zaspite, ljubi moji, dokler znova ne pride poletje.’ In ko se poleti zbudijo, Puhek, se oblečejo v zeleno in plešejo naokrog vsakič, ko zapiha veter - o, kako je to ljubko!« je vzkliknila Alica in izpustila klobčič volne, da je lahko plosknila z rokami. »In kako si želim, da bi bilo to res! Popolnoma sem prepričana, da so drevesa jeseni zaspana, ko jim listje tako porumeni.«
        »Puhek, ali znaš igrati šah? No, nikar se ne nasmihaj, draga moja, čisto resno te sprašujem. Ko sva se namreč malo prej igrali, si gledala, kot bi vse razumela, in ko sem rekla ‘Šah!’, si zapredla! No, res je bila to dokaj lepa poteza, veš, Puhek, in čisto lahko bi zmagala, če ne bi bilo tistega trapastega Viteza na konju, ki se je pomešal med moje figure. Puhek, daj, pretvarjajva se, da sva -«. Tu bi vam prav rad povedal vsaj pol stvari, s katerimi je Alica ponavadi nadaljevala, potem ko je začela s svojim najljubšim stavkom ‘Pretvarjajmo se’. Oni dan je imela prav dolg prepir s svojo sestro samo zato, ker je rekla: »Pretvarjajva se, da smo kralji in kraljice,«, njena sestra pa, ki je bila rada natančna, jo je zavrnila, da tega ne moreta, ker sta samo dve. Alica je na koncu popustila in rekla: »No, prav, potem pa bodi ti le eden izmed njih, jaz pa bom vsi ostali.« Nekoč je tudi resnično prestrašila svojo staro varuško, ko ji je nenadoma zavpila v uho: »Varuška! Pretvarjajva se, da sem jaz lačna hijena, ti si pa kost!«
        Vendar nas je to preveč oddaljilo od Aličinega pogovora s Puhkom. »Pretvarjajva se, da si ti Rdeča Kraljica, Puhek! A veš, če bi sedla pokonci in prekrižala roke v naročju, bi izgledala natanko tako kot ona. No, poskusi, bodi pridna!« Alica je vzela Rdečo Kraljico z mize in jo postavila pred mucko kot vzorec, po katerem naj se ravna. Kakorkoli že, zadeva se ni kdovekako posrečila, je rekla Alica, ker mucka ni hotela pravilno prekrižati rok. Za kazen jo je Alica dvignila in postavila pred Zrcalo, da bi lahko videla, kako namrgoden gobček ima. »In če ne boš pri tej priči pridna,« je dodala, »te bom postavila v Zrcalno Hišo. Kako bi ti bilo pa to všeč?«
        »Če boš res poslušala, Puhek, in ne samo klepetala, ti bom povedala vse svoje zamisli o Zrcalni hiši. Najprej je soba, ki jo lahko vidiš, ko pogledaš v ogledalo. Ta je popolnoma enaka kot naša dnevna soba, le da so stvari nameščene v obratni smeri. Če stopim na stol, lahko vidim celo sobo - vse razen kotička tik za kaminom. O, ko bi le lahko videla še tisti košček! Tako rada bi vedela, če pozimi zakurijo ogenj: veš, tega sploh ne moreš videti. Le ko se pri nas kadi, se začne tudi v njihovi sobi valiti dim. Vendar pa je to mogoče samo prevara, mogoče se pa pretvarjajo, da imajo ogenj. No, potem so tu knjige, te so precej podobne našim, le da so vse besede obrnjene narobe. To vem, ker sem nekoč podržala pred zrcalom eno izmed naših knjig, in so oni prav tako dvignili eno izmed njihovih.«
        »Kako bi ti bilo kaj všeč, če bi živela v Zrcalni hiši, Puhek? Kdove, če bi ti tam dali kaj mleka?
        Mogoče pa Zrcalno mleko ni dobro - no, Puhek, zdaj pa prideva do hodnika. Malce ga lahko vidiš, če pustiš vrata naše dnevne sobe široko odprta: zelo je podoben našemu, dokler mu še lahko slediš z očmi, vendar pa je od tam naprej lahko popolnoma drugačen, veš. O, Puhek, kako lepo bi bilo, če bi lahko stopili v Zrcalno hišo! Prepričana sem, da imajo v njej čudovite, o, prečudovite stvari! Dajva, pretvarjajva se, kot da se na nek način le da priti na drugo stran. Delajva se, da je zrcalo postalo prosojno kot gaza, in da lahko midve smukneva skozi. Joj, saj se vendar res spreminja v nekakšno meglo! Prav lahko bi prišli skozi -« Medtem ko je govorila, se je Alica že znašla na polički nad kaminom, čeprav še sama ni dobro vedela, kako je to naredila. Zrcalo se je prav zares začelo razblinjati v svetlikajočo se srebrnkasto meglo.
        Že v naslednjem hipu je Alica stopila skozi in lahkotno skočila v Zrcalno sobo. Prva stvar, ki jo je storila, je bila, da je pogledala, če v kaminu res gori ogenj. Veselo je ugotovila, da je ogenj pravi in da prasketa prav tako veselo, kot tisti, ki ga je pustila za sabo. »Torej mi bo tu prav tako toplo, kot v stari sobi,« je pomislila Alica, »pravzaprav bo še topleje, ker ne bo nikogar, ki bi me napodil proč od ognja. O, kako bo to zabavno, ko me bodo videli v zrcalu, a me ne bodo mogli ujeti!« Potem se je začela razgledovati ter ugotovila, da je tisto, kar je lahko videla iz svoje stare sobe, dokaj običajno in nezanimivo, da pa je vse ostalo kar se da drugačno. Slike na steni poleg kamina, naprimer, so se zdele kot žive, ura na polički (saj veste, da v zrcalu lahko vidite le njeno hrbtno stran) pa je imela obraz drobnega starčka, ki se je Alici zarežal v obraz.
        »Te sobe pa ne pospravljajo tako kot ono drugo,« si je rekla Alica, ko je na ognjišču med pepelom opazila nekaj šahovskih figur. Že v naslednjem trenutku pa se je z rahlim vzklikom presenečeno spustila na kolena in dlani in jih začela opazovati: šahovske figure so se v parih sprehajale naokrog!
        »Tu sta Rdeči kralj in Rdeča kraljica,« je rekla Alica (šepetaje, da jih ne bi prestrašila), »in tukaj na robu lopatke sedita Beli kralj in Bela kraljica - tule se z roko v roki sprehajata obe Trdnjavi - zdi se mi, da me ne morejo slišati,« je nadaljevala in primaknila obraz bliže, »in skoraj prepričana sem, da me ne vidijo. Počutim se, kot bi bila nevidna…«
        V tem trenutku je na mizi zaslišala nekakšno cviljenje, zato je obrnila glavo in ravno še ujela, kako se je eden izmed Belih kmetov prekucnil in začel divje brcati z nogami - začela ga je opazovati in radovedno pričakovala, kaj se bo zgodilo. »To je glas mojega otroka!« je kriknila Bela kraljica in zdrvela mimo kralja tako hitro, da ga je prevrnila v pepel. »Moja ljuba Lili! Moja kraljevska mačkica!« Nato se je začela divje kobacati po rešetki na kaminu.
        »Kraljevski larifari!« je zamomljal Kralj in si podrgnil nos, ki ga je bolel od padca. Čisto po pravici je lahko bil malo nataknjen, saj je bil od nog do glave pokrit s pepelom.
        Alica si je zelo želela, da bi lahko kako pomagala, in ker se je uboga mala Lili že na vse pretege drla, je naglo dvignila Kraljico in jo položila na mizo poleg njene glasne hčerkice. Kraljica je zajela sapo in se sesedla: od bliskovitega potovanja po zraku je postala prav zasopla. Minutko ali dve sploh ni mogla drugega, kot da je tiho objemala malo Lili. Ko si je malo opomogla, je zaklicala Belemu kralju, ki je sedel med pepelom in kuhal mulo: »Pazi na vulkan!«
        »Kakšen vulkan?« je vprašal Kralj in prestrašeno pogledal v ogenj, kot bi bil to pač najprimernejši kraj, da se vulkan pojavi.
        »Odpihnil - me - je,« je izdavila Kraljica, ki je bila še vedno vsa zasopla. »Pazi - da prideš gor - na običajen način - naj te nikar ne odpihne!«
        Alica je opazovala Belega kralja, kako počasi pleza po rešetki, nazadnje pa je rekla: »Na ta način boš potreboval ure in ure, preden boš prišel do mize. Veliko bolje bo, če ti pomagam, kaj meniš?« Vendar se Kralj ni zmenil za vprašanje: popolnoma jasno je bilo, da je ne more ne slišati ne videti.
        Tako ga je Alica nežno prijela v roke in ga prenesla počasneje, kot je bila to storila s Kraljico, da ga ne bi spravila ob sapo: tik preden pa ga je postavila na mizo, je pomislila, da bi ga prav lahko malo izprašila, bil je namreč ves umazan od pepela.
        Kasneje je pripovedovala, da še nikoli v vsem svojem življenju ni videla takšnega izraza na obrazu, kot ga je imel Kralj, ko se je znašel v zraku, nevidna roka pa je z njega stepala prah. Bil je preveč osupel, da bi lahko zavpil, vendar pa so se njegove oči in usta večala in večala ter postajala vedno bolj okrogla, dokler se Aličina roka ni tako zatresla od smeha, da bi ga kmalu spustila na tla.
        »Oh, lepo te prosim, nikar ne delaj takšnega obraza, dragec!« je vzkliknila in čisto pozabila, da je Kralj ne more slišati. »Ob pogledu nate se moram tako smejati, da te komaj še držim! In nikar tako široko ne zevaj! Ves pepel boš pogoltnil - no, tako, mislim, da si zdaj čisto čeden,« je dodala, medtem ko mu je gladila lase, in ga zelo previdno položila na mizo poleg Kraljice.
        Kralj je plosko telebnil na hrbet in čisto mirno obležal. Alica se je kar malo prestrašila, kaj da je storila, zato je stopila po sobi, da bi našla malo vode, s katero bi ga lahko poškropila. Kakorkoli že, našla ni ničesar razen stekleničke s črnilom in ko se je vrnila, je lahko ugotovila, da si je že opomogel. Zdaj se je šepetaje pogovarjal s Kraljico, tako potihem, da je Alica komaj lahko slišala, o čem govorita. Kralj je rekel: »Zagotavljam ti, draga, mraz me je stresel prav do konca mojih zaliscev!«
        Na to je Kraljica odgovorila: »Pa saj ti sploh nimaš nobenih zaliscev.«
        »Tega grozljivega trenutka,« je nadaljeval Kralj, »ne bom nikoli pozabil, nikoli!«
        »O, pa boš,« je rekla Kraljica, »če o tem ne boš naredil zapisa.«
        Alica je zelo radovedno opazovala Kralja, kako je iz žepa potegnil ogromno knjigo zapisov, in začel pisati. Nenadoma jo je prešinila neka misel. Prijela je za konec njegovega svinčnika, ki mu je segal preko rame, in začel pisati z njim.
        Ubogi Kralj je bil videti povsem zmeden in nesrečen. Nekaj časa se je brez besed bojeval s svojim svinčnikom, vendar pa je bila Alica močnejša od njega. Nazadnje je zasoplo izdavil: »Draga, prav zares si moram preskrbeti tanjši svinčnik, tegale sploh ne morem obvladati, ves čas kraca prav čudne stvari, ki jih sploh nisem nameraval napisati -«
        »Kakšne čudne stvari?« je vprašala Kraljica in pogledala v knjigo (v katero je Alica napisala: »Beli vitez zdrsne po grebljici. Zelo slabo lovi ravnotežje.«). »Pa saj to sploh ni zapis o tvojem doživetju!«
        Poleg Alice je na mizi ležala knjiga in medtem ko je sede opazovala Belega kralja (kajti še vedno se je malo bala zanj in je imela v roki pripravljeno stekleničko s črnilom, s katerim bi ga nemudoma poškropila, če bi spet omedlel), je obrnila nekaj strani, da bi našla kaj primernega, kar bi lahko prebrala, »saj je vse napisano v jeziku, ki ga ne poznam,« si je rekla. Izgledalo je nekako takole:

  *
  *
  *
  *
  *

        Nekaj časa je skušala razvozlati besede, na koncu pa se ji je posvetilo. »Seveda, to je vendar Zrcalna knjiga! In če jo podržim pred ogledalom, bodo besede zopet pravilne!«
        Tu je pesem, ki jo je prebrala Alica.

          ŽLABERŽBLJAK

          »Dan kruhast je bil in gibčljati jaščarjiči
          Vrtljali in svedrali so se v preni.
          Prav tečni bili so cunjarčiči,
          Žvizpili na vso moč so pruni zeleni.

          ‘Varuj se, sin moj, zob Žlaberžbljaka,
          Kosmatih teh tac in nabrušenih zob,
          Ogibaj se ptiča Žubžubi - divjaka,
          Predrznega zmaja poženi čez rob!’

          Opaše vrtinčast si meč hrabri sin
          In dolgo opreza za hudo zverjo.
          Potem pa premoti ga blažen spomin,
          Utrujen se poči pod prvo drevo.

          In ko se tako pod drevesom mudi,
          Žlaberžbljak se po hribu navzdol prikadi,
          To strašna je zver žblamenečih oči,
          Ki venomer dere se in ves čas kriči.

          Zika in zaka pa devo in lesno
          Vrtinčasti meč hrabri sin že vrti,
          Tako da pošasti je glavo odneslo,
          S trofejo pa sinko domov oddrvi.

          ‘Kako, ti da rešil si nas Žlaberžbljaka?
          O, daj, da privijem te zdaj na srce!
          Takega svet še ni videl junaka -
          Ponosen sem nate, sin moj, nadvse!’

          Dan kruhast je bil in gibčljati jaščarjiči
          Vrtljali in svedrali so se v preni.
          Prav tečni bili so cunjarčiči,
          žvizpili na vso moč so pruni zeleni.«

        »Izgleda prav ljubko,« si je rekla, ko je končala, »vendar pa jo je dokaj težko razumeti!« (Veste, Alica niti sama sebi ni hotela priznati, da ni razumela niti besedice.) »Nekako se mi je v glavi porodilo vse sorte misli, le da ne morem ugotoviti, kakšnih! Kakorkoli že, nekdo je ubil nekaj, to je vsekakor jasno -« »Joj!« je pomislila Alica in nenadoma poskočila. »Če se ne podvizam, se bom morala vrniti skozi Zrcalo, še preden si bom lahko ogledala vso hišo! Poglejmo najprej, kakšen je vrt.« V trenutku je švignila iz sobe in stekla navzdol po stopnicah. No, pravzprav to ni bil ravno tek, pač pa nov način, kako se hitro in brez težav spustiš po stopnicah, kot je temu rekla Alica. S konicami prstov se je preprosto držala ograje in lahkotno splavala navzdol, ne da bi se z nogami dotikala stopnic. Potem je odplavala skozi vežo in bi na isti način šla tudi skozi vrata, če se ne bi ujela za podboj. Od lebdenja je namreč postala že čisto omotična in je bila prav vesela, ko se je znašla na tleh in je znova lahko hodila na običajen način.


Stran je postavil Primož Jakopin in jo nazadnje spremenil 26. novembra 2016.

Naslov strani: http://www.jakopin.net/JT/viri/dela/ALICA_V_.html