Seminar pri predmetu Računalništvo za filologe - Primož Jakopin

Odlomek z začetka dela:

Robert X. Cringely


Naključni imperiji


ali


Kratka zgodovina Silicijeve doline


Prevedel Primož Jakopin



Kako fantje iz Silicijeve doline
mlatijo milijone in tujo konkurenco,
pa se dekleta še vedno ne zmenijo zanje.


Prvo poglavje


PREDSTAVITVENI BOG


- - -


          Pred leti, ko ste bili vi še otrok in sem bil otrok tudi jaz, se je v naši deželi, Ameriki, nekaj spremenilo. V tem hipu smo bili še igralci bejzbola, volilci, bralci knjig, kuharji večerij, prepirljivci. Sekundo kasneje, in vse naslednje sekunde od takrat naprej, smo bili pa samo še nakupovalci.
          Šoping je tisto, kar radi počnemo; to je zabava. Če kaj smo, smo potrošniki; nakupujemo, ker nam je to všeč. Skoraj vso energijo porabimo za nakupovanje - ko premišljujemo o tem, kar bi radi kupili ali ko delamo, da bi lahko odplačali, kar smo že kupili.
          Izumili smo kreditne kartice, velike nakupovalne centre na robu mesta in celo otroške vrtce samo zato, da bi bilo naše potrošništvo še bolj učinkovito. Žene, može, otroke, babice in dedke smo poslali delat, da bi lahko plačali vse tiste stvari, ki smo jih želeli - enostavno morali - kupiti. Izumili smo tisoč odtenkov ličila za oči in več kot 400 različnih tipov avtomobilov in prisilili vsako muzikantarsko skupino, da je posnela svojo inačico ‘Tiste črne kitare’, samo da imamo dovolj izbire, ko moramo zapolniti še tisto malo časa, kar ostane. In če nam, kot je navada pri Američanih, uspe, da presenetimo sami sebe in ostane na koncu koncev še nekaj dolarčkov in kakšna prosta urica, smo izumili še čisto posebno vrsto izdelkov, da z njimi potešimo še to strast. Kako bi sicer drugače sploh kdo dal 19.95 $ za Trebušnomišičnokrepilni stroj?
          Po mojem so vsega tega krivi osebni računalniki.
          Poglejmo dejstva. Osebni računalniki so se pojavili ob koncu sedemdesetih in do konca osemdesetih so se razšopirili že po vseh pisarnah in po marsikaterem stanovanju. Ne samo da so postali naj‐ potrošniški izdelek za tiste izmed nas, ki se ne ukvarjamo z zbiranjem umetnin, ampak so na hitro obračunali s pisalnimi stroji, ukinili večino tajnic in omogočili 27‐letnemu diplomantu ekonomije, da s pecejem, programom za preglednice in tremi datotekami vprašljivih podatkov prepriča svoje šefe naj z denarjem, sunjenim iz pokojninskega sklada zaposlenih, odkupijo firmo.
          Brez osebnih računalnikov ne bi bilo, ne bi moglo biti, takih znamenitežev kot sta Michael Milkens ali Ivan Boeskys. Brez osebnih računalnikov ne bi bilo sive ekonomije. Toda, z razvojem osebnih računalnikov se je prvič v zgodovini zgodilo, da je ena sama oseba lahko zbrala in spravila v razumljivo obliko toliko podatkov, da je lahko ozdravila bolezen ali uničila kariero. Osebni računalniki so omogočili podjetjem, da so prišla dlje in hitreje kot kdajkoli, pri tem pa spravila skupaj nezaslišano bogastvo ki ga moramo za nekaj porabiti, in tako smo vsi postali nakupovalci.
          Osebni računalniki so botrovali najdaljšemu mirnodobnemu ekonomskemu vzponu v zgodovini Združenih držav in ga tudi končali.
          Med tem časom pa so se osebni računalniki spremenili v zelo velik posel. Leta 1990 so po celem svetu prodali za 70 milijard dolarjev osebnih računalnikov in programov zanje. Uvrstili so se takoj za avtomobilsko industrijo, proizvodnjo energije ter promet s prepovedanimi drogami in pomenijo enega velikih uspehov v zgodovini ameriškega gospodarstva.
          Jaz vam nameravam pripovedovati o treh stvareh:

     1. Vse skupaj se je zgodilo bolj ali manj po naključju.
     2. Ljudje, ki se jim je to posrečilo, so bili amaterji.
     3. In večji del so to tudi ostali.

- - -

- - -

          Nekega večera leta 1988 se je nekaj sto uporabnikov Applovih mekintošev zbralo v Ann Arborskem avditoriju v državi Michigan, da bi si ogledali skrivno pred‐ predstavitev novega urejevalnika besedil. Šlo je za potrošništvo v najbolj čisti obliki: potencialni kupci so prišli skupaj, da bi videli predstavitev izdelka, ki bi ga vsi lahko uporabljali, ki pa se ga ne da kupiti. Nobene prodajne stojnice ni bilo zadaj v dvorani, nobenega ‘ne pošiljajte denarja, račun Vam pošljemo kasneje’. Izdelek preprosto ni bil naprodaj, ne takrat in tudi še naslednjih pet mesecev ne.
          Zakaj bi ga sploh predstavili? Osnovni namen je bil preprečiti, da bi vsi ti ljudje in še tisoči drugih, s katerimi se bodo ti družili v prihodnjih tednih, kupili kak drug tovrstni program preden bi bil ta izdelek, Microsoftov Word 3.0, zrel za na trg. In uporabniki mekintošev so aristokracija na področju osebnih računalnikov. »Ne kupujte programov Mac Write II, Word Perfect za mekintoš ali Write‐Now«, so potem prepričevali svoje prijatelje in sodelavce. »Počakati je treba na Microsoftov Word 3.0. To je nekaj čisto drugega!«
          To je bilo res, res je bilo pa tudi, da ni deloval.
          Da bi bila predstavitev še bolj prepričljiva, naj bi jo izvedel sam Bill Gates, Microsoftov predsednik, milijonar fantovskega izgleda, ki je priletel iz Seattla nalašč samo za ta večer. (To bi bilo nekako v skladu s teorijo da če bi želel Chrysler privabiti na ogled svojega novega minikombija, ki bi ga lahko gledali skozi teleskop, kako kroži po poligonu, čimveč občinstva, bi moral biti za volanom sam Lee Iacocca.)
          Predstaviti tak računalniški program, ki sploh še ni dokončan, je prava umetnost. Glavni deli programa so res že bili, vendar če ne bi nič manjkalo bi si Microsoft upal vzeti denar zanj. Stvar bi bila naprodaj zadaj v dvorani. Dejstvo, da je šlo samo za demonstracijo in so se tega večera dotikali tipkovnice samo prsti skrajno spretnega Billa Gatesa, pa je dokazovalo, da program tudi približno še ni bil goden za na prosto, za med stranke, ki plačajo.
          Kar so videli uporabniki v resnici ni bila predstavitev programa ampak virtuozna točka človeka in stroja. Predstavljajte si Microsoftov Word 3.0 kot minsko polje v Kuvajtu in Billa Gatesa ko posrednika, ki bi rad prodal nekaj parcel še preden so z njih očistili vse mine. Da bi pokazal kako varno je zemljišče, bi kupce popeljal malo naokoli in pri tem seveda obzirno napravil ovinek okoli še preostalih min, ne da bi jim jasno karkoli zinil o tem, kaj bi jih lahko doletelo.
          »Videti je vse v redu, dragi moj,« bi rekel že odločeni kupec. »Zdaj pa k poslu, medtem ko se otroci še malo poigrajo na vrtu.«
          »NEEEEEEE!!!
          Po navedbah iz Microsoftovega oddelka za nadzor kakovosti je verzija Worda, ki jo je tistega večera predstavljal Gates, imela šest nagaznih min. Bile so tako imenovani hrošči tipa A in vsak izmed njih bi lahko v trenutku zamrznil računalnik in poslal cel projekt preko medijev rakom žvižgat. Gatesu ni bilo treba drugega kot le speljati predstavitev mimo vseh šestih pasti pa bi občinstvo v Ann Arborju in z njim ves mekintoševski svet prepričal, da je z Microsoftovim Wordom 3.0 vse v redu.
          Skoraj mu je uspelo - enkrat samkrat se je zgodilo, da sta program in računalnik obvisela in je bilo treba resetirati. Pri avtomobilih bi bilo to seveda preveč; kdo bi še kupil avto, ki so ga morali s poskusne vožnje pririniti nazaj. Računalniški uporabniki so pa usmiljene duše in se preveč ne sekirajo, če bencinski tank njihovega digitalnega Forda sem in tja malo raznese. K vragu, kaj pa je en kreš med prijatelji?
          Resnici na ljubo je treba priznati, da je bila predstavitev bleščeča, še posebej če upoštevamo, da Microsoftov oddelek za pripombe in pritožbe niti pojma ni imel, kako slab program dejansko je. Ko so ga pet mesecev zatem začeli dobavljati se je izkazalo da nima samo šest večjih hroščev ampak več kot 600. Še enkrat se je izkazalo, da je Bill Gates predstavitveni bog.




Stran je postavil Primož Jakopin in jo nazadnje spremenil 26. novembra 2016.

Naslov strani: http://www.jakopin.net/JT/viri/dela/NAKLJUCN.html