V jami Medvedjak, 2017

 
Kdo je Jure Bevc?
 
          Rodil sem se 27. septembra 1991 v Novem mestu staršema Janku Bevcu in Sonji Pucelj. Po osnovni šoli in gimnaziji v Novem mestu sem se vpisal na študij matematike na Fakulteti za matematiko in fiziko in diplomiral leta 2016. Tema diplomske naloge je bila igra 3x3x3 v vrsto, cilj pa razvoj računalniškega igralca za to igro s pomočjo genetskih algoritmov. Nato sem se vpisal na drugo stopnjo bolonjskega študija, ki sem jo opustil zaradi službe. Leta 2016 sem začel plezati, z jamarstvom sem se začel ukvarjati leto kasneje. Delam kot vodja projektov v manjšem podjetju, ki se ukvarja s strojnim učenjem.
 
Je bila diplomska naloga zanimiva?
 
          Ja, takrat sem se prvič spopadel s problemi s področja umetne inteligence, ki me spremljajo še zdaj. Zanimivo mi je bilo raziskovati zgodovino raziskav na tem področju, sam bi se sicer danes lotil zadeve na precej drugačen način kot takrat.
 
Kaj te je pripeljalo k jamarjem?
 
          Kombinacija želje po pustolovščini, nizke cene in radovednosti. Leto po svojih plezalskih začetkih sem se odločil, da imam čas za še en hobi. Naključje je hotelo, da sta bili uvodni predavanji za alpinistično in jamarsko šolo na isti dan, tako da sem z gradbene fakultete, kjer so nam program predstavili akademci (Akademski alpinistični odsek, aao.si, opomba P. J.), pohitel naravnost do zaklonišča na Majaronovi, kjer domuje DZRJL - Društvo za raziskovanje jam Ljubljana. Na koncu je odločila cena - jamarska šola je stala 65 evrov, alpinistična okrog 200 - pa tudi prostori. Predavalnica na FGG se pač ne more primerjati s sestankovalnico DZRJL in načrti, razobešenimi po njenih stenah. Lahko rečem, da je bila odločitev prava. Sicer se je moj prvi obisk jame zgodil nekoliko po naključju na planinskem taboru mladinske komisije PZS septembra 2016, ko sta nas dva tolminska jamarja peljala v Srnico. Zdelo se mi je, da jamarstvo ni zame, pa sem šel na jamarsko šolo preverit, ali to res drži.
 
Kanin, Pokljuka, Bohinj, kako je šlo s tem?
 
          Najprej sem se srečal s pokljuškimi jamami. Kmalu po šoli, še pred izpitom, sem sodeloval na akciji v Evklidovo piščal, v dele, imenovane Didiland. Imel sem še navaden delavski pajac in bombažne hlače, ker sem vedel samo, da je jama "športna" in "zabavna". V jami je bilo noro mokro in na poti ven sem si prisegel, da nikoli več ne grem v jamo. Potem sem v začetku poletja 2017 sodeloval še na akciji v Trubarjev dah, kjer sem med tehničnim plezanjem zabil svoj prvi fiks. Sledil je tabor na Kaninu, na katerem sem šel prvič v P4. Takrat v jami še ni bilo bivaka, raziskovali smo na globini 600 m. Na koncu tabora sem bil zasvojen. V P4 se vedno rad vrnem. Vmes pa se je leta 2018 na Pokljuki odprl še Romeo, ki je zdaj povezan v Sistem pokljuškega grebena.
          Letos spomladi smo odprli novo področje na Planini Poljana južno od Bohinja. Področje je bilo odkrito s pomočjo Matičevega algoritma za iskanje vhodov, ki v oblaku površinskih točk, posnetih z LiDARjem, išče lokalne minimume in jih vrača kot potencialne lokacije vhodov jam.
 
In kako deluje ta algoritem?
 
          Na izbranem področju, recimo 1 x 1 km, se sprehaja z oknom velikosti 10 x 10 m po nekaj metrov naprej, najprej vodoravno, do konca prve vrstice, potem pa spet od začetka druge vrstice, nekaj metrov niže (južneje), naprej proti vzhodu. Na vsakem od teh majhnih oken poišče lokalni minimum, tj. najnižjo točko, nato pa pogleda, ali se nadmorska višina viša v vse smeri iz te točke. Če da, je našel morebitno novo jamo. Na ta način je bila najdena siva jamska lisa okrog Planine Poljana, kjer je bilo veliko potencialnih vhodov, registriranih jam pa zelo malo (https://www.katasterjam.si/Home/DetailedCaveMap).
          Moram reči, da sam pri raziskavah Poljane nisem sodeloval toliko, kot bi si želel, saj sem imel letos precej težav s poškodbami in časom.
 
Kako lahko primerjaš te tri: Kanin, Pokljuko in Bohinj), kaj jih druži, kaj razdvaja?
 
          Poljana je verjetno najbolj krušljiva od treh in hkrati najbolj primerna za akcije v začetku leta, ko se še nabira kondicijo. Na Pokljuki jam sicer ni toliko kot na Poljani, so pa zato zaradi že več let trajajočih raziskav globlje in zahtevnejše. Kanin je nekako češnja na torti vsakoletnih raziskav.
 
Kako z Beki gledata na jamarstvo? Je kaj razlik?
 
          Sam gledam na jamarstvo kot na kombinacijo hobija, ki zavzema čedalje večji delež mojega življenja, športne dejavnosti, raziskovanja neznanih kotičkov našega planeta in preseganja lastnih meja.
          Beki sicer ni speleobiologinja, ukvarja se z vibracijsko komunikacijo škržatkov (majhnih žužkov, ki živijo v travi in precej daleč skačejo, op. P. J.). Jo pa jame zanimajo tudi z biološkega vidika. Morda na jamarstvo gleda malo bolj sproščeno od mene.
          Obema nama je izredno pomembna tovariška stran tega početja. Brez dobrih odnosov v jamarstvu ne gre, hkrati pa se v tej dejavnosti spletejo izredno močne prijateljske vezi.
 
Je res, da si zapisuješ, kdaj in kako dolgo si v jamah?
 
          Res je, s preglednicami sem že kar malo obseden. Ob koncu leta 2018 sem začel in uspel zabeležiti tudi vse za nazaj. Leta 2019 sem od začetka, prvič smo šli v Brezno Hudi Vršič na Rombonu, do zadnje, odprave v P4, na 45 ekskurzijah pod zemljo preživel 745 ur, za približno 93 8-urnih delovnikov. 360 ur je sicer bilo na eni sami ekskurziji, na prvi od dveh v jamo Chéve v Mehiki.
 
Ko smo že pri tem, kje si še, razen v Sloveniji, hodil po jamah?
 
          Moje izkušnje z jamami izven naših meja so izredno omejene. Edino, kar je bilo, je bila letos aprila omenjena odprava Cueva Cheve. Ekspedicija je potekala v organizaciji Billa Stona (USDCT), legende svetovnega jamarstva, iz Austina v državi Teksas. V jami smo, kot že rečeno, preživeli polnih 15 dni. Jama je za slovenskega jamarja zelo zanimiva, saj je hkrati visokogorska, topla (okrog 10°C), ima rove ogromnih dimenzij in neznanske količine vode, v katero je občasno treba tudi zabroditi. Jama je na nekoliko odročni lokaciji sredi pogorja Sierra Juarez v zvezni državi Oaxaca. Leži kako uro vožnje po bolj ali manj uničenih cestah od najbližje vasice, Concepción Papalo, kamor se hodi po sadje in druge osnovne potrebščine, do najbližjega hotela pa se je treba peljati še uro več, do mesteca San Juan Bautista Cuicatlán. Bazni tabor, od jame je oddaljen 5 minut hoje, je dostopen z avtomobilom.
 
Ali misliš, da bo Stone dočakal globino -2500 v sistemu Cheve?
 
          Mislim, da je Billu že nekaj časa jasno, da s Kavkazom ne more tekmovati. Ampak Mehiko ima rad in bo z raziskavami tam nadaljeval, dokler bo šlo. Sistem ima sicer veliko perspektivo, ampak so razdalje med jamami velike (11 km zračne črte od odtočnega sifona v jami do kilometer nižje ležečega pritočnega sifona v izvirni jami, op. P. J.). Vsekakor mu želim vso srečo pri nadaljevanju raziskav.
 
Želje in načrti za 2020?
 
          Želim si, da v letu 2020 zmanjšamo število jam na treh odprtih področjih - to bomo dosegli s povezavami v sisteme. Naslednji na seznamu je Evklid, nato pa Brezno pod Velbom, proti kateremu vodijo rovi, ki se začnejo v dvorani Guardi le stelle v P4. Na vhodu v Guardi le Stelle je močan prepih, ki mu nato lahko sledimo do rovov, ki vodijo proti Mali Boki. Hkrati pa se mu iz smeri Velba pridruži še drug prepih.
          P4 ima trenutno več potencialnih nadaljevanj. Eno je v kolektorju pod Infinitumom, ki sledi isti smeri kot tisti v Reneju, in kjer bo potrebno širjenje. Od sifona na Copacabani je oddaljen 250 horizontalnih metrov in nekaj metrov višje. Drugo nadaljevanje je v smeri proti Velbu, kjer je tudi potrebno širjenje. Tretje, morda najbolj perspektivno nadaljevanje, pa gre v smeri proti Mali Boki, tam bo potrebno plezanje.
          Pa, seveda, čim manj nesreč in poškodb.
 
Koliko časa misliš, da bo še minilo do trenutka, ko bo znan odgovor na vprašanje za milijon dolarjev, ali gre P4 pod Copacabano po suhem ali ne?
 
          Mislim, da bomo odgovor dobili v prihodnjih dveh letih.
 
Kaj si najlepšega in najbolj hudega doživel v jamah?
 
          Slabe izkušnje ponavadi pridejo, ko gre kaj narobe. Taka je bila recimo obisk Brezna na gospodovi senožeti v Trnovskem gozdu, kjer sem se kapitalno zataknil med plezanjem navzgor v okno sredi brezna. Decembra 2017 v P4 sem se prav tako zataknil v meandru, ki vodi v zdaj zapuščene dele, imenovane Pneumonia. Ti deli mi očitno niso usojeni, saj sem si med razopremljanjem slabo leto kasneje tam izpahnil ramo. Neprijetna izkušnja je bil tudi padec kamna na čelado v jami Prašni dol konec junija letos.
          Najlepše? Vedno je izjemen občutek, ko po več dneh pokukaš iz jame. Moja najljubša akcija je bila verjetno tista decembrska 2017, ko sem med drugim preživel večji del dneva sam v jami P4 na bivaku Houston, ko sem čakal na menjavo ekip. V spomin se mi je vtisnila tudi akcija v isto jamo novembra 2017, ko sva z Maticem odbrzela do Houstona in se vmes ves čas drla pop komade. Od vhoda do Houstona (bivak na -650 m, op. P. J.) sva rabila uro in tri četrt.

Povezana objava:
 
Jure Bevc Likes Kanin Caves Best - stran v angleškem jeziku

  Matjaž Rebolj ima zgodovino in potovanja že v genih, februar 2020  
 

Stran je pripravil Primož Jakopin, ki sprejema tudi pripombe, na naslov primoz jakopin guest arnes si (vstavite pike in afno na ustrezna mesta). Stran je bila narejena 15. decembra 2019 in nazadnje spremenjena 6. januarja 2021.

Naslov: https://www.jakopin.net/portraits/Jure_Bevc/index_si.php     1267