Primož Jakopin
Stojan Sancin,   božiček iz Boljunca*


 
v Ocizeljski pečini, 2004

 
Kdo je Stojan Sancin?
 
          Rodil sem se 19. januarja 1947 v Logu pri Ricmanjih staršema Carlu Sancinu, kovinostrugarju iz Škednja in Dorki Žuljan, šivilji iz Ricmanj. Po osnovni šoli v Ricmanjih in nižji ter višji srednji šoli v Trstu sem diplomiral iz kemije leta 1970 na Univerzi v Trstu. Naslov diplomske naloge je bil Interazioni tra iodio e derivati dell'amilosio in soluzione acquosa, po slovensko bi bilo to Interakcije med jodom in amiloznimi derivati v vodni raztopini. Gre za to, kako se pod vplivom joda, pri različnih koncentracijah (in temperaturi) spiralna struktura molekul derivatov amilaze spremeni v klobčič, in z njim seveda lastnosti te spojine. Matematiko sem poučeval na nižjih srednjih šolah v Tržaški pokrajini: v Nabrežini, na Opčinah in v Dolini, do upokojitve. 20 let, od 1975 naprej, sem bil odbornik občine Dolina.
 
Je bila diplomska naloga zanimiva?
 
          Niti ne kaj preveč, seznam naslovov, med katerimi smo lahko izbirali, je bil precej kratek. Skoraj celo leto, po izpitih, sem v laboratorijih na fakulteti opravljal razna dela, pa je bila vsaj ta korist, da sem iz tega imel diplomsko nalogo.
 
Kaj te je pa sicer v kemiji najbolj zanimalo?
 
          Kako se snov spreminja iz ene oblike v drugo, ena spojina v drugo. Primer je polipropilen. Kaj vse se da narediti iz njega ...
 
V srednji šoli si se precej ukvarjal tudi s športom. Kako je bilo s tem?
 
          V Trstu ni bilo slovenskega društva, ki bi se ukvarjalo z atletiko. Zbrala se nas je skupina ljudi, ki smo leta 1963 ustanovili atletsko sekcijo pri Športnem združenju Bor. Imeli smo olimpijski program za atletiko. Mene je zanimal tek. Pri teku sta bili samo dve disciplini, na 600 m in na 1.200 m. Tekmoval sem v obeh disciplinah, čez teden smo trenirali, ob nedeljah so bile tekme, konec sezone je bilo pa prvenstvo. Jeseni 1963 sem bil v tem športu mladinski prvak dežele Furlanija - Julijska krajina. Prvenstvo je bilo v Trstu in na 1.200 m sem dosegel čas 3:20,8.
          Ko sem nehal tekmovati, sem se ukvarjal z organizacijo tekem.
 
Kaj te je pripeljalo k jamarjem?
 
          K jamam me je pripeljala radovednost. Živimo v dolini kraške reke Glinščice in kras se začne 10 m stran od hiše, kjer živi moj prijatelj in, lahko bi rekli, življenjski jamarski sopotnik Claudio Bratos. Prva jama, ki sem jo obiskal pri desetih letih, je bila Jama netopirjev ob železnici Trst - Kozina. Če bi imeli v Trstu takrat slovensko jamarsko društvo, ne bi nikoli končal pri atletiki. Takratna tehnika z vrvnimi lestvicami je zahtevala večje število ljudi za obisk kake malo resnejše jame in zato ni bilo niti misliti, da bi se v jame lahko spuščala manjša skupina, recimo samo dva. Leta 1978, ko je nastopila vrvna tehnika, sva se lahko z 10 let mlajšim Claudiem začela ukvarjati z jamarstvom kar sama, brez večje skupine.
          Slovensko planinsko društvo Trst, ustanovljeno leta 1904, se je občasno ukvarjalo tudi z jamarstvom, leta 1979 pa sva s Claudiem ustanovila Jamarski odsek, JOSPD Trst. Ko sem začel z jamarstvom, sem tek seveda opustil.
 
Kdaj sta začela z visokogorskim krasom?
 
          Skupina jamarjev je na pobudo Franceta Šušteršiča v osemdesetih letih šla na Kanin in obstala pred množico kraških pojavov. V Delu je potem objavil droben članek o tem in navdušil večjo skupino jamarjev iz raznih društev, med katerimi sem bil tudi jaz (Claudio je takrat pestoval), je nekaj malega kasneje šla na Kanin. Imeli smo 300 metrov vrvi, raziskali smo pa nekaj plitvih jam, najgloblja je bila samo 40 m globoka. Uporabljali smo že vrvno tehniko. Od takrat, včasih bolj, včasih manj, smo ves čas hodili na Kanin.
 
In kako je bilo z Bohinjem?
 
          V devetdesetih letih smo imeli v našem društvu nekaj časa kar 6 potapljačev. Preskrbeli smo si seznam kraških izvirov po Sloveniji in po hipotezi, da izvir utegne biti sifon, smo v Bohinju za izvirom Krope (pri Partizanskem domu, stranski pritok Krope) našli sifon. 50 metrov globok in 200 metrov dolg. Našli smo nadaljevanje v Jami pod naravnim mostom, v Jezerinah, za kratkim sifončkom smo našli več kot kilometer jame.
 
Kako ti je uspelo uskladiti družinsko življenje z jamarstvom?
 
          To je bila vsakdanja majhna vojna.
 
Si Grazio, svojo sedanjo partnerko, že peljal v kakšno jamo?
 
          Noče niti slišati o tem. V hribe, kjer se gre po solidni poti, rada gre, na ferato pa ne, tudi en meter ne.
 
V koliko jamah si že bil?
 
          Vse skupaj, v že znanih in novih, smo bili v približno 2000 jamah.
 
In v koliko jamah sta bila s Claudiem prvič?
 
          Približno 500 smo jih oddali jamarskemu katastru (slovenskemu), v našem internem arhivu jih imamo pa še vsaj 500.
 
Katere jame se najraje spominjaš?
 
          Jame v Ocizli.
 
V katerih italijanskih jamah si vse bil?
 
          V italijanski jamarski kataster smo oddali nekaj deset jam. V Trstu je 10 jamarskih društev, ozemlja je pa malo in je v celoti izkoriščeno, med društvi je huda konkurenca. Brez tehničnih sredstev ni mogoče najti kaj novega (širjenje dihalnikov), vodijo pa jamarska društva v glavnem ljudje, ki se bolj ukvarjajo z administracijo kot pa s praktičnim problemom, kako zagotoviti dovoljenja od oblasti za uporabo tehničnih sredstev. Ker je pa v Sloveniji tudi bila želja društev po razdelitvi ozemlja, smo se v našem društvu osredotočili na kraje, za katere ni bilo zanimanja. Sloves si je pa v Italiji naše društvo ustvarilo predvsem z raziskavami vodnih virov v porečju Glinščice. Po jamah drugje v Italiji nisem hodil.
 
Kaj pa zunaj Slovenije in Italije?
 
          Tudi ne.
 
V kakšnem spominu ti je ostalo delo v Jamarski zvezi Slovenije?
 
          Pogosta so bila različna mnenja. V glavnem sem se trudil, da ne bi različna mnenja prerasla v težko popravljiva nasprotstva. Kot nadzornik sem si prizadeval, da sem stvari reševal potiho, brez hrupa. Na občnih zborih se stvari ne rešujejo, tam se lahko samo potrjujejo, če so bile prej dogovorjene.
          Na občnih zborih se lahko dela predvsem dvoje: proslavlja dosežene uspehe in načrtuje delo za naprej. Za druge odločitve pa občni zbor ni primeren, jih je treba sprejeti prej. Dvakrat se je zgodilo, da je Jamarska zveza skoraj razpadla, enkrat v Preboldu, ko je prišlo do predloga, da se osamosvoji Primorska jamarska zveza. Predlog je padel kar na slepo in ljudje niso prav vedeli, za kaj glasujejo. Le za nekaj glasov je Jamarska zveza ostala skupaj. Pri takih tragedijah se ponavadi zgodi tudi kaj komičnega. Sredi glasovanja je šef kuhinje prišel v dvorano s kuhalnico v roki in oznanil, da je kosilo gotovo. Na občnem zboru, če se prav spominjam v Postojni, je podobno padel predlog o osamosvojitvi Jamarske reševalne službe. Kot predsednik občnega zbora sem predlog spremenil iz osamosvojitve v avtonomijo. Kar je bilo seveda podprto in Jamarska zveza je ostala cela.
 
Kaj si najlepšega in najbolj hudega doživel v jamah?
 
          Odkritja v Ocizli so mi ostala v najlepšem spominu. Ko sva se je lotila s Claudiem, na začetku, brez prave opreme, je bilo tam nekaj manjših jam. Raziskovali smo jih od okoli leta 1980 pa do danes.
          Ves čas naše dejavnosti so posamezna društva proglašala velike dele ozemlja za njihov delokrog, kar je imelo ta pozitiven učinek, da sva se spravila v ponore Matarskega podolja. Društva z matičnega krasa so imela vedno veliko takih članov, ki so bili hitro pri roki, če je bilo treba popraviti streho na jamarskem domu ali narediti kaj podobnega, pri težkih jamah pa niso imeli moči, da bi nas onemogočili. Za takratne pojme so bili ti ponori težki. Veliko pomoč smo imeli od obeh ljubljanskih društev, od Koprčanov, od Logatčanov. Manjšo pomoč pa še od številnih drugih slovenskih društev. Ocizeljske ponikve so, če bi prišel z Marsa, eno in isto kot ponori Matarskega podolja. Na veliko mestih se rovi v Ocizli končajo s plastjo nanosov - spodaj debeli okrogli kamni, nad njimi malo drobnejši, še višje pesek in čisto na vrhu blato. Koprčani takemu koncu pravijo tobogan, mi pa okrogla drča. Pri povratku se namreč z vrha lepo zadričaš navzdol.
          Pravilo je, da se jama nikoli ne konča. Kjer so sifoni, se da priti skozi, prej ali slej, res se končajo pa samo s podori. Kako hitro nastajajo podori se da videti v kavernah iz prve svetovne vojne - pri večini se je vhod že bolj ali manj udrl. Zelo pogoste so ožine. Dobre rezultate, v Matarcu in drugod, je dalo potapljanje, izsuševanje z natego pa tudi z motorno črpalko. Ugotovil sem, da so se predvojni italijanski jamarji po nesreči v Žankani jami, kjer jim je odneslo dva pomagača (Karel in Blaž Božič), bali vode (več je v hrvaškem jeziku na strani https://hrcak.srce.hr/file/294346, v italijanskem pa na https://www.boegan.it/2014/04/mariano-apollonio/). Zato smo (JOSPDT) udarili tam, kjer se rov navidezno konča pod vodo. Ko smo prišli do mesta, kjer se rov konča z vodo, sem se slekel do golega in zabredel do prsi v vodo. Za vogalom je velikokrat zazijal rov. Ker sem mislil, da se bo kmalu končal, sem nag tekel po rovu naprej. Rova ni hotelo biti konca in se je končal (začasno, z jezerom) šele po okoli tristo metrih. Nisem čutil niti mraza niti udarcev ob skale. Šele naslednjega dne so se pokazale podplutbe. To je bilo v Ocizeljski pečini, kmalu zatem pa smo v Jami pod naravnim mostom tudi odkrili 300 metrov nadaljevanja. Vodoravna jama s tolmuni, po katerih je bilo treba plavati (samo da sem bil tokrat v pajacu). Imeli smo karbidke, okoli vratu pa na vrvici vžigalnik. V tolmunih je bilo treba vžigalnik držati v ustih. Ker nisva bila dovolj pozorna, nama je voda zalila usta, vžigalnika sta se zmočila, tako da je ostala kot svetilo samo karbidka. Svetlobo sva si delala tako, da sva plamen prenašala od ene karbidke na drugo, kadar je kakšna ugasnila. Karbidki pa sta ugašali izmenično. Če bi se obe ugasnili istočasno, bi se vse skupaj bolj slabo končalo.
          Hudega pa ni bilo nič, ker smo bili vedno previdni. Staro pravilo pravi, da kamor jamar pride, bo uspel priti tudi nazaj. Resnica pa je, da če si ne pomagaš sam, ne prideš ven. Zato smo vedno šli do mesta, od koder smo domnevali, da se bo še dalo priti nazaj. Nadaljevanje pa smo prepustili naslednji akciji.
 
Kaj bi položil na srce vsem, ki sedaj začenjajo z jamarstvom?
 
          Težko vprašanje. Jamarstva, kot smo ga pojmovali, ni več. Staro jamarstvo je izumrlo z odkritjem vrvne tehnike. Z jamarstvom je bila povezana razsvetljava s karbidkami, zdaj je pa namesto njih LED razsvetljava. Polovica jamarskega tečaja je bila včasih vse v zvezi s karbidko. Jame so bile v glavnem plitve, in niso dosti zahtevale od jamarjev. Globine nad 1000 metrov niso pa danes nič posebnega in je veliko jam, ki so povezane z Reko, včasih so bile samo Škocjanske jame in Labàdnica. Zdaj pa je še nov dostop v Škocjanske jame s površja, Kačna jama na več mestih, Brezno v Kanjaducah, Jama Sežanske Reke, Jama v Stršinkni dolini, Labàdnica, jama Lazzaro Jerko. In veliki potopljeni rovi v izvirih Timava. Dva kluba sta v Sloveniji, ki zagotavljata kontinuiteto, DZRJL in JKŽ, je še precej društev z močnimi posamezniki. Bodočim jamarjem bi svetoval, naj se pridružijo kateremu od teh dveh. Ljubljančani tvorijo precej zaprt krog, drugi se povezujejo med seboj.

 


 
Stojan s hčerko Jelko, avgusta 1980 na Proseku, foto Zdenka Trampuž; Jelkina mama
(objavljeno z dovoljenjem, posnetek je s predloge 10x15 cm napravil in retuširal avtor, barvno popravil Damjan Gerl)

 

Kaj bi rekel pa o sodobni nadlogi, o virusu COVID-19? Koliko časa še?
 
          Korona je počasi postala del našega življenja.
 
Za konec še nekaj nejamskega, ali pa tudi ne. Katera barva ti je najbolj všeč in zakaj?
 
          Rdeča barva. Ne bi vedel zakaj. Od zmeraj.


 



 

* Stojan Sancin in Claudio Bratos sta zaradi dosežkov pri premagovanju ožin v jamah znana tudi kot božička iz Boljunca, čeprav je iz Boljunca samo Claudio, Stojan pa iz sosednjega Pulja pri Domju.


 


Povezani objavi:
 


 


Stran je pripravil Primož Jakopin, ki sprejema tudi pripombe, na naslov primoz jakopin guest arnes si (vstavite pike in afno na ustrezna mesta). Stran je začela nastajati 7. februarja 2020, delo je bilo prekinjeno marca, nadaljevalo se je julija, zadnja sprememba pa je bila narejena 10. oktobra 2020. Besedilo je preveril Damjan Gerl.

Naslov: https://www.jakopin.net/portraits/Stojan_Sancin/index_si.php
    222