Na severozahodni obali ZDA, 2025, foto Ravi Sadu

 
Kako bi se na kratko predstavili?
 
          Rodil sem se 31. avgusta 1976 v Jeruzalemu, v Izraelu, kot najmlajši od treh otrok v družini aškenazijskih Židov. Mama Ilana in oče Yair sta se rodila v Izraelu. Stara starša po materini strani, Judith in Marcus Bezner, sta bila nemška Židinja oziroma poljski Žid, in sta v 30-ih letih prejšnjega stoletja pobegnila pred nacističnim preganjanjem, medtem ko sta bila moja stara starša po očetovi strani, Tova in Volodja Litvin, ruska Žida, ki sta se v začetku 20. stoletja priselila v Palestino.
          Sem vse po malem. Po izobrazbi sem nevrobiolog, ki se ukvarja z obnašanjem, sam pa se vidim kot umetnik, fotograf, politični analitik in glasbenik. Rad se učim vsega novega in pri tem seveda delam veliko napak.

Kakšna so bila vaša zgodnja leta?
 
          Odraščal sem v Jeruzalemu, kjer sem se igral po njegovih prelepih hribih in dolinah. Leta 1982, ko sem bil star 6 let, se je naša družina preselila v Združene države — v New York. Prehod je bil težak: učenje novega jezika, sklepanje novih prijateljstev in spopadanje z družinskim življenjem, ki je bilo pogosto neuravnano in s precej kreganja. Kot otrok sem se težko prilagodil novemu okolju. Živeli smo v stanovanjih za zaposlene na fakulteti, v Bronxu, New York pa je imel v tistem obdobju veliko težav z varnostjo, kriminalom in revščino. Vendar sem se po nekaj letih dobro vključil v ameriško družbo, bil sem navdušen navijač bejzbola in tenisa ter govoril angleško bolje kot hebrejsko. Takrat sta se starša odločila, da se vrnemo v Izrael, in ponovno sem doživel vse stiske selitve. Po drugi strani pa sem bil vesel, da sem spet z ljubljenima starima staršema.

Kdo pa so bili vaši stari starši?
 
          Veliko časa sem preživel s starima staršema po materini strani, ki sta bila v Jeruzalemu pravi ikoni. Imela sta največjo trgovino s čevlji v mestu — »Comfort« — in vse sta poznala. Moj ded je bil profesionalni nogometaš in plesalec standardnih plesov na Dunaju, preden je pred nacisti pobegnil v Palestino. Pripotoval je na ladji, ki je plula na črno, brez dovoljenj, potem ko je več tednov živel od vrečke bonbonov in tudi sicer ni imel nič drugega kot obleko, ki jo je imel na sebi. Babica je bila pametna, močna, lepa ženska, ki je delala v družinskem podjetju, v katerem sta delala tudi dva njena mlajša brata. Zelo sem jo imel rad: vedno, kadar sem prišel iz šole, sem se ustavil pri cvetličarju in ji prinesel rože. Ded je bil izredno radodaren človek, ki me je vsakokrat, ko sva se srečala, razvajal s čokolado in denarjem. Njuna ljubezen do vnukov je bila brezmejna.
          Moja stara starša po očetovi strani sta živela v San Franciscu, zato sem ju srečal le nekajkrat, ob družinskih srečanjih. Tako nikoli ni bilo prilike, da bi z njima lahko vzpostavil kakšen resnejši odnos.

Kako je šlo z vašo šolo?
 
          Osnovno šolo sem obiskoval v New Yorku (1.—6. razred), ko je moj oče opravljal pripravništvo iz endokrinologije na Albert Einstein College of Medicine v Bronxu, mama pa je delala v akreditiranem programu staža iz psihologije na isti fakulteti. Nato smo se vrnili v Izrael, kjer sem v Jeruzalemu končal nižjo in višjo srednjo šolo. Šoli sta veljali za dobri, pa razen pouka biologije mi vse drugo ni bilo preveč všeč. Nisem bil niti posebej priljubljen niti nepriljubljen; vedno sem imel nekaj dobrih prijateljev, le da jih ni bilo veliko.

V osnovno šolo ste hodili tako v Izraelu kot v ZDA. Kako bi ju primerjali med seboj?
 
          Izraelska šola je bila bolj sekularna kot židovska šola, ki sem jo obiskoval v ZDA. Poudarjala je Izrael in sionizem namesto židovstva. V drugih ozirih, kar se vsebine tiče, sta bili v veliki meri primerljivi. Ameriška šola je bila prežeta z newyorško židovsko "štimungo", šoli v Jeruzalemu sta bili javni, tja so hodili otroci iz celega Jeruzalema, srednja šola pa je imela tudi internat z učenci iz celega Izraela.

Kaj ste počeli po srednji šoli?
 
          Leta 1994, pri osemnajstih letih, sem bil vpoklican v Izraelske obrambne sile (IDF), kjer sem do leta 1997 služil kot bolničar pri padalcih. To službo sem sovražil in komaj sem čakal, da se konča, čeprav sem tam našel nekaj dobrih prijateljev. Danes si želim, da bi imel toliko pameti, da bi to službo odklonil, a sem bil še nezrel in verjel prevladujočemu izraelskemu prepričanju o domnevnem izrednem pomenu vojaške službe. Vojska je v resnici ena od osrednjih organizacijskih struktur izraelske družbe.

In po vojaški službi?
 
          Vzel sem si nekaj let za potovanja in delo — v gostinstvu, kot natakar in strežaj. V indijskem Džaipurju sem spoznal muslimansko družino iz Radžastana, ki se ukvarja s tradicionalno glasbo, in začel študirati tablo, indijska tolkala, pri očetu, Rafiqu Mohammadu Hussainu. Njegovi sinovi Rahis, Amrat, Tipu in Sandžaj so bili vsi nadarjeni glasbeniki. Pri Rafiqu sem se učil več let, vsako leto sem se vračal v Džaipur in tam preživel več mesecev. Ko sem jih spoznal, so živeli v revščini in izven njihove skupnosti ni nihče vedel zanje. V začetku 2000-ih let pa se je Rahis preselil na Korziko in ustanovil glasbeno skupino Dhoad Gypsies of Rajasthan. Danes so svetovno znani, imeli so na tisoče koncertov po vsem svetu, med drugim tudi za angleško kraljico in Micka Jaggerja.
          Več, v angleškem jeziku, je v članku Dhoadski Romi iz Radžastana — Nomadi v času ksenofobije in množičnih migracij.

 
Tabla, 2005, foto Pakrashi (Wikimedia Commons)

Kaj je bila vaša diplomska naloga iz biologije in kaj iz daljnovzhodnih študij?
 
          Na Univerzi v Tel Avivu sem zaćel študirati leta 2000 in diplomiral leta 2004 iz biologije pod A in daljnovzhodnimi študijami pod B. Slednje so bile predvsem zgodovina, filozofija in jeziki Daljnega vzhoda, vključno z indijsko, kitajsko in japonsko kulturo. Za diplomo iz biologije sem preučeval vedenje ene izmed vrst poljskih miši: njihov vedenjski repertoar, vključno z obrambnimi in napadalnimi odzivi ter drugim socialnim obnašanjem. Proti koncu študija sem spoznal Roberta in Caroline Blanchard, pionirja na področju vedenjske nevroznanosti, še posebej pri preučevanju čustev. V meni sta vzbudila zanimanje za vedenje živali in ljudi — iz tega še zdaj črpam navdih pri svojem delu.
          Diplomske naloge takrat nismo pisali. Napisal sem članek o svojem delu s poljskimi mišmi, skupaj z Blanchardovima in profesorjem Eilamom, ki pa ni bil nikoli objavljen. Diplomiral sem na podlagi notranjega poročila, ki sem ga napisal o tem delu.

Kako je prišlo do stika z Robertom in Caroline Blanchard?
 
          Bila sta prijatelja profesorja Davida Eilama, direktorja raziskovalnega živalskega vrta na Univerzi v Tel Avivu, kjer sem leta 2004 delal kot prostovoljec. Ko je omenil, da prihajata, in me vprašal, ali bi rad delal z njima, sem takoj privolil, še posebej ko sem izvedel, da sta s Havajske univerze. Vedel sem, da je to dobra priložnost, in si nisem dal dvakrat reči. Povabila sta me, da bi delal v njunem laboratoriju in decembra 2004 sem se preselil na Havaje. Bob in Caroline sta bila oba izredna strokovnjaka, pa še prijazna za nameček, njuna strast do vedenjske nevroznanosti me je zelo prevzela.

Kakšno je bilo življenje v Honoluluju v primerjavi s Tel Avivom?
 
          Fantastično. Takoj sem padel v Aloho in bil presrečen, da nisem več v Izraelu ter njegovem nenehnem širjenju strahu in mačizma. Spoprijateljil sem se z Georgem Hudesom in z njim redno hodil na izlete po Havajih. Zelo je razširil moj pogled na svet — na življenje na splošno in na to, kaj se v resnici dogaja v Izraelu in še posebej v Palestini. George, veteran gibanja proti vojni v Vietnamu in aktiven član gibanja za Palestino, je modro usmerjal moj nagonski odpor do politike in mojo sionistično priučenost ter mi odprl oči v bolj humanistično perspektivo.

Delo z mišmi v laboratoriju ni za vsakogar. Kaj je bilo najtežje?
 
          Težko je sprejeti, da morajo živali trpeti zaradi človeškega »napredka«, ki pogosto ni nič drugega kot radovednost. Toliko je stvari, ki jih jemljemo za samoumevne, pa izhajajo iz poskusov na živalih. A ko se je moje razočaranje nad akademskim svetom poglabljalo in se je razvijalo moje politično mišljenje, mi je zmanjkalo radovednosti, v ospredje pa je stopilo zgražanje nad nekaterimi vidiki mojega dela. Preprosto nisem hotel več biti del tega okolja.

Kako je prišlo do tega, da ste se preselili v New York?
 
          Po končanem podiplomskem študiju, ki sem ga leta 2008 zaključil z doktorsko disertacijo Vpliv ločitve od matere na kratkoročne vedenjske in fiziološke kazalce stresnega odziva (Maternal separation modulates short-term behavioral and physiological indices of the stress response) pod njunim mentorstvom, sem iskal štipendijo za podoktorski študij. Laboratorij profesorja Donalda Pfaffa na Univerzi Rockefeller v New Yorku je bil na vrhu mojega seznama. Med mnogimi drugimi odkritji in dosežki je bil Don prvi, ki je elegantno kartiral celoten tokokrog od možganov do vedênja, na primeru odziva ženske lordoze (ukrivljenosti hrbtenice) pri podganah. Donald Pfaff je legenda med raziskovalci vedênja. Pokojni profesor Bruce McEwen, ki velja za botra raziskav stresa, je tudi delal na Rockefellerju. Njegovo delo sem poznal iz sodelovanja z enim od njegovih študentov, Robertom Sapolskym, ki je napisal uvod k moji novi knjigi Ustvarjeni za krajo (Wired to Steal). Na koncu sem študiral pri obeh. Poleg tega, da sta bila izjemna znanstvenika, sta bila preprosto odlična človeka — briljantna, zabavna, iskrena, velikodušna in skromna. Popolna vzornika. Po doktorski disertaciji sem se preselil v New York na podiplomski študij.
          Če na kratko povzamem — moj podiplomski študij na področju nevroendokrinologije in nevrobiologije stresa na Univerzi Rockefeller je potekal pod mentorstvom profesorjev Pfaffa (2008—2011) in McEwena (2011—2014).

Poškodba pri igranju skvoša je vaše življenje postavila na glavo. Ste bili dolgo v bolnišnici? In odsotni z dela med okrevanjem?
 
          Poškodba februarja 2012 je v resnici spremenila moje življenje. Šlo je za hernijo (izstop) medvretenčne ploščice, ki ni bila tako huda, da bi zahtevala operacijo ali bolnišnično zdravljenje — vendar je okrevanje trajalo približno eno leto in še danes nisem tak, kot sem bil pred to poškodbo. Pretresla in poškodovala je moje telo, pa tudi mojo dušo. Začutil sem svojo minljivost in spoznal, da potrebujem resno spremembo v svojem življenju. Odkril sem svojo strast do fotografije in ulične umetnosti/grafitov kot fotografskega motiva. Kadar nisem delal, ob vikendih, sem začel hoditi po vsem New Yorku. Od 25 do 30 kilometrov na dan. Bil sem močno poškodovan, a nisem nameraval vreči puške v koruzo. Motiviralo me je kaj novega in vznemirljivega, zato sem začel izgubljati zanimanje za delo v laboratoriju.

Kako ste ugotovili, da vam hoja najbolj pomaga pri okrevanju?
 
          Tik pred poškodbo sem bil v Barceloni in odkril novo strast: fotografiranje ulične umetnosti in grafitov. Bil sem odločen, da bom raziskal newyorško sceno, in poškodba me ni mogla ustaviti. Izkazalo se je, da je bilo to popolnoma naključno, morda se je z menoj poigrala usoda. Hoja je lajšala mojo bolečino bolje kot katerokoli zdravilo. Bilo je, kot da me je življenje sililo naj sledim tej strasti, ne glede na to, ali sem bil pripravljen ali ne. To je bil tudi eden od razlogov, zaradi katerih sem zapustil znanost in se podal na samostojno poklicno pot.

Fotografiranje ulične umetnosti vas je popeljalo tudi v Južno Ameriko. Kako je bilo tam?
 
          V začetku leta 2015 sem potoval po Kolumbiji, Ekvadorju, Peruju, Boliviji, Čilu in Braziliji. Bil sem znan v spletnih družbenih omrežjih na področju ulične umetnosti in to mi je omogočilo, da sem navezal stike z umetniki vseh teh krajev. Zelo sem užival v sprehodih po teh mestih, odkrivanju novih del in spoznavanju tamkajšnje scene, težav, ki jih pestijo, stvari, ki jih navdihujejo, in vsega drugega. Preprosto sem oboževal sposobnost umetnosti, da povezuje ljudi in njihove skupnosti.
          Zdelo se mi je, da je to popolno nasprotje zahodne kulture vojne in strahu, ki je bila tako bistveni del mene samega.

 
Grafiti s Kube (izrez), julij 2015, neznani avtor (bloqueo = blokada). Foto Yoav Litvin (Wikimedia Commons)

Zdi se, da so stiki z umetniki in njihovo delo bistveno razširili vaše obzorje — da ste v umetnosti odkrili pomembno, dragoceno in izpolnjujočo obliko ustvarjalnosti. Kako je bilo s tem?
 
          Res je. Umetnost je bila odkritje, ki me je močno spremenilo. Ko sem pisal knjigo Galerija na prostem - mesto New York (Outdoor Gallery — NYC) sem naenkrat sodeloval s 46 umetniki. Vsak je imel edinstven talent, neverjetno raznoliko ozadje in drugačno zgodbo, vsi pa so želeli pustiti svoj pečat na ulicah in se povezati z drugimi, ki so se tudi ukvarjali s tem. Nekateri so želeli s svojimi deli prodreti v galerije v New Yorku in po svetu, drugi pa so hoteli ohraniti svojo umetnost čisto, nekomercializirano in neodvisno. Kot sem razkrival v svoji drugi knjigi Ustvarjanje (2Create), je umetnost oblika povezovanja. Vsako sodelovanje me je naučilo nekaj novega o načinih povezovanja, sodelovanja in s tem tudi rasti. Ena in ena je resnično več kot dve. Sodelovanja lahko nadomestijo uspeh agresije z nagrado v obliki zdravih medčloveških stikov. Odražajo skupnosti in posameznike, njihova nasprotja in radosti ter lahko delujejo brez filtrov, ki jih prinese komercialni interes. To se mi zdi zelo privlačno in navdihujoče, ko iščemo alternativne poti za ozdravljenje in rast.

 
Ulični umetniški dvojec Dasic Fernandez in Rubin415 pri delu na veliki stenski poslikavi v New Yorku, julij 2015, foto Yoav Litvin

11. september ni do obisti pretresel samo ZDA — novo tisočletje je prineslo nedvoumen konec razmeroma mirnega obdobja po drugi svetovni vojni. Kako in kdaj ste odkrili, da bi lahko bilo pisanje o politiki vaša nadaljnja poklicna pot?
 
          Ko sem vedno več časa preživljal zunaj svojega osnovnega poklica, znanosti in akademskega sveta, ter se vedno bolj vključeval v umetnost in politiko, mi je postalo jasno, da se ti poti medsebojno izključujeta. Akademska pot je zahtevala osredotočenost izključno na znanost, jaz pa tega nisem bil več pripravljen sprejeti. Vedel sem tudi, da ne bi mogel ostati konkurenčen tistim, ki se v celoti posvečajo znanosti, da bi akademska pot omejila mojo svobodo političnega izražanja. Leta 2014 sem se odpovedal delovnemu mestu na Univerzi Rockefeller in postal samostojni pisec na področju znanosti, sodelujem z različnimi medicinskimi in drugimi podjetji na področju znanosti. Od leta 2012 se ukvarjam z umetniško fotografijo, od leta 2015 pa objavljam tudi analitične članke o politiki, v ZDA in na tujem.
          Tega leta sem prvič uporabil svoj znanstveni instrumentarij za politično analizo. Obrnil sem se na pokojnega Urija Avneryja, dolgoletnega izraelskega mirovnega aktivista in politika, in mu zaupal svoje ugotovitve. Bil je navdušen.
          Njegove vtise si lahko ogledate v članku Netanyahujevo ministrstvo strahu.
          Spodbudil me je, naj to objavim, in to sem tudi storil, v članku Strah, stiska in zdravljenje: znanstvena analiza izraelsko-palestinskih odnosov.
          Postopoma sem razvil celovit vedenjski model kolonialne agresije, ki je zdaj v celoti predstavljen v knjigi Ustvarjeni za krajo (Wired to Steal), ki sem jo napisal v soavtorstvu z Ilanom Pappéjem. Sodelovanje s profesorjem Pappéjem je bilo bogata in čudovita izkušnja.
          V knjigi gre za potovanje osebnega odkrivanja: od dečka, ki je rasel v Jeruzalemu, v varnem okolju, kjer so ga pitali s sionistično mitologijo, in ki bolj ali manj ni vedel za svet zunaj nje, do znanosti, glasbe, umetnosti in politike ter težkega soočanja z lastnimi privilegiji, odgovornostjo, krivdo in sramom, proti vse jasnejšemu razumevanju sil, ki vodijo družbo, in tega, kako so navadni ljudje vpoklicani v službo tem silam. To me je tudi pripeljalo do razumevanja, kaj dejansko pomenita soodpor in solidarnost, ne samo na papirju, ampak v resnici.

Kdaj ste se preselili iz New Yorka v Bellingham? Je bila odločitev, da zapustite velemesto, kjer se vse dogaja, težka?
 
          Po pravici povem, da sem užival v času, ki sem ga preživel v New Yorku. Šest let sem živel na Manhattnu, vpet v umetniško in glasbeno sceno, ter izdal dve knjigi o mestu. Res je pa tudi, da se NYC najbolj obnese, če imaš vsaj dve od treh stvari: mladost, denar in samsko življenje. Ko ti ostane le še ena ali pa nobena, je čas za odhod. In bolje je oditi prostovoljno kot pa z repom med nogami.
          Odšel sem takoj po predstavitvi knjige Ustvarjanje: Umetniška sodelovanja v New Yorku (2Create: Art Collaborations in New York City založba Schiffer Books, 2016) in razstavi Skupaj: Portreti (umetniških, op. prev.) dvojic v Harlemu in Bronxu (2Gether: Portraits of Duos in Harlem and the Bronx), oboje v Muzeju Bronx. Razstavo sva izvedla s prijateljem in kolegom Tauom Batticeom, fotografom in predavateljem na Univerzi CUNY. Tau. ki je bil rojen na otokih Sveti Krištof in Nevis, živi in dela pa v Harlemu, mi je odprl edinstven vpogled v bogastvo raznolikih ljudi in kultur Harlema in Bronxa. Predstavila sva portrete iz najinih zornih kotov — Tau kot notranji poznavalec in jaz kot zunanji. Zato sem za vse svoje fotografije na tej razstavi izbral širokokotni objektiv.
          Več je v članku Antikolonializem in antisemitizem v Harlemu.

 
Mesto Bellingham z goro Glacier Peak, 2.285 m na obzorju (izrez), junij 2021. Foto Fernando Gonzalez (Wikimedia Commons)

Kako pa kaj srčne zadeve?
 
          Bom zelo kratek: Sem srečno poročen in imam dva otroka, sina in hčerko. Živimo v Bellinghamu, država Washington.

Potovanja so vedno zanimiva. Ali obstaja kakšen kraj, ki ste ga že obiskali in kamor bi se z veseljem še vrnili?
 
          Kateri koli kraj s samotno plažo. Obožujem plaže. Zelo rad bi obiskal Japonsko in Afriko, zlasti njen sever — Egipt, Maroko in Alžirijo. Ali pa bi šel na jug na safari. Slišal sem same lepe stvari o narodnem parku Kruger v Južni Afriki. Zelo rad bi dlje časa živel v Evropi, najraje ob Sredozemskem morju.

 
 
Plaža z Maimiti, Peva Iti, Rurutu, Avstralski otoki, februar 2003, foto avtor

Ali ste kdaj obiskali kakšno jamo, v Izraelu ali drugje?
 
          Sem, a le ljubiteljsko. V Izraelu sem obiskal eno jamo, vendar mi morate oprostiti, da ne morem povedati kaj več, saj je bilo to že pred mnogimi leti. Sem namreč malo klavstrofobičen.

Jama, ki ste jo obiskali, je bila verjetno jama Soreq ali Stalaktitna jama, 30 km zahodno od Jeruzalema, najbolj znana izraelska jama.
 
          Bi rekel, da imate prav. To je morala biti jama Soreq.

 
Pogled na dvorano jame Soreq, ki je bila leta 1977 preimenovana v jamo Avshalom, foto Omer Markovski, 2016 (Wikimedia Commons). Perspektivo je popravil avtor.

Za konec še nekaj lažjih vprašanj. Katera glasba vam je najbolj všeč?
 
          Jazz, indijska klasična glasba, afriška glasba, klasični rock, nekaj elektronske glasbe, brazilska glasba, flamenko, arabska glasba in tudi nekaj klasične glasbe.

In najljubši filmi?
 
          Vse o moji mami, Kaznilnica odrešitve, Žica (TV serija), Bitka za Alžir, Vse, kar je ostalo od tebe, Wild Style. In še mnogo drugih. Svet premore toliko čudovitih filmskih ustvarjalcev.
          Sam sem napisal scenarij za film in televizijsko serijo, ki pa žal nista bila nikoli posneta. Televizijska serija temelji na resničnih dogodkih o stranki Črni panterji iz leta 1968, natančneje o njeni bazi v Seattlu in na pacifiškem severozahodu. Film je zgodovinska fikcija z naslovom »Odesa«:
Med burno potjo v Odeso v Ukrajini se ruska carja Aleksander II. in Aleksander III. znajdeta med atentatorji, preganja ju pa še obljuba zlate ribice, katere moč za celjenje družbenih razkolov bi lahko bila zadnja priložnost za rešitev njunega imperija.

Je kakšna knjiga, ki vam je najbolj všeč?
 
          Tujec Alberta Camusa, Friderik Lea Lionnija, O miših in ljudeh Johna Steinbecka, Starec in morje Ernesta Hemingwaya, Bog malih stvari Arundhatija Roya. Galerija na prostem — NYC, seveda, saj sem jo jaz napisal.

Vse jedi so lahko okusne. Je pa gotovo med njimi ena, ki vam je še posebej všeč?
 
          Nor sem na paradižnik, bivši odvisnik od čokolade, trenutni odvisnik od kave, ljubitelj vina in navdušen jedec knafeha.

Katera je vaša najljubša barva in zakaj?
 
          Zelena. Ker je barva življenja. Živim v gozdu in vsak dan uživam v stotinah odtenkov zelene barve. Pomirja mi dušo in telo.

 
Praproti in leske pred severnim vhodom v Skedneno jamo, maj 2026, foto avtor
 

Povezani objavi:

• Yoav Litvin — from science to arts and politics - stran v angleškem jeziku in
• Йоав Литвин — от науки к искусству и политике - stran v ruskem jeziku

  Mitja Mršek in Rombonski jamski splet, Marec 2026  
 

Stran je pripravil Primož Jakopin, ki sprejema tudi pripombe, na naslov primoz jakopin guest arnes si (vstavite pike in afno na ustrezna mesta). Stran je bila prvič zastavljena v angleškem jeziku januarja 2026, prevedena v začetku junija 2026 in nazadnje spremenjena 15. junija 2026. Avtorji fotografij so navedeni ob njih ali v bližnjem besedilu, vse so ali prostodostopne (Wikimedia Commons) ali objavljene z njihovim dovoljenjem.

Naslov strani: https://www.jakopin.net/portraits/Yoav_Litvin/YL_index_si.php     125