Primož Jakopin

O sodobni jamski fotografiji

Glas podzemlja, april 2004, str. 27-52.

Kazalo:

Uvod
Klasična fotografija
Digitalna fotografija
Ločljivost in kvaliteta shranjevanja
Barvna temperatura
Način osvetlitve
Izbira opreme
Ekipa
Predstavitev posnetkov
Varstvo in spoštovanje narave
Nesojena slika za naslovnico
Zaključek

1. Uvod

          Naj bralke in bralci ne zamerijo - članek nima priročniških ali učbeniških ambicij in je pisan bolj kot osebna izkušnja pri spremljanju te problematike. Imena in znamke navajanih fotoaparatov in ostale opreme so zato taki kot so, nikakor niso mišljeni kot reklama in prav gotovo bi se dalo mirno uporabiti tudi kake druge. Besedilo je mogoče prebrati tudi v klasični obliki na papirju, v časopisu Glas podzemlja, april 2004, str. 27 - 52 (ISSN 1581-8942, http://www.speleo.net/dzrjl). Tam so slike seveda črnobele in večinoma bolj majhne, razen slike 2, ki je na naslovnici in je še lepša kot na zaslonu.
          Ob tej priliki se je treba najlepše zahvaliti tudi članicam in članom našega društva ter vsem drugim (za neustrašnost še posebej Andreji, Barbari, Bojani, Jani, Luciji, Marjeti in Maranii), ki so pomagali pri fotografiranju in pripomogli k izkušnjam, opisanim v tem prispevku.
          Nekako spodobilo bi se tudi, da bi bi bil naslov prispevka drugačen - npr. O uporabi digitalne fotografije pri slikanju jam. Za vsako novost je treba nekaj časa, da nam postane blizu, da je naša in da jo sprejmemo. Stvari so se pa vendar v zadnjih petih letih že toliko spremenile, da je treba stvar imenovati s pravim imenom. Že nekaj časa v mnogih, predvsem ameriških spletnih publikacijah s pojmom fotografija označujejo digitalno fotografijo, tisti na film pa pravijo klasična fotografija (angl. traditional photography). Poleg tega pa - kar se tiče jamske fotografije je preskok s klasične na digitalno prav tako velik kot npr. s pisalnega stroja na računalnik - navzgor gre prav zlahka in z veseljem, navzdol pa precej težko in le v skrajni sili. Kot še marsikaj drugega pa seveda tudi digitalna fotografija ni samo med in mleko. Marsikdo, s piscem teh vrstic vred, se precej neprijetno počuti v vlogi udeleženca potrošniškega vrtiljaka, že dolgo zelo znanega z računalniškega področja, ko je treba vsakega novega ljubljenčka, ki si se ga tako veselil, ga težko čakal, si ga ne prav zlahka privoščil, ga zelo rad imel, potem po kratki, največ nekajletni uporabi prodati za majhen denar ali se ga kako drugače znebiti, ker ga je čas povozil in bi bilo nesmotrno vztrajati pri njem. Če ti je avto lahko dostikrat zvesto rabil deset let in več, so bili fotoaparati doslej znani po še daljši dobri službi.

2. Klasična fotografija

Z ruskim Ljubiteljem, dvookim zrcalnim aparatom, sva drugovala od sredine šestdesetih skoraj do konca sedemdesetih let in je še danes pri hiši. Kljub nizki ceni, reda velikosti 10.000 tolarjev, in objektivu, ki ga je Tomaž Planina nesramno primerjal s "podnom od pirovske flaše", je bil v pravih rokah zelo spodobno orodje.

Ljubitelj

S tem fotoaparatom so nastali tudi posnetki druge avtorjeve samostojne razstave, Slike z izletov, ki je bila v Ljubljani, v galeriji Emonska vrata oktobra 1979. Če si zaprl zaslonko na 11 ali še bolj, so bili 6 x 6 centimetrski negativi, tudi pri povečavah velikosti 50 x 60 cm, popolnoma sprejemljivi.

Slika 1: Širjenje pasaže v Skedneni jami, Jozl, Tačka, Klok; Ljubitelj, f 11, 1/30 sek., negativni film Ilford HP 4; osvetlitev bliskovna žarnica Philips PF3, samosprožilec, 1970

V jami je taka zaslonka pač pomenila malo več svetilnega prahu, vsi smo mu rekli "blicpulfer", in dvometrski plamen ognja ob vžigu 50 gramov praška je dal veliko mehkejše sence kot katerakoli bliskavica. Posnetkov se seveda ni dalo preveč ponavljati, če si hotel še najti izhod iz jame in se ne izgubiti v megli oblaka, ki se je dvignil po posnetku. Je imela pa ta pirotehnika seveda poseben mik, napete sekunde po prižganju, ko je ogenj lezel proti prašku, vzbuh slepečega plamena, oblak gobaste oblike, skoraj kot pri atomski bombi, in brez nevarnosti in tveganja tudi ni šlo. Koža na robu zapestja desne roke je še po mnogih letih opazno svetlejša in bolj nežna kot na drugi roki, posledica opeklin druge stopnje, dobljenih ob nesreči pri pripravi pol kilograma praška na vrtu; plamen je segel do hišne strehe.

Fujica

Drugemu fotoaparatu, enooki zrcalni Fujici ST 605 leica formata iz leta 1976, prvemu fotoaparatu s hitrim silicijevim svetlomerom po dostopni ceni (500 takratnih nemških mark), še danes ni kaj dosti očitati, razen seveda da ni digitalen. Pokvaril se ni še nikoli, edina omembe vredna nezgoda se je zgodila po desetih letih, ko se je, ravno pri slikanju poroke Štekljeve hčere v Lazah, zataknil sprožilec. Otrdel je in ni šel več nikakor navzdol. Malo panike, potem nasvet poljedelske tehnike navajenega "domorodca", kapljica olja iz traktorja, in šlo je veselo naprej. V navodilih, pregledanih naslednjega dne, je celo res pisalo, da je treba sprožilec namazati vsakih 10 let. Pri slikanju v jamah so svetilni prah nadomestile bliskavice, vendar res pravega veselja še vedno ni bilo. Če si osvetlil posnetek s fotoaparata in uporabil avtomatiko na veliki bliskavici (Metz Mecablitz 45), si se lahko zanesel, da bo tisto, kar je nas posnetku, dobro vidno, če seveda ni bilo predaleč.

Slika 2: Polona, Marija, Matjaž in še en Matjaž na skali ob reki Rak, nad slapom v Planinski jami, Fujica ST 605, f 5.6, 1/60 sek., ISO 100, Kodakov negativni film za dnevno svetlobo; osvetlitev 2 x Metz Mecablitz 45 - spredaj in z desne strani; 1993

Osvetlitve od strani ali celo protisvetloba so bili pa že bolj problematični. V jami se je vse zdelo odlično, vsi smo bili navdušeni, rezultati čez 2 dni pa ne čisto taki kot bi si človek želel. Čisto za noben posnetek nisi mogel biti stoodstotno gotov, da bo dober. Zaradi boljšega občutljivostnega razpona, detajlov tudi v sencah in na močneje osvetljenih delih posnetka, zaradi veliko lepšega zapisovanja odtenkov barve kože, predvsem na obrazu, pa tudi zaradi veliko lažje poti do dobrih fotografij, je avtor slikal na negativni film in ne na diapozitive. Te so kolegi, bolj praktične (kak zlobnež bi rekel "gorenjske") narave takrat še pošiljali na razvijanje v tujino, stroški so bili že zajeti v ceni filma, in so čakali nekaj tednov, preden si jih dobili. Na digitalno fotografijo ni še nihče niti pomislil, najdlje, do koder so nesle sanje, je bil Minoltin svetlomer za fleš (Flashmeter IV), ki so ga uporabljali astronavti Nase pri posnetkih na luni in ki je stal nedosegljivih 2000 DEM.
Če na kratko povzamemo - dobri posnetki so možni tudi s klasično tehniko na film, le pot do njih je težja. Dva res dobra posnetka na ekskurzijo sta zelo razveseljiva, trije ali več so pa že izreden dosežek.

3. Digitalna fotografija

Je dosti bolj stara kot bi danes kdo sodil na prvi pogled. Prvi digitalni fotoaparat, Sonyjeva Mavica (od angl. MAgnetic VIdeo CAmera) iz leta 1981 je bila v resnici TV kamera, ki je posnetke, v ločljivosti 490 x 570 pik (skupaj 280.000, velikost svetlobnega tipala CCD 10 x 12 mm), shranjevala na dvopalčni gibki disk. Bila je že zrcalna, s tremi izmenljivimi objektivi (25mm f/2, 50mm f/1.4 in 16-65mm f/1.4), napajale so jo 3 minjonke, čas je imela pa en sam - 1/60 sekunde. Slike se je dalo gledati na televizijskem zaslonu. Kot tudi drugi digitalni fotoaparati, ki so ji sledili, ni bila za široko rabo, ampak za profesionalne namene. Razvoj, v smeri miniaturizacije in povečevanja zmogljivosti, je šel počasi naprej in ob koncu devetdesetih let so že bili prvi, ljubiteljem namenjeni digitalni fotoaparati. Bili so pa seveda bolj preprosti, rekli bi, za stare mame (angl. point-and-shoot camera) in tudi potrebne infrastrukture, laboratorijev, ki bi vam iz digitalnega posnetka napravili sliko na papirju foto kvalitete, izven Združenih držav še ni bilo.

Coolpix 950

          Za naslednji mejnik je mogoče smatrati pomlad 1999 in Nikonov fotoaparat Coolpix 950. Ni bil še zrcalen, po današnji terminologiji bi mu rekli kompakten, imel pa je že ločljivost 1,200 x 1,600 pik (skupaj pribl. 2 milijona, velikost svetlobnega tipala 4.8 x 6.4 mm), kar pomeni odlične povečave v velikosti razglednice (10 x 15 cm ali 4 x 6 palcev) in še zelo sprejemljive v formatu A4, zoom objektiv 7 - 21 mm, kar bi pri leica formatu ("svetlobno tipalo" velikosti 24.0 x 36.0 mm) pomenilo 38 - 115 mm. Zaslonke (najbolj odprta je bila 2.8) in časa ekspozicije se še ni dalo nastavljati ročno, treba se je bilo zanesti na avtomatiko, ki je v temi pač odprla objektiv za maksimalnih 8 sekund, bila pa sta že, za jame bistvena, možnost ročne nastavitve razdalje in priključek za eksterno bliskavico (sicer tipa Nikon). Ročna nastavitev razdalje je imela 10 stopenj, daljše tri so bile 3 m, 7 m in neskončno; nerodno je bilo le, da so konstruktorji, ne vem zakaj, pri nastavitvi razdalje na neskončno odklopili fleš (najbrž so mislili, da nima smisla s šibkim vgrajenim flešem streljati preko 7 m). Kljub vsem navedenim pomanjkljivostim so prednosti, tudi dostopna cena reda velikosti 1000 ameriških dolarjev (kar je pri nas z vsemi dajatvami pomenilo skoraj dvakrat toliko), nagnile tehtnico na njegovo stran.
          Poleg glavne odlike digitalne fotografije, to je da takoj dobiš precej realno podobo o posnetku, ki si ga napravil (v obliki pribl. 100.000 pik velike slike na ekrančku fotoaparata, pri CP 950 meri po diagonali 2 palca) in da je mogoče slab ali drugače neustrezen posnetek takoj zbrisati s pomnilniškega medija, ima ta tehnika še nekaj drugih dobrih strani. Pomnilniški mediji, kot večja znamka velike in do 2 mm debele kartice, ki jih je mogoče več stokrat ponovno uporabiti - posnetke prenesemo z njih v računalnik in jih tam zapečemo na cede (CD ROM, nanj gre od 250 do 500 posnetkov s 6 oz. 5 milijoni pik) so vsako leto večji in lahko danes recimo s tremi ali štirimi karticami, ki skupaj stanejo manj kot pol cene fotoaparata, pokrijemo vse potrebe večtedenske fotografske odprave. Še ena zelo prijetna lastnost digitalne fotografije je tudi popolna odsotnost smeti na posnetkih. Naj se pri klasični fotografiji še tako trudimo, se na negativ ali diapozitiv že od kod prikrade kakšen droben las, delec prahu, pri kasnejši obdelavi pa tudi kakšna raza; vse to se seveda pozna na sliki ali projicirani sliki in pokvari precej veselja.
          Nikon Coolpix 950 se je torej izkazal - od julija 1999 do novembra 2001 je avtor z njim napravil preko 4500 posnetkov, veliko večino sicer v nejamskem okolju, nekaj poskusov je bilo pa tudi že pod zemljo. Še kar uspešen primer je čolnarski posnetek iz Najdene jame, ki je na naslovni spletni strani našega društva,

Slika 3: Na vodni oviri pred Lijakom v Najdeni jami: Jozl, član Giovanni in Manč pri povratku, veteranska ekskurzija; Nikon CP 950, f 2.8, 1/60 sek., ISO 100, samodejna barvna temperatura; osvetlitev bliskavica Nikon SB 28 spredaj in Metz Mecablitz 45 z leve strani; maj 2000

http://www.speleo.net (brez dodatkov je mogoče tudi še na http://fflj.ff.uni-lj.si/~jakopin/slike/slike/pj01516b.jpg). Potem je usoda, ki stvari velikokrat pomaga postaviti na pravo mesto, posegla vmes - ob spremembi dolžine obeh zaposlitev avtorja je bilo treba fotoaparat vrniti v nadaljnjo, še bolj akademsko uporabo drugemu mojstru in nujen je bil nakup lastnega digitalca.

Coolpix 5000

          Ravno takrat je prišel na svetlo pravi naslednik CP 950, Nikonov Coolpix 5000, s še resnejšimi nameni in veliko boljšimi možnostmi uporabe v jamah. Največja ločljivost je znašala že 1,920 x 2,560 pik (skupaj 5 milijonov, tipalo velikosti 6,6 x 8,8 mm), se pravi sprejemljive povečave do približno 60 x 80 cm, zoom objektiv 7 - 21 mm, kar bi pri leica formatu tokrat pomenilo ekvivalent od 28 - 85 mm. Tako daleč v širokokotnem delu ni šel do takrat še noben dostopen digitalec in v jami je to še posebej pomembno - v rovu se dlje kot do stene pač ne moreš umakniti in če bi rad zajel celo dvorano pride širok zorni kot kot naročen. Namesto priključka za Nikonove bliskavice pod objektivom je imel CP 5000 tudi že klasični priključek nad iskalom (angl. "hot-shoe") - brez dodatnega fleša je bilo tudi že sicer težko slikati, saj je bil učinek vgrajene bliskavice pogosto premajhen, tudi na manjše razdalje.
          Razdalje (od 2 cm do 10 m in neskončno), zaslonko (spet največ 2.8) in čase se je v celoti dalo nastavljati ročno, s tem da najdaljši čas ni bil več 8 sekund, ampak B (od angl. bulb), največ 5 minut. Zelo uporabnega časa T (od angl. time) s starih fotoaparatov, se pravi da objektiv s prvim pritiskom na sprožilec odpreš, s ponovnim pritiskom pa spet zapreš, žal ni imel. Ker 5 minut prsta ne moreš na miru držati na sprožilcu si je bilo treba pomagati drugače - eksterni Nikonov sprožilec je drag in za jamsko okolje manj primeren, pa mi je znanec in prijatelj Jože iz Laz ukrivil kovinsko ploščico (240 x 8 x 0.6 mm), sicer kos okenskega okovja, vanjo izvrtal luknjo, kjer pride pod fotoaparatom priključek na stojalo (stativ), zgoraj nad sprožilcem pa še eno, kjer je namestil vijak. Vijak je imel debelo glavo z zarezami, da si jo lahko vrtel kar s prsti. Ko si vijak privil, je pritisnil na sprožilec in z njim odprl objektiv (če je bil čas na B), po ustreznem številu bliskov npr. v večji dvorani si pa vijak spet odvil, sprožilec se je vrnil nazaj in zaprl objektiv. V jamah se je, skratka, spet dalo slikati na precej podoben način kot že ves čas zadnjih 100 in še nekaj let - le razdaljo si ocenil in nastavil v metrih, slike se še ni dalo izostriti gledajoč skozi iskalo.
          Cena je bila tudi takrat zelo odvisna od kraja nakupa - na drugi strani oceana je bila 1,100 ameriških dolarjev, na senčni strani Alp pa 1,600 evrov. Dilemo, kje kupiti, je v korist prestolnice piva razrešil ogled filma Gospodar prstanov.

Odločitev

In februarja 2002 se je jamska fotografija na Klokov način po četrtstoletnem zatišju spet začela s polno paro. Pa je imel zasluge za to le tehnološki napredek? Skušnjava je res bila, ampak za tako resno odločitev je bilo treba na tehtnico priložiti še kaj več. In če hočeš biti popolnoma odkrit, ni težko priznati - bolj točno kot kriza srednjih let bi bilo stvari najbrž treba reči strah pred starostjo. Ko si star 20 let je še vse pred teboj, nekje v meglicah na obzorju, svet začenja biti tvoj, včasih smo iskali Lipertovo, zdaj pa mora na Kaninu pasti še en globinski rekord. Pri tridesetih že precej več veš, kaj in kako, npr. zakaj so ženske na svetu in z malo sreče si že tudi "pater familias", reševalec stanovanjskih problemov, obetaven talent na delovnem mestu. Pri štiridesetih imaš toliko dela, da ti premišljevati o življenju sploh ni treba, ker nimaš kdaj. Pri petdesetih pa te nenadoma doleti - padejo predstraže - na to, kaj bodo rekli starši, ni treba več misliti, in tisti daljni sovražnik, ki si ga prej odmahnil z levo roko, se čisto resno pojavi na obzorju. Čas ni več tak zaveznik kot je bil nekoč in tudi "sutra ćemo, lako ćemo" ne pride več v poštev. Križno jamo, našo najlepšo, spet na novo odkriješ, še lepšo kot si jo že poznal, imena kot Sof Omar, Carlsbad Caverns ali Ana A'eo pa niso več abstraktni pojmi, ampak nekaj otipljivega, v duhu čisto bližnjega.

Slika 4: Pogled iz jame Cueva de Punto Blanco skozi vhod proti zalivu Bahia de San Marcos, Klok; Nikon CP 5000, f 7.0, 1/630 sek., ISO 100, barvna temperatura za dnevno svetlobo; osvetlitev naravna svetloba in en poln blisk z bliskavico Nikon SB 28, Tenerife, maj 2002

In ko ga takole vidiš na cesti, belobrkatega mladeniča (lasje, če jih je še kaj ostalo, so skriti pod kapo) v črnem dresu, tako tesnem da se vidi vsaka mišica posebej, s sončnimi očali mavričnih barv, sklonjenega nad balanco kolesa, ki ne bi delalo sramote zmagovalcu "Tour de France", kako hiti ves zadovoljen svoji usodi naproti, si sicer res misliš svoje ... recimo tisti rek, ki se konča z "... kajti njih je nebeško kraljestvo", si pa vseeno rečeš, pa kaj, če se malo bolj resno zakadim v jamsko fotografijo, saj ne bo take sramote, jame niso tako zelo obljudene, me vsaj veliko ljudi ne bo videlo. Alternativa, malo dobre pijače pred televizijo, je sicer tudi mikavna in povsod zelo upoštevana, ampak pravemu nekdanjemu jamarju se nekako ne spodobi.

Mačkovica

          Konec januarja in v začetku februarja 2002 se je torej začelo zares (slike so na spletni strani http://www.jakopin.net/primoz/slike/020203.html) - najprej v Jami v Škofjem lomu, brez pomočnikov (za statista je bil nahrbtnik, dodatni bliskavici na stojalih) in naslednjo opremo: Nikon CP 5000, 3 stojala, bliskavica Nikon SB 28, dve bliskavici Metz Mecablitz 45, dva optična (servo) sprožilca Metz Mecalux 11 ter dodatni sprožilec za fotoaparat pri času B (izdelal Jože Jurca iz Laz).
          Izkazalo se je, da je stvar čisto lepo izvedljiva, da pa je priporočljivo pri posnetkih z dolgimi časi vklopiti zmanjšanje šuma (angl. noise reduction), ki odpravi vroče piksle (angl. hot pixels). Optično tipalo na fotoaparatu je sestavljeno iz petih milijonov drobnih senzorčkov (v tem primeru), od katerih vsak da en piksel (piko) na posnetku in ki seveda niso vsi enako dobri. Ogromna večina se čisto lepo obnaša tudi pri časih nad 1/30 sekunde, se pravi da je tema res temna, svetloba pa res svetla in po možnosti prave barve, nekaj, kakšnih 20, je pa slabih in so pri dolgih časih ali zeleni ali vijoličasti ali beli tudi tam, kjer bi morali ostati temni. S posebno nastavitvijo na fotoaparatu lahko zahtevamo, da jih pred shranitvijo slike sam popravi, za kar pa potrebuje še enkrat toliko časa. Če je bil za posnetek v jami objektiv npr. odprt 1 minuto, bo fotoaparat takoj zatem sam napravil še en posnetek pri zaprtem objektivu (tudi dolg 1 minuto), na njem poiskal slabe piksle, to je tiste, ki niso črni, in ta mesta na prvem posnetku popravil, interpoliral čeznje bližnjo okolico. Nerodno je le to, da moraš v tem primeru še 1 minuto čakati, preden lahko na ekrančku pogledaš, kaj si napravil.
          Nastavitev barvne temperature (angl. white balance) je bila na bliskavico, kar se je tudi izkazalo kot ustrezno. Sledila je malo daljša ekskurzija v Mačkovico, s sodelovanjem Andreje Jurca z Jakovice; slike so na isti spletni strani kot z že omenjene ekskurzije v Škofji lom. Na spodnjem posnetku

Slika 5: Prehod nad Dvorano z Mojzesom v Mačkovici, pogled noter, Matjaž, Nikon CP 5000, f 4.0, 3 sekunde, ISO 100, barvna temperatura izmerjena; osvetlitev Matjaževa karbidka in karbidka avtorja, februar 2002

je bila barvna temperatura pred posnetkom izmerjena z belim listom papirja, na katerega je svetila karbidka; vnaprej določena nastavitev za svetlobo sobne žarnice ni dala dobrega rezultata. V članku objavljena črnobela različica slike je sicer videti sprejemljiva, na spletni strani pa se lahko prepričate, da je malo preveč rumeno-zelena. V splošnem se izkaže, da barvne temperature ni lahko zadeti, saj je iz drugih posnetkov razvidno, da nastavitev na bliskavico pri svetlih kapniških površinah tudi ni bila ustrezna - barve so bile pretople, vse skupaj je delovalo preveč rdeče. Bolje se je izkazala nastavitev na sončno svetlobo, ki je dala bolj realistične barve.
Izkazalo se je tudi, da je globinska ostrina pri širokokotni nastavitvi zooma (7 mm), s katero prideš objektu najbližje in s katero je bilo tudi sicer narejenih največ posnetkov - v jami je najbolj ekonomična, saj moč bliskavice pada s kvadratom razdalje - že pri popolnoma odprti zaslonki (f 2.8) za večino posnetkov povsem zadovoljiva. Poleti in zgodaj jeseni je sledilo še več ekskurzij v Mačkovico, predvsem s sodelovanjem članov Turističnega društva Lanski vrh iz Laz - Polone in Simone Šušteršič in Braneta Simšiča, Uroša Stepišnika iz Ljubljane ter Tomaža Pehanta iz Maribora, na katerih je nastalo kar nekaj fotografij, ki so bile kasneje razstavljene, januarja 2004 pri Temple Des Eaux v Zaghouanu v Tuniziji in marca 2004 v galeriji podjetja Geoplin v Ljubljani.

Vjetrenica in druge jame

Konec maja 2002 se je pokazala priložnost za obisk vulkanskih jam na otoku Tenerife v Kanarskem otočju. Fotoaparat se je obnesel tudi tam, slike so na spletnem naslovu http://www.jakopin.net/primoz/slike/tf2002.html, ena, slika 4, pa tudi na tem mestu. Izkušnja je bila zanimiva tudi zaradi visoke temperature, okoli 20 stopinj C, lahki gojzarji brez nogavic, kombinezon iz bombaža in platnene rokavice je bilo praktično vse, kar si potreboval od oblačil. Rokavice so bile nujne zaradi majhnih koničastih stalaktitov, ki so nastali, ko so ostanki lave še kapljali s stropa in se ob tem strdili. Stene iz temnosive lave je podobno težko dobro osvetliti kot npr. z manganovim oksidom prevlečene stene v Planinski jami, so pa razdalje manjše, največ 5 - 10 m, in zato lažje obvladljive, tudi z bliskavicami.
Konec septembra 2002 je bila tehnika slikanja v dvoje, z bliskavicami na dveh stojalih, uspešno preizkušena med kratkim obiskom jame Vjetrenice na Popovem polju v Hercegovini (slika 12). 8 km dolga zelo lepa jama je bila v nekdanji Jugoslaviji druga najbolj sloveča, takoj za Postojnsko jamo, elektrificirana in s kilometrom in pol lepo nadelanih širokih poti. Ime je dobila po zelo močnem vetru, ki ob nizkem vodostaju piha predvsem v ožinah rovov blizu vhoda, najbolj pa v vhodu samem. Takega prepiha kot poleti pred Vjetrenico ne doživite pri nobeni drugi jami. Med vojno ob razpadu države je bila električna instalacija poškodovana, jama pa do nadaljnjega zaprta za turistični obisk. Imeti tako jamo en dan samo zase je bilo res pravo razkošje. Tudi pri srednje velikih razdaljah, do okoli 10 metrov, v rovu 12 x 5 m, so bili trije bliski (1 x Nikon SB 28 na fotoaparatu, 2 x Metz Mecablitz 45 s servo sprožilcem na stojalih) dovolj. Le pri posnetku večje dvorane (slika 6) bi bilo potrebnih več bliskov, trije spredaj in kakih 5 izza stene levo, kar pa v dvoje ni bilo izvedljivo.

Slika 6: Pentlja v Glavnem rovu, pri odcepu v Radovanovićev rov Vjetrenice, pogled proti severu, Aleksandra; Nikon CP 5000, f 2.8, 1/15 sek., ISO 100, barvna temperatura za dnevno svetlobo; osvetlitev Metz Mecablitz 45 na aparatu, Mecablitz 45 in Nikon SB 28 od strani, september 2002

Jama je seveda drugače razmeroma svetla, podobno kot npr. Mačkovica, ima sicer kratek, a zelo slikovit vodni del, pa tudi orjaški, več sto metrov dolg vzpon v Cvijićevi dvorani. Ob obisku je bila visoka voda in je bil sifon na poti že en kilometer od vhoda, prepiha pa ni bilo.
Januarja 2003 je sledila prva ekskurzija v Križno jamo, v Pisani rov, z enim samim čolnom. Načrt, iti najprej do konca rova in potem slikati nazaj grede, se ni najbolj obnesel - z ogledovanjem in slikanjem stranskih delov (slika 23) je šel skoraj ves dragoceni, tako daleč od vhoda komaj na uro ali dve omejeni čas, pa ga je potem zmanjkalo za najlepše prizore. Izkušnja je bila vseeno dragocena, pokazalo se je, da bo potreben za nastopajoče majhen, po meri narejen čoln, za ostale pa tudi vsaj dva.
Konec januarja in v prvi polovici februarja 2003 je sledila potem zaradi spleta ugodnih okoliščin, za katere se ima avtor zahvaliti predvsem svojemu pokojnemu očetu (ironija usode je hotela, da je bil sicer vedno nasprotnik sinove jamarske dejavnosti), izpolnitev skoraj tridesetletnih sanj, majhna odprava v jame otoka Rurutu, enega izmed Avstralskih otokov polinezijske skupine (slike so na spletni strani http://www.jakopin.net/primoz/slike/rurutu_2003). Kot večina pacifiških otokov je tudi ta vulkanskega izvora - z dna morja se dvigne vulkan, ugasne, potem se začne počasi spuščati nazaj, okoli njega pa raste tik pod vodno gladino apnenčasti koralni greben. Kadar se vrh vulkanskega dela otoka spusti pod vodno gladino, ostane le še okrogel ali ovalen koralni greben z laguno v sredini in dobimo atol. Pri tem otoku pa tektonska gibanja niso bila tako enostavna kot pri drugih: najprej gor in potem samo dol, ampak se je zgodba nekajkrat ponovila. Nekaj deset metrov debeli apnenčasti koralni greben se je nekajkrat dvignil v zrak, tudi za sto metrov nad morje. Ker ni bilo morske vode ni mogel več rasti, z deževnico so se začeli procesi zakrasevanja, podobno kot pri nas, in nastala so jame, domovanja prvih naseljencev otoka, ki so pribežali s Tahitija pred 900 leti. Po hudem porazu ob napadu gorskega plemena so se preživeli pripadniki obalnega ljudstva ponoči odtihotapili s tremi pirogami in se namenili na bližnji otok Moorea, a so ga v temi zgrešili in po treh tednih plovbe pristali na Rurutuju, na peščini pri jami, v kateri so našli zavetje.

Slika 7: Klif južno od rta Teuta z ostanki jamskega okrasja in z vhodom v jamo Ana Eva levo nad plažo, Marania; Nikon CP 5000, f 5.6, 1/300 sek., ISO 100, barvna temperatura za dnevno svetlobo; Rurutu, februar 2003

Zaradi žalovanja za umrlimi sorodniki so ji dali ime Ana Eva, kar pomeni v tahitijanskem jeziku Jama žalosti. Vseh jam na otoku je približno 30 in 17-dnevno bivanje na otoku je zadostovalo za obisk polovice. Največja se imenuje Ana A'eo (slika 17) in je njena dvorana skoraj tako velika kot vhodna dvorana Vranje jame pri Lazah. Temperature so v teh jamah še malo višje kot v vulkanskih jamah otoka Tenerife in je platnen kombinezon že preveč - za hojo po jamah so dovolj slamnat klobuk, tanka srajca, kratke hlače, vrtne rokavice ter sandali z dobrim podplatom, ki prenesejo tudi slano vodo in ostre, hudo razjedene skalne površine.
Konec maja 2003 je sledila še zelo uspešna veteranska ekskurzija v Najdeno jamo, kjer je tričlanska ekipa, še Tomaž in Marjan, s tremi bliskavicami Mecablitz 45 in dvema nekoliko šibkejšima, z vodilnim številom 30, naredila približno 10 res dobrih posnetkov. Jama je sicer večinoma zelo temna, tako kot vodne stene v Planinski jami je tudi mokro ilovico težko preveč osvetliti, a se z več bliski nekako pride skozi, če je le čas. Avgusta 2003 je bila ponovno na sporedu Vjetrenica, tokrat s prepihom, za tri dni in še malo četrtega. Nastalo je skoraj 50 uporabnih posnetkov, tudi z bliskavicami na stojalih v vodi.

Slika 8: Naravni most med vzhodnim in zahodnim jezerom jame Modra špilja, tri Komižanke; Nikon CP 5000, f 2.8, 1 sekunda, ISO 100, barvna temperatura za dnevno svetlobo; aparat na stojalu, osvetlitev naravna svetloba pod vodo V jezera, Metz Mecablitz 45 s polno močjo; otok Biševo, avgust 2003

Zelo zanimiva izkušnja je bilo slikanje v jami Modra špilja na otoku Biševo. Jama je votlina v skali, s premerom približno 20 metrov in jo z morjem povezuje poleg majhnega kopenskega, skozi katerega se ravno še prerine človek, še zelo velik prehod približno 3 metre pod vodo. Skozenj prodira svetloba, najmočnejša okoli 11 ure dopoldne, ko razmere na gladini vzhodnega jezera v jami približno ustrezajo f 2.8, 1/30 sekunde pri občutljivosti ISO 100. Žal je resno fotografiranje v tem času zaradi velikega prometa čolnov z izletniki, ki se pripeljejo skozi umetni vzhod na zahodni strani skale praktično nemogoče. Uradne, plačljive ure obiska trajajo od poznega jutra do nekaj po tretji uri popoldne, potem pa se da tudi še kaj slikati. Le da je svetloba v tem času že za 5 zaslonk šibkejša, se pravi f 2.8, 1 sekunda pri ISO 100. Spet drugačni problemi se pojavijo v drugi večji jami tega otoka, Medvidini špilji. Na koncu je precej zanimiv vodni rov, že precej ozek, dober meter, pa spodaj širši in zgoraj ožji. Dolgi valovi, ki jih imaš zunaj jame za mirno morje, postanejo zelo neugodni, ker gladina v rovu skupaj z valovi niha skoraj za 40 cm. Gumijast čoln se dvigne, zatakne za steno, val pa pljusne preko in že si z vso fotokramo do pasu v vodi.

Canon EOS 300 D

Ravno se lepo navadiš na fotoaparat, Nikon Coolpix 5000 je bil dosti blizu tistega, kar bi si človek želel, v optičnem iskalu sicer nisi videl vsega, nad zgornjim robom videnega si vedel, da bo na posnetku še kakih 10 % višine, pa si pri pokrajinah vzel čisto malo, skoraj nič neba nad hribi in si vedel, da ga bo potem na sliki ravno prav. Vmes je prišel sicer njegov naslednik, Nikon CP 5400, pa so se pri njem odločili za nekaj gnilih pocenitev in kompromisov, ekranček so zmanjšali, namesto 1.8-palčne diagonale pri CP 5000 so dali kar 1.5-palčno, kar ploskovno pomeni, da je za tretjino manjši, zoom so podaljšali s 3 x na 4 x v istem ohišju, kar je spet pomenilo manjše tipalo, manj svetlobe na vsako piko in še malo manj ostre slike. Za povrh so še ukinili dodaten kontrolni ekranček z osnovnimi podatki o nastavitvah in je bilo jasno, da gre za klasičen trik sodobnih proizvajalcev, namesto pocenitve obstoječega ponuditi malo slabši nov izdelek za isto ceno. In če jim ne nasedeš, ostaneš mirno pri tistem, ki ga že imaš. Pa vseeno ni šlo. V petek zvečer pred ekskurzijo v Najdeno jamo sredi septembra 2003 je bilo z aparatom še vse v redu, v soboto zjutraj pa se je, kot se včasih pozimi zgodi, ko se zbudiš, pogledaš skozi okno in se razveseliš bele pokrajine pod novim snegom, pobelil ekranček. Če si ga prižgal, nisi več videl zadnje posnete slike, ampak sliko z vsemi pikami prižganimi na belo. Lahko si delal kar si hotel, rezultat je bil bil vedno isti. Slikati se je dalo še naprej, kot s klasičnim fotoaparatom, le kar si naredil, si lahko videl šele, ko si sliko prenesel v računalnik. In nastavitve, ki jih sicer izbiraš preko menija na ekrančku, si lahko izbiral samo še, če si aparat priključil na televizor ali pa če si nastavitve obvladal po spominu - npr. tipka Menu, enkrat puščica v desno, enkrat dol, enkrat desno, dvakrat dol in tipka enter pa je bila npr. barvna temperatura premaknjena z dnevne svetlobe (angl. Fine) na neonsko svetlobo (angl. Fluorescent). Nekakšna digitalna klasika torej. Ekskurzija v Najdeno je vseeno uspela in en zelo dober posnetek tudi, ostali, tudi nekaj prav pretresljivih je pa na spletni strani http://www.jakopin.net/primoz/slike/030913.html. S servisa v našem glavnem mestu so potem makino poslali v centralo na senčni strani Alp in čez 14 dni je prišel odgovor, da bi popravilo stalo 90 % cene novega aparata. Kolega Matej je že nekaj časa iskal aparat s 5 milijoni pik, po nizki ceni in ga je zdaj našel, za dobrih 220 evrov.
Kako zdaj naprej? Nikon CP 5400 ni dober, kaj pa Nikon CP 5700, takrat zadnji krik mode iz laboratorijev tega proizvajalca. Osemkratni zoom, idealen tudi za slikanje ptičev, zato pa digitalno iskalo (v jami tema), širokokotni del zooma pa premalo širok, le ekvivalent od 35 mm pri leici. Treba se je bilo ozreti drugam. Septembra je na drugi strani oceana z velikim pompom prišel v trgovine prvi zrcalni digitalni fotoaparat Canon EOS 300 D. Gledaš skozi objektiv in vidiš kaj dobiš, angl. WYSIWYG oziroma what you see is what you get. Če je stal najnovejši klasični Canon EOS 300 (V, Rebel TI) z objektivom (28 - 90 mm) vred okoli 300 USD jih je stal 300 D okroglih 1,000 (natančneje 999), kar je pa še vedno pomenilo preboj pod psihološko mejo in zmanjšanje cene predhodnika skoraj za faktor dve. Tudi drugi podatki so bili lepi - tipalo s 6 milijoni pik, 2,048 x 3,072 oziroma 15.1 x 22.7 mm, trikratni zoom, 18 - 55 mm (ekvivalent pri leici 28 - 85 mm), zaslonka f 3.5/4.5, čas do 30 sekund in B (najdlje 2 uri, kolikor zdrži baterija v aparatu), občutljivost ISO 100 - 1600. Seveda tudi izmenljivi objektivi, vseh 50 Canonovih serije EF in še nič koliko od kompatibilnih proizvajalcev a la Sigma in Tamron, zaradi manjšega tipala kot je 24 x 36 mm pri leica formatu sicer s pomnožitvenim faktorjem 1.6 - če je objektiv recimo 50 mm f 1.4, dobiš, ko ga natakneš na 300 D tako sliko, kot če bi imel objektiv 80 (50 krat 1.6) mm. Ime Canon za nekatere res nima takega čara, nekam topovsko se sliši, milina bolj za tiste, ki so služili vojsko pri artileriji, Nikon zveni pa skoraj kot Nippon, ostro kot britev, odsekano, pojem tehnične dovršenosti ... prvo ime je pač prvo, ampak če nimajo pravega izdelka ko ga rabiš ga pač nimajo. Naj bo tako ali drugače, oktobra 2003 je bil 300 D v majhnih količinah že tudi pri nas in če si se malo pomujal, si ga tudi dobil. Sicer skoraj pol dražje kot bi ga čez veliko lužo, pa še vedno za manj denarja kot je stal CP 5000.

Slika 9: Počitek okoli ognja zvečer po ekskurziji: Matej, Stepo, Boni, Matija, Bina in Bojana; Canon EOS 300 D, f 5.6, 4/10 sek., ISO 200, barvna temperatura za dnevno svetlobo; osvetlitev naravna svetloba in vgrajena bliskavica; Lupertova jama, oktober 2003

Do konca leta je sledilo še nekaj zelo razveseljivih ekskurzij, dve v Križno jamo, ena v Šimnovo brezno pri Gorjah in še ena v Ocisko jamo pri Divači, iz katere bi lahko bila tudi naslovnica te številke Glasu podzemlja. Konec januarja 2004 se je aparat s 300 posnetki izkazal tudi na odpravi v jame Hanibalove dežele in da se reči, da je upravičil pričakovanja. Je sicer še enkrat večji in težji kot CP 5000, ko ga imaš pod kombinezonom, še posebej če je nanj nataknjena še bliskavica, se pri pripogibanju ali v ožjih delih jame počutiš kot Notredamski zvonar, le da imaš grbo spredaj, razmerje višine proti širini slike je 2 : 3, kar je slabše kot 3 : 4, drugače je pa skoraj vse ostalo boljše. Začuda se odlično razumeta tudi z Nikonovo bliskavico SB 28, ki jo je znala pri CP 5000 včasih tudi kaj zagosti. CP 5000 si je skušal včasih pomagati, tudi če je bil SB 28 nastavljen na M (ročno upravljanje), notranja bliskavica pa izklopljena, s kakšnim predbliskom, za zmanjšanje rdečih oči ali za preverjanje barvne temperature, pa je z njim aktiviral servosprožilce na Mecablitzih. Tako so se sicer sprožile vse dodatne bliskavice, le prezgodaj in je bil potem na posnetku le blisk od SB 28. Kombinacija 300 D in SB 28 se ne gre nobene kvazi umetne inteligence in vse lepo bliskne kot je treba in kadar je treba.

4. Ločljivost in kvaliteta shranjevanja

Število posnetkov, ki jih spravimo na en pomnilniški medij, na drobno kartico, je zelo odvisno od izbrane ločljivosti in od tega, kako močno naj bo komprimirana shranjena slika. Če ima tipalo fotoaparata recimo 6 milijonov pikslov, to pomeni je slika lahko velika največ 2,000 krat 3,000 pik. Vsi digitalni aparati pa seveda lahko shranijo sliko tudi z manjšim številom pik, Canon EOS 300 D npr. omogoča shranitev posnetka, zajetega z 2,048 x 3,072 pikami (6.3 milijona), poleg tega pa lahko tudi z le 1,360 x 2,048 pikami (2.8 milijona) ali pa celo le z 1,024 x 1,536 (1.6 milijona). Poleg tega lahko izberemo tudi ali naj bo slika pri shranitvi komprimirana ali ne in če da, kako močno. Od vsega tega sta potem seveda zelo odvisni tako kakovost shranitve kot tudi velikost datoteke s posnetkom. Pri EOS 300 D imamo denimo 7 možnosti: najkvalitetnejša je shranitev slike velikosti 2,048 x 3,072 pik brez komprimiranja, tako imenovana shranitev v surovem načinu (angl. raw). Datoteka bo dolga približno 7 megabajtov (MB), barvne temperature nam pa ni treba vnaprej izbrati - zanjo se odločimo po prenosu slik v računalnik. Potem je še šest možnosti za shranitev komprimirane slike po standardu JPEG (od angl. Joint Picture Expert Group) - vse tri prej navedene velikosti (angl. large, medium, small), vsako pa še rahlo (angl. fine) ali močno (angl. normal) komprimirano. Velikosti shranjenih datotek so potem 3.1 oz. 1.8 MB za velikost 6 mil. pik, 1.8 oz. 1.2 MB za velikost 2.8 mil. pik in 1.4 oz. 0.9 MB za najmanjšo velikost, 1.5 milijona pik.
In kaj kaže izbrati? Ker nikoli ne vemo, če ni slika res dobra, jo je škoda pokvariti že na začetku, s slabo shranitvijo. Izbira se tako zoži na surovi način in na najkvalitetnejši način po standardu JPEG (large, fine). Pri prvem se posnetki tudi nekajkrat dlje shranjujejo in zelo dolgo, več kot 10 sekund, traja, da jih prikličemo nazaj na ekranček za kontrolo. Zato se, kadar ne gre za kakšen prav kritičen posnetek in kadar se da vsaj kolikor toliko dobro izbrati barvno temperaturo, odločimo za drugo možnost - shranitev posnetka v formatu JPEG, v največji ločljivosti in z najmanj komprimiranja. Za na internet slike potem pomanjšamo in bolj kompaktno shranimo z računalnikom, originali pa ostanejo največji in najboljši za nadaljnjo uporabo.

5. Barvna temperatura

          Pri klasičnih fotoaparatih na film smo se za to, kakšen bo odziv medija na različne svetlobne vire, odločili že z izbiro filma. Črnobeli filmi so npr. ortokromatski, neobčutljivi na rdečo svetlobo šibke luči v temnici, pankromatski, občutljivi na celoten barvni spekter, filmi za infrardečo svetlobo, ki so poleg navadne svetlobe občutljivi tudi na toplotni, nevidni del rdečega dela spektra.
          Izraz barvna temperatura je povezan s temperaturo vira svetlobe. Kot navadna temperatura je merjena v stopinjah Kelvina (K). Tako telo pri 0 st. K, kar je - 273 st. Celzija ne seva nobene svetlobe, ko pa se ogreje, začne oddajati žarke, najprej v infrardečem delu spektra, kot recimo radiator centralne kurjave, potem že tudi v vidnem delu rdečega območja, kot npr. žerjavica ali ogenj, potem pri višji temperaturi vse bolj rumeno svetlobo, kot žarilna nitka v žarnici in potem na koncu že vse bolj modro. Tako ima plamen vžigalice barvno temperaturo 1,700 st. K, sveče barvno temperaturo 2,000 st. K, navadne električne žarnice od 2,600 (60 W žarnica) do 3,200 st. K (halogenska žarnica), neonska žarnica 3,400 st. K, dnevna svetloba uro pred sončnim zahodom ali kmalu po sončnem vzhodu 3,800 st. K, običajna dnevna svetloba 5,500 st. K (sončna svetloba poleti blizu poldneva in ob nebu, lahno zastrtem z belimi oblaki), barvna temperatura elektronskih bliskavic 5,500 do 5,800 st. K, nevtralno siva barva 6,500 st. K, dnevna svetloba v senci 7,000 st. K, jasno modro nebo 12,000 st. K, jasno modro nebo visoko v gorah 20,000 st. K.
          Barvni filmi, ki smo jih uporabljali za slikanje v jamah, se glede tega delijo na dve osnovni skupini - na tiste za dnevno svetlobo (angl. daylight, 5,500 st. K), uporabne za slikanje z elektronskimi bliskavicami in slikanje prizorov v jamskih vhodih ter na tiste za umetno svetlobo (angl. tungsten light, 3,500 st. K), ki so bolj primerni za posnetke, osvetljene s karbidkami, električnimi žarnicami ali svetilnim prahom. Če smo se zmotili in recimo vhod slikali s filmom za umetno svetlobo, je dobil posnetek intenziven moder pridih, prizor, osvetljen z električnimi žarnicami na filmu za dnevno svetlobo, pa je na sliki potem sijal v vseh odtenkih rumene in rdeče barve.
          Pri digitalnih fotoaparatih smo precej na boljšem, saj lahko barvno temperaturo (angl. white balance) sami nastavljamo, izbiramo med več možnostmi. Zunaj se običajno odločimo za samodejno nastavitev barvne temperature (angl. auto white balance), ki navadno deluje v območju od 3,000 do 7,000 st. K in ki se obnese, če je le slika vsaj malo pisana, se pravi raznih barv. Pri zelo enobarvnem motivu, ki po možnosti še nima nič bele barve, si moramo pomagati do boljšega posnetka z lastno izbiro. Poleg samodejne nastavitve so možnosti, ki nam jih ponuja uporabniški vmesnik fotoaparata, navadno naslednje: nastavitev za dnevno svetlobo (simbol sonce), svetlobo v senci, za svetlobo oblačnega neba, svetlobo elektronske bliskavice, svetlobo električne žarnice (angl. incandescent), neonskih žarnic (angl. fluorescent) in uporabnikova nastavitev barvne temperature (angl. custom white balance). Pri slednji si pomagamo z listom papirja bele barve, nanj usmerimo vir svetlobe (npr. karbidko) in potem s pritiskom na sprožilec shranimo izmerjeno vrednost. Druga možnost za dosego istega cilja je še, da sliko shranimo neposredno tako, kot jo vidi tipalo aparata, v surovi obliki (angl. RAW), nekomprimirano in brez vsake konverzije v format JPG. Nerodno pri tem je le to, da je barvna temperatura plamena karbidke precej nizka, pod 2,000 st. K in da je običajno ne moremo zajeti - pri Canonu EOS 300 D lahko npr. izbiramo vrednosti barvne temperature le v razponu med 2,800 do 10,000 st. K. Tako ima posnetek, tudi če ga shranimo v surovem načinu in potem na računalniku konvertiramo v datoteko JPG pri vrednosti 2,800 st. K, še vedno opazen rumen pridih (glej sliko 5). Podobno velja za osvetlitev z električnimi žarnicami - njihova barvna temperatura se spreminja tudi z razdaljo - na blizu je višja kot 15 in več metrov od vira in spet imamo toplejše, bolj rumene ali celo rdečkaste posnetke kot bi jih kdo želel. Ali pa tudi ne - toplina svetlobe karbidk in svetilnega prahu da posnetku patino in posebno noto, lahko bi rekli romantično privlačnost.
          Če potegnemo na koncu črto pod vse skupaj - ko se v jami znajdemo z novim digitalnim fotoaparatom, najprej napravimo nekaj poskusnih posnetkov istega motiva z enako osvetlitvijo, npr. z elektronskimi bliskavicami in z različnimi nastavitvami barvne temperature ter se potem odločimo. Če se izkaže nastavitev na svetlobo bliskavice pretopla, izberemo nastavitev za dnevno svetlobo. Pri osvetljevanju s karbidko izmerimo barvno temperaturo z listom papirja ali pa izberemo nastavitev za umetno svetlobo (angl. incandescent ali tungsten). Podobno ravnamo, kadar osvetlimo s svetilnim prahom ali električnimi žarnicami.

6. Način osvetlitve

Jame so eden redkih ambientov v naravi, kjer moramo vir svetlobe na posnetku večinoma preskrbeti sami. To pa ni samo še ena težava več, ampak v času digitalne fotografije vse bolj tudi velika prednost, saj ne izbiramo samo stojišča in smeri, s katerima bomo v grobem določili naš posnetek, ampak si poleg tega zamislimo še tak položaj svetilnih teles, navadno elektronskih bliskavic, ki bo motiv na posnetku zarisal na najustreznejši, običajno najlepši način.

Naravna svetloba

Pri fotografiranju motivov v jamskih vhodih ali blizu njih navadno uporabimo le dnevno svetlobo, brez dodatne osvetlitve. Veliko bolj kot pogledi od zunaj na jamski vhod, kjer je poudarek na okolju, stenah, rastlinju, morda še vodni strugi in je vhod v jamo le temna lisa sredi slike, so seveda zanimivi pogledi iz jame, saj so neprimerno kontrastnejši in veliko bolj poudarijo nasprotje med temo jamskega okvira in zelenjem, svetlostjo pokrajine zunaj.

Slika 10: Pogled ven skozi Veliki vhod v Tkalca jamo, Klok; Rakov Škocjan, Nikon CP 5000, f 2.8, 1/60 sek., ISO 100, barvna temperatura za dnevno svetlobo; Rakov Škocjan, junij 2003

Najprimernejši čas za fotografiranje jamskih vhodov je pri nas sredi pomladi, navadno okoli prvega maja, ko drevje ravno dobro ozeleni in so listi na njem najbolj žive in svetle zelene barve. V nekaj tednih listje potem že zelo potemni in so za zelo svetlo sliko potrebni močni, čimbolj neposredni sončni žarki nanj. Ob taki svetlobi lahko posnetek vhoda napravimo tudi iz roke, sicer pa ne gre brez stojala. Z daljšimi osvetlitvenimi časi lahko dostikrat napravimo tudi še posnetek proti vhodu malo globlje v jami, za ovinkom, zelo znana sta npr. pogled z mostu po rovu nizvodno blizu vhoda v Planinsko jamo ali pogled na pot v Mahorčičevi jami Škocjanskih jam.
Kadar so stene v vhodu zelo temne in vhod ni zelo velik, lahko preveč črn okvir posnetka, naše oko vidi dosti več podrobnosti v senci kot jih zmore prikazati svetlobno tipalo digitalnega fotoaparata, ublažimo z ne premočnim bliskom bliskavice.

Ena bliskavica

          Velika večina sodobnih jamskih fotografov si pomaga z elektronskimi bliskavicami. Njihova moč je podana z vodilnim številom (angl. guide number), to je s produktom zaslonke in razdalje pri občutljivosti ISO 100, da bo posnetek v normalnih razmerah pravilno osvetljen. Če ima bliskavica npr. vodilno število 45 (Metz Mecablitz 45), to pomeni da bi pri zaslonki (označujemo jo s črko f) 4.5 dobili pravilno osvetljen motiv na razdalji 10 metrov, pri f 8.0 pa na razdalji 5.5 metra (ker svetloba pada s kvadratom razdalje, si zaslonke, vsaka naslednja da enkrat temnejšo sliko, sledijo v naslednjem zaporedju: f 1.0, f 1.4, f 2, f 2.8, f 4, f 5.6, f 8, f 11, f 16, f 22, f 32, f 44, f 64). Seveda pa to vodilno število, podobno kot poraba bencina pri avtomobilih, ki jo navede proizvajalec, velja za skoraj idealne pogoje. Se pravi za fotografiranje v zaprtem prostoru s svetlimi, po možnosti belimi stenami, kjer motiv ni osvetljen samo neposredno od bliska, ampak tudi od svetlobe, ki se je odbila od sten in stropa. Tako je treba že, kadar slikamo na prostem, odpreti za eno zaslonko bolj - če je vodilno število 45, na 5 metrov in pol namesto zaslonke 8.0 uporabimo zaslonko 5.6, v jami, kadar stene niso zelo svetle, kapniške ampak blatne ali še temnejše, kot npr. v vodnih jamah, pa moramo odpreti objektiv celo za 2 ali 3 zaslonke. Pri bliskavici z vodilnim številom 45 bi tako v normalni jami na 5 in pol metra morali osvetliti z f 4.0, kamne v strugi Planinske jame pa celo z f 2.8. Pri bolj odprtem objektivu (manjših zaslonkah) se začnejo pojavljati problemi z globinsko ostrino (če imamo razdaljo nastavljeno na 6 metrov, bodo 3 metre oddaljeni objekti že precej neostri) in kakovostjo objektiva - ta je navadno najboljša pri srednjih vrednostih, od f 5.6 do f 8, najslabša pa pri povsem odprtem objektivu, se pravi pri najmanjši vrednosti zaslonke, npr. f 3.5 pri Canonu EOS 300 D in goriščnici 18 mm. Praktično vse bliskavice imajo tudi senzor, s katerim merijo odbito svetlobo in skrajšajo blisk, ko je motiv dovolj osvetljen. S tem, tako imenovanim avtomatičnim načinom si pomagamo na zelo kratkih razdaljih. Pri več kot nekaj metrih ni polna moč bliskavice nič preveč.
          Dodaten problem v jamah je še nastopajoči na sliki. Njegov ali njen obraz je skoraj vedno svetlejši od jamskih sten in obleke, pa je zato na posnetku hitro presvetel, kot bi rekli "zažgan" oziroma "opran".
          Skoraj vsi digitalni fotoaparati, kompaktni in zrcalni, imajo že vgrajeno bliskavico. Ta sicer ni velika in ima majhno vodilno število, navadno okoli 12. Z njo pa na majhne razdalje, navadno do nekaj metrov (raje manj kot več), vseeno dobimo čisto lepo osvetljene posnetke.

Slika 11: Pasaža grofa Monte Cristo v Jami na meji, 10 m pred koncem - Andrej obrnjen proti ven, spredaj v sliki fotografovi nogi; Canon EOS 300 D, f 8, 1/4 sekunde, ISO 100, barvna temperatura za dnevno svetlobo; osvetlitev vgrajena bliskavica; februar 2004

Če imamo malo boljši digitalni fotoaparat, tak, ki ima na vrhu tudi nastavek za dodatno bliskavico (angl. hot shoe), si seveda brez odlašanja pomagamo z njo. Tudi če ni ravno Mecablitz 45, ta je tako ali tako dosti večji in veliko težji od vsakega digitalca, se da za precej manj kot 100 evrov dobiti bliskavico na štiri minjonke (baterije velikosti AA) s precej manj kot pol kilograma in z vodilnim številom okoli 30. Nataknete jo na aparat, če gre sam za srajco, bo šel tudi s tako bliskavico, jo naravnate na "M" (od angl. manual) in posnetki bodo nenadoma sprejemljivi, tudi če slikate na štiri ali pet metrov.
Veliko je posnetkov, predvsem akcijskih, ki nastanejo med potjo in ki jih čisto dobro pokrijete s tako kombinacijo. Ko zagledate zanimiv prizor, ki ga čez nekaj sekund ne bo več, ni druge poti kot fotoaparat na plan, aktiviranje s kratkim pritiskom na sprožilec, bežen pogled na nastavitve, klik! in, kot bi rekel znanec Jože iz Laz, Kr je dalu, je dalu. Več kot tretjina posnetkov iz tega prispevku je bilo napravljenih z eno dodatno bliskavico na aparatu.

Več bliskavic

Več konj seveda potegne bolj kot en sam in svetlobna tipala digitalnih fotoaparatov prav tako kot film ljubijo posnetke, ki se kopajo v svetlobi. Če je vodilno število 30 že kar nekaj, je vodilno število 45 že precej boljše, 90 pa že prav privlačno. In kako pridemo do takih kapacitet? Namesto ene bliskavice jih vzamemo več. Njihova vodilna števila se zaradi že omenjenega padanja svetlobe s kvadratom razdalje sicer ne seštevajo, ampak skupno vodilno število izračunamo po formuli, podobni računanju hipotenuze v pravokotnem trikotniku po Pitagorovem izreku: skupno vodilno število = kvadratni koren iz vsote kvadratov vodilnih števil posameznih bliskavic. Če imamo na primer dve bliskavici z vodilnim številom 45 in eno z vodilnim številom 28, dobimo skupno vodilno število: kvadratni koren (45**2 + 45**2 + 28**2) = kvadratni koren (4834) = 70 (z dvema zvezdicama je označeno potenciranje, s poševnico pa deljenje). Ali še drugače: denimo, da je naš motiv 20 metrov daleč in potrebujemo zaslonko f 8, se pravi vodilno število 160. Koliko bliskov z vodilnim številom 45 potrebujemo, da ga dobro osvetlimo? Število bliskov = kvadrat skupnega vodilnega števila deljeno s kvadratom vodilnega števila posamezne bliskavice, ali v našem konkretnem primeru 160**2 / 45**2 = 25600 / 2025 = 12.6 ali 13 bliskov. Če bi imeli eno samo bliskavico, bi se z njo sprehodili po prostoru levo in desno za aparatom in "tolkli" po motivu - napolni se v približno 10-15 sekundah, tako da bi vse skupaj trajalo približno 3 minute. Nastopajočega na posnetku bi bilo treba dati pred kakšno večjo skalo ali kapnik na robu slike, z ugasnjeno svetilko, in ga tam osvetliti z enim bliskom, nadaljnje pa usmeriti tako, da bi bil v senci od njihove svetlobe. Z dvema bliskavicama bi bila stvar gotova v minuti, s tremi (po možnosti z dvema pomočnikoma za osvetlitev) pa v dobre pol minute. In če bi imeli eno samo bliskavico z vodilnim številom 20? Število potrebnih bliskov bi bilo 160**2 / 20**2 = 25600 / 400 = 64. Bliskali bi dobrih 15 minut, zelo verjetno bi bilo treba vmes tudi menjati baterije. Če je jama temna, bolj odpremo zaslonko (kar gre pri kompaktnih digitalcih, kjer je velika globinska ostrina) ali pa nastavimo občutljivost tipala na višjo vrednost, z ISO 100 na 200 ali 400, kar gre če je tipalo veliko, kot npr. pri zrcalnih digitalcih.

Slika 12: Ponvice pred Zlato dvorano v Vjetrenici, Aleksandra, Nikon CP 5000, f 2.8, 1/8 sek., ISO 100, barvna temperatura za dnevno svetlobo; osvetlitev 2 bliskavici Metz Mecablitz 45, 1 bliskavica Nikon SB 28, 1 Voctron 3220 in 1 bliskavica Demitron DC 32; september 2002

Prejšnji posnetek je nastal s pomočjo petih bliskov. Sredi ozadja slike sta bili na dveh stojalih nameščeni 2 bliskavici Mecablitz 45 skupaj z bliskavico Voctron (vodilno število 32), vse skupaj proženo z dvema servosprožilcema Metz Mecalux 11, desno zunaj slike je na kamnu počivala bliskavica Demitron (vodilno število 20), obrnjena proti že omenjenim trem bliskavicam, njen servosprožilec Rowi pa proti fotoaparatu. Peta bliskavica, Nikon SB 28, je bila na aparatu, obrnjena pa proti prejšnji pomožni bliskavici Demitron. Ob izvedbi posnetka je fotoaparat sprožil SB 28, ta Demitron, Demitron pa oba Metza in Voctron. S tem smo dosegli, da motiv ni bil deležen osvetlitve od spredaj (le v desnem spodnjem kotu slike), ki bi pokvarila oziroma zelo zmanjšala učinek protisvetlobe (nem. Gegenlicht, franc. contrejour).
Posnetki s protisvetlobo so zelo učinkoviti, vodne kapljice in vodne površine zasijejo v vsej lepoti, je pa treba, kot je razvidno iz prejšnjega primera, že na razdalji okoli 5 metrov uporabiti vso artilerijo, kar je premoremo. Pri večjih prostorih tudi pri navadnih posnetkih, brez protisvetlobe, ne gre brez večjega števila bliskov, ki jih skušamo kar najbolje vnovčiti - uporabiti tako, da je od njih največ učinka. Pri tem si pomagamo z bliskanjem izza raznih ovir sredi motiva, tako da bliska samega ni v sliki, deli motiva pred njim pa so dobro osvetljeni.

Bliskavica z žarnico

          V časih, ko so bile elektronske bliskavice še bolj v povojih, ko so bile še velike, zelo drage in z zelo težkimi akumulatorji, so bile najbolj razširjene bliskavice na žarnico (angl. flashbulb). Izdelovati so jih začeli leta 1930, uporabljali pa so jih tudi fotoreporterji, v filmih iz tridesetih do šestdesetih let preteklega stoletja jih je bilo veliko videti. So majhne in lahke, zadošča ena sama ne velika 6 V baterija, vodilna števila so pa zelo spodobna tudi za današnje čase. Gre za majhne steklene žarnice, napolnjene z zrakom, ki je obogaten s kisikom, in z na vse strani zvijajočo se dolgo žično nitko iz magnezija, aluminija ali cirkonija. Ob sproženju s kontaktom iz fotoaparata ali neposredno se žička vname in v kratkem času (od 4 milisekunde do 2 sekunde, odvisno od vrste žarnice) zgori, pri tem pa odda zelo veliko svetlobe; posnetek na sliki 1 je npr. nastal s tako žarnico. Kot že rečeno so za enkratno uporabo - po uporabi je treba tako žarnico zavreči. Žarnice so tudi dveh vrst - brezbarvne steklene, z barvno temperaturo za umetno svetlobo, ter iz modrega stekla, z barvno temperaturo za dnevno svetlobo.
          V primerjavi z elektronskimi bliskavicami imajo nekaj prednosti: njihova svetloba je zaradi daljšega gorenja (navadno okoli 1/30 sekunde) mehkejša, kar je zelo primerno za slikanje npr. brzic na ali slapov na podzemski reki - pri elektronski bliskavici, kjer traja blisk le približno 1/500 sekunde, je vsaka kapljica vode "zamrznjena" v zraku, kar je daleč od gladko tekoče vode. Druga prednost je lahkost in majhnost, Metz Mecablitz 45 npr. tehta z baterijo vred skoraj kilogram, ob razmeroma veliki moči - tipična žarnica za dnevno svetlobo Sylvania AG3B (B kot blue) in npr. vodilno število 70. Največje bliskovne žarnice pa imajo vodilna števila 170 oz. celo 200, kot 20 bliskov z Mecablitzem 45, in so zato edina možna izbira za akcijske posnetke v velikih prostorih.
          Kaj so pa slabosti bliskavic na žarnice? Večine proizvajalcev že davno ni več na trgu in je treba kupovati stare zaloge, ki so kje še ostale - npr. pri specializiranem podjetju Cress Photo (http://www.flashbulbs.com). Ena žarnica z vodilnim številom okoli 70 stane približno 1 ameriški dolar. Danes je en sam proizvajalec, ki še izdeluje žarnice, irsko podjetje Meggaflash Technologies (http://www.meggaflash.com); prevzeli so zadnjo tovarno zadnjega klasičnega proizvajalca Sylvanie, ki je ugasnil v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja. Njihova žarnica PF 330 ima recimo vodilno število 200 (zgori v dveh sekundah). Stane pa taka žarnica 10 ameriških dolarjev, pakirane so po 48 v kartonu in kupiti je treba seveda cel karton.

Risanje s svetlobo

Je zelo privlačen način osvetlitve, izraz je preveden iz angleškega painting with light. Fotoaparat postavimo na stojalo, odpremo objektiv vsaj za pol minute, in z električnim žarometom, recimo jakosti 50 W rišemo po motivu, ki je sicer v temi. Zelo važen pri tem je žaromet, ki mora imeti dovolj širok kot enakomerne svetlobe. 12 V halogenske žarnice za osvetlitev izložb, z vgrajenim steklenim reflektorčkom, običajno so na voljo z močjo od 20 W do 50 W, imajo kot 35 stopinj, ki je ustrezen. Žarnico z reflektorčkom nam kleparski mojster vgradi v kovinsko ohišje z ročajem in stikalom, 50 W že kar zelo greje, ta žaromet priklopimo na prenosen akumulator s svinčevim želejem, zavijemo ga v kos odeje in prenašamo skupaj z žarometom v manjšem nahrbtniku iz trpežnega blaga. Akumulator skupaj s polnilcem kupimo v specializirani tehnični trgovini za baterije, tak z 12 amperskimi urami meri 9.5 x 9.5 x 15 cm in tehta malo manj kot 5 kg, pri 50 W porabi teoretično zdrži 3/4 ure, v resnici pa najmanj pol ure in je za risanje s svetlobo povsem primeren.

Slika 13: Pogled z brega pri Sotočju preko reke Rak, Planinska jama, Nikon CP 5000, f 2.8, 162 sek., ISO 100, barvna temperatura za umetno svetlobo (angl. tungsten); osvetlitev 12 V / 50 W halogenska žarnica; julij 2002

Pisec teh vrstic je najprej poskusil z avtomobilskimi žarometi, ki jih poceni dobimo na avtomobilskih odpadih in s 100 W žarometom, ki ima 12 V priključek in se dobi v trgovini kot avtomobilski pribor, vendar se ni obneslo. Oba neseta preveč na piko in je motiv nemogoče enakomerno osvetliti.
Tudi sicer je treba imeti pri risanju s svetlobo dosti potrpljenja in občutka, da tistim delom motiva, ki so svetli ali ki so nam zelo všeč, ne naklonimo prevelike in predvsem predolge pozornosti. Učinkovite posnetke dobimo tudi, če odpremo objektiv in se potem z žarometom sprehodimo po motivu, npr. po poti ter svetimo sem in tja, po možnosti ne proti fotoaparatu.

Svetilni prah

Klasično sredstvo za osvetljevanje v jamah, v drugi polovici 19. in še krepko čez polovico 20. stoletja, do druge svetovne vojne so ga uporabljali tudi fotografi v studijih, je bil svetilni prah ali, kot se mu je žargonsko reklo po nemškem izrazu, blicpulfer. (angl. flashpowder, nem. Blitzpulver). Gre za zmes močnega oksidanta, npr. kalijevega hipermanganata (hipermangana) in goriva, navadno aluminija ali magnezija. Obe sestavini, navadno v razmerju 70 : 30, morata biti v prahu, aluminij tak že dobimo, hipermangan moramo spremeniti v čimmanjša zrnca s pomočjo terilnice, in popolnoma suhi. 1 gram svetilnega prahu ima vodilno število približno 35, 50 gramov pa, po formuli iz razdelka o več bliskavicah, približno 250.

Slika 14: Pogled na brzice reke Rak nad slapom v Planinski jami, Polona, Graflex Crown Graphic Special 4 x 5 col, objektiv Schneider Xanar 4.7/135; osvetlitev 50 g svetilnega prahu za skalo levo, f 22, čas T, planfilm Kodak Vericolor L; 1981

S 50 grami bi na razdaljo 30 m v svetli jami lahko slikali pri zaslonki f 8, v temnejši, kot na primer na prejšnjem posnetku, pa na nekaj manj. Vir svetlobe je, kot že omenjeno na začetku članka, zelo velik, meter ali dva, traja okoli dve desetinki sekunde in je zato zelo lep predvsem za slikanje tekoče vode, da nežne in mehke sence.
Ima pa svetilni prah tudi svoje slabe strani. Predvsem gre za področje pirotehnike in vseh nevarnosti, povezanih z njo. Sestavine so zelo reaktivne in je treba rokovati z njimi skrajno pazljivo, po možnosti ne v zaprtem prostoru ampak zunaj in daleč proč od toplotnih virov, isker ali celo odprtega ognja. Vžig praška v jami ni čisto enostaven, še posebej če nočemo onesnažiti tal v jami. Tudi dim (in megla), ki nastane po vžigu je zelo slaba stran (pri bliskovnih žarnicah nitka zgori v žarnici in ostane ves dim v njej) - ponovitve posnetka si skoraj ne moremo več privoščiti, pa tudi iskanje izhoda iz dvorane se utegne spremeniti v zelo mučno opravilo. Ker ves postopek seveda ni ravno okolju prijazen, tudi jamske živali se ne počutijo dobro v dimu, se odločimo za uporabo svetilnega prahu le v izjemnih okoliščinah, kadar imamo opraviti z zelo velikimi dobro prezračenimi temnimi prostori in kadar lahko dobro pospravimo za seboj.
Več lahko preberemo v Jamarskem priročniku, v poglavju o jamski fotografiji, ki ga je napisal Franci Bar. Knjižico je uredil Ivan Gams, leta 1964 pa jo je izdala Mladinska knjiga. Precej najdemo tudi na internetu, uporabna je npr. stran http://krimzonpyro.com/ep/infodir/compoDB.html#chapter6 (Wouter Visser, http://www.wfvisser.dds.nl) ali stran, ki jo je pripravil Dennis Fritsinger: http://www.totse.com/en/bad_ideas/ka_fucking_boom/chlorate.html.

Druge metode

Poleg vsega naštetega so seveda še druge, doslej neopisane možnosti za osvetlitev jamskih posnetkov. Na manjših razdaljah se da čisto uporabne posnetke napraviti s karbidko (npr. slika 5) ali s svečo, za večje razdalje pa kake druge prav čiste in ekološke tehnologije ni na razpolago.

Slika 15: Kapniška stena pred začetkom vodne soteske, Boni; Canon EOS 300 D, f 8, 30 sek., ISO 400, barvno ravnovesje za svetlobo žarnice (angl. incandescent); osvetlitev 2 kg sena desno, 1 kg sena levo; Vodna jama v Lozi, marec 2004

Ko se odpravite v trgovino s kemikalijami, da bi po daljšem času spet nabavili sestavine za svetilni prah, vam tam povedo, da so se razmere zaradi mamilašev (hipermangan se da menda uporabiti kot sredstvo za pripravo mamila) in poslabšane varnostne situacije v svetu (žalostni datumi kot 11. marec in 11. september) močno spremenile in da je treba dobiti najprej dovoljenje za nakup. Napisati je treba vlogo na ustrezen republiški organ, podrobno in prepričljivo utemeljiti za kaj potrebujete kemikalije, plačati 4.000 tolarjev, potem počakati 1 mesec na morebitno pozitivno rešitev, nakar bodo želene sestavine v trgovini šele naročili (na zalogi jih že davno nimajo več) in po še nekaj tednih čakanja za izdelavo svetilnega prahu ne bo več resnejših ovir. In potem ne bi bilo tako čudno, če bi si kdo rekel: 100 let stara tehnologija za slikanje v jamah ni več dostopna, pa poskusimo z 200 let staro tehniko. Če so vodniki kot Luka Čeč lahko za cenjene goste razsvetlili jamo z nekaj otepi slame, stvar najbrž deluje. Deluje sicer res, svetloba je zelo topla, okoli 1,700 st. K, je pa metoda še precej bolj nesnažna od svetilnega prahu in jo moramo zato odločno odsvetovati.
Na koncu ostane še uporaba električne razsvetljave v turističnih jamah, kjer fotografiranje, še posebej s stojala, ni izrecno prepovedano. Ta način je daleč najudobnejši, hodimo lepo po poti, izberemo motiv, postavimo stojalo, naravnamo aparat na samodejno izbiro barvne temperature ter osvetlitve in razdalje (navadno program P), vključimo samosprožilec (da ob proženju ne bomo stresli aparata in s tem posnetka), odkorakamo do tete France, ki smo jo prislonili ob ograjo, ji popravimo ruto, jo objamemo okoli ramen in klik! je slika narejena. Če ste pripravljeni seči malo globlje v žep ali imate kake opravke v Južnoafriški republiki, se splača obiskati jamo Cango Caves, kjer je slikanje dovoljeno, kapniki, tudi 20 m visoki, pa osvetljeni z raznobarvnimi lučmi - ta modro, drugi rdeče, pa spet zeleno. Nastali bodo res barviti posnetki.

7. Izbira opreme

Preprosti fotoaparati

Izbira opreme za fotografiranje v jamah ni tako težka kot bi kdo sodil na prvi pogled - odvisna pa je, poleg teže v denarnici, tudi od tega, kaj in koliko nameravamo slikati. Če se zadovoljimo s slikanjem na razdalje do nekaj metrov, kar zmore vgrajena bliskovica, in smo zadovoljni z dokumentarnimi posnetki brez posebnih svetlobnih učinkov, so dobri že najbolj dostopni digitalni fotoaparati. Izbira je velika, poleg izdelkov bolj razširjenih proizvajalcev, kakršni so npr. Canon, Nikon ali Fuji je še veliko drugih, katerih izdelki utegnejo biti prav tako ustrezni. Ti aparati so tudi lahki in majhni, gredo lepo v notranji žep kombinezona in - če se jim karkoli zgodi, ni prav veliko škode. Kadar ne želimo kupiti čisto najcenejšega, kupimo najcenejšega, morda tudi rabljenega (npr. Canon G2, G3, G4, G5), ki že ima na vrhu nastavek za dodatno bliskavico (angl. hot shoe).

Kompaktni fotoaparati

          Če se odločimo, da se bomo jamske fotografije lotili malo bolj zares, se znajdemo pred dilemo, ali kupiti kompakten (angl. compact digital camera) ali zrcalen (angl. single-lens-reflex digital camera) aparat. Oboji imajo veliko dobrih strani, in tudi kaj, kar bi rajši videli, če ne bi imeli. Kompaktneži so navadno nekoliko cenejši, še vedno dokaj majhni in lahki ter jih prav tako še spravimo v kombinezon, če že ne v žep, pa vsaj za zadrgo, nad pas, tudi če nanje postavimo še srednje veliko dodatno bliskavico. Kombinezoni so navadno v pasu ohlapni in si avtor pomaga tako, da si okoli pasu zapne še en usnjen pas, čez kombinezon, da mu fotoaparat ne pobegne tja proti kolenom. Kompaktni digitalci imajo že ročno nastavitev vseh parametrov, zaslonke (f 2 - f 2.8), časa (navadno do 8 sekund in B), razdalje ter seveda tudi barvne temperature. Dejstvo, da nimajo izmenljivih objektivov, pri jamski fotografiji ni tako pomembno, tam tako ali tako navadno uporabljamo le širokokotni del objektivovega razpona. Njihova osnovna pomanjkljivost je optično iskalo - z ekrančkom na zadku aparata v vlogi iskala, pri komponiranju slike si v jami žal ne moremo dosti pomagati. Če ima tak kompaktnež klasično tunelsko iskalo, sicer v njem vidimo že zelo šibko sliko prostora, kot ga osvetli recimo karbidka, ne zajame pa iskalo cele slike, ampak le dobre tri četrtine in je na sliki še dosti več prostora (npr. zgoraj) kot vidimo. Tako je natančna kompozicija slike precej težka in je navadno treba popravljati s še enim posnetkom. Če ima tak fotoaparat elektronsko iskalo, vidimo v njem skoraj celotno sliko (95% ali 97%), ki pa mora biti že kar lepo svetla. Od dvorane, osvetljene s karbidko, ne vidimo skoraj nič in moramo po sliki prenašati vir svetlobe (npr. čelno luč) sem in tja, da ocenimo, kje je rob slike. Kar gre dobro levo, desno in dol (tla), gor (strop) pa seveda slabše. Bistvena prednost kompaktnih digitalcev je tudi razmerje med višino in širino slike - 3 : 4, kar je za slikanje tipičnega jamskega rova pri nas, ki je navadno nekoliko širši kot je pa visok, zelo primerno.
          Vodilna predstavnika novega vala kompaktnih digitalnih fotoaparatov, v času pisanja tega prispevka (cene so ameriške priporočene, evropske v trgovini so navadno ista številka v evrih) sta Nikon CP 8700 (tipalo 6.6 x 8.8 mm, objektiv ekv. 35 - 280 mm, f 2.8/4.2, 0.5 kg, 1,000 USD) ter Sony DSC-F828 (tipalo 6.6 x 8.8 mm, objektiv ekv. 28 - 200 mm, f 2.0/2.8, 0.9 kg, 1,200 USD). Imata enako tipalo (Sonyjevo), po 8 milijonov pik (2,448 x 3264), oba elektronsko iskalo, 1.8-palčni ekranček in nastavek za zunanjo bliskavico, le da je Sony precej večji in skoraj še enkrat težji. To predvsem zaradi objektiva - znamke Carl Zeiss, za eno zaslonko bolj svetlega, zoom in razdaljo lahko nastavljamo ročno kar z obročema na objektivu (pri Nikonu je zoom samo električen, za ročno razdaljo pa izbiramo med vrednostmi na zaslončku). Sony ima najdaljši čas 30 sekund, Nikon pa B (verjetno do 10 minut).
          Poleg naštetih kompaktnih aparatov, ki so namenjeni bolj ali manj širokemu krogu zahtevnejših uporabnikov (angl. prosumer, od professional/consumer) obstaja še en aparat, rekli bi, za sladokusce. Obstaja v dveh različicah, prva je Leica Digilux 2 (2,100 USD), druga pa nekoliko dostopnejši Panasonic Lumix DMC-LC1 (1,600 USD). To sta fotoaparata, ki imata sicer digitalno srce, duša je pa najlepša, povsem klasična, filmska. Tipalo ima 5 milijonov pik (3 : 4), objektiv je Leica DC Vario-Summicron f 2.0/2.4, goriščnica 7.0/22.5mm (leica ekvivalent 28/90mm), najdaljši čas 8 sekund. Zoom, razdaljo in zaslonko izbiramo z gumijastimi obroči na objektivu, čas osvetlitve pa, kot smo bili vedno vajeni, z vrtljivim gumbom na vrhu škatle. Elektronsko iskalo in ekranček oba pokažeta 100 % slike in, milina od miline, ekranček meri 2.5 palca po diagonali, se pravi 16 kvadratnih centimetrov ali še enkrat več kot pri kompaktni in zrcalni konkurenci (1.8 palčne diagonale). Za tiste, ki bi radi res dobro videli, kaj so posneli.

Zrcalni fotoaparati

          Druga možnost, bolj dosegljiva je postala po septembru 2003, je zrcalni digitalec. Ti se od kompaktnih razlikujejo predvsem po tem, da so veliko bolj podobni "ta zaresnim" klasičnim fotoaparatom, se pravi da imajo zrcalo, ki sliko iz objektiva preusmeri v iskalo. Iskalo je zaradi tega zelo svetlo, vidimo skoraj vso sliko (97 ali 98%), prav zlahka si z njim pomagamo tudi pri nastavitvi razdalje - v jami ostrimo kar z obročem na objektivu. Ker je tudi zoom "vrtljiv" na objektivu in ker pred slikanjem ekrančka ne moremo rabiti za iskalo (služi le za preverjanje posnetka, ko je ta že narejen), porabijo zrcalni digitalci zelo malo elektrike in lahko z eno baterijo napravimo tudi 100 in več posnetkov, vsekakor pa najmanj eno ekskurzijo. S takim fotoaparatom tudi ne moremo snemati filmčkov, kar s kompaktnih za silo gre, so pa zato izmenljivi objektivi. Če smo imeli že od prej klasičen zrcalni aparat iste znamke, bodo vsi objektivi, ki jih imamo, načelno prišli prav. V resnici je ta prednost v jami neznatna, saj povsem shajamo z objektivom, ki ga dobimo zraven, pa še pri vsaki menjavi objektiva je znatno tveganje, da bo kak delec prahu v zraku sedel na svetlobno tipalo in ga onesnažil.
          Druga res velika prednost teh aparatov je prav to tipalo, ki je za velikostni razred večje, navadno je veliko 16 x 24 mm ali blizu te vrednosti. Svetlobna pika ima pri boljšem kompaktnežu npr. površino 7 milijonink milimetra (6.6 x 8.8 / 8,000000), pri zrcalnem aparatu pa 61 milijonik milimetra (15.5 x 23.7 / 6,000000). Neposredna posledica tega je, da dobi vsaka pika veliko več svetlobe in so njene barvne vrednosti zato tudi bolj točno zapisane. Slika je tako veliko mehkejša in bolj verna, saj je pred shranitvijo ni treba močno obdelati z interpolacijskimi algoritmi za umetno ostrino, brez katerih pri kompaktnežih ne gre. Zato je slika pri zrcalnih digitalcih tudi veliko bolj primerljiva s sliko, ki jo dobimo s klasičnim fotoaparatom na film; film ima res še malo boljši tonalni razpon, z njim ohranimo več detajlov v zelo svetlih in zelo temnih delih slike.
          Trenutna sta, po malo manj naviti cenah, dva taka fotoaparata - za Canonom z že omenjenim EOS 300 D (2,048 x 3,073, 18-55 mm, f 3.5/4.5, 30 sek. + B, 1000 USD z objektivom vred), ki se je od septembra 2003, ko je prišel na trg, lepo uveljavil, reklame zanj smo lahko videli tudi v najbolj branih tednikih, kakršen je npr. ameriški Time, se je po principu "gde je vojnik, tamo i desetar", zganil še Nikon z modelom D 70 (2,000 x 3,008 pik, 18-70 mm, leica ekv. 27-105 mm, f 3.5/4.5, 1300 USD z objektivom, tipalo 15.5 x 23.7 mm, pomnožitveni faktor 1.5, ISO 200-1600). Njegova osnovna prednost kar se jamske fotografije tiče zna biti, poleg morda za malenkost boljše optike in brezzično vodenih bliskavic SB 800 in SB 600, več o njih malo naprej, še ročno nastavljanje razdalje. Tudi pri Canonu to počnemo z obročem na objektivu, ki pa je zelo ozek in premika le zelo lahek prednji del objektiva, za nameček pa še nima nobenih številk, oznak v metrih ali čevljih. Tako pri Canonu ostrimo sliko v jami precej po občutku - malo po plamenčku na čeladi od nastopajočega, ki ga vidimo v sliki, malo pa "po domače" - kot bi rekel Lojz: zavrtiš do konca (na neskončno), potem pa malo nazaj, pa je. Pri Nikonu je obroč širši, je na zadnjem delu objektiva, in ima okence v katerem vidiš zapis nastavljene razdalje v metrih in čevljih. Če torej v sliki ni nobenega plamenčka ali drugega vira svetlobe, ki bi bil v oporo pri ostrenju, oceniš pa, da je do motiva 7 metrov, potem nastaviš razdaljo na 7 metrov in veš, da bo vse prav. Drug primer, kjer pride možnost nastavitve razdalje na dano vrednost zelo prav, je slikanje portretov. Ker avtor, in najbrž še kdo drug, ne želi, da bi imel nekdo na portretu večjo glavo, drugi pa manjšo (če je tudi v resnici nima), je dobro portret vedno slikati z iste razdalje, recimo 1.6 metra pri goriščni razdalji 100 mm na klasičnem zrcalnem fotoaparatu. Nastaviš razdaljo na 1.6 m, potem pa se tako dolgo premikaš od portretiranca nazaj ali proti njemu, dokler ni oster. Za fotografiranje zunaj jam, na površju, je pri Nikonu pomembno tudi to, da je bliskavica sinhronizirana do 1/500 sekunde, in ne le do 1/180 sekunde, ki jo ima Canon, slaba stran pa je, da gre pri Nikonu občutljivost navzdol le do ISO 200, pri Canonu pa do ISO 100, kar se pri povečavah seveda pozna.

Slika 16: Stalagmit z zaveso na prehodu proti zgornjemu delu Dvorane Habiba Burgibe v jami Grotte de la Mine, Dondon, Walid; Canon EOS 300 D, f 8, 1/60 sek., ISO 100, barvna temperatura za dnevno svetlobo; osvetlitev en poln blisk z bliskavico Nikon SB 28; Tunizija, januar 2004

Kaj pa pomanjkljivosti zrcalnih digitalcev v primerjavi s kompaktneži? Poleg velikosti in teže je to predvsem razmerje višine in širine slike. Pri kompaktnežih je ta 3 : 4, pri zrcalnežih pa 2 : 3, enako kot pri klasičnih fotoaparatih leica formata. Če slikamo panoramo dvorane ali želimo poudariti višino brezna, je razmerje 2 : 3 boljše, za običajen rov, ki je kot že rečeno navadno malo širši kot je pa visok, je pa 3 : 4 res bolje. Dodatna manjša pomanjkljivost je globinska ostrina. Če je mogoče s kompaktnim digitalcem večinoma slikati že z zaslonko f 2.8, saj je ekvivalent 7 mm goriščne razdalje pri leica formatu 28 mm, je širokokotna goriščna razdalja pri zrcalnih digitalcih, ki je ekvivalent 28 mm pri leici, že 18 mm. Da bi dobili enako globinsko ostrino kot z zaslonko 2.8 pri goriščnici 7 mm je treba pri 18 mm zapreti vsaj na 5.6. Stvar pa ni tako huda kot je videti na prvi pogled, ker ima večje tipalo dosti manj šuma in je mogoče zato brez problemov občutljivost nastaviti tudi na ISO 200 in ISO 400, nastavitev, ki da pri kompaktnežih večinoma že neuporabno sliko. f 5.6 pri ISO 400 je pa enako kot f 2.8 pri ISO 100. Poleg tega lahko pri zrcalnih digitalcih goriščnico na skrajni drugi strani, 55 mm pri Canonu in 70 mm pri Nikonu, učinkovito uporabimo za slikanje portretov. Jasno zarisan obraz z zamegljenim ozadjem hribov ali pokrajine je veliko lepši od izostrenega obraza na skoraj ostrem ozadju.

Bliskavice

          Razen pri preprostih posnetkih na majhne razdalje, kjer shajamo že z bliskavico, ki je vgrajena v fotoaparat, potrebujemo še kak dodaten svetlobni vir za osvetlitev posnetka in v veliki večini primerov so to bliskavice. Standardno težko orožje je bliskavica Metz Mecablitz 45 (kupimo najcenejšo različico, vse imajo vodilno število 45 pri ISO 100 in širokokotni nastavitvi, ustrezni leica objektivu z goriščno razdaljo 35 mm - razpršilec za 28 mm je že nataknjen na glavi bliskavice) s servosprožilcem Mecalux 11, oba imajo v Kranju, na stari cesti pred mostom čez Savo zavijemo levo v majhno industrijsko cono in tam najdemo podjetje Cumulus ( http://www.cumulus.si), ki je zastopnik za Metz in ki ima tam tudi trgovino. Tehta sicer skoraj kilogram, vendar se po blisku s polno močjo hitro znova napolni, z NiCd akumulatorčki, ki jih tudi dobimo v trgovini, v osmih sekundah. Alternativa je košarica s šestimi minjonkami, ki bliskavico napolni v 12 sekundah. Obstajajo sicer še na videz močnejši modeli, Mecablitz 60, vendar gre za prevaro - večje vodilno število velja za nastavitev v tele območju, ne pa v širokokotnem.
          Druga možnost so bliskavice, ki se zelo dobro razumejo s fotoaparatom in morajo zato biti od istega proizvajalca, pa zato drage kot Mecablitz 45, čeprav precej, skoraj polovico šibkejše. Primer sta Nikonovi bliskavici SB 800 (vodilno število 36) in SB 600 (vodilno število 30), ki sta sposobni brezžične komunikacije med seboj in z bliskavico, vgrajeno v aparat, npr. v Nikon D 70. Komunikacija gre tako daleč, da lahko blisk vgrajene bliskavice celo izklopimo, pa bo še vedno delovala kot komandni center za ostale bliskavice, ki sproti merijo odbito svetlobo in informacijo o njej sporočajo aparatu, ki jih uporabi za analizo barvne temperature in za pomoč pri odločanju o tem, kdaj je dovolj svetlobe s katere strani in lahko blisk ustrezne dodatne bliskavice prekine. Stvar utegne biti zanimiva zato, ker barvna temperatura bliskavice s časom pada - kratki bliski so bolj modri, dolgi pa zavijajo navzdol vse bolj proti rdečemu območju. Prednost pred Metzi je, da ne potrebujemo servosprožilcev, da so te bliskavice pol manjše, tehtajo "le" 40 dkg (SB 800), za napajanje pa potrebujejo samo 4 minjonke (baterije AA) in ne 6.
          Na koncu še splošna pripomba k elektronskim bliskavicam - njihov kondenzator in akumulatorčki oslabijo in usahnejo, če jih dolgo ne uporabljamo. Prvi v nekaj letih, drugi pa v nekaj mesecih. Zato jim naklonimo nekaj pozornosti vsaj enkrat na mesec.

Stojala in drugi pripomočki

          Poleg aparata in dodatnih bliskavic potrebujemo seveda še nekaj dodatne opreme, da transportka ne bo preveč prazna. Število potrebnih stojal je odvisno od števila pomočnikov - če jih je več, vzamemo samo eno stojalo, več kot 3 stojala pa tudi že težko nesemo. Stojala morajo seveda biti lahka in visoka, idealno je če se raztegnejo do 150 cm višine, važno pa je tudi, da nastavek za fotoaparat na njih lahko preprosto snamemo (da ni treba pri postavljanju in pospravljanju vedno odvijati vijakov) in da imajo fiksirna mesta na kolenih na preklop, ne na vijak. Če so na vijak nam blato v njem hitro močno zagreni življenje.
          Za slikanje v vodnih jamah je zelo priporočljiv še drog ali lesena palica, dolga 2 do 3 metre. Voda v jezerih bo tem lepše zelena, čim z višjega mesta jo bomo osvetlili. Previsoko seveda ne smemo iti, ker bo potem od bliskavice premalo učinka.
          Nenazadnje velja omeniti še fotografovo osebno jamarsko opremo. Karbidka ni idealna, saj jo je težko kar naprej ugašati in prižigati. Pisec teh vrstic uporablja 5 W halogensko električno žarnico v majhnem ohišju (za osvetlitev izložb) na čeladi, spojeno z 1.8 kg težkim akumulatorjem na svinčeni žele, ki ga nosi v majhnem nahrbtničku na hrbtu. Zdrži 8 ur, z malo varčevanja pa tudi več. Lučke na diode, kot je npr. Petzlova Tikka, so prešibke in z njimi motiva ne moremo dobro videti.
          O drugih pripomočkih in tehnikah, potrebnih npr. za slikanje pod vodo ali za slikanje aktov v jami, morda še kaj več ob naslednji priliki.

8. Ekipa

Je eden zelo resnih problemov pri jamski fotografiji. Če lahko na večini naravoslovnih področij vse opravimo sami, je pod zemljo to žal precej drugače. Botaniki so npr. zelo zadovoljni, ker lahko rožice po mili volji slikajo od vseh strani, če ni naravne svetlobe, pa z bliskavico, v primerjavi z zoologi imajo še to srečo, da rastline ne bežijo. Slike gorskih vršacev, pokrajin v vseh letnih časih, vzorce ledu, proda, vodnih brzic, vse to lahko slikaš lepo sam, v miru, nikogar ni, ki bi ti pravil, zakaj se pa spet ustavljamo, ali je treba ravno tu slikati, v tem blatu že ne bom stala, poglej koliko je že ura in tako naprej. Ideja, da bi človek slikal na ekskurziji, ki ni namenjena fotografiji ampak kakemu drugemu delu, ob raziskovalni ali merilni ekipi, je sicer videti zelo vabljiva, a izkaže se, da zelo težko uresničljiva. Več o tem malo naprej v tem razdelku.

Solo

Jamske fotografije v solo izvedbi se lotimo res v skrajni sili, kadar ni druge možnosti, recimo da je že nedelja popoldne pa nisi niti ta niti prejšnji konec tedna posnel še niti ene jamske slike, ali kadar te kolegi, recimo zaradi višje sile zadnji hip pustijo na cedilu - si že skoraj pred jamo, telefonski signal je že šibak, pa ravno še dobiš sporočilo, da je odpovedal avto ... Ker že hoditi po jamah sam ni priporočljivo - če se zatakneš v Dimniku Mačkovice in ti odpove luč ali pa če že samo nerodno stopiš na spolzkem prehodu v Malo dvorano in si zviješ nogo, kdo te bo reševal, kdo bo šel po pomoč, telefonskega signala ni - se zato omejimo na kakšno lahko jamo, ki jo dobro poznamo in kjer se da tudi nekaj ur čakati, če bi bilo treba. Zelo prav pridejo jamski vhodi - že pot do njih je zanimiva in v vsakem letnem času so drugačni. V jami in pred njo si lahko istočasno tudi oseba, ki nastopa na sliki, statist, s pomočjo samosprožilca, le malo več stojal je treba - navadno 3: eno za fotoaparat, dve za bliskavici z leve in desne; več bi jih bilo tudi že težko nesti. Če nisi ravno takega izgleda, kot bi si bilo želeti, je seveda priporočljivo, da objektivu obrneš manj problematičen del telesa, se pravi hrbet.
Tak način slikanja zna biti tudi precej adrenalinski, ko moraš, navadno s kako zasilno lučjo, v manj kot desetih sekundah preteči preko skal, vode in drugih ovir od fotoaparata do mesta, kjer boš krasil posnetek, pa se še umiriti in zavzeti neprisiljeno držo. Tudi z namestitvijo bliskavic je veliko več dela kot če kdo pomaga, ne gre brez veliko tekanja med stojali in pol ure za malo bolj studiozen posnetek je še malo. Če boste slikali v jami sami se torej odpravite na pot z majhnimi pričakovanji, bolj po ravnem, pa s pametjo in z občutkom za mero, ki ga je treba imeti še več kot v hribih. Kakšno uporabno sliko vseeno utegnete napraviti (slika 13).

Par

Neprimerljivo bolje kot samotarska različica, za kakšno ekskurzijo, ne le v jame južnomorskih otokov, celo najbolje je slikanje v paru. Eden slika, drugi nastopa, oba se trudita z namestitvijo bliskavic, hitro se dogovorita, ali je treba posnetek ponoviti, ni dolgočasno, čas neopazno mine, posnetki pa so lahko zelo lepi. Večinoma se da napraviti sliko kar iz roke, brez stojala za aparat. Pri vhodih je navadno dovolj že ena dodatna bliskavica na fotoaparatu, za ublažitev kontrastov in napolnitev senc pri najbolj učinkovitih posnetkih od znotraj proti ven. Tudi bolj dodelani posnetki so možni iz roke - s tremi bliskavicami: ena na fotoaparatu, za proženje senzorjev na preostalih bliskavicah in za pobijanje premočnih senc, druga od strani, na stojalu, za ustvarjanje plastičnosti in globine posnetka ter tretja, tudi na stojalu, za osvetlitev ozadja ali za poudarjene protisvetlobne tone na glavnem motivu (nem. Spitzlichter).

Slika 17: Pogled iz sredine dvorane jame Ana A'eo proti vzhodni strani vhoda, Marania; Nikon CP 5000, f 2.8, 1/500 sek., ISO 100, barvna temperatura za dnevno svetlobo; osvetlitev naravna svetloba in en poln blisk z bliskavico Metz Mecablitz 45, otok Rurutu, februar 2003

Kot pri solo slikanju pa se je tudi v paru treba omejiti na bolj lahke dele jam, tudi enostavna brezna in dolge vodne jame so že zelo tvegani. Podobno velja za velike dvorane, pri katerih si je treba pomagati z večjim številom bliskov; če že lahko od fotoaparata stečeš na eno stran in od tam bliskaš, mora drugi del para ostati pri miru na sliki, ali pa tvegata, da bo postal duh, prozoren, eteričen, ker utegnejo naslednji bliski, ki jih je napravil, ko je zapustil svoje mesto na sliki, osvetliti tisti del slike, ki ga je prej zapolnjevala njegova postava. Vendar je vseeno, na srečo, veliko zelo lepih delov naših in tujih jam, ki so obvladljivi v paru.

Idealna ekipa

Šteje štiri člane. Eden pri fotoaparatu, eden na sliki, dva skrbita za osvetlitev z levo in desno (oziroma odzadnjo) bliskavico. Tretja dodatna bliskavica, ki pa pride redkeje v poštev, če prostori niso zelo veliki, je na stojalu. Delo poteka tako zelo hitro in celo 10 dobrih posnetkov na ekskurzijo ni nekaj nedosegljivega. Če so v ekipi trije, mora tisti pri fotoaparatu skrbeti še za eno dodatno bliskavico. V tem primeru je treba torej uporabiti samosprožilec, aparat mora zato biti na stojalu, kar terja svoj čas, pa tudi tekanja je bistveno več kot če so v ekipi štirje. Pri večjih prostorih je seveda ugodno, če je še peti član, ki skrbi za tretjo dodatno bliskavico.

Slika 18: Pogled po jezerskem potoku navzdol proti kapniku "Sladoledni kornet" v 12 jezeru Križne jame (izrez); Canon EOS 300 D, f 8.0, 1/60 sek., ISO 400, barvna temperatura za dnevno svetlobo; osvetlitev bliskavica Nikon SB 28 na aparatu, 1 x Mecablitz 45 z desne (iz čolna), 1 x Mecablitz 45 z leve (z brega); december 2003

Posebno poglavje je slikanje v vodnih jamah - kraljica je seveda Križna jama, kjer se tako zaradi pogojev, dostikrat se ni kje izkrcati, kot tudi zaradi varovanja občutljivih bregov in dna ne da postaviti svetilnih mest kjer bi si želeli ampak kjer je to smotrno in možno. Idealno je v tem primeru fotograf v enem čolnu, nastopajoči v drugem, pomočnik za bočno osvetlitev v tretjem, še en pomočnik za osvetlitev ozadja pa ali na kopnem ali v četrtem čolnu. Potreben je še kakšen sodelavec, za veslanje, saj čolne, prepuščene samim sebi tudi za krajši čas, tok hitro premakne drugam ali pa se vsaj zavrtijo; izvedba posnetka nikakor ni preprosta. Do cilja, kjer bodo nastali posnetki, bi pot s tako floto tudi predolgo trajala in zato najmanjši čoln ali naložimo na enega izmed preostalih dveh ali pa ga napihnemo šele na prizorišču. Pri Križni jami sta sicer dve olajševalni okoliščini - ena je izredna lepota jame, in v takem okolju je vsako delo prijetnejše, druga pa izredno spreten skrbnik jame, ki mu gre tudi na tem mestu vse priznanje. Pomočnika kot je Alojz Troha si lahko vsak fotograf samo želi.

Slika 19: Preizkus čolna v prvem jezeru Rakovega rokava Planinske jame, Barbara in Ines, Nikon CP 5000, f 2.8, 1/50 sek., ISO 160, samodejna barvna temperatura; osvetlitev bliskavica Nikon SB 28 s polno močjo; junij 2003

Drugače je seveda v vodnih jamah brez take infrastrukture kot jo ima Križna jama - če ste štirje v dveh čolnih, stene rova so pa temne kot v Planinski jami, se je treba pač osredotočiti na eno ali dve sliki in upati, da se po poti nenadejano in neplanirano posreči še kakšna.

Velika ekipa

Dostikrat se zgodi, da se odpravite v jamo z ekipo, ki se je namenila raziskovati, meriti, kopati ali samo pogledati jamo - če že zaradi drugega ne, pa recimo zaradi družbe in zaradi kondicije. Da bi fotoaparat ostal doma, bi bilo prehudo, priložnost zamujena ne vrne se nobena, morda se ravno takrat prikaže jamski duh, da bi pa kolege zadrževal in jim grenil življenje z resnim slikanjem, pa spet ne gre. Odločiti se je treba potem za srednjo pot, se zadovoljiti z dokumentarnimi posnetki iz roke, recimo z dodatno bliskavico ves čas na fotoaparatu, ta pa za srajco oziroma kombinezonom. Kolegi bodo veseli tudi takih slik, če že ne bodo imele velike teže, za razvedrilo bodo dobre. Vse fotokrame ob taki priliki tudi ne gre vlačiti s seboj, manjše stojalo in dve večji bliskavici pa vsekakor.

Slika 20: Boni v vhodu Lupertove jame v Lanskem vrhu, Canon EOS 300 D, f 5.6, 1/50 sek., ISO 200, samodejna barvna temperatura; osvetlitev naravna svetloba in vgrajena bliskavica; oktober 2003

Na ekskurzijo v Ocisko jamo pred novim letom 2004 je šel avtor predvsem da bi vadil prepenjanje pri vrvni tehniki, ki, roko na srce, ne spada ravno med prijetna in razveseljiva opravila - morda za Matijo, kadar ga vidi pri tem delu, je zelen od zavisti. Opreme je bilo še vedno za en nahrbtnik, dol je še kar šlo z njim, gor pa precej manj, če ne bi bilo Gregorja, bi bila zelo trda. Jama je dolga, brezen veliko, šlo je za izobraževanje mladih tečajnikov jamarske šole in bilo nas je gotovo 15, čas je pa neusmiljeno hitro tekel. Franček, vodja ekskurzije, je skrbno pazil da je vse teklo kot je treba in uspešno zatrl nekaj prozornih manevrov v stilu - Samo tale stranski rov bi šel malo pogledat, pa še kolego in kolegico bi vzel s seboj. Ko pa se je ekskurzija bližala uspešnemu koncu, ko je na dnu prvega zaporedja brezen ostal le še Gregor z naslednikoma, pa Franček in očitno že precej otožna pojava pisca teh vrstic, je vodja pokazal tudi bolj razumevajočo stran in sam predlagal: Ali ne bi za konec naredili še ene malo večje slike? To je bilo seveda, kot bi žabo vprašal, ali bi rada skočila v vodo in v desetih minutah je nastal posnetek, razložen malo pred koncem članka, v 11. poglavju.
Zelo redko, pa vendar se včasih zgodi, da ostaneš na ekskurziji brez enega samega posnetka, pa vseeno lahko mirno rečeš, da se je dobro končalo. Kot pri Martinu Krpanu, ki je rekel, da kdor gre na Dunaj, naj pusti trebuh zunaj, včasih čez pasažo, ozek prehod, še sam, brez opreme, prilezeš z največjo muko. In če vas povabijo na ogled novih delov Zahodnega rova Predjamskega sistema, pa nimate majhnega aparata v vodotesni škatli, kolegica vam pa namigne, da svojo makino raje pustite pred vodnimi preprekami in pasažami (saj ni nič posebnega, nekako do roba škornjev je vode, če hitro stečeš preko, nisi skoraj nič moker, neopren ne bi imel smisla, bi pri plezanju po prečkah doživel vročinski udar), jo brez odlašanja ubogajte. Ko se boste v skritem tolmuni znašli do pasu v vodi, levo in desno od vas bo pa še globlje, in ko si boste v zaviti poševni špranji s potočkom na dnu želeli, da bi imeli kot pevka Cher kakšno rebro manj, bo prepozno. Še misel na vrnitev ne bo prav nič prijetna (nobene bližnjice v stilu čarovnega gesla PTKRF ne bo) in ko boste spet pod milim nebom si boste upravičeno lahko čestitali.

Dobra volja

Za uspeh fotografske ekskurzije, pa naj bo v solo izvedbi ali z večjo skupino, je bistveno dobro počutje in motiviranost vseh sodelujočih. Če je en sam med njimi nerazpoložen, in se ga ne da razvedriti, je treba vse skupaj takoj skrajšati, nastane nervoza in ves trud je zaman. Zato se kot fotograf potrudite in naredite prav vse, kar je v vaši moči, da bo ekipi prijetno. S fotografijo je doslej obogatelo zelo malo ljudi, z jamsko po razpoložljivih podatkih še prav nobeden; dela je pa seveda z dobrim posnetkom dovolj in preveč, preden je narejen. Najbolje je, če sodelujoči v tej jami ali v tem delu te jame še niso bili - kaj novega je vedno bolj zanimivo in privlačno. Na vsakem posnetku je še posebno kritičen pomen nastopajočega.

Slika 21: Grega pomaga Andreji izplezati iz dimnika Mačkovice, Nikon CP 5000, f 2.8, 1/60 sek., ISO 100, samodejna barvna temperatura; osvetlitev bliskavica Nikon SB 28; marec 2002

Še tako dovršen posnetek, idealna kompozicija, nežno in ravno prav osvetljena, ne pomaga nič, če se statist drži kot kup nesreče. Lepota in mladost seveda nista od muh, ampak še veliko več je vredna pa dobra volja. Kombinacija obojega, s poudarkom na dobri volji, je recept za pravi uspeh.

9. Predstavitev posnetkov

Če se pri klasični fotografiji postopek z izdelavo povečav ali razvitjem diapozitivov in njihovi ustrezni shranitvi, po možnosti še z zabeležko v knjigi posnetkov, v glavnem konča, je poti, ki kar same vabijo naprej pri digitalni fotografiji veliko več. Kot je mogoče diapozitive projicirati na veliko platno in jih pokazati večjemu številu gledalcev, se da na enakovreden način z LCD projektorjem pokazati tudi digitalne posnetke; ti projektorji so sicer še dragi, ampak marsikje si ga lahko že izposodimo in kar nekaj predavalnic je, ki ga imajo že vgrajenega.

Internet

Zgodbe pa s tem seveda še ni konec - predstavitev posnetkov na internetu je danes najširša, zelo priljubljena možnost objave in pod do nje je z digitalnimi posnetki daleč najkrajša. Odpade zamudno in drago skeniranje fotografij ali diapozitivov, vse kar potrebujemo je le grafični program za pomanjšavo slik (zelo uporabnega, ki je prostodostopen, angl. freeware je napisal Irfan Škiljić iz Jajca, najdemo ga pa na spletnem naslovu http://www.irfanview.com) in urejevalnik, s katerim sestavimo spletno stran s slikami, ter seveda prostor na kakem spletnem strežniku (npr. na www.speleo.net našega društva). Ko se kartica napolni, ali pa v nedeljo zvečer, kar pride prej, slike pretočimo v računalnik, jim damo zaporedne številke, pripravimo pomanjšave, napišemo opis slik na ustreznih spletnih straneh, jih po mreži ali telefonski liniji pošljemo na strežnik, po elektronski pošti obvestimo vse prizadete (tiste na slikah, npr.) o novostih, pa je. Primeri takih strani, ki jih je pripravil avtor, so na naslovu www.jakopin.net/primoz/slike.
Poleg take predstavitve, kjer so slike navadno razvrščene kronološko, ni težko napraviti tudi iskalnika po zbirki s podatki o slikah, kjer lahko iščemo kar po besedah iz opisov. Primer, tudi izpod pisca teh vrstic, je na spletni strani http://bos.zrc-sazu.si/telri (v okence napišemo npr. jama in poskusimo).

Velike oči

Skoraj edina težava pri vsem tem, eden večjih problemov, s katerim pri klasični fotografiji skoraj nihče ni imel opraviti, je preobilica posnetkov. Tako kot se sadja ne moreš prenajesti, ker se ti preprosto upre kadar ga je dovolj, tudi slik ali diapozitivov skoraj nikoli ni bilo preveč - že cena filma, razvijanja in ostalega je stvari držala v razumnih okvirih. Pri digitalni fotografiji pa stvari lahko hitro uidejo z vajeti - svet je lep, dogaja se kar naprej nekaj in stokrat na dan pritisniti na sprožilec tudi ni preveč težko. Kartica vse lepo shrani, potem pa ... se začne slaba vest. Slike kar tako pustiti vnemar - ne gre, škoda jih je. Jih obdelati, opremiti z besedilom, postaviti na strežnik - jasno, ampak s tem je veliko dela in več kot je slik, več ga je. Hitro se začne kopičiti zaloga za nazaj, nekaj obdelaš in urediš, nekaj pustiš, si misliš, bom že, če ne ta teden pa prihodnji. Čas neusmiljeno teče, nove slike pritekajo, stare pa polnijo disk na računalniku, se kopičijo na cedejih ... in počasi romajo na smetišče zgodovine. Zaporedna številka avtorjevega zadnjega digitalnega posnetka, v času pisanja tega članka je bila 8312. Približno 3000 jih je obdelanih, ostalih 5000 pa še čaka na boljše čase.
Zato se je bolje disciplinirati, obrzdati velike oči in pred vsakim prizorom dvakrat premisliti - je res vreden, da napravim posnetek, je tako lep, da utegne biti dober za razstavo, res ne bi šlo brez njega?

Kraja avtorskih pravic

Drug problem, ki nastane pri predstavitvi posnetkov na internetu, je problem kraje vaših avtorskih pravic. Slike so avtorsko delo kot vsako drugo, vaše so že ob nastanku, je pa pri njihovi spletni upodobitvi težko voziti med Scilo in Karibdo - med prijaznostjo do dobronamernih gledalcev spletnih slik in med onemogočanjem tistih, ki pokradejo vse, kar ni pribito in veselo prodajo naprej. Tako je po eni strani je veliko lepše gledati za cel zaslon velike slike, npr. v velikosti 768 x 1024 pik ali vsaj 600 x 800 pik kot pa majhne, ki se sicer, še posebej če delaš doma, preko telefonske zveze, tudi hitreje naložijo.

Slika 22: Marjan pri spustu v vhodnem breznu Jame na meji, Canon EOS 300 D, f 8, 1/15 sek., ISO 200, barvna temperatura za dnevno svetlobo; osvetlitev bliskavica Nikon SB 28 s polno močjo; februar 2004

Zato je običajni način prikaza tak, da na zaslonu najprej prikažeš majhne slike, npr. v velikosti 300 x 400 pik, pod njimi pa navadno eno vrstico besedila, s tem da je na sliki hiperpovezava, ki ob kliku gledalcu na ekran prikliče večjo, celo zaslonsko sliko. Primer je naslednja koda v jeziku HTML, ki se nanaša na prikaz avtorjeve slike št. 6041, iz Križne jame januarja 2003 (sicer na spletni strani http://www.jakopin.net/primoz/slike/030111.html):


<p align="center"><a href="./slike/pj06041b.jpg">
   <img src="./slike/pj06041c.jpg" width="400" height="300"></a><br>
   6041. Kapniki na bregu desno pred Kalvarijo</p>

Takoj je prikazana slika v velikosti 300 x 400 pik, ki je shranjena v datoteki pj06041c.jpg, klik nanjo pa prikliče isto sliko, le tokrat z datoteke pj06041b.jpg, kjer je zapisana s 600 x 800 pikami. Po drugi strani, pa je spet res, da je veliko ljudi, ki mislijo o internetu na način, ki ga je slikovito opisal novinar Ivo Lučić iz Zagreba: "Internet, pa to vam je samoposluga". Prav nič jih ne zanima, da je stran namenjena osebni uporabi in da kopiranje in druga nadaljnja raba brez avtorjeve privolitve ni dovoljena. Primer je recimo stran iz Mostarja v Hercegovini, http://www.mostarskaraja.com, kjer na strani o jami Vjetrenici najdemo približno 20 posnetkov, nekaj že omenjenega Iva Lučića s kratko notico o njem, še dosti več pa brez pojasnil in seveda brez dovoljenja snetih s strani http://www.jakopin.net/primoz/slike/vjetrenica_2002.html. Precej neroden kompliment je tudi, če izveste, da so bili vaši posnetki, sneti z interneta, objavljeni v časopisu pod drugim imenom.
Možnosti za obrambo je več - najbolj radikalen in popolnoma učinkovit ukrep je, da na spletu nič ne objavite, malo blažji, da objavite slike samo v majhni velikosti, recimo do 300 x 400 pik, ki za nadaljnjo rabo ni prav primerna, ali pa, najblažji ukrep, da v celozaslonski velikosti objavite samo slabše slike, boljših pa ne. Avtor uporablja, po novem, kombinacijo vseh treh možnosti.

Drugi načini predstavitve

Poleg naštetih možnosti predstavitev, v obliki predavanja in na internetu, je še nekaj drugih klasičnih možnosti. Ljudje veliko berejo tudi tiskane medije in uredniki revij in časopisov veliko rajši vzamejo cel članek; same fotografije gredo veliko slabše v promet. Če niste najbolj vešči peresa je najbolje, da poiščete nekoga, ki rad piše, pa mu fotografija ne dela ravno veselja in skupaj združita moči. Druga možnost je, če vam je kakšna jama ali jamska tematika posebej pri srcu, da si vzemete nekaj let, zberete nekaj več gradiva in se odločite za monografijo. Razen Kostanjeviške jame pri nas še nobena ni bila deležna tovrstne obravnave in je torej prostora še na pretek. Tretja možnost pa so razstave. Izberete 20 dobrih posnetkov, ki imajo nek skupni imenovalec, napravite povečave - iz slike, shranjene na 5 milijonih pik (razmerje 3 : 4), se da napraviti sprejemljive povečave do velikosti 70 x 90 cm, s šestih milijonov pik (razmerje 2 : 3) pa do velikosti 70 x 105 cm. V laboratorijih vam po želji in za dostopen denar naredijo tudi povečave na platno - le še dva okvirja, notranjega in zunanjega, potrebujete, pištolo za streljanje sponk in mojstra, ki se ne ustraši narediti kaj iz lesa, pa je narejeno. Slika formata 60 x 80 cm, na platnu in z obema okvirjema, ne tehta več kot 1.25 kg. Razstava, še posebej če ima tudi otvoritev, pa je velik praznik, enkraten dogodek in ne naredi veliko veselje samo avtorju, ampak skoraj vedno tudi obiskovalcem.

10. Varstvo in spoštovanje narave

Kot pri vsaki drugi dejavnosti v jamah je treba tudi pri fotografiranju paziti, da napravimo kar najmanj škode. Zato kot osnovno orodje pri osvetljevanju uporabljamo bliskavice, svetilni prah pa le v izjemnih primerih, npr. pri prostorih velikih razsežnosti s temnimi stenami, ki jim tudi več zaporednih bliskov ne pride do živega. Osvetljevalna mesta skušamo izbrati kar se le da blizu poti oziroma na takih delih rova, kjer po našem odhodu ne bodo ostali sledovi. Blata ne nanašamo na neblatne površine, če se le da se gibljemo po skalni podlagi, ne pa po sigi, ilovici ali pesku, posebej pazimo na podvodne površine. Izogibamo se glasnemu govorjenju, ki moti živali v jamah, predvsem netopirje, slednjim ne hodimo blizu, tudi svetloba jih vznemirja. V jamah se seveda tudi ne vdajamo drogam, niti uvajalnim ne (tobak); uporabo alkohola omejimo na medicinsko mero.
Posnetki dvoran in drugih prostorov so veliko zanimivejši, če se na njih kaj dogaja in če imamo kaj za mero velikosti, recimo človeka, kolega, kolegico. Pri tem je lepo, če se zavedamo, da nismo središče vesolja in statista v posnetek namestimo z občutkom, po možnosti na tako mesto, kjer nevsiljivo dopolnjuje jamsko kompozicijo, skale, kapnike.

Slika 23: Kapniška stena v Dvorani z velikimi ponvicami nad Pisanim rovom v Križni jami, Tatjana, Nikon CP 5000, f 2.8, 1/30 sek., ISO 100, barvna temperatura za dnevno svetlobo; osvetlitev bliskavica Nikon SB 28 spredaj, Metz Mecablitz 45 1 x blizu z leve in 1 x malo dlje z desne; januar 2003

V idealnem primeru je postavljena tako, da ne bode v oči in da ga odkrije šele podrobnejši pregled slike. Zato je priporočljiva tudi taka obleka in obutev, ki se barvno in strukturno (hrapavost površine) sklada z jamskim okoljem - rdeči ali modri kombinezoni so npr. povsem primerni na akcijskih posnetkih za demonstracijo vrvne tehnike (slika 22), odvzamejo pa, o tem ne more biti dvoma, devet desetin romantike posnetku Dvorane s ključavnico v Zelških jamah.

11. Nesojena slika za naslovnico

Podoba, ki je bila najprej namenjena za naslovnico te številke Glasu podzemlja, zelo v skladu s športno-alpinističnim duhom sodobne jamarije kot tudi tradicijo naslovnic jamarskih revij (slika 24) je bila posneta z digitalnim fotoaparatom Canon EOS 300 D, prikazuje pa prizor ob vzponu Gašperja Pintarja iz dvorane na dnu prve skupine brezen Ociske jame pri vasi Ocizla, blizu Kozine. Pri izdelavi slike 24 sta bila uporabljena naslednja posnetka, prikazana na slikah 25 in 26.

Slike 24, 25 in 26: Dvorana na dnu prve skupine brezen v Ociski jami, Gašper; Canon EOS 300 D, f 8.0, 30 sek., ISO 400, barvna temperatura za dnevno svetlobo; osvetlitev razložena v besedilu; Ocizla pri Kozini, december 2003

Pri obeh posnetkih je bila osvetlitev napravljena s treh strani - z leve strani 2 bliska (Metz Mecablitz 45, Nada Pintar, ob skalni steni, zunaj obeh slik), od zgoraj, izza skalne stene 1 blisk (Unomat B 24, Franci Gabrovšek - Franček), z desne strani pa 3 bliski (Metz Mecablitz 45, Gregor Pintar, na levi sliki sedeč na skalnem roglju, še v sliki, na desni sliki na skalni polici, izven slike). Zaradi večje kontrastnosti in dramatičnega učinka bliskavica na fotoaparatu ni bila uporabljena. Aparat je bil na stojalu - čas 30 sekund, zaslonka f 8, občutljivost ISO 200. Leva slika ni bila uporabna, ker je zgornja desna četrtina odločno presvetla, pa tudi Gregor se je med bliskanjem premaknil, tako da ima dve glavi.

Sliki 25 in 26

Za desno sliko, napravljeno takoj zatem, kot korekturo leve, se je Gregor pomaknil toliko naprej, da ga ni več v sliki in desna zgornja četrtina slike je zdaj sprejemljiva. Je pa zato slaba, pretemna, leva spodnja polovica slike, ki je njegova bliskavica ni več dosegla. Zato je bila za sliko 24 uporabljena predvsem leva slika, z desne pa večji del desne zgornje četrtine, nad skalno steno, na kateri je sedel Gregor in desno od stene, ki zaseda večji del leve strani obeh slik. Nazadnje je bila opravljena še manjša korektura - nahrbtnik tipa "prasec", ki je obležal na peščini spodaj desno, pa bi moral biti zunaj slike, je bil prekrit z gruščem levo od njega. Pri teh postopkih mi je ljubeznivo pomagal Brane Vidmar z Založbe ZRC SAZU, uporabljen pa je bil, domač urejevalnik tega še ne zna, program Photoshop.

12. Zaključek

Dobrih fotografov jamskega sveta pri nas ni nikoli manjkalo, trije največji, kar smo jih kdaj imeli: Bogumil Brinšek, Franci Bar in Tomaž Planina, so bili vsi člani našega društva (DZRJL). In zdaj, ko fotografija v jamah ni bila še nikoli tako gladko izvedljiva, ko na digitalnem ekrančku takoj vidiš kaj si napravil, je lahko veselja z njo še toliko več. Če ti duše že ne bo grel globinski rekord, postavljen na koncu Renetovega brezna, ali veselje ob prvem pogledu na strugo reke nad izvirom Boke, boš napravil pa veliko užitka sebi in drugim, ki bodo gledali tvoje slike. Tema v jami ni nič groznega, je topla, je tvoj prijatelj in zaveznik, najlepše, kar ima, je skrila zate, da vse to obsvetiš in pričaraš v ognjemet oblik in barv. In da odneseš s seboj, z malo srečne roke, kak neminljiv trenutek podzemske lepote.

Stran je pripravil Primož Jakopin, ki sprejema tudi pripombe. Postavljena je bila 12. marca 2004 in nazadnje spremenjena 6. januarja 2018.

Naslov: http://www.jakopin.net/primoz/clanki/GP_2004/index.html 3316