52281. Vhod v jamo, brezence je globoko štiri metre in prosto preplezljivo. Vrv olajša spust transportke z opremo.
Slike so večinoma velike približno 768 krat 1024 pik. Na začetkih opisov so zaporedne številke izvirnih datotek s posnetki. Ponekod so imena delov jam avtorjeva. Na ekskurziji 15. maja je sodeloval Vladimir Levašov. V besedilu je večkrat omenjen France Šušteršič, gonilna sila raziskovanja Laškega Ravnika, in tudi Jožek Košir - Cox, neumorni zanesenjak podzemlja v Lanskem vrhu in okolici, z Logarčkom in Mačkovico.
Stran, besedila in fotografije copyright (c) Primož Jakopin - Klok 2023.
52281. Vhod v jamo, brezence je globoko štiri metre in prosto preplezljivo. Vrv olajša spust transportke z opremo.
52282. Pogled iz dvoranice pod vhodom na vhod in zgornji prostor
52288. Pogled po vhodni stopnji navzgor
52285. Kakih deset metrov vzhodno od vhoda, in poldrugi meter višje, je bil
svoje čase dihalnik, stopljen sneg na površini, nad Vhodno dvorano, približno
nad kapnikom, kjer so bile, ko še ni bilo ferate, obešene lestvice za spust čez
Baldahin v Najdeni jami. Jožek Košir - Cox in njegova skupina so se pred leti lotili kopanja.
Kamnina je zelo krhka, kopali so kar z rovnico. V izkopani luknji se je na
strani, ki je obrnjena proti vhodu v jamo, hitro odprla kakih 10 cm visoka in
20 cm široka špranja. Ko so kričali vanjo, se je glas slišal na že omenjenem
mestu nad kapnikom za pritrdišče lestvic. Je pa bolj zanimivo to, da se je pozimi lisa staljenega snega
vlekla na drugo stran, proti Članski vasi. Zaradi tega so se kopanja tudi lotili. Pri dobrih -10°C so
bile takrat kapljice na mahu. Cox pravi, da bi bilo s kopanjem vsekakor treba
nadaljevati.
Zdaj je bilo odkopano mesto spet dobro zametano z vejami. Avtor jih je umaknil
in so levo zgoraj na sliki.
52286. Nato je s priročnimi sredstvi, zložljivo lopatko, iz jame še pometal drobir.
52296. Načrt Galacijevke, naredil ga je Gregor Pintar, povezan z Najdeno jamo, kar je dodal France. Ko je Gregorjev načrt priključeval na že obstoječe meritve v Najdeni in na površju, je opazil, da se je njegov poligon zaprl tako dobro, da načrta skoraj ni bilo treba prilagajati.
52298. Pogled proti severu, po glavnem rovu navzdol. Svetloba na levi strani pada iz brezna, tretjega vhoda v jamo.
52299. Pogled nazaj z istega mesta proti Južnemu vhodu
52300. Poševni steber na ovinku Glavnega rova, pred Severnim vhodom
52301. Kakih 80 cm dolga (v višino) obla vdolbina, kot pol krogle, desno od stebra iz prejšnjega posnetka
52302. Pogled malo niže od vzhodnega roba kukave proti jugozahodu. Prizor je lep, prav alpinski, le smreke, ki so med žledom februarja 2014 izgubile vrhove, se kasneje posušile in sčasoma prevrnile ena čez drugo, naredijo pot precej pustolovsko.
52304. Pobudo za ekskurzijo, ki naj bi bila uvod v ponovni poskus kopanja dihalnika, je dal France Šušteršič. S prijateljem in somišljenikom, Matjažem Pucom - Tužakom, sta se že pred več desetletji zavedla speleološkega pomena Laškega Ravnika in možnosti odkritij velikih jam, ki jih še skriva njegovo podzemlje. Pisca teh vrstic veže na Laški Ravnik tudi prva jama, ki jo je vnesel v register jam, Gabrnška (Martinčkova) jama.
In če danes na Ravniku ni še nobene velike jame, primerljive z jamami Lanskega vrha - Vetrovna jama, ki največja in ima tudi krajši podzemski tok, je le 55 metrov dolga in 34 metrov globoka - pa udornice, kakršna je največja med njimi, Laška kukava s približno 4 milijoni kubičnih metrov prostornine, pričajo da bi prej ali slej morala biti odkrita tudi kakšna večja jama. Tužak je v Laški kukavi, dno ima 436 metrov nad morjem, robove pa na 525, med zimskim opazovanjem okoli leta 2000 odkril večje območje stopljenega snega na JZ strani, in v njem na spodnji strani, okoli 480 metrov nad morjem, dihalnik, ki je predmet današnje ekskurzije. 12. decembra 2004 sta France in Igor Maksim Košir izmerila poligon s 33 točkami, od ceste zahodno od udornice prek Vetrovne jame do dihalnika v Laški kukavi ter naprej do dna in še na vrh do ceste vzhodno od kukave. Kasneje je bil dihalnik spet izgubljen, pa ponovno najden ob koncu zime leta 2015. Takrat so se veterani, ki zdaj kopljejo v Radošci 2, odločili za kopanje do jame, in izbrali mesto nad dihalnikom, diagonalno navzgor, kakih 20 metrov višje. Tam se je zdelo kopanje lažje, ker ni bilo v živi skali, upali pa so, da bodo kmalu prišli do nje. Po nekaj ekskurzijah so prišli že približno 10 metrov globoko, a so bili še vedno v podoru in so zaradi nevarnosti premikanja večjih skal nadaljnje kopanje opustili. Omenjeni poligon je zarisan je tudi na zgornji sliki, ki jo je avtorju posredoval France. Dihalnik je točka 12, na južnem križišču poligona.
52303. Avtor se je, zaradi lažje orientacije, najprej odpravil na dno kukave. Zahodno od njega je podorna strmina, nad njo pa se boči skoraj navpična stena, v kateri so sledovi nedavnega odloma.
52306. Ob celi poti na dno avtor ni našel niti ene smeti, prav na dnu pa je našel to že precej preperelo avtomobilsko gumo, ne več kot 30 let staro, že Made in Slovenia. Prileteti je morala prek zahodne stene. Precej truda je bilo, da jo je prinesel na površje in od tam odpeljal na deponijo.
52307. Pogled navpično navzgor z dna kukave. Prek njega je zvrnjenih nekaj manjših debel.
52308. Pri vzponu na vrh udornice po strani, kjer bi utegnil biti dihalnik, slednjega avtor ni našel, je pa, kakšnih 20 višinskih metrov pod robom, naletel na ta spodmol.
52309. Dober meter širok, kake tri metre dolg in suh, da se je dalo lepo zlesti noter za ta posnetek od znotraj navzven.
52310. Sončni zahod nad kukavo
52379. Po neuspelem iskanju 22. aprila je France Šušteršič avtorju posredoval podatke štirih vizur že omenjenega poligona, in sicer od točke 16 (dno udornice) do točke 12, dihalnika na južnem križišču poligona (stojišče-vizirana točka, razdalja, azimut, naklon):
16-15, 11.0 m, 158, +21 / 15-14, 26.0 m, 149, +22 / 14-13, 47.1 m, 151, +23 / 13-12, 17.4 m, 111, +37.
Z Vladimirjem sva začela s poligonom nad dnom udornice, ki se ga da zlahka določiti na manj kot meter natančno. Imela sva le kompas in meter, naklonomera nisva rabila, ker sva vedela, da gredo vizure po terenu. Razvejano in že dobro olistano grmovje ja malo oteževalo delo, tudi je bil meter dolg le 20 m in je bilo treba daljši vizuri narediti "per partes", pa po slabe pol ure se je posrečilo. Zanimivo je, da je šla zadnja vizura točno čez dihalnik (čez sredino), le razdalja od točke 13 je bila 12 metrov in ne 17.4. Glede na približno merjenje je bil zadetek odličen. Vhod v dihalnik (na posnetku) je približno meter dolg in pol metra širok, navpičen, stopnja je globoka poldrugi meter. Na listavcu ob jami je z rjavo barvo napisana številko 12.
52381. Pogled z vrha v dihalnik, belo plastično vedro na polici je verjetno iz pomladi 2015, ko so bile kopaške akcije na zgornji strani dihalnega področja. Jama poteka ob razpoki v skladih v smeri SZ-JV, dno se spušča proti JV, kjer bi bilo treba tudi kopati za nadaljevanje. Žal pa v dihalniku ni bilo prav nič prepiha. Zunanja temperatura, v senci, je bila 15.5⁰C (pol metra nad tlemi), temperatura v ravnini vhoda pa 15.3⁰C. Po Vladimirjevi oceni bi bilo treba kopati dlje časa, pretrta cona, skozi katero je toplejši zrak pozimi stopil sneg, je videti precej debela.
52380. Pogled navzdol, proti jugu, od dihalnika. Smreka, diagonalno zagozdena med bukvi, je že na daleč vidna, še bolj pa približno dva metra visoka stopnja v skladih (levo), ki se vleče izpod jame navzgor skoraj do vrha udornice.
52382. Vladimir je našel še zgornji vhod, kjer so kopali leta 2015. France je povedal, da so bili na tem delovišču najmanj še borovniški in logaški jamarji, Borovničani so tudi malo kopali. Najbrž tudi kdo več. Lokacija je pomembna zato, ker to, po Francetovem mnenju, skoraj ne more biti kaj drugega kot nadaljevanje Vetrovne jame onkraj kukave, v smeri proti Pušči (ki je naprej JV na Ravniku, opomba pisca). Vhod je bil močno zametan s suhimi vejami, ki sva jih odstranila, razen zrušenega gabrčka, ki zdaj raste čez vhod. Vhod je odprt proti strmini, tako da drseči sneg še s seboj kaj potegne in je v vhodu precej manjšega kamenja, ki zapira prehod globlje v opuščeno delovišče.
Povezani strani:
Zelške jame, 5. aprila
Markovska pastirska pot, 27. aprila
Stran, besedila in fotografije
je pripravil Primož Jakopin
- Klok, član Društva za raziskovanjem jam Ljubljana (DZRJL), ki sprejema tudi pripombe, na naslov
primoz jakopin guest arnes si (vstavite pike in afno na ustrezna
mesta). Stran je bila v delu od 14. maja 2023 in nazadnje spremenjena 27. maja.
Naslov: https://www.jakopin.net/primoz/slike/2023/PJ20230406.php
910