Primož Jakopin, dnevnik posnetkov

Neimenovana jama v Matarskem podolju
Ozek vhod, zelo lep spust, še lepša jama

30. januarja 2025, 22 posnetkov

          Slike so večinoma velike približno 768 krat 1024 pik. Na začetkih opisov so zaporedne številke izvirnih datotek s posnetki. Pri izvedbi ekskurzije se je zelo izkazal Vladimir Levašov iz Društva za raziskovanje jam Ljubljana. Ime jame ni navedeno zaradi nevarnosti onesnaženja ali poškodovanja njene notranjosti. V besedilu sta omenjena Claudio Bratos in pokojni Stojan Sancin. Imena delov jame so ponekod avtorjeva.

          Stran, besedila in fotografije copyright (c) Primož Jakopin - Klok 2025, razen posnetkov VL48, VL49, VL50, VL51 in VL52, ki jih je napravil Vladimir; objavljeni so z njegovim dovoljenjem.


 


 
54884. Eden od namenov ekskurzije je bil preizkus dveh pravkar nabavljenih kitajskih delovnih svetilk. Vsaka tehta 21 dkg, meri 8.7 (širina) krat 9.0 (višina, s premično ročico/naslonom, vrtljivim za 180⁰, v spodnjem položaju 10.5 cm) krat 3.7 cm. Poganja jo Li-ionska baterija s kapaciteto 2000 mAh, ima 42 diod (6 vodoravno, 7 navpično), ni vodotesna. So štirje načini delovanja: zmanjšana moči, polna moč, utripanje in SOS. S polno močjo je lučka neprekinjeno delovala 3 ure in 45 minut (deklariranih je bilo 6 ur), v načinu z zmanjšano močjo bi to verjetno pomenilo približno 12 ur (deklariranih je bilo 20). Lučki sta se v jami zelo obnesli, prav zaradi zmerne velikosti in znosne teže. Z malo močnejšo gumico se jo da zlahka pripeti na vrh leskove palice, za bolj naravno osvetlitev brez dolgih senc, ki jih povzroči luč na tleh.


 

 


 
54862. Zjutraj je bilo še pod ničlo, dan je bil pa brez vetra in prijetno topel, za bolj hrabre je šlo tudi s kratkimi rokavi.


 

 


 
54863. Pogled z bližine vhoda proti jugu, prek nekaj metrov visokega skalnega roba


 

 


 
54864. Do vhoda je bilo približno tri četrt ure poti. Najbližji kolovoz, v smeri zahod-vzhod, je bil nekoč dobro prevozen tudi z avtom, potem pa se je travnati vrh med kolesnicama obrasel tudi z nizkimi trnovitimi grmički in je avtor po sto metrih raje odnehal. Sledil je še dober kilometer kolovoza, na vzhod. Potem pa konec travnika, in pol ure po čedalje bolj gostem grmovju. Koordinate vhoda je avtor interpoliral po raznih virih (in zgrešil le približno za 40 metrov). Je bilo pa zaradi gostega grmovja treba velikokrat po daljših obhodih. Od izračunane točke, kjer so ostali nahrbtniki, je Vladimir jamo našel prej kot v petih minutah. Na lepi jasi, brez trnja. Da je vhod pravi, se da zlahka ugotoviti tudi po prepihu. Pozimi je pravi uragan, kot pravi Claudio, pa še tega dne, ko sta bili temperaturi zunaj in v jami precej skupaj, je precej pihalo, iz jame. Bilke suhe trave na vhodu so živahno migale. Kakih 50 metrov stran sta Claudio in Stojan odkopala še en dihalnik in upala na nadaljevanje te jame. Pa je bilo žal le 30-metrsko brezno brez nadaljevanja.


 

 


 
54867. Pogled izpod drugega prepenjališča proti površju. Vhod je ozek, treba se je vanj spustiti bočno. Avtor je imel na hrbtu majhen nahrbtnik z nekaj svetilkami in ga pri vhodu ni snel. Ko se je malo na silo potegnil noter, je opazil, da ima v višini obraza eno naramnico od nahrbtnička. Potegnil je zanjo in dobil prtljago, ki je ostala malo višje, na čelado.


 

 


 
54866. Pogled navzdol do tretjega prepenjališča, pod njim je Vladimirjeva lučka, ko je bil že v delu breznu, kjer se zvonasto odpira navzdol.


 

 


 
VL48. Avtor med spustom po zadnjem raztežaju


 

 


 
54868. Kakih 10 metrov nad dnom se je ustavil, Vladimir je razmestil tri luči in nastal je posnetek dna brezna. Rov, ki vodi v jamo, je pod steno skrajno desno spodaj.


 

 


 
54880. Kosti sesalca kakih 5 metrov od navpičnice, sredi dna vhodnega brezna. Brez lobanje ga bo težko prepoznati.


 

 


 
54869. Pogled iz Vpadnega rova v eno večjih dvoran jame


 

 


 
54873. Na podestu ob desnem robu prejšnjega posnetka je tale kapniška zavesa s podaljškom


 

 


 
54874. Kapniški oder, na predprejšnjem posnetku je levo od levega spodnjega kota slike. Za avtorjem je prehod v nadaljevanje jame.


 

 


 
54876. V prehodu gre pot ob velikem balvanu, ki je bil nekoč del stropa in so na njem nastale stalaktitne zavese, ki so se po padcu balvana s stropa spremenile iz navpičnih ne samo v bolj vodoravne, ampak celo v malo navzgor obrnjene.


 

 


 
54877 in 54878. Na koncu rova, kjer se konča suhi del jame, sta se udeleženca ekskurzije ločila. Časa bilo le še zelo malo in avtor se je odločil, da poskusi na tem mestu narediti kakšen posnetek, hitrejši in okretnejši Vladimir pa je v tretjem poskusu našel navpično ožino spodaj v kotu, ki pelje v Vodno dvorano, in si ta, končni del jame na hitro ogledal. Na posnetku: Kapniški sklonjeni očak zre proti manjšemu, kiklopu podobnemu dvonadstropnemu stalagmitu. Za osvetlitev sta obe lučki z začetka te strani, na pol moči, obe obrnjeni proti fotoaparatu, ena skrita za očakom levo, druga za stalagmitom na desni, ter zelo majhna lučka spredaj, za zmehčanje močnih senc. Ozadje je osvetljeno le z odbito svetlobo. Posnetek je lepljenka dveh fotografij, na prvi je bilo ozadje kot je treba, avtor pa se je nad skalo v ozadju malo preveč razšopiril, na drugi se je precej umaknil, na levi polovici slike pa so se pojavili neželeni, smetnjavi odsevi. Celota iz leve polovice prve fotografije in desne polovice druge slike je pa ravno prava.


 

 


 
54879. Kapniški oder levo od prejšnjega posnetka, na vrhu dvorane. Dve svetilki z začetka strani, nameščeni na slaba dva metra dolgih leskovih palicah osvetljujeta kapnike z leve in desne, dve dolgi svetilki z ozkim pramenom, spet ena z leve in ena z desne osvetljujeta zgornjo polovico posnetka, dve manjši svetilki sta poskrbeli, da ospredje spodaj ni pretemno, dve širokokotni svetilki sta dodali kontrast sredini slike, še ena dolga, z ozkim pramenom, najmočnejša, za kapnikom pri avtorjevih nogah, pa je osvetlila strop.


 

 


 
VL52. Trije posnetki iz Vodnega rova, najprej: Spuščajoča se struga s ponvicami


 

 


 
VL51. Kapniki in suhe kristalne ponvice


 

 


 
VL50. Jezerce s kapniki na bregu


 

 


 
VL49. Avtor se, pri vrnitvi, ob vrvi vzpenja po zasiganem pobočju proti dvorani, kjer se konča Vpadni rov.


 

 


 
54881. Vladimir pod predzadnjim prepenjališčem, pod vrhom vzpona


 

 


 
54882. "In jama je rodila človeka" ... Vladimir, tik preden je izplezal iz brezna.


 

 


 
54883. Bila je že noč - pospravljanje opreme. Vir svetlobe je lučka z začetka te strani (na polovici moči), zataknjena za suho vejico na boru, s katerega je bila speljana vrv do prvega prepenjališča v vhodu. Imela sva tri vrvi: 50 metrov dolgo 11 mm, 28 metrov dolgo 9 mm in 15 metrov dolgo 11.5 mm. Brezna je približno 30 metrov, morda kakšen meter več, in 50-metrska vrv bi, če bi z njo začela pri prvem pritrdišču v vhodnem breznu, z vsemi zankami pri prepenjališčih vred, zadostovala. Če bi z njo začela pri boru, na katerem je lučka in od koder je na ekskurziji šla v brezno 28-metrska vrv, do zadnjega prepenjališča (od tam naprej je bila 50-metrska) pa je že vprašanje, ali bi bila dovolj dolga. 15-metrsko vrv sva imela s seboj in sva jo razpela za varovanje pri vzponu na konec suhega dela jame.


 

 

Povezani strani:


 


 

  Martinska jama pri Markovščini, 26. januarja 2025     Velika Karlovica in Mala Skednenca, 5. februarja 2025  
 


 

Stran, besedila in fotografije je pripravil Primož Jakopin - Klok, član Društva za raziskovanjem jam Ljubljana (DZRJL), ki sprejema tudi pripombe, na naslov primoz jakopin guest arnes si (vstavite pike in afno na ustrezna mesta). Stran je nastala 31. januarja 2025 in bila nazadnje spremenjena 16. februarja 2025.

Naslov: https://www.jakopin.net/primoz/slike/2025/PJ20250130.php     222