Primož Jakopin

Jame Planinskega polja

Razstava fotografij v Vaškem muzeju in galeriji Laze
9. maj - 2. junij 2004

dr. Mirko Juteršek (iz spremne besede k razstavi v galeriji Geoplin, marec 2004)

1. Polona, Marija, Matjaž in še en Matjaž na skali v strugi reke Rak, Planinska jama, nad slapom, 1993, 81 x 54 cm           Posnetek, prvič prikazan na tretji avtorjevi razstavi, Portreti z Jakovice, v Osnovni šoli Laze avgusta in septembra 1994, je nastal ob obisku Planinske jame z mladino zaselka Gabrnše v Lazah. Bilo je ob bolj nizki vodi in se je dalo priti do slapa in naprej po spodnji poti, ob vodi. V poplavnem območju struge, nekaj metrov visoko, se iz vode izloča manganov oksid in ta prevleka naredi skale v ospredju slike skoraj popolnoma črne. Zaradi tega in zaradi šibke luči, ki ne osvetli celega prostora, je pot med velikimi skalami ob strugi posebno doživetje.

2. Vhod v Mačkovico, pogled ven, Polona, julij 2002, 60 x 80 cm           Mačkovica je ena zadnjih lepih in velikih jam, ki so še dostopne na način iz prejšnjega obdobja obiskovanja in raziskovanja jam; to se zdaj izteka. Pogled na vhod od zunaj je zanimiv, veliko lepši pa je od znotraj, še posebej na koncu pomladi in zgodaj poleti, ko je zelena barva listja na drevju še svetla in vesela. Je malo preširok, da bi ga bilo mogoče celega zajeti v sliko, glavnina je zajeta na posnetku. Vhod je tudi sicer zelo prijazen, pod njegovo streho je ravno prav ravnega prostora, skale, ki se dvigajo proti notranjosti, pa primerne za sedež ali odlagalno polico pri preoblačenju.

3. Kupola z jezercem na dnu Male dvorane v Mačkovici, Polona, julij 2002, 60 x 80 cm           Mala dvorana je lahko dostopna in ob začetku druge svetovno vojno je nudila zavetje domačinom iz Laz, ko so se bali obstreljevanja topniške baterije s Planinske gore. Njen najlepši del je sigova kopa z jezercem, mimo katere pelje po eni strani prehod do nižjega Laškega rova, po drugi strani pa prehod do višjega Zveznega rova. Svetle sigaste površine kar vabijo k slikanju.

4. Tomaž pri izhodu iz pasaže na začetku vzpona v Dvorani pod dimnikom, Mačkovica, julij 2002, 80 x 60 cm           Strmina proti dimniku je zelo razgibana in morda skriva še kakšno presenečenje. Ob dežju je iz še nedostopnih prostorov slišati vodo, ki teče za stransko steno. Tomažu se je zdela sumljiva majhna odprtina med skalami in se je zrinil skoznjo v sobico, veliko približno 3 x 3 x 3 metre, na vseh straneh obdano s podorom. Posnetek je nastal, ko se je vračal iz sobice. Njegov podvig je še toliko več vreden, ker je imel na nogah samo sandale - gumijastih škornjev za njegovo nogo (št. 49) ni mogoče dobiti (če kdo ve, kje bi se to dalo, bova podatka oba zelo vesela).

5. Jamski okras v Veliki dvorani Mačkovice, Andreja, marec 2002, 60 x 80 cm           Podorna stena, ki se spušča od prehoda iz Dvorane nad dimnikom do dna Velike dvorane, je zelo lepo okrašena. Slapovi sige ob luči zasijejo v vseh odtenkih od bele do rumene, preko oranžne do rdečkaste in kostanjevorjave barve. Prehodi so ponekod sicer zelo strmi in gladki, tudi majhna nepazljivost je lahko nevarna, speljani pa po zelo razkošni pokrajini. Na posnetku sta baldahinček in ena najlepših obiskovalk, iz ponosnega mesta na severovzhodu naše dežele.

6. Kapniški oltar pri prehodu v Vzhodni rov Mačkovice, Polona, julij 2002, 60 x 80 cm           Prehod iz Velike dvorane v Vzhodni rov obvladuje mogočna sigova kopa, zelo izstopajoča in prav zaradi tega morda najlepša kapniška skupina v jami. Pri slikanju tega motiva je svetilna mesta, predvsem na levi strani težko postaviti v pravo višino. Drug problem je, kako nevsiljivo umestiti obiskovalca - Poloni je uspelo s svojim mikom, živostjo in dobro voljo lepo dodati piko na i.

7. Tomaž na lestvicah pod Baldahinom, Najdena jama, maj 2003, 80 x 60 cm           Najdena jama je ena najbolj eksotičnih jam pri nas, poleg velikih temnih sten in vse tiste ilovice, ki je je na površju nad njo veliko manj, skriva tudi veliko lepih detajlov. Na veteranski ekskurziji Društva za raziskovanje jam Ljubljana, ki je vsako leto zadnjo soboto v maju, letos že petindvajsetič, je priložnost, da jo obiščejo tudi vsi tisti, ki se z jamarstvom sicer redno ne ukvarjajo. Prva prepreka je spust preko Baldahina, poleg vrvne tehnike navadno možen tudi še na klasičen način, z lestvicami. Tomaž je pri povratku iz jame ohranil še toliko svežih moči, da se je na lestvice odpravil v "švungu" in z navdušenjem; šlo mu je, da ga je bilo veselje gledati.

8. Jezero na koncu Borisovega rova v Najdeni jami, pogled proti jugu, Tomaž, maj 2003, 60 x 80 cm           Ob visoki vodi se v sifonsko jezero na koncu Borisovega rova zliva cel slap, ob nizki vodi, kakršna je bila ob tem obisku, pa je bilo samo jezero. Intenzivno rdečo barvo, sicer veliko redkost v naših jamah, je na posnetek izvabilo šele večje število Marjanovih bliskov; brez njih je vse skupaj ovito v barve teme. Stojišče je bilo tudi v vodi, kakšen centimeter pod robom škornjev.

9. Prečka nad jezerom - Tika se pomika proti Matiji, Najdena jama, začetek Zmajevega rova, september 2003, 60 x 80 cm           Novi deli Najdene jame, ki se odpirajo nad Wroclawsko dvorano, peljejo naprej do Zmajevega rova. Jezero na njegovem začetku je tudi ob zelo nizki vodi globoko, plavanje v mrzli vodi 3 ure od vhoda v jamo pa tudi ni za vsakega. Rešitev je vrvna prečka kakih 5 metrov nad vodo, ki pa ima precej težko prepenjališče. Matija, najspretnejši med udeleženci ekskurzije, čaka pri njem, da bo pomagal Tiki, ki se po samo enem koleščku vrvne zavore počasi vleče proti njemu.

10. Sigasti potok v Rovu 17 slonov Najdene jame, pogled noter, Matija, september 2003, 60 x 80 cm           Na koncu Zmajevega rova se odpre prohod proti Rovu 17 slonov, enem najlepših kotičkov Najdene jame. Na začetku rov ni nič posebnega, skalovje in ostanki potočka, potem pa se kmalu odpre vzpon proti gornjemu delu, ki se konča z breznom in sifonom. Na začetku tega vzpona je sigasta cesta s tega posnetka, ki ji sledi jezerce z nežnimi robovi.

11. Pogled z brega preko reke, blizu vhoda v Južni rov Zelških jam, Nataša, junij 2003i, 60 x 80 cm           Običajni dostop do Zelških jam, ob nizkem vodostaju, je preko udornice Brlog in umetnega vhoda, nato pa naprej po zelo lepem Južnem rovu. Ta pride do struge reke Rak v večji dvorani, katere zgornji del sten je svetlosiv, skoraj bel, strop pa gozd stalaktitov. Ob nizki vodi se da priti preko skoraj preko cele struge po skalah - Nataša sedi na zadnjem kamnu ob robu vode.

12. Počitek okoli ognja po ekskurziji: Matej, Stepo, Boni, Matija, Bina in Bojana, Lupertova jama, oktober 2003, 54 x 81 cm           Najdena jama ima na severni strani precej močno nadaljevanje, dostopno le potapljačem preko sifona. Pri iskanju zimskih dihalnikov, ki bi peljali v ta novi del, je bila odkrita tudi Lupertova jama; ime je najbrž dobila po Lipertovi jami, ki jo iščemo že skoraj petdeset let. Avtor ni šel v jamo, ki zahteva precej kondicije za prodor skozi blatne navpične ožine, ampak je udeležence zvečer pričakal z ognjem na jasi pred jamo. Bina in Stepo sta prišla iz jame nekaj pred drugimi in sta se že precej posušila.

13. Skalni skladi pri prehodu v Spodnji rov jame Lobaš / Lobaschgrotte, Čot, januar 2003, 60 x 80 cm           Lobaš je ena najmarkantnejših jam Kočevskega krasa in je bila v letih 2002 in 2003 pogosto obiskana, tudi za potrebe Čotove diplomske naloge, in tudi v celoti izmerjena. Na prehodu iz zgornje, prostorne in bolj vodoravne etaže v spodnje dele jame so lepo odkriti izraziti kamninski skladi. Prehod je videti zelo strm, pa videz vara, pot navzdol v levem spodnjem delu slike je prav zložna.

14. Veliki vhod v Tkalca jamo, pogled ven, Klok, junij 2003, 60 x 80 cm           Ponorna jama enega najmanjših kraških polj pri nas, polja v Rakovem Škocjanu, ima dva vhoda, zgornjega manjšega ob cesti in velikega spodaj; skozenj ob višjem vodostaju dere reka Rak. Pogled skozi Veliki vhod je izredno slikovit in ga je v 19. stoletju upodobil že Anton Karinger. Posnetek je nastal neko nedeljo, ko ni bilo iti kam drugam, pa se je avtor odpravil iz Laz s kolesom, da bi napravil nekaj posnetkov v jami sami. Ob tem je srečal še Ines in Miho, na koncu pa napravil edini vreden posnetek tega dne. Bilo je zgodaj popoldne, po dežju in iz struge so se dvigovale meglice. Avtorjeva postava je čisto rahlo vidna spodaj levo od sredine slike.

15. Preizkus čolna v 1. jezeru Rakovega rokava Planinske jame, Barbara in Ines, junij 2003, 60 x 80 cm           Rakov rokav Planinske jame je eden bolj mističnih delov našega podzemlja. Dve ožini, v eni se ob večjih padavinah gladina dviga iz minute v minuto in preti zapreti prehod pod stropom, pojav, da voda do sredine rokava teče po strugi ven iz jame, od tam naprej pa v jamo, Strahotna dvorana na koncu, pol kilometra dolgo jezero, kjer se ne da nikjer izstopiti

16. Aniska plava v vhodu jame Medvidina špilja, Biševo, avgust 2003, 60 x 80 cm (iz cikla Jame Južne Dalmacije)           Posnetek je eden izmed utrinkov s poti po jamah zahodne Hercegovine, otoka Visa in otoka Biševo. Medvidino špiljo so nekoč naseljevali Jadranski tjulenji, tudi "medvidice" imenovani. Vhodni del jame je velikih razsežnosti in spominja na Mahorčičevo jamo Škocjanskega sistema, nadaljevanje pa je manjših mer in zaradi nihanja gladine ob

17. Modri vlak, december 2003, 60 x 80 cm (iz cikla Fraktali, računalniški kalejdoskop)           Sodobna fotografija, še posebej digitalna, ne gre brez računalnika, in ko si že pri stroju, se splača malo poigrati še z mejnim področjem, strojnimi risbami računalniške grafike. V začetku tega desetletja je ukvarjanje s fraktali, podobami, generiranimi s pomočjo preproste iteracijske formule z:=z2 + c, pri čemer sta z kompleksna spremenljivka in c konstanta. Do nje

Zahvala