Fakulteta za humanistiko Univerze v Novi Gorici                                       Nazaj v seznam del
Slovenistika - prva stopnja
Seminar pri predmetu Računalništvo za filologe (P. Jakopin)

Odlomek z začetka dela: Lewis Carroll: Aličine prigode v Čudežni deželi



Lewis Carroll:
Aličine prigode v Čudežni deželi



          V topli zlati popoldan
          Že čolnič naš drsi,
          V deželo domišljije pač
          Otrokom se mudi,
          Z očmi uprtimi v daljavo
          Vse čudno se jim zdi.

          V sanjavi dan, neskončno tih,
          Že Trije pridrve,
          Da pravljico, kričijo vsi,
          si zdaj takoj žele.
          Kako naj moj ubogi glas
          Se proti Trem upre?

          Pa Prvi pravi - kar začni!
          Je Drugi bolj prijazen -
          Da le veliko bo norčij!
          A Tretji je porazen,
          Še preden zgodba se prične,
          že hoče vedeti vse.

          Potem nenadoma so mirni,
          Odprtih ust sledijo
          deklici v deželo čudno,
          Kjer živali govorijo,
          Potihem mi verjamejo,
          Da to res se je zgodilo.

          In vedno, ko vodnjak se mojih
          Misli osuši,
          In rečem jim: ostalo jutri,
          Odkimajo mi glave tri.
          Je danes jutri, mi najmlajši
          Smelo zakriči.

          Tako Dežela Čudežna,
          počasi je nastala,
          tako je čudna zgodba naša
          se nit za nitjo stkala,
          tako se vsa vesela družba
          je domov podala.

          Bel venček vzemi, Alica,
          In zgodbo vpleti vanj,
          Položi z lahno jo roko
          V spominov polni panj,
          Zakleni jo v skrinjico
          Otroških skritih sanj.



I. POGLAVJE


NAVZDOL PO ZAJČJI LUKNJI



        Alica je postala zelo utrujena od sedenja v sestrinem naročju na rečnem bregu in od tega, da ni imela kaj početi: nekajkrat je poškilila v knjigo, ki jo je brala sestra, vendar v njej ni bilo ne slik, ne dvogovorov in Alica je pomislila: »Le kaj naj počnem s knjigo, v kateri ni ne slik, ne dvogovorov?« In tako je v mislih ravno premlevala (kot je pač najbolje mogla, kajti dan je bil vroč in počutila se je zelo zaspano), če je vredno truda, da vstane in začne nabirati marjetice, ko je nenadoma tik mimo nje pritekel Beli Zajček z rožnatimi očmi.
        V tem ni bilo nič /tako zelo/ nenavadnega; Alici se ni zdelo tudi prav nič čudno, ko je zaslišala, da si je Zajček zamrmral: »Ojoj, ojoj, prepozen bom!« (ko je o tem razmišljala kasneje, se ji je zazdelo, da bi se temu pravzaprav morala začuditi, vendar pa se je takrat zdelo vse tako naravno); ko pa je Zajček potegnil iz žepa svojega telovnička pravo uro, pogledal nanjo in odhitel dalje, je Alica skočila pokonci. Prešinilo jo je, da še nikoli poprej ni videla, da bi zajec nosil telovnik ali žepno uro, in od radovednosti je kar zažarela. Stekla je čez polje za zajčkom in na srečo ravno še ujela, kako se je pognal v veliko zajčjo luknjo pod živo mejo.
        Že v naslednjem trenutku je vanjo skočila tudi Alica, ne da bi tudi za hip premišljala, kako neki bo prišla nazaj ven. Zajčja luknja je nekaj časa peljala naravnost kot tunel, nenadoma pa se je strmo spustila navzdol, tako nenadoma, da Alica ni utegnila niti pomisliti, da bi se ustavila, ko je že začela padati po zelo globokem vodnjaku.
        Bodisi da je bil vodnjak zelo globok ali pa je Alica padala tako počasi, vsekakor je imela dovolj časa, da se je razgledovala in ugibala, kaj se bo zdaj zgodilo. Najprej je skušala pogledati navzdol, da bi razločila, čemu se bliža, vendar pa je bilo v luknji pretemno. Potem je pogledala še okrog sebe in opazila, da so stene polne omaric in knjižnih polic, tu in tam pa so na kljukah viseli zemljevidi in slike. Medtem ko je padala, je z ene izmed polic vzela lonček, na katerem je pisalo »POMARANČNA MARMELADA«, vendar je bil na njeno veliko razočaranje prazen. Vseeno ga ni hotela kar tako odvreči, da ne bi koga poškodovala, zato ga je odložila na polico, ki je ravno šla mimo. »No!« je pomislila Alica sama pri sebi. »V primerjavi s temle padcem se zdi prekopicevanje po stopnicah pravi mačji kašelj! Zdaj ne bi niti pisnila, pa tudi če bi se skotalila z vrha naše strehe. Kako pogumna se bom zdela vsem doma!« (In verjetno je imela tudi prav.)
        Dol in dol in dol. Mar ne bo padanja nikoli konec? »Prav zanima me, kako globoko sem že padla?« ja glasno rekla Alica. »Verjetno sem že prav blizu središča Zemlje. Poglejmo: to bi bilo štiri tisoč kilometrov globoko, se mi zdi,« (kajti Alica se je pri pouku v šoli naučila veliko reči, in čeprav to ni bila ravno najboljša priložnost za razkazovanje znanja, saj ni bilo nikogar, ki bi jo poslušal, se ji je ponavljanje vseeno zdelo koristno) »da, to bi morala biti približno prava razdalja, vendar pa - kakšna je potem zemljepisna širina in dolžina?« (Alica ni imela pojma, kaj je to zemljepisna širina, in še manj kaj zemljepisna dolžina, vendar pa sta se ji obe besedi zdeli na moč imenitni.) Potem pa je znova začela. »Zanima me, če bom padla skozi Zemljo! Kako zabavno bi bilo priti med ljudi, ki hodijo po glavah! Mislim, da so to antipidi,« (tokrat je bila prav vesela, da ni bilo nikogar blizu, saj se ji beseda ni zdela ravno pravilna), »vendar jih bom morala vprašati po imenu njihove države. Oprostite, gospa, je to Nova Zelandija ali Avstralija?« (pri tem se je skušala pokloniti, si predstavljate, kar med padanjem!) »In za kakšno nevednico bi me imela! Ne, ne bom spraševala, mogoče bo kje napisano.«
        Dol in dol in dol. Ker ni imela kaj početi, je Alica spet začela govoriti. »Dina me bo nocoj zelo pogrešala,« (Dina je bilo ime muci.) »Upam, da se bodo o čaju spomnili na njeno skodelico mleka. Ljuba Dina, ko bi bila zdaj tu z mano! Na žalost v zraku ni mišk, vendar bi mogoče lahko ujela netopirja, in ta je skoraj kot miš, veš. Vendar pa - a mačke sploh jedo netopirje?« In Alica je nekako zaspano nadaljevala: »A jedo mačke netopirje?,« včasih pa: »A jedo netopirji mačke?«. Ker ni mogla odgovoriti, ji je bilo pač vseeno, kako je zastavila vprašanje. Čutila je, da bo vsak hip zadremala, in je ravno pričela sanjati, kako sprašuje Dino: »No, Dina, po pravici mi povej: si že kdaj videla netopirja?«, ko je nenadoma - top, top - pristala na kupu suhega listja in padca je bilo konec.
        Alica se ni niti malo udarila in je nemudoma skočila na noge. Pogledala je navzgor, vendar je bilo vse temno. Pred njo je bil še en dolg prehod in lahko je še videla Belega Zajčka, kako hiti po njem. Izgubiti ni smela niti trenutka - Alica je poletela kot veter in ko je Zajček zavil okoli vogala, je še slišala, da si je zamrmral: »O, pri mojih uhljih in brkih, kako pozno je že!« Ko pa je prišla okrog vogala tudi sama, zajca že ni bilo nikjer več, Alica pa se je znašla v dolgi, nizki dvorani, ki je bila osvetljena z vrsto luči, ki so visele s stropa. V dvorani je bilo veliko vrat, a so bila vsa zaprta, in ko je Alica obšla vse stene in preizkusila vsa vrata, je žalostno sedla na tla in se spraševala, če bo sploh kdaj prišla od tod. Potem pa je naletela na trinožno stekleno mizico, na kateri je ležal majcen zlat ključek. Alica je takoj pomislila, da gotovo odpira eno izmed ključavnic v dvorani. Toda ojoj, bodisi da so bile ključavnice prevelike ali pa ključek premajhen, vendar ni odpiral nobene izmed njih. Ko pa je šla še drugič naokoli, je naletela na nizko zaveso, ki je prej ni bila opazila. Za njo so bila skrita vratca. Poizkusila je zlati ključek in bil je pravi! Alica je odprla vrata in odkrila, da vodijo v majhen prehod, ne večji od mišje luknje: pokleknila je, pokukala skozenj in zagledala najlepši vrt, kar si jih lahko predstavljate. Kako si je želela, da bi lahko prišla iz temne dvorane in se sprehodila med blazinami živopisanih rož in hladnimi vodometi, vendar so bila vratca premajhna še za njeno glavo. »In tudi če bi glavo nekako spravila skozi,« je pomislila uboga Alica, »kaj naj počnem brez ram? Ko bi se le lahko zaprla kot teleskop! In zdi se mi, da bi se lahko, ko bi le vedela, kje naj začnem.« V zadnjem času se je bilo Alici namreč primerilo toliko neverjetnih reči, da se ji je skoraj vse zdelo mogoče.
        Stati ob vratih očitno ni vodilo nikamor, zato se je Alica vrnila k mizici. Potihem je upala, da bo na njej mogoče našla še en ključek, ali pa vsaj priročnik o tem, kako se lahko zapreš kot teleskop. Tokrat je naletela na majhno stekleničko (»In te prej gotovo ni bilo,« je rekla Alica), na njej pa je s prelepimi črkami pisalo »POPIJ ME«.
        Vse lepo in prav, toda Alica je pametna deklica in tega že ne bo storila na vrat na nos. »Ne, najprej bom pogledala, če kje ne piše /strup/.« Kajti večkrat je že brala zgodbe o otrocih, ki so se opekli ali so jih požrle divje zveri, ali pa se jim je zgodilo kaj neprijetnega, samo zato, ker si niso zapomnili najbolj preprostih reči, ki so jim jih povedali njihovi prijatelji, kot: če primeš za vročo grebljico in jo predolgo držiš, se opečeš, ali: če se globoko urežeš, ti bo tekla kri. Alica ni nikoli pozabila, da ne sme piti iz steklenice, na kateri piše /strup/, ker ji bo slej ko prej slabo.
        Vendar na tej steklenički ni pisalo nič takšnega, zato se je Alica ojunačila in poizkusila. Ker je imela tekočina zelo prijeten okus (pravzaprav je imela okus po češnjevi torti, pudingu, jabolčni piti, pečenem puranu, karameli in kruhku z maslom skupaj), je izpila do konca.

                          * * * * * * * *
                           * * * * * * *
                          * * * * * * * *

        »Kako čuden občutek!« je rekla Alica. »Saj se zapiram kot teleskop!« In res, zdaj je bila visoka le še nekaj palcev in ob misli, da bo zdaj lahko smuknila skozi vratca v prečudoviti vrt, se ji je obraz kar razjasnil. Kljub vsemu pa je nekaj časa še počakala, skrbelo jo je namreč, da ne bi popolnoma izginila. »Prav lahko se zgodi, da ugasnem kot sveča,« si je rekla. »Le kakšna bi bila potem?« In skušala si je zamisliti, kakšen je plamen sveče potem, ko ga upihneš, saj kaj takšnega ni še nikoli videla. Ker pa se ni zgodilo nič podobnega, se je odločila, da bo takoj stopila na vrt. Toda ojoj! Ko je uboga Alica prišla do vrat, je ugotovila, da je pozabila zlati ključek. Vrnila se je k mizici, vendar pa ga zdaj ni mogla več doseči. Lahko ga je prav razločno videla skozi steklo in na vso moč si je prizadevala, da bi splezala do njega po eni izmed mizičinih nog, vendar ji je preveč drselo. To jo je tako izmučilo, da je na koncu utrujena sedla na tla in se od žalosti razjokala.
        »Oh, daj no, to ti pa res ne bo pomagalo,« si je ostro dejala Alica čez nekaj časa. »Da mi pri priči nehaš!« Alica si je največkrat dajala prav koristne nasvete (čeprav jih je zelo redko upoštevala) in včasih se je tako resno pokarala, da so se ji v očeh nabrale solze. Nekoč se je celo skušala potegniti za uho, ker je goljufala pri igri Človek ne jezi se - ta nenavadna deklica je namreč rada igrala dve osebi hkrati. »A kaj mi pomaga, če si zdaj predstavljam dve osebi, saj me je komaj dovolj za /eno/!« Kmalu pa ji je pogled obstal na mali stekleni šatulji, ki je ležala pod mizo. Odprla jo je in v njej našla majhen kolaček, na njem pa lepo izpisan napis: »POJEJ ME«. »No, te bom pa pojedla,« je rekla Alica. »Če bom zrasla, bom dosegla ključek, če pa se bom še pomanjšala, se bom lahko splazila skozi režo pod vrati, v obeh primerih pa bom prišla na vrt, in čisto vseeno mi je, kako se bo to zgodilo!«
        Pojedla je majhen košček, in se zaskrbljeno vprašala: »Bom večja? Ali manjša?«, ob tem pa držala roko na glavi, da bi takoj vedela, v katero smer se spreminja. Kako je bila presenečena, ko se ni zgodilo ne eno ne drugo! Pravzaprav je vedno tako, če jemo kolač, vendar se je bila Alica tako privadila na nenavadne dogodke, da se ji je zdelo prav trapasto, če so šle stvari kot običajno.
        Zato se je spravila na kolaček in ga kmalu pospravila.

Robert X. Cringely

Naključni imperiji

ali

Kratka zgodovina Silicijeve doline

ali

Kako fantje iz Silicijeve doline
mlatijo milijone in tujo konkurenco,
pa se dekleta še vedno ne zmenijo zanje.





                            To knjigo posvečam Pammy,
                            ki ve, da potrebujemo denar




Prvo poglavje


PREDSTAVITVENI BOG



- - -


        Pred leti, ko ste bili vi še otrok in sem bil otrok tudi jaz, se je v naši deželi, Ameriki, nekaj spremenilo. V tem hipu smo bili še igralci bejzbola, volilci, bralci knjig, kuharji večerij, prepirljivci. Sekundo kasneje, in vse naslednje sekunde od takrat naprej, smo bili pa samo še nakupovalci.
        Šoping je tisto, kar radi počnemo; to je zabava. Če kaj smo, smo potrošniki; nakupujemo, ker nam je to všeč. Skoraj vso energijo porabimo za nakupovanje - ko premišljujemo o tem, kar bi radi kupili ali ko delamo, da bi lahko odplačali, kar smo že kupili.
        Izumili smo kreditne kartice, velike nakupovalne centre na robu mesta in celo otroške vrtce samo zato, da bi bilo naše potrošništvo še bolj učinkovito. Žene, može, otroke, babice in dedke smo poslali delat, da bi lahko plačali vse tiste stvari, ki smo jih želeli - enostavno morali - kupiti. Izumili smo tisoč odtenkov ličila za oči in več kot 400 različnih tipov avtomobilov in prisilili vsako muzikantarsko skupino, da je posnela svojo inačico ‘Tiste črne kitare’, samo da imamo dovolj izbire, ko moramo zapolniti še tisto malo časa, kar ostane. In če nam, kot je navada pri Američanih, uspe, da presenetimo sami sebe in ostane na koncu koncev še nekaj dolarčkov in kakšna prosta urica, smo izumili še čisto posebno vrsto izdelkov, da z njimi potešimo še to strast. Kako bi sicer drugače sploh kdo dal 19.95 $ za Trebušnomišičnokrepilni stroj?
        Po mojem so vsega tega krivi osebni računalniki.
        Poglejmo dejstva. Osebni računalniki so se pojavili ob koncu sedemdesetih in do konca osemdesetih so se razšopirili že po vseh pisarnah in po marsikaterem stanovanju. Ne samo da so postali naj– potrošniški izdelek za tiste izmed nas, ki se ne ukvarjamo z zbiranjem umetnin, ampak so na hitro obračunali s pisalnimi stroji, ukinili večino tajnic in omogočili 27–letnemu diplomantu ekonomije, da s pecejem, programom za preglednice in tremi datotekami vprašljivih podatkov prepriča svoje šefe naj z denarjem, sunjenim iz pokojninskega sklada zaposlenih, odkupijo firmo.
        Brez osebnih računalnikov ne bi bilo, ne bi moglo biti, takih znamenitežev kot sta Michael Milkens ali Ivan Boeskys. Brez osebnih računalnikov ne bi bilo sive ekonomije. Toda, z razvojem osebnih računalnikov se je prvič v zgodovini zgodilo, da je ena sama oseba lahko zbrala in spravila v razumljivo obliko toliko podatkov, da je lahko ozdravila bolezen ali uničila kariero. Osebni računalniki so omogočili podjetjem, da so prišla dlje in hitreje kot kdajkoli, pri tem pa spravila skupaj nezaslišano bogastvo ki ga moramo za nekaj porabiti, in tako smo vsi postali nakupovalci.
        Osebni računalniki so botrovali najdaljšemu mirnodobnemu ekonomskemu vzponu v zgodovini Združenih držav in ga tudi končali.
        Med tem časom pa so se osebni računalniki spremenili v zelo velik posel. Leta 1990 so po celem svetu prodali za 70 milijard dolarjev osebnih računalnikov in programov zanje. Uvrstili so se takoj za avtomobilsko industrijo, proizvodnjo energije ter promet s prepovedanimi drogami in pomenijo enega velikih uspehov v zgodovini ameriškega gospodarstva.
        Jaz vam nameravam pripovedovati o treh stvareh:

     1. Vse skupaj se je zgodilo bolj ali manj po naključju.
     2. Ljudje, ki se jim je to posrečilo, so bili amaterji.
     3. In večji del so to tudi ostali.

- - -


        Nekega večera leta 1988 se je nekaj sto uporabnikov Applovih mekintošev zbralo v Ann Arborskem avditoriju v državi Michigan, da bi si ogledali skrivno pred– predstavitev novega urejevalnika besedil. Šlo je za potrošništvo v najbolj čisti obliki: potencialni kupci so prišli skupaj, da bi videli predstavitev izdelka, ki bi ga vsi lahko uporabljali, ki pa se ga ne da kupiti. Nobene prodajne stojnice ni bilo zadaj v dvorani, nobenega ‘ne pošiljajte denarja, račun Vam pošljemo kasneje’. Izdelek preprosto ni bil naprodaj, ne takrat in tudi še naslednjih pet mesecev ne.
        Zakaj bi ga sploh predstavili? Osnovni namen je bil preprečiti, da bi vsi ti ljudje in še tisoči drugih, s katerimi se bodo ti družili v prihodnjih tednih, kupili kak drug tovrstni program preden bi bil ta izdelek, Microsoftov Word 3.0, zrel za na trg. In uporabniki mekintošev so aristokracija na področju osebnih računalnikov. »Ne kupujte programov Mac Write II, Word Perfect za mekintoš ali Write–Now«, so potem prepričevali svoje prijatelje in sodelavce. »Počakati je treba na Microsoftov Word 3.0. To je nekaj čisto drugega!«
        To je bilo res, res je bilo pa tudi, da ni deloval.
        Da bi bila predstavitev še bolj prepričljiva, naj bi jo izvedel sam Bill Gates, Microsoftov predsednik, milijonar fantovskega izgleda, ki je priletel iz Seattla nalašč samo za ta večer. (To bi bilo nekako v skladu s teorijo da če bi želel Chrysler privabiti na ogled svojega novega minikombija, ki bi ga lahko gledali skozi teleskop, kako kroži po poligonu, čimveč občinstva, bi moral biti za volanom sam Lee Iacocca.)
        Predstaviti tak računalniški program, ki sploh še ni dokončan, je prava umetnost. Glavni deli programa so res že bili, vendar če ne bi nič manjkalo bi si Microsoft upal vzeti denar zanj. Stvar bi bila naprodaj zadaj v dvorani. Dejstvo, da je šlo samo za demonstracijo in so se tega večera dotikali tipkovnice samo prsti skrajno spretnega Billa Gatesa, pa je dokazovalo, da program tudi približno še ni bil goden za na prosto, za med stranke, ki plačajo.
        Kar so videli uporabniki v resnici ni bila predstavitev programa ampak virtuozna točka človeka in stroja. Predstavljajte si Microsoftov Word 3.0 kot minsko polje v Kuvajtu in Billa Gatesa ko posrednika, ki bi rad prodal nekaj parcel še preden so z njih očistili vse mine. Da bi pokazal kako varno je zemljišče, bi kupce popeljal malo naokoli in pri tem seveda obzirno napravil ovinek okoli še preostalih min, ne da bi jim jasno karkoli zinil o tem, kaj bi jih lahko doletelo.
        »Videti je vse v redu, dragi moj,« bi rekel že odločeni kupec. »Zdaj pa k poslu, medtem ko se otroci še malo poigrajo na vrtu.«
        »NEEEEEEE!!!«
        Po navedbah iz Microsoftovega oddelka za nadzor kakovosti je verzija Worda, ki jo je tistega večera predstavljal Gates, imela šest nagaznih min. Bile so tako imenovani hrošči tipa A in vsak izmed njih bi lahko v trenutku zamrznil računalnik in poslal cel projekt preko medijev rakom žvižgat. Gatesu ni bilo treba drugega kot le speljati predstavitev mimo vseh šestih pasti pa bi občinstvo v Ann Arborju in z njim ves mekintoševski svet prepričal, da je z Microsoftovim Wordom 3.0 vse v redu.
        Skoraj mu je uspelo - enkrat samkrat se je zgodilo, da sta program in računalnik obvisela in je bilo treba resetirati. Pri avtomobilih bi bilo to seveda preveč; kdo bi še kupil avto, ki so ga morali s poskusne vožnje pririniti nazaj. Računalniški uporabniki so pa usmiljene duše in se preveč ne sekirajo, če bencinski tank njihovega digitalnega Forda sem in tja malo raznese. K vragu, kaj pa je en kreš med prijatelji?
        Resnici na ljubo je treba priznati, da je bila predstavitev bleščeča, še posebej če upoštevamo, da Microsoftov oddelek za pripombe in pritožbe niti pojma ni imel, kako slab program dejansko je. Ko so ga pet mesecev zatem začeli dobavljati se je izkazalo da nima samo šest večjih hroščev ampak več kot 600. Še enkrat se je izkazalo, da je Bill Gates predstavitveni bog.

        Pozno zvečer se v Ann Arborju ne dogaja ravno kaj posebnega; kot v drugih univerzitetnih mestih je tu pa tam kakšen kino, picerija ali barček, vsak poln mešanice študentov in ostalega folka, ki se spreminja sorazmerno z razdaljo lokala od michiganske univerze. Lekarniško čisto okolje hotela Holiday Inn prijateljema ni ustrezalo, pa sta se v najetem avtu odpravila bolj proti središču mesta, da bi našla kaj, recimo, drugačnega. Bill Gates je bil na sopotniški strani in je vohljal po večernem zraku skozi odprto okno kot pes ptičar, 33–letni milijonar na lovu.
        Predstavitev Worda 3.0 je bila sicer mimo, vendar je Gates, zdaj že malo pijan, očitno moral še nekaj dokazati.
        »Tukaj, tukaj ustavi!« je ukazoval Gates in malo negotovo skočil iz avta, ko se je ta ustavil pri pločniku poleg skupine mladih črncev.
        »Kaj se dogaja!« je dolgovrati milijonar veselo pozdravil zbrane mišičnjake, ki se jim očitno še sanjalo ni, kdo ali kaj je on - ta očalasti beli fant z namazanimi svetlimi lasmi in kožo kot pri pečenici, oblečen v modrobelo karirasto sintetično srajco in zelen pulover.
        »Bill, kaj če bi šla kam drugam.« se je oglasil Gatesov družabnik izza volana.
        »Je, Bill, kaj če bi šla kam drugam,« je rekel eden izmed mladih črncev.
        »Ne, ne, rad bi repal. Lahko se menim s temi tipi, boš videl!«

        Tole ni bila samo še ena zgodba v stilu »Bill Gates se ga napije.« »Jaz lahko [sami napišite glagol], boste videl!« je bojni krik revolucije osebnih računalnikov in celoten filozofski temelj Microsoftovega uspeha in Gatesovih štirih milijard dolarjev.
        Ta tip misli, da mora nekaj dokazati. Morje dolarjev ni dovolj, 7.000 zaposlenih, ki ga malikujejo ni dovolj - v resnici nič ni dovolj da bi Bill Gates in njemu podobni v industriji osebnih računalnikov dokazali sebi, da so končno varni pred večjimi, močnejšimi, pa bolj neumnimi otroci, ki so jih suvali sem in tja po igrišču.
        »Jaz lahko [sami napišite glagol], boste videli!« je krik mladostniške trme in navdušenja, krik ravno tako proti obstoječemu redu kot v prid nečemu novemu. Je krik, ki obenem izraža zaupanje vase in negotovost, ki se skriva za vsako odkrito namero, da bi dokazali svojo odraslost. In to je krik, ki odmeva, vsaj v prenesenem pomenu, vsako jutro po pisalnih mizah 50 milijonov Američanov, ko prižgejo svoje osebne računalnike.
        Tega, kako se je posel z osebnimi računalniki razvil in kako teče danes se ne da razložiti niti z željo po letenju, po odkrivanju sveta, po zmagi v vojni, po tem, da bi pozdravili bolezen niti z željo po bogastvu. Vse skupaj se je začelo, da bi bilo zadovoljeno potrebi po glasu v svetu odraslih za take nerde kakršen je Bill Gates - ki niso ustrezali mačističnim kriterijem ameriške moškosti. Iskali so način, kako bi ustvarili svojo, mladostniško alternativo svetu odraslih in z njo dosegli, da bi jih občudovali starejši.
        Ključ je v tem: vse to so napravili in vse to še danes počnejo zato, da bi blesteli med seboj.
        Sredi sedemdesetih let, ko o industriji osebnih računalnikov še ni bilo niti govora, se je 19–letni Bill Gates spomnil da bi lahko napisal pravi programski jezik, verzijo jezika BASIC, ki bi tekla na takrat edinih računalnikih za domačo rabo, na Altairjih. Celo konstruktorji Altairja so bili prepričani, da je Altair, z največ nekaj kilobajti pomnilnika, preveč enostaven, da bi se dalo na njem napisati kaj takega; Gates in njegov sposobnejši prijatelj Paul Allen sta mislila drugače. »Lahko napiševa interpreter za BASIC, boste videli!« sta rekla. Imela sta prav in rodil se je Microsoft.
        Ko je Steve Wozniak sestavil prvi Applov računalnik, tega ni napravil zato, da bi začel z novo industrijsko panogo, niti da bi obogatel; še celo tega namena ni imel, da bi naredil kaj več kot en računalnik. Želel se je le izkazati pred prijatelji iz Računalniškega kluba Silicijeve doline. Na idejo, da bi izdelovali Apple I za prodajo, je prišel Wozniakov prijatelj, Steve Jobs, ki je tudi hotel pristaviti svoj lonček, ni pa imel Wozniakovih tehničnih sposobnosti. Ko je ponudil svoj Volkswagnov kombi in uporabo garaže od staršev v zameno za svoj delež pri prijateljevi slavi, je Jobs dobesedno ustvaril industrijo osebnih računalnikov, kot jo poznamo danes.
        Začetniki osebnega računalništva so bili ljudje, ki so imeli le malo prejšnjih delovnih izkušenj in ki jih prej kje drugje še ni uspelo. Wozniak je bil čisto navaden tehnik pri Hewlett–Packardu. Jobs je bil zunanji sodelavec pri podjetju, ki je delalo video igrice. Niti eden niti drugi nista imela diplome. Bill Gates je začel z Microsoftom potem ko je v drugem letniku pustil študij na Harvardski univerzi. Vsi so bili le pametni fantje, ki so se nečesa koristnega spomnili in so to potem do skrajnosti izkoristili.

- - -


        Letališki fant so včasih pravili šolarju, ki je hodil po pijačo in bil tudi sicer vedno pri roki, če je bilo kaj treba okoli letališke steze; za nagrado se je lahko včasih malo peljal z letalom in smel upati, da se bo mogoče nekoč tudi on naučil pilotirati. On Lindbergovih časov naprej je vsak ameriški travnik s pristajalno stezo imel takega fanta - včasih tudi več - ki jih je začaral čudež letenja in jih ni več izpustil.
        Priljubljenost neke tehnologije navadno močno upade ko se tiste stvari lotimo na nov način in tako je čar letenja moral biti res nekaj izrednega, saj so se letališki fantje držali ameriških letališč cele generacije. Dokončno so izginili v sedemdesetih letih; ne zaradi presežene tehnologije ampak ker so bili napoti - v sodobni ekonomiji letalskega prometa zanje ni bilo več prostora. Številke nas učijo, da če ne bi bili mi vsi po srcu letališki fantje, ne bi bilo toliko letalskega prometa da bi letenje postalo za vse dovolj poceni. Ti fantje nikoli ne bodo imeli možnosti, da bi sami leteli. Namesto da bi živeli in delali na nebu, so lahko upali samo na kakšen krajši obisk. Ko so to resnico končno razumeli so umrle njihove sanje.
        Ko sem leta 1977 prišel v Kalifornijo sem tam našel veliko fantov, ki bi jim lahko rekel letališki fantje Silicijeve doline. Bili so še najstniki, nori na digitalno elektroniko in vsi prežeti z idejo, da bi zgradili lasten računalnik. Srečali smo se, ko smo kopali po odpadkih za tovarnami elektronike v Palo Altu in Mountain Viewu, da bi v smeteh našli še kakšen uporaben del.
        Razlika je bila le v tem, da so letališki fantje risali skice letal v šolske zvezke in sanjarili o tem, kako bi se učili letenja, ti kalifornijski fantje so pa dejansko sestavili svoje preproste računalnike in se sami naučili programirati. V marsikaterem oziru je bila njihova naloga dosti lažja saj so živeli v senci Hewlett–Packarda in drugih tovarn polprevodnikov, ki so se v tem času hitro širile po dolini, ki je potem dobila ime Silicijeva. Dostikrat se je zgodilo, da so njihovi starši delali v elektronski industriji in priznavali njeno vrednost. In če smo čisto odkriti - v svetu mikroračunalnikov ne potrebuješ pilotskega dovoljenja.
        Danes je v Ameriki že več kot 50 milijonov osebnih računalnikov. Fantje, ki so brskali po smeteh, so zrasli in danes zasedajo pomembne položaje v podjetjih za izdelavo strojne in programske opreme, ki so vredna na milijarde dolarjev. V nasprotju z letališkimi fanti je tem računalniškim fantom uspelo, da so gospodarji sredstva, s katerim uresničujejo svoje sanje. Našli so način, s katerim so vse nas spremenili v računalniške fante s tem da so uspeli znižati ceno in zvečati uporabnost osebnih računalnikov do te mere da so ti stroji postali del življenja vsakega izmed nas. In ko so delali so ob tem naredili še gospodarsko vejo, čisto drugačno od vseh ostalih.
        Ta knjiga je o tej industriji. Ni zgodovina osebnih računalnikov ampak bolj vseh tistih dogodkov, ki jih moramo poznati, da bi razumeli kako ta panoga deluje, da jo lahko postavimo v tak kontekst, iz katerega bomo lahko črpali novo znanje. Moja naloga je, da razložim, kako se ta delček sveta v resnici vrti. Zgodovinarji imajo veliko manj hvaležno nalogo, ker jih lahko okrivimo za vse, kar so izpustili; razlagalci kot sem jaz jo pa mirno zvozimo tudi če objavimo le bolj pikantne dele.
        Pikanterija je tudi sicer moj posel. Za časopis InfoWorld, ki se nanaša na osebne računalnike, vsak teden napišem prispevek o govoricah. Si predstavljate kako čudna stvar je to - stolpec o industrijskem opravljanju? Govorice in opravljanje dobijo domovinsko pravico v kulturah, ki so v nenehnem spreminjanju. Politika, finančni trgi, zabavna industrija in posel z osebnimi računalniki živijo od govoric. Da pa bi govorice v neki kulturi res imele svoje mesto, morajo izpolnjevati dva pogoja - da so koristne in da imajo občinstvo, ki rado sodeluje: kot vir in kot prenašalec govoric. Bralci morajo imeti do njih oseben odnos - pa naj gre za borzne tečaje, Madonnine zakonske težave ali predstavitev novega osebnega računalnika, ki visi v zraku.
        In kdo sem jaz, da sem lahko takole za sodnika celi gospodarski veji?
        Jasno kot beli dan, da nisem nič drugega kot neuspeh.
        Neuspešen pa moraš biti - malo premalo pameten da bi uspel ali da bi te smatrali za nevarnega - da te spustijo k srcu katerekoli industrije, ki jo ženeta tekmovanje in špičasti posamezniki. To je posel, ki ne prenese tekmecev, nadvse pa potrebuje občinstvo. Za silo znam programirati v štirih programskih jezikih, ko računalniški svet ne zanima nič drugega kot jezik, ki mu pravijo C in, roko na srce, napravil sem že nekaj primerkov strojne opreme, ki so skoraj delovali. Najbolj se pa obnesem kot idealno strokovno občinstvo za vse tiste krhke genije, ki si želijo, da bi njihovo veličino razumeli in priznali.
        Kakih tridesetkrat na teden zazvoni drugi telefon na moji pisalni mizi. Na drugi strani žice, ali za tipkovnico z elektronsko pošto povezanega računalnika ali pa kar na tisti strani, kjer se nalepi znamka na navadno pismo, je tip človeka, kakršnega zunaj Amerike tako rekoč ne poznajo. Skoraj vedno je moški in je tehnik ali programer pri proizvajalcu osebnih računalnikov ali podjetju, kjer pišejo programe. Poklical me je, da bi meni in mojim 500.000 tedenskim bralcem razodel zaupne proizvodne načrte, uspehe ali neuspehe svojega podjetja. Specifikacije, diagrami, seznami delov, primerjalni testi ter celo računalniški programi redno pritekajo in vedno z njimi nekdo tvega, da bo izgubil službo. Enkrat je to razočaran stari maček od Appla, ki je poklical, da bi opsoval novo vodstvo in ob–tem–kar–tako razkrije še proizvodne načrte podjetja za prihodnje leto. Drugič se oglasi programer iz IBM–ovega laboratorija v Austinu iz Texasa, da bi se pritožil, kako jih spodnašajo v drugem IBM–ovem laboratoriju iz Anglije in sproti pove še cel kup zaupnih podatkov.
        Kar se meni tako obnese je dejstvo, da družbe lažejo, da šefi lažejo, da pa tehniki na splošno ne morejo lagati. Če bi lagali, kako naj potem pričakujemo, da bo toliko zapletenih delov računalnika ali obsežnega programa sploh delovalo skupaj?
        »Ja, vem da sem rekel, da bi moralo biti na žici Y–21 12 voltov enosmerne napetosti, pa kaj, zlagal sem se.«
        Ne, ne bi šlo.
        Večina tehnikov celo ne prenese, da bi drugi v njihovem podjetju lagali in prav zato dobim toliko klicev od mojstrov, ki so jih spravili v zadrego ali razkurili in ki so prepričani, da s tem, ko so se oglasili, preprečujejo škodo, medtem ko bi v njihovih podjetjih to najbrž smatrali za sabotažo.
        Najpametnejše firme seveda držijo svoje tehnike bolj zadaj in jih nikoli ne vzamejo s seboj pred širšo javnost, saj jim ne gre zaupati:
        »Moje vprašanje: Sijajen računalnik! Ali je tu sploh kakšen del ki bi ga spremenili, če bi vse skupaj delali še enkrat?
        Odgovor tehnika: Kaj pa, napajalnik. Potipajte ga tukajle. Čutite kako prekleto vroče je? Presneta zadeva je tako preobremenjena; prav čudno da se ni že vžgalo po celi Ameriki. Jaz imam, za vsak primer, pod mizo vedno gasilni aparat. Jasno da sem povedal šefu, pa kaj, ko me nikoli ne posluša!«
        Rad imam tehnike.
        Kaj takega se seveda ne dogaja v večini drugih vej ameriške industrije in prav nikoli se ne zgodi v Aziji. Kemiki ne bodo poklicali uredništva revije Plastics Design Forum, da bi se pohvalili z novo, strogo zaupno termoplastično zlitino. Pri časopisu Detroit Free Press se ne bodo oglasili inženirji iz Chryslerja, da bi kaj povedali o izvrtini in vrtljajih pri novem motorju ali v katerih modelih se bo pojavil ta motor in kdaj. Ravno to se pa dogaja v industriji osebnih računalnikov.
        Večino tistih, ki se oglasijo, se da razvrstiti v eno od treh skupin. Eni so ponosni na svoje delo pa se bojijo da njihov program ali računalniški sistem ne bo deležen prave predstavitve na trgu, ali celo sploh nikakršne. Drugi se sramujejo slabega izdelka, ki so hočeš nočeš povezani z njim in bi radi posvarili potencialne kupce. Zadnja skupina pa se oglasi preprosto zato ker ne prenesejo oblasti drugih.
        Vse tri skupine so prepričane, da bo učinkovalo; verjamejo, da bodo nekaj dosegli če zaupne podatke preko mene sporočijo celi mikroračunalniški javnosti. Prav vsi bi radi, da bi v njihovem podjetju spremenili tok, ali da bi se spredaj znašel izdelek, ki bi ga drugače prezrli, da bi potegnili nazaj tistega, ki je šel na trg prezgodaj ali pa da bi samo pokazali vodstvo, da se mu da kljubovati. V bolj klasičnih in umazanih gospodarskih panogah bi bilo to nekaj takega kot če bi skupina mlajših inženirjev pri Fordu sklenila obelodaniti svoje mnenje o tem, da mora prihodnji letnik modela Mustang na vsak način imeti motor z neposrednim vbrizgavanjem.
        Na ta način pri Fordu, jasno, ne bi nič dosegli. Tam ves posel v zvezi poslom jemljejo skrajno resno, spremembe se dogajajo zelo počasi in besede kot morali bi zunaj direktorskega kroga ne poznajo, morda pa še celo tam ne. Tudi pri izdelovanju velikih računalnikov, kjer je tempo novosti prav ledenodoben, še celo v primerjavi s Fordom, se na ta način ne bi nič spremenilo. Pri osebnih računalnikih, kjer ima le malo direktorjev klasično poslovno preteklost ali in kjer se znajde na trgu popolnoma nova generacija izdelkov vsakih osemnajst mesecev, pa delavci dostikrat postanejo bolj privrženi svoji stvaritvi kot pa podjetju, za katerega delajo.
        Na zunaj je to pomanjkanje zvestobe podjetju videti slabo, izkaže pa se, da je v resnici zelo dobro. Slabi izdelki na trgu kmalu umrejo ali se na njem sploh ne prikažejo. Dobri izdelki so priznani prej. Spremembe se pospešijo. In podjetja morajo biti bolj poštena. Še največ pa je vredno, da se vsi udeleženi zavedajo dejstva, zakaj delajo: da bi naredili pravi izdelek.

- - -


        Mikroračunalniško industrijo so ustanovile skupine fantov, ki so se združili, da bi dobili moč. Večinoma so izhajali iz družin srednjega ali zgornjega srednjega razreda, ki so živele v premožnih naseljih na zahodni ameriški obali. Niso bili uporniki: na starše in družbo sploh niso gledali neprijazno. Njihova edina odtujitev je bila običajna težava doraščajočih - občutek, da jih hočejo pahniti v odraslost pod pogoji, ki niso njihovi. Tako so se raje ločili in začeli svojo lastno kulturo, ki je slonela na sicer popolnoma umetnih, zato pa povsem razumljivih pravilih arhitekture računalnikov. Določili so, naredili in obvladovali (ter obvladujejo še zdaj) celo vesolje v škatli - elektronsko vesolje bolj idej kot ljudi - kjer so sami postavili pravila in kjer so se končno udobno počutili. Na starejše ljudi okoli sebe niso bili jezni, na vas in name, na morebitne stranke, ampak so nas pomilovali ker nismo mogli razumeti novega reda v čudežni škatli - mikroračunalniku.
        In spremeniti to kulturo v posel? Samo srečno naključje je bilo potrebno pa so se ti fantje lahko za vedno znebili groznega obdobja - tiste črte do odraslosti, ki bi jo sicer morali prestopiti po koncu študija.

        Osemdeseta leta niso bila ravno prijazna do Amerike. Kaj smo dobili na koncu najdaljšega obdobja ekonomske rasti v zgodovini? Proračunski primanjkljaj je večji. Primanjkljaj v trgovinski menjavi ravno tako. Na tisto imovino, ki je še nismo prodali, smo vzeli hipoteko. Naše temeljne industrijske panoge premeščamo v tujino s strašljivim tempom. Nekaj časa smo se delali, da trgovanje z ničvrednimi vrednostnimi papirji in razdruževanje velikih koncernov povečuje bogastvo, pa ga ne. Ameriška ekonomija se iz proizvodne spreminja v storitveno in sama sebi dopoveduje da je to dobro. Pa ni.
        Amerika je bila zgrajena na pojmu mejnega področja, tako zemljepisnega kot vsakega drugačnega. Narod smo izklesali iz divjine in naša orodja so bila navdušenje, mladostniška energija in nepripravljenost da bi sprejeli omejitve. Zdaj nam pa že zmanjkuje znanih mejnih področij. Staramo se, vse bolj neokretni smo in spotoma izgubljamo naše zgodovinske prednosti. V nasprotju s tem je posel s peceji sam svoja meja, ki so jo znotraj škatle ustvarili navznoter usmerjeni nerdi, ki v svetu odraslih niso mogli najti nobenega sprejemljivega izziva. Kakor pri vse druge prave pionirje tudi njih ne zanima kaj je mogoče in kaj ni; nezadovoljni so s tem, kar je zdaj in navdušeni nad prihodnostjo. So proti obstoječemu redu in to upravičeno smatrajo kot predpogoj za uspeh.
        Japonska podjetja so vedno znova poskušala obvladati industrijo osebnih računalnikov na enak način kot so podobna prizadevanja pripeljala do japonskih uspehov pri avtomobilih, jeklu in v zabavni elektroniki. Konec koncev, kaj pa je osebni računalnik drugega kot le malo dražji televizor, kalkulator ali videorekorder? Vendar, z nedavno izjemo prenosnikov, Japonska pri osebnih računalnikih doslej ni imela pravega uspeha. Podobno velja za Korejo, Tajvan in Singapur ki so še vedno pretežno dobavitelji poceni splošnih komponent, ki jih potem najdemo v pecejih, ki so bili narisani in narejeni v Ameriki.
        Kar se pa Evropejcev tiče, ti so obsedeni s slogom in mislijo, da je zunanji izgled računalnika ravno tako pomemben kot njegova zmogljivost. Motijo se: najbolj se prodaja moč. In tako delajo igrače visoke tehnologije, ki so zelo lepe, stanejo še več in so po zmogljivosti tako šibke da se moramo vprašati, če so v Evropi sploh že pogruntali, zakaj se peceji sploh uporabljajo.
        Pa ne da Japonci in ostali ne bi mogli delati osebnih računalnikov tako dobro kot to znamo mi; prav proizvodnja je tisto kjer so najboljši. Šibka točka tujcev je, da navadno ne vedo kaj bi delali ker se trg spreminja tako hitro; nova generacija računalnikov in softvera se pojavi vsakih osemnajst mesecev.
        Japonci so v vseh drugih industrijah obogateli tako, da so se pojavili na že obstoječih in uveljavljenih tržnih območjih z izdelki, ki so malo boljši in malo cenejši. Pri pecejih je pa malo drugače, saj se kar naprej postavlja vprašanje: »Boljši kot kaj?« Kot lanski model? Kot letošnji ali kot tisti iz prihodnjega leta? Do takrat, ko azijski proizvajalci mislijo, da so ugotovili, kam piha veter, se stanje stvari navadno že spremeni.
        V poslu z osebnimi računalniki je stalno spreminjanje edina stalnica in mladostniška energija je vir tega spreminjanja.
        Japonci nas ne morejo dohiteti ker so preveč odrasli. Preveč so poslovni, preveč premišljeni, prepočasni. Kar naprej poskušajo, pa brez uspeha, najti tisti nivo, na katerem je vse skupaj že razumljivo. Tega nivoja pa v tem poslu, ki je zrasel pretežno brez nadzora odraslih, preprosto ni.
        Dimniki, nebotičniki, petmetrske mahagonijeve pisalne mize, firmni reaktivci, sivi lasje, izdelovanje stvari v velikanskih tovarnah, kjer delajo množice brezličnih delavcev, ki štempljajo kartice ob prihodu in odhodu: to so klasične podobe uspešnega podjetja, celo v starih računalniških hišah kakršen je IBM.
        Odbojka, hitra hrana, stourni delovni teden, le predeljen delovni prostor namesto pisarne, mikice, tovarne, ki nimajo delavcev ali ki tečejo, ne da bi jih kdo videl, v Aziji: to so podobe uspešnega podjetja v današnji industriji osebnih računalnikov.
        Razlike v kulturi podjetij so tako velike da ima IBM ravno toliko skupnega s Teheranom ali z eno novo odkritih Neptunovih lun kot s tipično softversko hišo. 25. avgusta 1989 se je recimo vseh 280 zaposlenih pri podjetju Adobe Systems Inc., znani so po jeziku PostScriptu in programu Pagemaker, oborožilo s koši za smeti namesto ščitov in s cevmi za zalivanje vrta ter se lotilo vodne bitke, s katero so proslavili dobavo novega izdelka. Vodne bitke se pri General Motorsu, Citicorpu ali pri IBMu ne dogajajo, zato pa ta podjetja recimo tudi nimajo 43 odstotkov bruto dobička na leto.
        Iz upravnih prostorov do z vodo napolnjenih balonov nas ni pripeljal Tom Watson, Bill Hewlett in tudi ne Ross Perot ampak pisana skupina konjičkarjev in drugače mislečih, ki je na trgu videla še nezaseden prostor. Ker so bili v glavnem z visokih šol in nerdi, niso imeli pojma o tem, kako peljati podjetje, nobenega občutka za to, kaj je nemogoče, pa so vse skupaj malo ponaredili, izumili svoj način za vodenje poslov - način, ki je danes uradno priznan, ki pa ni v splošnem ni nikjer zapisan in ga tudi nikjer ne učijo. Temu bi rekli zmagoslavje nerdov.
        Zdaj pride pa še najpomembnejši del: to so naši nerdi. In ker so, s tem svojim sumljivim uspehom, pomagali narediti zmedo v kateri smo, nas naj pa še naučijo kako na novo ustvariti poslovni duh, ki se zdi kot izgubljen.


Nazaj na vrh strani                          Nazaj v seznam del

Stran je postavil Primož Jakopin in jo nazadnje spremenil 14. novembra 2012.

Naslov strani: http://www.jakopin.net/fh/viri/seminar/dela/alicine_.html