Fakulteta za humanistiko Univerze v Novi Gorici                                       Nazaj v seznam del
Slovenistika - prva stopnja
Seminar pri predmetu Računalništvo za filologe (P. Jakopin)

Odlomek z začetka dela: Christian Andersen: Andersenove pravljice



Christian Andersen


ANDERSENOVE PRAVLJICE

Prevedel in priredil Janko Moder



Palčica


        TISTE ČASE JE živela ženska, ki si je strašno želela dobiti otroka, pa ni vedela, kje naj ga najde. In tako je nazadnje stopila k čarovnici in ji rekla:
        »Tako strašno rada bi imela otroka. Poslušaj, ti si tako pametna, povej mi, kje naj ga dobim.«
        »Pa ti res lahko ustrežem,« je rekla čarovnica. »Nič lažjega. Na, tule imaš zrno ječmena; ampak to ni navaden ječmen, kakor rase po kmečkih njivah in ga zobajo putke. Vsadi ga v lonček za rože in počakaj; boš videla, kaj bo.«
        »Joj, stokrat ti hvala,« je rekla ženska in stisnila čarovnici v pest dvanajst krajcarjev, toliko, kolikor ji je računala za ječmenovo zrno.
        Potem je odšla naravnost domov in ječmen vsadila.
        Pri priči je pognala velika, lepa roža. Malo je spominjala na tulpiko, vendar je imela liste tesno zaprte kakor rožni popek.
        »Kakšna lepa rožica!« je vzkliknila ženska in poljubila rdeče–zlate liste.
        Ob njenem poljubu je rahlo hrstnilo in popek se je razpočil; videla je, da je roža v resnici tulipan, kakor ga lahko vidiš povsod po vrtnih gredah.
        Ampak počakaj! Ravno sredi cveta, na enem od zelenih žametnih pestičev je sedela drobcena deklica, nežno in ljubko bitijce, komaj za pol palca velika, in brž ko jo je ženska zagledala, ji je dala ime Palčica, ker je bila tako majčkena kakor palčki.
        Iz lepo zglajene orehove lupine ji je naredila zibko, ji postlala z vijolicami in jo pokrila z rožno odejo, da je sladko zaspančkala. Čez dan se je kratkočasila v čolnu iz tulipanovega lista in se vozila po krožniku. Ženska je namreč nalila vanj vode, ga postavila na mizo in okoli njega spletla venec iz rož. Punčka se je tako vozarila sem ter tja in veslala z vesloma iz bele konjske žime. Lepo jo je bilo gledati, še lepše pa poslušati, ko je prepevala s tako čistim in tenkim glaskom kakor srebrn kraguljček. Takega petja gotovo dotlej še ni slišalo človeško uho.
        Ko je neke noči spala na posteljici, je skoz razbito okno prilezla noter velika, grda stara krastača in skočila na mizo.
        »Kakšna lepa stvarca!« je pomislila. »In kako očarljiva ženka za mojega sina!«
        Pobrala je torej orehovo lupino, v kateri je pod rožno odejo spala deklica, skočila z njo skoz okno in se odpravila nazaj v mestni park.
        Skoz park je tekla široka reka in na močvirnem bregu je imela stara hrastača svoj dom. V njem je živela s sinom. Ta je bil še grši kakor mati in ko je zagledal lepo deklico v čedni posteljici, je mogel od veselja samo zakrakati:
        »Kvak, kvak, kvak!«
        »Nikar tako ne hrešči,« je rekla krastača, »drugače se bo zbudila in nama lahko pobegne, saj je lahkih nog kakor regratova lučka. Deniva jo na široke liste lokvanja, ki rase sredi reke. Zanjo bo to cel otok, ker je tako majhna. In sploh ne bo mogla nikamor več. Medtem ji urediva gosposko spalnico pod močvirjem. V nji bosta potem po poroki živela.«
        Sredi reke je raslo nekaj lokvanjev; široki zeleni listi so plavali po vodni gladini. Največji med njimi je bil malo stran od drugih. Tja je odplavala stara krastača in odnesla s seboj orehovo lupino, v kateri je ležala speča Palčica.
        Drugo jutro se je deklica že navsezgodaj prebudila in bridko zajokala, ko je videla, kje je; okoli in okoli lista, na katerem je bila, se je razlivala velika voda, da še misliti ni bilo na beg.
        Medtem je stara krastača na vso moč hitela pripravljati spalnico ter jo opletati z bičjem in rumenim ločjem, da bi bila kar najlepše in kar najudobnejše bivališče za snaho. Ko je bilo vse urejeno, je z grdim sinom odplavala k lokvanjevemu listu, kjer sta pustila Palčico. Mislila je odnesti orehovo lupino in jo spremeniti v lepo zakonsko posteljo v nevestini spalnici. V vodi se je globoko priklonila deklici in rekla:
        »Tole je moj sin. To je tvoj ženin in lepo bosta živela v hišici, ki sem vama jo pripravila v močvirju ob reki.«
        »Kvak, kvak, kvak.«
        Grdi sin je mogel samo to spraviti iz sebe.
        Stara krastača in njen sin sta potem vzela lepo zibko in odplavala z njo, Palčico pa pustila jokajočo na zelenem listu. Še zamisliti si ni mogla, da bo morala živeti s staro krastačo in imeti za moža njenega grdega sina.
        Po vodi so sem ter tja švigale ribice in ker so videle staro krastačo in slišale, kaj je rekla, so se pognale kvišku, da bi ugledale deklico; ko so pa videle, kako je lepa, se jim je zasmilila, da bo morala taka lepa punčka živeti pri tako ostudnih krastačah.
        »Ne in ne!« so si rekle. »Tega pa ne smemo dovoliti.«
        Vse ribice so se torej zbrale okoli zelenega stebla lista, na katerem je stala deklica, in ga začele gristi in so ga grizle in grizle, dokler ga niso pregriznile. Komaj je bilo to opravljeno, je list hitro odneslo po vodi navzdol, na njem pa se je odpeljala Palčica daleč stran v kraje, kjer je stara krastača ne bi mogla nikoli več najti.
        Peljala se je mimo mest in vasi in ko so jo ptički v grmovju zagledali, so zapeli:
        »Kakšna lepa deklica!«
        List pa je neslo naprej in naprej, dokler ga ni nazadnje prineslo v drugo deželo. Palčici je okoli glave prifrfotal bel metuljček in tako dolgo letal okoli nje, dokler ni sedel na list. Palčica mu je bila strašno všeč, pa tudi Palčica ga je bila vesela, saj zdaj ni bilo več niti misliti, da jo bo še kdaj našla stara krastača.
        Pokrajina, skoz katero se je peljala, pa je bila tako lepa in sonce je tako ljubo sijalo na vodo, da se je vse iskrilo kakor v zlatu in srebru. Palčica si je odpela pas in ga z enim koncem pripela na metuljčka, z drugim pa k listu, da je čoln še hitreje odplul po reki navzdol; metuljček je bil namreč na njem namesto jadra.
        Kar na lepem prileti mimo velik majski hrošč. Brž ko zagleda deklico, jo pograbi, ji s krempljastimi rokami seže okoli pasu in jo odnese na drevo. Zeleni lokvanjev list odplava naprej navzdol po vodi in na njem nese naprej tudi metuljčka, ker je privezan k listu in se ne more rešiti.
        Joj, kako se je Palčica ustrašila, ko je hrošč odletel z njo na drevo! Pa se ji je tudi milo storilo, ker je lepega belega metuljčka tako neusmiljeno privezala k lokvanjevemu listu; če se ne bo mogel rešiti, bo gotovo umrl od lakote.
        Ampak majskemu hrošču to še za mar ni bilo. Sedel je zraven nje na bukov list in ji ponudil malo cvetnega medu, potem pa ji začel praviti, kako strašno je lepa, vendar še malo ne tako kakor majski hrošči.
        Kar kmalu so se zgrnili okoli nje vsi majski hrošči, kar jih je živelo na tistem drevesu. Niso se je mogli nagledati in ena od mladih hroščic je rekla:
        »Poglej, poglej, tale ima pa samo dve nogi! Kako sta grdi!«
        »In sploh nima tipalnic,« je rekla druga; »kako mora biti za luno!«
        »Ampak kako je vitka čez pas!« je rekla tretja. »Pha! Saj je čisto taka kakor ljudje.«
        »Kako je grda!« so ponavljale hroščice druga za drugo.
        Palčica pa je bila v resnici zelo lepa in tudi hrošč, ki jo je odnesel z lokvanjevega lista, je bil prepričan o tem; ker pa so hroščice le ponavljale, kako je grda, je pomislil, da je mogoče res. In tako se je nehal pogovarjati z njo in ji je rekel, da lahko odide, kamor se ji zahoče. Potem so hrošči odleteli z njo z drevesa in jo postavili na eno od marjetic.
        Palčica je spet planila v jok, ker je mislila, da je tako grda, da niti hrošči sploh ne marajo imeti opravka z njo. Pri tem pa je bila še zmeraj eno najprijaznejših bitij pod soncem in za povrh tako nežna in ljubka kakor rožni cvetni list.
        Čez vse poletje je uboga Palčica živela sama v gozdu. Iz travnih bilk si je spletla posteljo in jo obesila pod list detelje, da je bila na varnem pred dežjem. Kadar je bila lačna, je srkala med rožam iz cvetnih čaš, kadar pa je bila žejna, je zjutraj pila roso z listja. Tako sta minila poletje in jesen in začela se je dolga mrzla zima. Ptički, ki so ji prej tako ljubo prepevali, so odleteli; drevje se je ogolilo in rože so uvenele. Velik list detelje, pod katerim si je našla zavetje, se je sfrknil in uskočil, da je ostalo samo še rumeno uvelo steblo.
        Ubogo Palčico je zelo zelo zeblo; obleko je imela raztrgano, pa tudi sama je bila tako krhka, nežna deklica, da je bila komaj še kaj živa na surovem mrzlem svetu.
        Neke noči je začel naletavati sneg in vsaka snežinka, ki je padla na Palčico, je bila zanjo kakor cela lopata snega, če bi padla na človeka; ljudje smo namreč veliki, Palčice pa je bilo komaj za otroški nohtek. Potem se je zavila v suh list; vendar se je po sredi razpočil, da ji ni mogel poskrbeti za nič toplote; vsa se je tresla od mraza.
        Nedaleč od gozda, v katerem je živela, je ležala velika pšenična njiva, vendar so pšenico že zdavnaj poželi, tako da je bilo na njivi samo še bodičasto, trdo strnišče, štrleče iz zmrznjenih tal. Ko se je Palčica odpravila čez njivo, je bilo, kakor da mukoma leze skoz čuden pragozd; in joj, kakšen strupen, kakšen pasji mraz!
        Nazadnje je le prišla pred hišna vrata poljske miši, ki je živela v luknji pod strniščem. V njeni hiški je bilo prijetno toplo in udobno in miška je bila zelo srečna, saj je imela kaščo, zvrhano zrnja, prostorno jedilnico in lepo kuhinjo. Uboga drobcena Palčica je obstala pred hišnimi vrati kakor beračica; poprosila je miško za kakšno zrno ječmena, ker je bila lačna ko volk, saj že dva dni ni dobila nič za pod zob.
        »Uboga revica,« je rekla poljska miška.
        Bila je stara in res dobrega srca.
        »Stopi že noter, na toplo, in privošči si kosilo z mano.«
        Palčica se ji je kmalu tako prikupila, da jo je povabila:
        »Če se ti zahoče, lahko ostaneš za čez zimo pri meni. V zahvalo mi boš pospravljala po hiši in mi pripovedovala pravljice. Tako rada jih poslušam.«
        Palčica je napravila vse, kar ji je velela dobra stara miš, in v povračilo se ji je godilo lepo, da bi se ji ne moglo lepše, in živela je udobno kakor grofica.
        Nekega dne ji je poljska miš rekla:
        »Ne bo dolgo, ko dobimo obisk; vsak teden pride sem sosed. Veliko bogatejši je od mene; ima veliko, lepo stanovanje in oblečen je v čudovito črno krzno. Če se ti posreči dobiti ga za moža, bi se ti v resnici lahko nebeško godilo. Revček je namreč slep! Moraš mu povedati katero od svojih najlepših pravljic.«
        Ampak Palčica je že vedela, da ji miška pripoveduje o sosedu krtu, zato ji ni šlo posebno do živega.
        Kmalu je krt res prišel na obisk. Na sebi je imel črn žametast plašč.
        »Zelo je učen in zelo bogat,« je stara poljska miš zašepetala Palčici. »In njegova hiša je dvajsetkrat večja od moje.«
        Bogat je bil res, o tem ni moglo biti dvoma, pa tudi učen; vendar še nikoli ni videl ne sonca ne lepih rož. In zmeraj je govoril o njih nekam zviška.
        Palčici se je vendarle zazdelo, da mu lahko kaj lepega zapoje; in tako mu je zapela: »Polončica, polončica, zleti lepo, zleti v nebo« in »Vsako ju–jutro se spreha–hajam« in še druge lepe pesmi. Krt se je kar na lepem do ušes zaljubil vanjo, ker je imela tako prijeten glasek; ker pa je bil pameten, ni o svojih čustvih niti črhnil.
        Že malo pred tem obiskom je bil potegnil nov dolg rov med svojo in miškino hišo. Zdaj je miški in Palčici dovolil, da se smeta sprehajati po njem, kadar se jima zahoče. Povedal jima je tudi, da sredi prehoda leži mrtva ptica, in ju prosil, naj se tega ne ustrašita.
        »Ptica je še kakor živa,« je rekel; »z lepim kljunom in gladkim perjem. Ne more še biti dolgo mrtva. Leži tam, kjer jo je pač zadelo.«
        Potem je vzel v gobček kos trhlega lesa in v temi se je zasvetilo kakor žerjavica. Svetil jima je po ozkem prehodu in ko so prišli do mrtve ptice, je z močnim nosom napravil luknjo skoz strop, da je nastala odprtina.
        Skoznjo je prišla dnevna svetloba in se ujela na trupelcu mrtve lastovke. Ozke peruti je imela lepo zložene, glavo in krempeljčke pa skrite pod njimi. Uboga ptička je gotovo umrla od mraza. Palčica je bila vsa žalostna, ko je to videla, saj je imela lastovke srčno rada. Vso jesen so ščebetale in ji delale kratek čas.
        Brezčutni krt je s krivimi nogami odrinil lastovko s poti in rekel:
        »Tale že ne bo več pela. Kakšna nesreča, če prideš na svet kot ptič. Hvala Bogu, da nobeden mojih otrok ne bo nikoli ptič. Ptiči ne znajo nič drugega kakor čivkati éŽiv, živ, živ!‘ in pozimi vselej pocepajo od lakote.«
        »Kar je res, je res, razumni stric,« je rekla poljska miš. »Kaj pomaga cvrčanje in petje ptičem, ko pride zima? S cvrčanjem in petjem si ne morejo utolažiti lakote, s cvrčanjem in petjem se ne morejo ubraniti mrazu! Pa vendar mislijo, da so strašno lepo vzgojeni!«
        Palčica je bila kar tiho; ampak ko sta se onadva obrnila stran od mrtve ptice, se je sama sklonila, pobožala lastovko po perju tam, kjer je imela z njim pokrito glavo, in jo narahlo poljubila na oči.
        »Mogoče si mi ravno ti tako lepo prepevala poleti,« je rekla, »in koliko veselja si mi vsak dan napravila, lepa ptička!«
        Krt je potem zadelal odprtino, skoz katero je prihajala svetloba, ter pospremil miško in Palčico do svojega doma.
        Kadar Palčica po tistem ponoči ni mogla zaspati, je zlezla s postelje in začela iz mehkega sena spletati lepo toplo preprogo. Ko je bila ta spletena, je nabrala še nekaj uvelih poljskih rož, ki jih je našla v miškini jedilnici, in potem vse skupaj odnesla k mrtvi lastovki. Preproga je bila mehka in topla kakor puh; vse skupaj je ovila okoli mrtve ptičke in jo skrbno pregrnila, da bi lahko ležala lepo na toplem v naročju zemlje.
        »Zbogom, ptička moja, lepa lastovka,« je rekla, »zbogom. Hvala ti za vse zlate pesmice poleti, ko je bilo drevje zeleno in je toplo sonce sijalo na nas.«
        Pri teh besedah je naslonila glavo mrtvi ptički na prsi, vendar se je še tisti trenutek od presenečenja zdrznila. Zazdelo se ji je, kakor da v ptički nekaj utriplje: »Tink, tink, tink!« Tako je ptički bilo srce. Lastovka še ni bila zares mrtva, samo otrpla od mraza in lakote in ko se je toplota razlila čeznjo, se je vrnila v življenje.
        Jeseni lastovke odletijo v tople kraje in če se katera predolgo obira, jo preseneti mraz, da otrpne, pade ne tla, kakor da je mrtva, obleži, kjer pade, in mrzli sneg jo pokrije.
        Palčica je vsa trepetala od strahu, saj je bila ptička veliko, neznansko večja od nje, ki je je bilo komaj za pol lastovkinega krempeljčka. Vendar je bila njena dobrosrčnost večja od strahu; kot dobro bitje je prezeblo ptičko na debelo pokrila s puhom in s preprogo, potem pa stekla še na krtov dom po nedotikov list, s katerim se je sama pokrivala, kadar je bila pri njem na obisku, in prezeblo lastovko odela z njim čez glavo.
        Tudi drugo noč se je skrivaj odtihotapila po rovu k premrli ptički. Videla je, da je še zmeraj živa, vendar strašno slaba; z največjo težavo je le toliko odprla oči, da je za trenutek videla svojo drobceno negovalko, ki je stala nad njo in držala v roki kos preperelega lesa, ker ni imela druge luči.
        »Hvala ti, deklica ljuba,« je zašepetala onemogla lastovka; »zdaj mi je tako prijetno toplo, da se mi bodo kmalu vrnile moči, in ko bo posijalo sonce, bom spet lahko letala pod milim nebom.«
        »Joj, ne še, ptička uboga!« je rekla Palčica. »Še lep čas boš morala počakati. Zdaj je zunaj še preveč strupeno mraz, saj še vse zmrzuje. Moraš ostati v topli postelji; bom že jaz skrbela zate.«
        Potem ji je na cvetnem lističu prinesla vode. Ko si je lastovka malo opomogla, ji je povedala, da si je poškodovala eno od peruti ob trnovem grmu, da ni mogla več tako hitro letati kakor druge lastovke; te so brez nje odletele na jug; sama pa je omedlela od žalosti in padla na tla. Nič več se ni mogla spomniti, kako je prišla pod zemljo, kjer jo je našla Palčica.
        Lastovka je čez vso zimo ostala v krtovem rovu in Palčica je posebno ljubeče skrbela zanjo. Ampak krtu in poljski miši ni črhnila niti besedice o onemogli lastovki, saj ta dva nista imela rada ptic.
        Brž ko pa je prišla pomlad in je sonce ogrelo zemljo, se je lastovka poslovila od skrbne bolniške strežnice. S kljunom je odprla luknjo v stropu, ki jo je bil krt zasul, da ji je toplo sonce posijalo na ležišče. Tudi Palčico je povabila, naj odide z njo.
        »Lahko mi sedeš na hrbet,« je rekla; »odleteli bova v zeleni gozd.«
        Ampak Palčica je vedela, kako hudo bi prizadela dobro staro poljsko miško, če bi se kar tako po francosko poslovila od nje, zato je rekla:
        »Ne, žal ne morem s tabo.«
        »Potem pa zbogom, ljubica dobrosrčna,« je rekla lastovka in odletela pod sončno nebo.
        Palčica je nekaj časa gledala za njo, nazadnje pa je imela oči tako polne solz, da ni ničesar več videla. Onemogla lastovka, kateri je rešila življenje, ji je čez zimo tako prirasla k srcu, da se je le težko sprijaznila z usodo, da je ne bo nikoli več videla.
        »Na veselo svidenje, na svidenje!« je še enkrat zaščebetala ptička, ko se je preletavala nad njo, potem pa odletela v najbližji gozd.
        Uboga Palčica je bila čedalje bolj žalostna. Sama si ni upala oditi na toplo sonce, zakaj pšenica, ki jo je kmet posejal po njivi, je prekrila domovanje poljske miši in zrasla že tako visoko in tako gosto, da je bila za majceno Palčico kakor mogočen in brezpoten pragozd.
        »In zdaj,« je lepega dne poljska miš rekla Palčici, »se boš poročila, Palčica. Moj sosed krt te je zasnubil. Kakšna sreča zate revico! Pri priči si moraš pripraviti poročno obleko. Vse mora biti iz najboljšega sukna in platna, saj krtova nevesta ne sme pogrešati nobenega koščka najlepše garderobe.«
        Palčica je morala sama sesti h kolovratu in preslici, poljska miš pa je najela štiri pajke, da so predli noč in dan. Krt je vsako dopoldne prišel malo pogledat in je vselej spregovoril o času, ko bo minilo poletje. Potem se bosta poročila, je rekel. Sonce pa je bilo še tako močno, da je žgalo tri prste v tla in se je zemlja strdila v neprebojen kamen.
        Ampak Palčica še malo ni bila srečna. Krt se ji je zdel pust in ga ni imela niti malo rada. Zjutraj, ko je sonce vzšlo, in zvečer, ko je zahajalo, se je po navadi odtihotapila ven, in kadar je pihal veter, je mimo visokih pšeničnih stebel včasih lahko za trenutek ujela pogled na modro nebo; ves čas je premišljevala o tem, kako lepo je pod milim nebom, na svetlobi, in hrepenela po tem, da bi vsaj enkrat še zagledala prijateljico lastovko. Vendar se ta ni nikoli več vrnila; odletela je namreč daleč daleč stran v bližino velikega zelenega gozda.
        Ko se je približala jesen, je bila poročna obleka za Palčico pripravljena in poljska miš ji je rekla:
        »Tako, vidiš, Palčica, v enem mesecu bo poroka.«
        Ampak deklica je planila v jok in rekla, da se ne bo nikoli poročila z dolgočasnim krtom.
        »Neumnost, neumnost!« je rekla miška. »Ne bodi trapasta, drugače te bom pošteno ugriznila. Krt bo prav imeniten mož. Še kraljica nima tako lepega črnega kožuha. Povrh tega ima dobro založene shrambe in kleti. Moraš biti resnično vesela, da se ti je nasmejala taka izredna sreča.«
        Nazadnje se je približal poročni dan. Krt je prišel po nevesto. Palčica je morala oditi z njim v njegovo hišo, kjer naj bi živela globoko pod zemljo in ne bi nikoli več videla in čutila gorkega sonca, ker krt ni maral niti slišati o njem. Uboga Palčica je bila hudo žalostna.
        Niti pomisliti si ni upala na to, da se bo morala za zmeraj posloviti od lepega sonca, zato je preprosila poljsko miš, da ji je dovolila še enkrat stopiti na hišni prag in se še enkrat razgledati po belem dnevu.
        »Zbogom, drago svetlo sonce,« je zajokala in se z obema rokama stegnila proti njemu.
        Potem se je malo odmaknila od hiše. Pšenico so medtem že poželi in na polju je ostalo samo še suho strnišče.
        »Zbogom, zbogom!« je ponavljala in se z obema rokama oklepala rdeče rožice, ki je rasla zraven nje. »Lepo mi pozdravi lastovko, če ti bo še kdaj prišla pred oči.«
        Kar na lepem zasliši nad seboj ščebet:
        »Cvik, cvik, cvik!«
        Ozre se kvišku in res, nad seboj zagleda lastovko. Komaj se zagledata, že lastovka, kakor bi trenil, šine navzdol in Palčica ji začne v isti sapi pripovedovati o svoji žalostni usodi: da se bo morala poročiti z ozkosrčnim krtom in se za vse življenje zariti pod zemljo, tako da ne bo nikoli več videla svetlega sonca. In ko ji je pripovedovala o poroki, se ni mogla ubraniti solz.
        »Bliža se mrzla zima,« je rekla lastovka, »in jaz se že odpravljam v južne kraje. Bi šla z menoj? Lahko mi sedeš na hrbet. Priveži se s pasom. Potem bova skupaj poleteli daleč stran od grdega krta in njegove temačne hiše; poleteli bova daleč daleč stran v toplejše kraje - v kraje, kjer sonce greje še topleje kakor tukaj, kjer rasejo prijetno dišeče rože in kjer traja večno poletje. Poleti z menoj, Palčica draga. Rešila si mi življenje, ko sem ležala premrla v podzemeljskem rovu.«
        »Pa res, s teboj pojdem,« je rekla deklica.
        Potem je sedla ptici na hrbet in spustila noge ob razprtih perutih. S pasom se je privezala k najmočnejšim peresom, lastovka pa se je vzdignila visoko pod nebo in potem letela naprej visoko visoko, nad gozdom in jezerom in čez hribe, pokrite s snegom.
        Uboga Palčica je bila že vsa premrla, vendar je zlezla lastovki pod toplo perje in le tu pa tam malo pokukala iz mehkega puha, da je vsaj za trenutek prestregla pogled na lepo pokrajino, čez katero je letela.
        Nazadnje sta prišli v južne kraje, kjer je sonce sijalo še topleje kakor daleč na severu in kjer je bilo nebo videti še enkrat višje. Tam je bilo vse pregrnjeno z rožami in vmes so viseli rdeči in zeleni in beli grozdi, blede limone in zlate pomaranče. Zrak je dišal po mirti in balzamu in po potih so tekali lepi otroci in se igrali z razposajenimi metulji.
        Kolikor dlje je letela lastovka, toliko lepše se je vse zdelo Palčici. Nazadnje sta prileteli do ljubkega sinjega jezera. Ob njem je v senci visokih zelenih dreves stal grad iz čistega belega marmorja. Bil je veličastna stara stavba in trta se je ovijala okoli njegovih vitkih, visokih stebrov. Po obrobkih je bilo polno lastovičjih gnezd in v enem od njih je bil dom lastovke, s katero je priletela Palčica.
        »Tako; tole je pa moja hiša,« je rekla lastovka. »Seveda ni postavljena zate, zato se najbrž ne boš mogla dobro počutiti v nji. Če se mogoče rajši odločiš za katero od tehle čudovito lepih rož, takoj poletim dol in te prenesem nanje; tam si boš lahko privoščila vse, kar ti bo srce poželelo, in se boš počutila srečno.«
        »Tamle bo imenitno,« je zaklicala deklica in zaploskala z drobnimi ročicami.
        Na tleh je ležal velik bel marmornat steber; ob padcu se je prelomil na tri kose. Med njimi so rasle najlepše velike bele rože. Lastovka se je spustila navzdol in Palčica ji je zlezla s hrbta na enega od širokih listov. Ampak kako presenečena je bila, ko je sredi cvetne čaše zagledala drobcenega palčka, belega kakor porcelan in presojnega kakor steklo! Na glavi je imel očarljivo zlato krono in na ramah tenke perutničke. Ni bil dosti večji od Palčice. Pravi bratec škratec. V vsakem cvetu živita palček in palčica, škratec in škratica. In ta škratek je bil kralj vseh škrateljcev.
        »Joj, kako je lep!« je Palčica pošepetala lastovki.
        Mali škratek se je v začetku hudo prestrašil ptice. V primerjavi z njim je bila velikanka. Ko pa je zagledal Palčico, se mu je zvrtelo v glavi. Še nikoli ni videl tako očarljive deklice. Vzel si je zlato krono z glave in jo posadil na njeno; vprašal jo je, kako ji je ime, in jo poprosil, naj se poroči z njim in tako postane kraljica rož.
        To je bil v resnici vse drugačen ženin kakor krastačin sin ali pa krt v črnem žametnem kožuhu; zato je svojemu novemu snubcu rekla ‘ja’ in se zaročila z njim. V trenutku so se vse rože odprle in iz vsake cvetne čaše sta stopila drobcena gospa in gospod. Vsi so bili tako gosposki, da jih je bilo veselje pogledati. Vsakteri od njih je Palčici prinesel kakšno darilo; ampak še prav posebej je bila vesela ljubkih belih perutničk, ki jih je dobila v dar od velike bele muhe. Ko si jih je pripela na rame, je lahko poletevala od rože do rože.
        Potem se je začela velika gostija in dobro lastovko, ki je sedela v gnezdu nad njimi, so naprosili, naj jima zapoje poročno pesem. Zapela je tako lepo, kolikor je le mogla; ampak pri srcu ji je bilo hudo, saj je bila kar zaljubljena v drobno deklico, pa je bila prepričana, da je ne bo nikoli več pregovorila, naj odpotuje z njo nazaj proti severu, se pravi, da se bo morala ločiti od nje.
        »Na ime Palčica moraš pozabiti,« je rekel škratec. »Prelepa si za tako grdo ime. Rekli ti bomo Maja.«
        »Zbogom, zbogom,« je zapela lastovka, ko se je čez čas žalostnega srca poslavljala od južnih krajev in spet odletela proti hladnejšemu severu. Tam je imela gnezdo pod oknom strička, ki je znal pripovedovati tako lepe pravljice. Lastovka mu je zapela v pozdrav »Cvik, cvik!« in tako smo zvedeli vso zgodbo.


Nazaj na vrh strani                          Nazaj v seznam del

Stran je postavil Primož Jakopin in jo nazadnje spremenil 14. novembra 2012.

Naslov strani: http://www.jakopin.net/fh/viri/seminar/dela/andersen.html