Fakulteta za humanistiko Univerze v Novi Gorici                                       Nazaj v seznam del
Slovenistika - prva stopnja
Seminar pri predmetu Računalništvo za filologe (P. Jakopin)

Odlomek z začetka dela: Gustav Šilih: Beli dvor


                      Spominu mojih rajnih staršev


Gustav Šilih

BELI DVOR


mladinski roman




1. poglavje

IZGUBLJENA DOMAČIJA



I.


        Zvečer, pred godom Gradnikovega Lovreka, je legla nad razžarjeno dolino težka, dušljiva sopara, skuhana v vročini dolgega poletnega dne. Srdito se prehitevajoče bliskavice pa so že naznanjale prihod odrešilne nevihte, ki je kopičila oblake nad vrhovi planin. Ljudje in živali so se poskrili in v varnem zavetju čakali na njene prve udarce.
        Beli dvor* se je sivkastobel lesketal v hudournem mraku, ki se je kakor preteča pošast gnetel nad njegovim slemenom in segal tja do pritličnih oken, iz katerih je sijala rumenkasta svetloba petrolejke, pritrjene z dolgo žico na stropu obokane hištrne*. Posli* in dninarji, ki sta jih bila s polja prignala mrak in bližajoče se neurje, so se v njej prerivali okrog dolge hrastove mize, kričali, preklinjali in topotali z nogami. Srdito razvneti obrazi so se obračali proti staremu hlapcu Mihi, nekakemu oskrbniku velikega posestva, ki je razbijal po mizi in vpil, da mu je že vsega dosti, da še pol ure ne ostane pri hiši, kjer je pošten, delaven človek manj vreden od živali. Moški so mu pritrjevali in belili svoje besede z mastnimi kletvicami, tako da so se pobožnejše ženske hitele prekriževat ter strahoma pogledovale skozi okna v temi, kakor bi se bale za brezbožne besede takojšnje osvete razžaljenega Boga.
        »Da veste, vsi ga moramo tožiti za plačilo,« je zaključil Miha. »Nocoj ne moremo, ali jutri navsezgodaj odrinemo. Naj gara sam, če hoče, jaz mu ne maram več.«
        »Mi tudi ne,« je zagrmelo po hištrni.
        »Za božjo voljo,« je zajavkala bledušna dekla Franca in si s predpasnikom otrla potno čelo, »kaj pa z materjo in otrokoma?«
        Po teh napol očitajočih besedah so posli za nekaj trenutkov onemeli in se v zadregi spogledovali ob spominu na mnoge dobrote, ki so jih bili v prejšnjih dneh vsi deležni na srečnejšem in bogatejšem Belem dvoru.
        »Njegova skrb,« je nazadnje nekam s težavo zarobantil stari hlapec. »Mar se nismo pehali ko črna živina? Zares, mati so svetnica, nam vsem se smilijo, otroka tudi. Pa kaj moremo mi? Ali se bomo zastonj pehali? Še Bog je sebi najprej ustvaril brado …«
        »Saj res. Pa še to povej: ali smo morda mi krivi, da zna Gradnik samo popivati in kvartati …« je pritegnil hlevar Luka ter s svojim dostavkom znova razpihal žerjavico že nekoliko ohlajene jeze, ki je zdaj mahoma požgala vsa boljša in plemenitejša čustva. In kakor da se boje predomisli*, so se posli začeli urno razhajati. Še zunaj pred durmi so drug drugemu nekam preglasno zatrjevali pravilnost nocojšnjega, za Beli dvor tako usodnega sklepa. V sobi je ostala sama dekla Franca, ki je stokaje in mrmraje stopicala okrog mize, da bi jo še enkrat, poslednjič, pošteno obrisala. Očedila je tudi klopi in stole in se lotila pometanja, ko ji je sredi dela ohromil roko strahoten pok. Nebo, ki je zaplamtelo v jarki svetlobi, se je razdivjalo in namerilo sto in sto žarečih žrel na dolino.
        Dekla je kriknila z glasom, polnim groze, in zbežala.
        Zunaj je zabesnelo neurje s silovitostjo sproščenega orjaka. Sem od daljnih planin je pridirjastilo, vžigalo ščemeče bleščave in grmeč bobnalo po hlipajočih prsih onemogle zemlje, kakor bi klicalo k nepremagljivemu naskoku. In ulila se je ploha, ko da so se odprli vsi duški, veter s hribov pa se je z močnejšimi in močnejšimi sunki zaganjal v škripajoče oknice.
        Pod stropom je še vedno brlela svetilka in se čisto narahlo pozibavala. Njena svetloba pa ni segala niti do zapečka, izpod katerega je zdaj počasi vstajala senca, prihajala bližje in se ustavila na sredini hištrne. Medla luč je obsvetila prepadli obraz Gradnikovega Lovreka, jutrišnjega godovnjaka, in pokazala njegove drhteče mlade ustnice, povešene roke in široko odprte, kakor v nemoči strmeče oči. Deček je stal nekaj trenutkov kakor prikovan na istem mestu, nato globoko vzdihnil in z onemoglim gibom odprl duri. Med podboji se je še enkrat obrnil, z bolestno spačenim obrazom pogledal v gorečo temo nevihte, nato pa kakor splašena divjačina hušknil po stopnicah v prvo nadstropje. Tam se je pri drugih vratih ustavil, prislonil uho h ključavnici in napeto poslušal. Z nežno pozornostjo je pritisnil na kljuko, previdno odprl duri in nato stopil v sobo, v kateri je že dolge mesece ležala njegova bolna mati.
        Slaboten plamenček je komaj in komaj odganjal temino v zatohli bolniški sobi. Pred starinsko, z rezbarijami okrašeno posteljo je na oguljeni koži mehko zleknjeno spala Polonica, ki je bila bržkone v svojem strahu pred nevihto pribežala v materino zavetje. Valujoče sence, ustvarjane in preganjane po nemirni sli plamena, so kakor temne ptice plahutale nad rožnatim pokojem dekliškega obrazka in nad mrtvaško bledoto bolničinih izmučenih lic, begale, večale se in se manjšale, in od časa do časa ginile v blesketu naskakujočih bliskov.
        Deček se je sklonil nad posteljo.
        »Kje si bil, Lovrek?« ga je tiho vprašala mati.
        Sin ni takoj odgovoril, marveč se je zagledal v njene oči, kakor da bi v njih iskal pravilnega odgovora.
        »V hištrni sem bil,« je dejal nato, toda že je bil odvrnil svoj pogled, zakaj poznal je njeno tankočutnost, ki je zapazila sleherno občutje svoje dece.
        Bolnica se je zares vznemirila in se plašno vtapljala v sinkove oči.
        »Kje so ata?«
        Trdo, skoro osorno se je nenadoma zarezalo dečkovo vprašanje v tišino bolniške sobe, ki jo je motilo samo enolično curljanje dežja ob oknicah in opletanje vetra ob vogalih. Bolnica je težko vzdihnila in premaknila glavo na blazini. Njeno bledo obličje je obžarila trepetajoča luč s svetniškim sijajem, njen pogled pa se je nepremično upiral v začrneli, ponekod razpokani strop.
        »Mama, povejte mi, kje so ata!« je ponovil deček.
        »Ne vem, Lovrek moj,« je trudno odgovorila mati.
        »Mama, za večerjo so dobili ljudje samo krompir v oblicah, nič drugega,« je hitel deček. »In popoldne nič, še kruha ne, čeprav so tako pridno sušili. Vse sem preiskal v kuhinji in shrambi, pa sem našel le nekaj trdih skorij. Joj, kako so bili hudi …«
        »Moj Bog, moj Bog,« je zašepetala Gradnica, »zakaj ne smem ozdraveti?«
        »Miha, slišite, mama,« je dejal Lovrek, »Miha je bil divji, da še nikoli tako …«
        »Še Miha …«
        Oba sta se zamislila. Lovrek je zamolčal sklep poslov na Belem dvoru, zakaj bal se je za mater, ki bi se bila nemara preveč razburila. Gradnica pa se je zagledala v razumnega in dobrega sinka, ki je s svojimi otroškimi močmi nevede poskušal olajšati neznosno breme, težeče njene bolne rame. Prikovana na posteljo je morala brez odpora gledati, kako izginja po očetovi krivdi kos za kosom dediščine njenih otrok v nenasitne malhe trških pijavk in oderuhov. Spočetka se je upirala prihajajočemu zlu, toda trud, neprestana skrb in žalost so naposled docela razrvali njeno živčevje in ji oslabili srce, tako da je pri najneznatnejšem naporu izgubljala zavest. Zdaj se že mnogo mesecev ni dvignila z ležišča, na katerem je prebila dolge, predolge ure, čakajoč na odrešilni konec, hkrati pa obupavajoč zaradi negotove bodočnosti svoje dece.
        Lovrek je dvignil glavo.
        »Nič se ne bojte, mama,« jo je tolažil z nežno besedo, »saj bo še vse dobro. Ata bodo spet ostajali pri nas, kakor prejšnja leta. Samo vi nam morate ozdraveti …«
        Bolnica se je otožno nasmehnila. Spet je deček pogodil njene težke misli in njene vroče želje, ki so se kljub brezupju dvigale v njenem srcu.
        »Ne vem, kako bo, dragec,« je odvrnila polglasno. »Želim si zdravja, kako, ve samo Bog. Toda njegova volja naj se zgodi …«
        »Mama, če je Bog neskončno pravičen, kakor smo se učili v šoli pri verouku, zakaj nas tako stiskajo nadloge?«
        Mati se je prestrašila.
        »Ne pregreši se, otrok! Božja pota človeški pameti niso razumljiva. V svetem pismu si se učil tudi o Jobu? Koliko je moral pretrpeti, nazadnje pa se je le vrnil nad njegovo hišo blagoslov božji.«
        Deček je olajšano vzdihnil, mladostno zaupanje se mu je hipoma povrnilo.
        »Oh, saj vem, tudi pri nas bo tako. Bog nam bo pomagal.«
        Mati se je počasi, s pobožno vdanostjo prekrižala in z eno roko objela svojega sinka. Zunaj se je bila odvlekla med tem razgovorom nevihta prav tako hitro kakor je bila prišla, proti severni strani čez Kozjak in curljanje deževnice in loputanje oknic je ponehalo.
        Na preprogi ležeča deklica se je zdaj začela preobračati, momljajoč z zaspanim glasom: »Mama, mama!« Tudi je odpirala svoje težke trepalnice, a že med samim poskusom z nalahno odprtimi usti vnovič zaspala.
        »V posteljo jo ponesi, Lovrek!« je velela mati. »In tudi sam pojdi spat! Saj si ves dan delal, ubožec, gotovo si hudo truden.«
        Lovrek se je zehaje spomnil na potrebni počitek, ali vseeno je še pomišljal.
        »Kaj pa vi, mama, boste kar sami? Ata se še niso vrnili …«
        »Zdaj mi je nekoliko boljše, kar pojdita s Polonico!«
        In z nekoliko temnejšim glasom je dodala: »Očeta ni treba čakati. Jaz itak ne bom kar zaspala …«
        Deček je najprej odprl vrata, nato previdno dvignil spavajočo sestrico ter jo s kratkimi, napornimi koraki odnesel v otroško sobo na koncu hodnika. Čez nekaj časa se je vrnil.
        »Nisem je mogel sleči, ker je močno otepala z rokami.«
        »Pogrni jo z rjuho,« je rekla mati. »Zdaj pa še ti hitro v posteljo! Lahko noč, moj pridni, dobri Lovrek!«
        »Lahko noč, mama!«
        Med vrati se je še enkrat obrnil z obrazom, ki je gorel v eni sami strastni želji: »O, da bi že kmalu, kmalu ozdraveli, mama! Potem bo spet vse dobro!«
        »Bog te usliši, otrok!«
        Ko so se za Lovrekom zaprla vrata, se je Gradničin obraz nenadoma spremenil, kakor da bi bila smrt pogladila njeno čelo.
        »Ne bo uslišanja, ne bo ga,« so šepetale obledele ustnice.
        V daljnem zvoniku župne cerkve je počasi bila ura in veter je prinašal bronaste zvoke, kakor sle iz drugega sveta, vse otožne in pošastne.


Nazaj na vrh strani                          Nazaj v seznam del

Stran je postavil Primož Jakopin in jo nazadnje spremenil 14. novembra 2012.

Naslov strani: http://www.jakopin.net/fh/viri/seminar/dela/beli_dvo.html