Fakulteta za humanistiko Univerze v Novi Gorici                                       Nazaj v seznam del
Slovenistika - prva stopnja
Seminar pri predmetu Računalništvo za filologe (P. Jakopin)

Odlomek z začetka dela: Gustave Flaubert: Bouvard in Pécuchet



Gustave Flaubert

Bouvard in Pécuchet



I


        Zaradi pripeke pri triintridesetih stopinjah je bil bulvar Bourdon popolnoma prazen.
        Nekoliko nižje se je po prekopu Saint–Martin, stisnjenem med zapornici, vlekla kot črnilo temna voda. Na sredini je bila z lesom naložena ladja, na bregu pa dve vrsti sodčkov.
        Na drugi strani prekopa se je med hišami za skladišči bočilo široko nebo, razdeljeno na ultramarinske zaplate, in v odbijajočem se soncu so se bleščala bela pročelja, skrilaste strehe in granitna nabrežja. Iz daljave se je v toplo ozračje dvigal nerazločen hrum in vse je bilo kot otopelo od nedeljskega brezdelja in žalosti poletnih dni.
        Prikazala sta se moška. Eden je prihajal od Bastilje, drugi od Botaničnega vrta. Večji je imel na sebi platneno obleko, klobuk si je potisnil nazaj, telovnik si je odpel, samoveznico pa je držal v roki. Manjši, čigar telo je skoraj izginilo v dolgem rjavem suknjiču, je sklanjal glavo, na kateri je imel čepico s koničastim ščitnikom.
        Ko sta prišla do sredine bulvarja, sta se v istem trenutku usedla na isto klop.
        Obrisati sta si hotela pot, snela sta pokrivali in ju položila tik ob sebi. Mali mož je v sosedovem klobuku zagledal napis Bouvard, drugi pa je v čepici botra v dolgem suknjiču zlahka razločil besedo Pécuchet.
        »Lej, lej,« je rekel, »obema je prišlo na misel, da sva se podpisala v pokrivalo.«
        »I seveda! Sicer bi mi ga kdo v pisarni še zamenjal.«
        »Tako kot meni. Tudi jaz sem uslužbenec.«
        Premerila sta se s pogledom. Ljubeznivi Bouvardov videz je takoj očaral Pécucheta. Njegove vedno priprte modrikaste oči so se smehljale iz zardelega obraza. Hlače z visokim životom, ki so se spodaj gubale na čevljih iz bobrovine, so se oprijemale trebuha in napihovale srajco nad pasom. Zaradi plavih las, ki so se sami od sebe zvijali v rahle kodre, je bilo na njem nekaj otročjega.
        Skozi priprte ustnice je nenehno prihajalo nekaj žvižganju podobnega.
        Resni Pécuchetov obraz je osupil Bouvarda. Človek bi rekel, da nosi lasuljo, tako gladki in črni so bili prameni las na njegovi visoki lobanji. Zaradi nizko spuščenega nosu se je zdelo, kot da je ves njegov obraz prikazan od strani. Dolge noge, ujete v cevi iz lastinga, niso bile v sorazmerju z visokim trupom. Imel je močan, votlo bobneč glas.
        Ušel mu je vzklik: »Kako lepo bi bilo zdaj na deželi!« Bouvard pa je menil, da je predmestje zoprno zaradi hrupnih gostiln. Pécuchet se je strinjal s tem. Kljub temu je bil že utrujen od prestolnice, Bouvard pa tudi.
        Zagledala sta se v kupe gradbenega kamenja, v ogabno vodo, po kateri je plaval otep slame, v tovarniški dimnik na obzorju. Iz kanalov je kužno zaudarjalo. Obrnila sta se na drugo stran. Tedaj sta imela pred seboj javna skladišča za žito.
        Pécuchet je presenečeno ugotovil, da je na cesti pravzaprav še bolj vroče kot doma.
        Bouvard mu je rekel, naj sleče suknjič, in dodal, da se sicer požvižga na to, kaj porečejo ljudje.
        Nenadoma je po pločniku prikolovratil pijanec - in v zvezi z delavstvom sta se zapletla v političen pogovor. Bila sta enakega mnenja, le da je bil Bouvard morebiti nekoliko bolj liberalen.
        Po tlaku je priropotalo nekaj železnega, zavitega v vrtinec prahu. Zagledala sta tri najete kočije, namenjene proti Bercyju, na njih pa nevesto s šopkom, moške z belimi samoveznicami, ženske v širokih krilih, segajočih do pazduh, dve ali tri deklice, gimnazijca. Pogled na svate je Bouvarda in Pécucheta pripeljal do tega, da sta spregovorila o ženskah. Dejala sta, da so lahkomiselne, zadirčne in trmaste. Kljub temu so pogosto boljše od moških, včasih pa tudi hujše. Skratka, bolje je živeti brez njih, in zato je Pécuchet ostal samski.
        »Jaz pa sem vdovec,« je rekel Bouvard. »In brez otrok.«
        »Mogoče ste lahko še srečni zaradi tega.« Toda samota navsezadnje tudi postane žalostna.
        Nato se je na nabrežju prikazala lahka ženska s soldatom. Bila je bleda, imela je kozav obraz in črne lase, naslanjala se je na vojaka, podrsavala s čevlji in se zibala v bokih.
        Ko je bila bolj daleč, si je Bouvard dovolil opolzko pripombo. Pécuchet je močno zardel, potem pa s pogledom pokazal na prihajajočega duhovnika, gotovo zato, da mu ne bi bilo treba nič reči.
        Cerkveni mož je počasi stopal po aveniji, ki so jo pri pločnikih obdajali kržljavi bresti, in ko Bouvard ni več videl trirogeljnika, je dejal, da mu je odleglo, ker da prezira jezuite. Pécuchet jim sicer ni dal odveze, vendar je bil nekoliko bolj spoštljiv do vere.
        Medtem se je začelo mračiti in polknice nasproti so priprli. Mimoidočih je bilo vse več. Odbila je sedma ura.
        Govorila sta kot dež, anekdotam so sledile pripombe in za osebnimi pogledi so prišle na vrsto filozofske opazke. Kot človeka, ki ju je usoda hudo tepla, sta dala v nič graditelje mostov in cest, prodajo tobaka, trgovino, gledališča, mornarico in ves človeški rod. V besedah drugega sta odkrivala pozabljene dele samega sebe, in čeprav so bila leta prostodušnega ganotja že zdavnaj za njima, sta uživala v nečem novem, zdelo se jima je, da se je v njima razbohotil čar prvih nežnosti.
        Ničkolikokrat sta vstala in se spet usedla, prehodila bulvar od zgornje do spodnje zapornice, vsakokrat sta se hotela raziti, vendar tega nista mogla storiti, kakor da bi bila začarana.
        Toda treba se je bilo posloviti, in ko sta si stiskala roke, je Bouvard planil:
        »Kaj če bi šla skupaj na večerjo?«
        »Prav to sem imel v mislih,« je odgovoril Pécuchet, »a si vam nisem upal predlagati.«
        In dal se je odpeljati v restavracijo nasproti mestne hiše, kjer naj bi se dobro počutila.
        Bouvard je naročil jedi. Pécuchet se je bal začimb, češ da bi mu utegnile sežgati telo. To je bila snov za medicinsko razpravo. Potem sta povzdignila v nebo prednosti znanosti: kaj vse človek lahko spozna in kaj vse lahko razišče, če ima čas za to! Žal gre ves čas za ljubi kruhek. In začudeno sta zakrilila z rokami in skoraj bi se objela kar čez mizo, ko sta ugotovila, da sta oba po poklicu pisarja, Bouvard v trgovski hiši, Pécuchet na ministrstvu za mornarico, vendar kljub temu lahko vsak večer posveti nekaj trenutkov študiju. Odkril je napake v delu gospoda Thiersa in izredno spoštljivo je govoril o nekem Dumouchelu, po poklicu profesorju.
        Bouvard ga je nesel na drugih področjih. Po filigranski verižici za uro in po tem, kako je mešal zeleno omako, je bilo mogoče sklepati, da gre za gizdalina, ki ima veliko izkušenj. Med jedjo si je kotiček prtička zataknil pod pazduho, pravil pa je takšne, da se je Pécuchet samo smejal. Njegov smeh je bil nekaj posebnega, bil je ena sama zelo nizka in vedno ista nota, ki je imela dolge intervale. Bouvard se je smejal nepretrgoma, zvočno, pri tem je kazal zobe in rame so se mu tresle, tako da so se gostje že pri vratih ozirali za njim.
        Po večerji sta šla na kavo v drug lokal. Pécuchet je gledal plinske luči in se pritoževal nad pretiranim razkošjem, potem pa je s prezirljivo kretnjo opravil z vsemi časopisi. Bouvard je bil bolj prizanesljiv z njimi. Na splošno je imel rad vse pisce, v mladih letih pa je zelo kazalo, da bo šel za igralca.
        Z biljardno palico in slonokoščenima kroglama je hotel izvajati ravnotežne zvijače, kakršnih je bil vešč njegov prijatelj Barberou. Toda krogli sta mu kar naprej padali, se kotalili med nogami gostov in se nekje daleč izgubljali. Natakar, ki je vsakokrat vstal in ju na vseh štirih iskal med klopmi, se je naposled pritožil. Pécuchet se je spričkal z njim; vmešal se je lastnik, vendar ni poslušal njegovih izgovorov, temveč je še sitnaril pri zapitku.
        Potem je Pécuchet predlagal, da mirno zaključita večer pri njem doma, čisto blizu, v ulici Saint–Martin.
        Brž ko sta prišla domov, si je nadel nekakšno indijsko haljo in razkazal stanovanje.
        Na sredini je stala pisalna miza iz jelovine in s svojimi vogali ovirala prehod, naokoli so na policah, treh stolih in starem naslanjaču in v vseh kotih ležali posamezni zvezki Roretove* enciklopedije, Magnetizerjev priročnik, en Fénelon**, druge knjige, kupi papirjev, dva kokosova oreha, razna odlikovanja, turški fes in školjke, ki jih je Dumouchel prinesel iz Le Havra. Nekoč rumene zidove je pokrivala kot žamet mehka plast prahu. Ščetka za čevlje je ležala poleg postelje, s katere so visele rjuhe. Na stropu je bil velik črn madež, ki ga je naredil dim iz svetilke.

--------------------------------------------------

*Obsežna in razširjena zbirka poljudnih tehniških priročnikov, ki jo je leta 1821 začel izdajati založnik Roret.

**François de Salignac de La Mothe Fénelon (1651–1715), bogoslovec, pisatelj, zagovornik moderne didaktike, avtor vzgojnega romana Telemahove prigode.

--------------------------------------------------

        Bouvard je - gotovo zaradi vonjav - vprašal, ali sme odpreti okno.
        »Vse papirje bi odneslo!« je vzkliknil Pécuchet, ki se je poleg tega bal prepiha.
        A vendar sta težko dihala v sobici, ki je bila že od jutra pregreta zaradi skrilastih strešnikov.
        Bouvard je rekel: »Na vašem mestu bi si slekel majico.«
        »Kako?« je vprašal Pécuchet in sklonil glavo, kajti strah ga je pograbil ob domnevi, da ne bi več nosil perila, ki je prinašalo zdravje.
        »Spremite me,« je nadaljeval Bouvard, »na zraku se boste osvežili.«
        Potem si je Pécuchet spet obul čevlje, pri tem pa godrnjal: »Častna beseda, da ste me začarali!« Čeprav je bilo daleč, ga je pospremil vse do doma na vogalu ulice Béthune, nasproti mostu Tournelle.
        Bouvardova soba je bila zleščena, imela je perkalaste zavese in pohištvo iz mahagonija, predvsem pa balkon s pogledom na reko. Njen poglavitni okras je bilo stojalo za likerje na sredini komode, ob zrcalu pa dagerotipije s podobami prijateljev. Nad posteljo je visela oljna slika.
        »To je moj stric,« je rekel Bouvard in z lučjo posvetil v gospoda.
        Njegov obraz pod koničastim čopkom las so obdajali rusi zalizki. Videti je bilo, kot da ga tišči pod visoko samoveznico in tremi ovratniki, srajce, žametnega telovnika in črnega suknjiča. Na prsih je imel naslikane diamante. Oči je imel ozke, ličnice visoke, nekam porogljivo se je smehljal.
        Pécuchet si ni mogel kaj, da ne bi dejal: »Prej bi rekel, da je vaš oče.«
        »To je moj boter,« je malomarno pojasnil Bouvard, potem pa dodal, da so njegova krstna imena François Denys Bartholomée. Pécuchet se je imenoval Juste Roma in Cyrille. Enako stara sta bila: sedeminštirideset let. Tega naključja sta se razveselila, obenem pa sta bila presenečena, kajti vsakdo od njiju je imel drugega za veliko mlajšega. Potem sta občudovala božjo previdnost, zakaj njene kombinacije so včasih res čudovite. »Kajti glejte, če ne bi šla ven na sprehod, bi prav lahko umrla, ne da bi se kdaj spoznala!« Priporočila sta se zavetnikom in si želela lahko noč.
        »Lahko noč brez lahkih žensk!« je po stopnicah zavpil Bouvard. Pécuchet je odšel dol, ne da bi odgovoril na zbadljive besede. Naslednjega dne je na dvorišču bratov Descambos - Alzaške tkanine, ulica Hautefeuille 92 - nekdo zaklical: »Bouvard! Gospod Bouvard!«
        Bouvard je vtaknil glavo skozi okence in prepoznal Pécucheta. Ta je začel še bolj vpiti.
        »Nisem bolan! Ne nosim je!«
        »Česa pa?«
        »Tega,« je rekel Pécuchet in si pokazal na prsi. Zaradi pogovorov čez dan, vročine v stanovanju in težke prebave ni mogel zaspati, tako da ni več zdržal, slekel je flanelasto majico in jo vrgel daleč stran od sebe. Zjutraj se je spomnil svojega dejanja, ki na srečo ni imelo hudih posledic, in to je prišel povedat Bouvardu. Ta je dobil pri njem izredno visoko ceno.
        Pécuchet je bil sin majhnega trgovca, mati mu je umrla zelo mlada, tako da je sploh ni poznal. Pri petnajstih letih so ga vzeli iz zavoda in ga zaposlili pri sodnem uradniku. Nekega dne so prišli orožniki, gospodarja so odpeljali v ječo in ta strašna zgodba ga je še vedno navdajala z grozo. Potem se je poskusil v različnih poklicih, bil je pomožni učitelj, lekarniški vajenec, računovodja na parnikih v zgornjem toku Sene. Naposled ga je neki načelnik oddelka zaposlil v ekspeditu, kajti všeč mu je bila njegova pisava. Toda vedno je bil slabe volje, ker se je zavedal pomanjkljive izobrazbe, prav zato pa je imel še večje duhovne potrebe. Živel je čisto sam, brez sorodnikov, brez ljubice. Njegova edina zabava je bila, da je ob nedeljah pregledoval javna dela.
        Najstarejši Bouvardovi spomini so segali na kmečko dvorišče na bregu Loire. Moški, ki je bil njegov stric, ga je odpeljal v Pariz, da bi se izučil za trgovca. Ko je postal polnoleten, je dobil nekaj tisoč frankov. Tedaj se je oženil in odprl slaščičarno. Čez šest mesecev je žena izginila, z njo tudi blagajna. Dokončno so ga uničili prijatelji, dobra hrana, predvsem pa lenoba. Toda obšlo ga je, da mora uporabiti za lepopisje spretno roko, in že dvanajst let je bil v isti službi, pri bratih Descambos, trgovcih s tkaninami, v ulici Hautefeuille 92. Od strica, ki mu je nekoč za spomin poslal sloviti portret, ni imel niti naslova in ničesar več ni pričakoval od njega. Zaradi tisoč petsto liber rente in pisarske plače je lahko vsak večer dremal v krčmi.
        Tako je njuno srečanje dobilo pomen pustolovščine. Takoj sta se povezala s tajnimi vlakni. Kako sicer razložiti simpatijo? Zakaj neka podrobnost, neka nepomembna ali zoprna nepopolnost v enem človeku povzroča navdušenje v drugem človeku? Tisto, čemur pravimo strela z jasnega, velja za vse strasti. Še preden je prišel konec tedna, sta se že tikala.
        Pogosto sta se hodila iskat v službo. Brž ko se je eden prikazal, je drugi pospravil pisalno mizo, in skupaj sta hodila po ulicah. Bouvard je delal dolge korake, Pécuchet pa je drobencljal ob njem in videti je bilo, ko da se škrici dolgega suknjiča, ki so mu opletali po petah, na koleščkih vozijo z njim. Celo njuna osebna nagnjenja so se dopolnjevala. Bouvard je vlekel pipo, rad jedel sir in redno pil kavo. Pécuchet je njuhal, za posladek jedel samo marmelado in v kavo je pomakal košček sladkorja. Eden je bil zaupljiv, lahkomiseln, velikodušen, drugi obziren, zamišljen, varčen.
        Bouvard je hotel biti ljubezniv in seznanil je Pécucheta z Barberoujem. Ta je bil nekoč trgovski potnik, zdaj pa borzni mešetar, velika dobričina in rodoljub, prijatelj žensk in pretiran ljubitelj predmestne govorice. Pécuchetu se je zdel zoprn in odpeljal je Bouvarda k Dumouchelu. Ta pisec - kajti priobčil je manjše delo o mnemotehniki - je v mladinskem zavodu poučeval književnost, imel pravoverno mnenje o vsem in se resno vedel. Bouvardu se je zdel dolgočasen.
        Med seboj si nista prikrivala mnenj in eden je priznaval, da ima drugi čisto prav. Njune navade so se spremenile; opustila sta gostišče in naposled sta vsak dan skupaj večerjala.
        Glasno sta razmišljala o gledaliških igrah, o katerih se je govorilo, o vladi, dragi hrani, sleparijah v trgovini. Sem ter tja je njun pogovor nanesel na zgodbo o ogrlici ali Fualdesov proces *; iskala sta tudi vzroke za izbruh revolucije.

--------------------------------------------------

*Gre za dve slavni zadevi tistega časa. V prvo se je zapletel kardinal Louis de Rohan, ki sta ga grofica de La Motte in slavni pustolovec Cagliostro prepričala, da si bo pridobil naklonjenost kraljice Marije Antoinette, če bo zanjo ali v njenem imenu kupil dragoceno ogrlico. Škandal je izbruhnil, ker kardinal ni mogel plačati ogrlice in ker je stvar prišla celo v parlament. Druga afera je iz leta 1817, ko je bil v javni hiši umorjen visok cesarski uradnik Antoine Fualdes.

--------------------------------------------------

        Pohajkovala sta med starinarnicami, ogledala sta si višjo tehniško šolo, cerkev Saint–Denis, manufakturo Gobelinovih, Invalidsko cerkev in vse javne zbirke. Kadar je kdo zahteval od njiju prepustnico, sta se delala, da sta jo izgubila, se pretvarjala, da sta tujca, Angleža.
        V naravoslovnem muzeju sta bila zbegana pred nagačenimi štirinožci, uživala sta pred metulji in brezbrižno sta gledala kovine; pred fosili sta bila zasanjana, školjke pa so ju dolgočasile. Ogledovala sta si steklene tople grede in kar spreletavalo ju je ob misli, da vsi tisti listi izločajo strupe. Pri cedri sta najbolj občudovala to, da je bila prinesena v klobuku.*

--------------------------------------------------

*Namreč cedra, ki so jo prinesli v pariški botanični vrt.

--------------------------------------------------

        V Louvru sta se prisilila, da sta se navduševala nad Rafaelom. V veliki knjižnici sta hotela vedeti, natanko koliko knjig imajo.
        Nekoč sta prišla v College de France na predavanje arabščine; profesor je bil začuden, ko je zagledal neznanca, ki sta si skušala delati zapiske. Z Barberoujevo pomočjo sta prodrla v zakulisje manjšega gledališča. Dumouchel jima je priskrbel vstopnico za sejo na akademiji. Zbirala sta podatke o odkritjih, prebirala sta prospekte in zaradi tolikšne radovednosti se jima je razvila pamet. Na koncu vsak dan bolj oddaljenega obzorja sta videla reči, ki so bile hkrati nejasne in čudovite.
        Ko sta občudovala star kos pohištva, jima je bilo hudo, ker nista živela v času, ko je bil v rabi, čeprav nista ničesar vedela o tisti dobi. Po nekaterih imenih sta si predstavljala dežele in bile so toliko lepše, kolikor manj sta vedela o njih. Dela, katerih naslovov nista razumela, so se jima zdela skrivnosti polna.
        Več ko sta imela idej, bolj sta trpela. Kadar sta na ulici srečala poštni voz, sta mislila, da se morata odpeljati z njim. Na cvetnem trgu sta vzdihovala po podeželju.
        Neke nedelje sta že zjutraj vzela pot pod noge; bila sta v Meudonu, Bellevueju, Suresnesu, Auteuilu, ves dan sta se potepala med vinogradi, trgala divji mak z roba njiv, spala v travi, pila mleko, jedla pod akacijami v krčmah, in ko sta se pozno vrnila domov, sta bila prašna, zbita in očarana. Pogosto sta še hodila na takšne sprehode. Toda dan pozneje je bil tako žalosten, da sta naposled odnehala.
        Enolično delo v pisarni se jima je zdelo čedalje bolj grozno. Dan za dnem je bilo vse isto, nožič za radiranje, zglajevalnik, črnilnik, peresa, kolegi. Menila sta, da so bedasti, in čedalje manj sta govorila z njimi. Zato sta si nakopala njihovo zbadanje. Zamujala sta v službo in morala sta poslušati graje.
        Nekoč se jima je zdelo, da sta skoraj srečna. Toda odkar sta se bolj cenila, se jima je zdelo, da je njun poklic poniževalen; in pogrezala sta se v gnus, drug drugega sta povzdigovala v oblake, razvajala sta se. Pécuchet se je nalezel Bouvardove odrezavosti, Bouvard se je navzel Pécuchetove čemernosti.
        »Mika me, da bi plesal in prepeval na ulici,« je rekel eden.
        »Ali pa bi zbiral cunje!« je vzkliknil drugi. Položaj je bil strahoten in na noben način se ga ni dalo znebiti. Niti upati ni bilo mogoče na to.
        Nekega popoldneva ( bilo je 20. januarja 1839) je bil Bouvard v službi, ko mu je poštar prinesel pismo.
        Roke je dvignil kvišku, glava se mu je polagoma povesila, brez zavesti je padel na tla.
        Uslužbenci so planili na noge; razvezali so mu samoveznico; poslali so po zdravnika.
        Spet je odprl oči in na vprašanja, ki so mu jih postavljali, odgovarjal: »Oh… Namreč… Se pravi… Odleglo mi bo, če grem na zrak. Ne, pustite me! Dovolite!« Kljub obilnosti je tako rekoč v eni sapi odhitel na ministrstvo za mornarico, brisal si je čelo, zdelo se mu je, da se mu je zmešalo, skušal se je umiriti.
        Prosil je, naj pokličejo Pécucheta. Pécuchet je prišel.
        »Stric mi je umrl! Podedoval sem!«
        »Ni mogoče!« Bouvard je pokazal pismo:


 NOTARSKA PISARNA TARDIVEL

 Savigny–en–Septaine, 14. januarja 39

Spoštovani gospod,

        prosim vas, da se oglasite v moji pisarni v zvezi z oporoko vašega nezakonskega očeta g. Françoisa Denysa Bartholoméeja Bouvarda, bivšega trgovca iz mesta Nantesa, preminulega v tej občini 10. tega meseca. V oporoki je zelo lepo volilo za vas.

 Prejmite moje spoštljive pozdrave.

      T A R D I V E L, notar

        Pécuchet se je moral usesti na kamen na dvorišču. Potem je vrnil pismo in počasi rekel:
        »Upam… da ne gre… za potegavščino…«
        »Misliš, da gre za potegavščino?« je izdavil Bouvard in hropel je, kot da umira.
        Toda vse - poštni žig, natisnjeni naslov odvetniške pisarne, notarjev podpis - je govorilo o tem, da je novica resnična. Gledala sta se, kotiček ust se jima je tresel in v strmečih očeh se je pokazala solza.
        Manjkalo jima je prostora. Šla sta do Slavoloka zmage, potem ob reki nazaj, pa mimo Notredamske cerkve. Bouvard je bil rdeč kot kuhan rak. S pestjo je potolkel Pécucheta po hrbtu, potem pa se mu je za pet minut čisto zmešalo.
        Kar sama od sebe sta se režala. Dediščina mora znašati kakšnih… »Bilo bi prelepo. Ne govoriva o tem!« In naprej sta govorila o tem.
        Nobene ovire ni bilo, da ne bi mogla prositi za pojasnilo. Bouvard je v tem smislu pisal notarju.
        Notar je poslal dvojnik oporoke, končala se je takole: »Zato zapuščam Françoisu Denysu Bartholoméeju Bouvardu, svojemu priznanemu nezakonskemu sinu, delež premoženja, kot to določa zakon.«
        Dobričina je imel tega sina v mladih letih, vendar je to skrbno prikrival in ga razglašal za nečaka; nečak mu je vedno govoril stric, čeprav je vedel, kako je v resnici. Pri štiridesetih letih se je gospod Bouvard starejši oženil, potem je ovdovel. Sinova, ki ju je imel v zakonu, sta se obrnila drugače, kot si je želel, in začela ga je peči vest, ker se tako dolgo ni zmenil za svojega prvega otroka. Poklical bi ga celo k sebi, če ne bi kuharica drugače vplivala nanj. Sorodniki so poskrbeli za to, da je šla od hiše, v osamljenosti pred smrtjo je hotel popraviti napake in sadu svoje mladostne ljubezni je zapustil toliko svojega premoženja, kot je mogel. Premogel pa je pol milijona, kar je zneslo za pisarja dvesto petdeset tisoč frankov. Starejši od zakonskih sinov, gospod Etienne, je dal vedeti, da bo spoštoval oporoko.
        Bouvard se je pogreznil v nekakšno otopelost. Smehljal se je spokojno kot pijanec in komaj slišno ponavljal: »Petnajst tisoč liber rente!« In Pécuchet, ki je vedno trdneje stal na tleh, ni in ni prišel k sebi. Nenadoma ju je streznilo Tardivelovo pismo. Drugi zakonski sin, gospod Alexandre, je izjavil, da hoče vso zadevo urediti na sodišču, še več, da bo, če bo le mogel, spodbijal volilo, prej pa zahteval, da se vse zapečati, popiše, odredi sekvester itd. Bouvard je dobil žolčni napad. Brž ko si je nekoliko opomogel, je odpotoval v Savigny. Vrnil se je, ne da bi kaj opravil, in obžaloval je potne stroške.
        Potem so prišli časi nespečnosti, menjavanja jeze in upov, zanosa in pobitosti. Naposled se je gospod Alexandre čez šest mesecev umiril in Bouvard je dobil dediščino.
        Prvo, kar je zakričal, je bilo: »Šla bova na deželo!« Te besede, ki so prijatelja povezovale s srečo, so se Pécuchetu zdele povsem preproste. Sloga teh dveh mož je bila absolutna in trdna.
        Vendar ni hotel živeti na Bouvardovih plečih, zato je sklenil, da pred upokojitvijo ne gre nikamor. Nič ne de, če morata miniti še dve leti. Bil je neomajen in pri tem je tudi ostalo.
        Obdelala sta vse pokrajine, kajti hotela sta si biti na jasnem, kje naj bi se nastanila. Sever je sicer rodoviten, vendar mrzel, jug je očarljiv zaradi podnebja, toda neprijeten zaradi komarjev, in če smo odkriti, ni v centru prav nič posebnega. Bretanja bi jima bila všeč, če tamkajšnji ljudje ne bi bili taki svetohlinci. Vzhodni predeli niso prišli v poštev zaradi nemške govorice. Toda saj je še toliko krajev. Na primer Forez, Buguey, Roumois. Z zemljevidov se ni dalo zvedeti, kakšni so. Sicer pa ni bilo važno, ali bo hiša v tem ali onem kraju, marveč to, da jo bosta sploh imela.


Nazaj na vrh strani                          Nazaj v seznam del

Stran je postavil Primož Jakopin in jo nazadnje spremenil 14. novembra 2012.

Naslov strani: http://www.jakopin.net/fh/viri/seminar/dela/bouvard_.html