Fakulteta za humanistiko Univerze v Novi Gorici                                       Nazaj v seznam del
Slovenistika - prva stopnja
Seminar pri predmetu Računalništvo za filologe (P. Jakopin)

Odlomek z začetka dela: Milan Lipovec: Čubejska prigoda



     Gospud in Buh
     se zjutro rano vstanem
     sklinem gori svoje svete ročice
     poglidam priko svojega disnega
     raminga,
     onde zaglidam
     tri device, dva anjelka.
     On se z njimi razgovarja:
     vite, vite moji mili, moji dragi
     moje bridke rane, ki so meni dane
     na veliki petak pred kosilom
     u sobotu pred obilom.
     Kdo bi to zmolija, svaki dana
     po tri pute v časti hostij,
     kvar'na dana
     bi ga njega libera
     ognja peklenskega
     žavlja žavljenskega
     bi ga postavija tam
     kamo prebiva Buh oče, Buh sin,
     Buh sveti duh,
     sam edini Buh, amen.


I


        Menih, suh tako, da je bila njegova mršavost celo za te siromašne kraje nekaj nenavadnega, je jezdil proti Kastvu. Potoval je v največji vročini in v spremstvu roja obadov in muh in zlačnjene oslice, ki je komaj nosila svoje breme. Toda kutar je ni priganjal. »Dajmo no, v božjem imenu…« Le to je rekel od časa do časa, če se je mrha le preveč zamujala s hlastanjem po šopih osušene trave, ki se je prašila ob poti. »Dajmo no,« je dejal in se zibal dalje na sivem hrbtišču.
        Glodal je krajec, odkosan od velikega ovsenega hlebca in dolbel sredico, ker skorji nikakor ni mogel do živega. Čeprav je bil mlad, je žvečil ovsenjak, kakor brezzoba starica, ker mu je skorbut pobral zobe že pred dobrim letom. Najlepše zobe v samostanu, se lahko reče; bil je najmlajši v menišiji in prav zato, ker je bil najbolj pri močeh, so ga poslali na to nesrečno pot.
        »Pojdite, brat Krištof, v imenu božjem, in vaš patron naj hodi z vami in vas varuje.«
        Toda brat Krištof svojemu patronu ni kdove kako zaupal in ni videl v njem kdove kako zanesljivega varuha. Že doslej ga je puščal vse češče brez hlebca in brez vrča in s srcem polnim bojazni. Tako polnim strahu, da ni bilo v njem prostora za nobeno drugo čustvo. Kaj ne! Bili so nevarni časi, divji časi. Pravični Bog je imel vedno v močilu eno izmed palic, da je mogel kadarkoli izšibati grešnost iz svojih nepokornih ovčic, ki so se pasle tod okrog, bi se reklo na tej, kakor na oni strani Čičarije. Če ni bilo Turkov, jim je poslal kobilice in ni dolgo tega, ko je ljudi davila črna Gospodova dekla, za katero je bolje, da se ne jemlje v besedo.
        Najbolj pa se je bilo popotnemu človeku bati tolovajev. Ne zaradi tistih nekaj božjakov, ki mu jih je bil opat stisnil v roko ob odhodu. (Varčujte s penezi, brat Krištof, varčujte. Hranite se in prenočujte pri dobrih ljudeh in samo v največji stiski odprite prgišče.) O, tudi soldi so imeli svojo vrednost, in še kakšno vrednost so imeli ti peklenski denarji! Toda bolj kakor zanje se je brat Krištof tresel za svojo kožo. Slišal je bil, kako se ti hudodelci ne boje ne Boga ne kuge; kako da ravnajo z ženskami, o tem je bilo moč le razmišljati, nikakor pa ne govoriti. Še posebno veselje pa da imajo s posvečenci in naj bo nuna ali menih. Do golega ga bojda slečejo in vzemo mu kuto in pokrivalo in prav nič jim ni mar, če ostane v kapuci tudi glava.
        Brat Krištof se je splašeno ogledal, kakor da so mu razbojniki že za petami; ostanek skorje je naglo vtaknil v malhasto raševino, zdrknil je z oslice, in med pretiranim dvizanjem, ki se ni prav nič ujemalo z dotlejšnjo lagodnostjo, je hitel sopsti: »O, ti devica, o presveta devica, le kaj se zamujam…« Tako je stokal, vtem ko je nategoval povodec in vlekel oslico za sabo. Klical pa je na pomoč najzaljšo priprošnjico poreškega samostana blaženo Hemo, ki je skromno ždela v najbolj mračni niši opatijske cerkve. Bila je izobljena iz enega samega kosa in s takšno popolnostjo, da so bili vsi bratje klavzure nekoliko zagledani vanjo.
        Vendar se zdaj ni utegnil kaj dlje zamujati s to otročjo zablodo, mudilo se je, pa tudi strah mu tega ni dopuščal. Prav tedaj se je Učka umaknila s poti in razkrila morje, ves Kvarner z daljnimi otoki, prav tako kakor mu je bil dopovedoval opat; takoj zatem pa se je pojavilo razpotje, natanko tako spet, kakor mu ga je bil čubejski župnik začrtal z opaljeno glovnjo na izlizani škrli pred cerkvenim pragom. Brata Krištofa je obšla razigranost, zakaj na griču se je že kazalo sivo obzidje in do njega je imel le še nekaj strme poti. Objel je oslico kakor svojo drago, potem je izvlekel iz bisage sandale in se obul.
        Ko se je brat Krištof pojavil na vzdižnem mostu, se je sonce zgubljalo v meglenem mrču, ki se je zgostil nad morjem. To niti ni bilo več sonce, temveč razločno vidno ognjeno kolo in njegova krvava luč ni obetala nič dobrega. Če se bo zdajle potočilo v morje, preden bo priklical stražarje in se pomenil z njimi, potem bi mogel brat Krištof njegovo zloveščnost že v kratkem občutiti na svoji koži… Kajti po sončnem zahodu tudi samcat človek ni mogel upati, da bi ga spustili v utrdbo.
        Brat Krištof je odvedel oslico k figovemu grmu in jo privezal. Rekel ji je nekaj prijaznega in nameraval moško stopiti do okovanih vrat, ko se je tam odprla loputa za okroglo lino, tako da se je skoznjo lahko nekdo zadrl:
        »Kdo si?«
        »Hvaljen bodi Jezus Kristus!«
        »To nam lahko pove vsak razbojnik!«
        »Nisem razbojnik…«
        »Potepuh?«
        »Nisem potepuh…«
        »Ogleduh, torej!«
        »Za Kriščevo voljo, saj vidite, v čigavem imenu prihajam. Božji služabnik sem in prinašam važno sporočilo priorju kastavskega samostana.«
        »Kugo prinašaš!«
        »Zdrav sem, Bog mi je priča!«
        Kje je že bila kuga! Kak mesec je že nihče ni več jemal v besedo; v deželi je sedaj bila lakota - ta pa vprašuje človeka o kugi! Ni bilo večjih templjev, kakor takšnile pripaljeni grajski poležuhi in smrduhi, ki so plemeniti gospodi pomagali sesati podložniško kri. Sodrga, ki se je nobena doba ne more znebiti, pa ti psuje pošteno dušo, ubogega fratra z razbojnikom. Smrad po žganju, ki je vel skozi lino, je spravil brata Krištofa v sveto jezo, tako da je brez premisleka pokazal svojo razkačenost.
        »Pri priči mi pokliči koga iz samostana!«
        Teh nekaj besed je siknil brat Krištof skozi gole dlesni s tako preračunano počasnostjo, da je stražarja obšla mrščavica. Držal se je okovane robače in stal za plohastimi vrati, ki niso popustila ne Turkom ne piratom, pa ga je kljub temu obšel nejasen strah, ker človek nikdar ne ve, pri čem je, ko ima opravka z bogomolcem. Še pred nočjo se ga lahko poloti ujed ali pa te že jutri pahnejo v ječo, zakaj nihče ne more vedeti, kdo se skriva pod tisto rjavo raševino.
        Za vrati se je zbrala gruča: stražarji, starešina, ključar in še kdo.
        »Imaš brašno zase in krmo za žival?«
        Brat Krištof se je oddahnil. Jasno je bilo, da je vprašanje, ki je padlo skozi lino, bolj opravičilo kakor zahteva. Še bolj samozavestno je zaklical:
        »To ni vaša stvar! Za to bo skrbela proštija in še kdo drug. Vi z menoj in mojo živaljo ne boste imeli škode!«
        Čakati je moral še dobršen čas, da so se v trdnjavskih vratih odprle manjše duri; skoznje je potem vkorakal s svojo oslico za varno zidovje z velikim olajšanjem; nekako tako, se mu je zdelo, kakor pred stoletji Nazarenec v Jeruzalem, akoravno nekam manj slovesno.
        Obdali so ga mrki ljudje in smrad izparkov in iztrebkov, ki se je zgoščal za vsemi obzidji tistih časov in ki ga je lahko pregnala le najbolj strupena zmrzal. Ta čas pa je bila pomlad in v deželo je prihajala vročina…
        Tako je brat Krištof pripotoval v Kastav. Nosil je s seboj važno sporočilo, s katerim je sel kastavske proštije že naslednje jutro odjezdil proti severu. Poslanica je govorila o tem, da bo še to leto poslan na kanonsko vizitacijo Kranjske patriarhov vikar, in da bo ta najbrž Valaresso, koprski škof Jakob. Bilo je torej zelo verjetno, da se bo prevzvišeni napotil tod in da bo njegov obisk namenjen tudi Kastvu.
        Cerkveni očetje so znali ceniti važne vesti in še tem bolj takšna opozorila; spadala so v vzajemnost, ki so jo morali vsi vestno spoštovati. Kako naj bi se drugače pred vizitatorji pravočasno prikrila gnojnost, ki se je gomilila za obzidji in vrati in kako naj bi se potišala jeznorita glasnost tlačanskih butic, ki so zunaj obzidja pasle kugo, se rvale s Turkom in morale kljub vsemu sejati in nažeti desetino ne le za cesarske ali doževe podrepnike, temveč tudi za služabnike božje! Nihče torej ni bil bolj dobrodošel kakor gost z važno novico.
        Brat Krištof je svojo poglavitno nalogo opravil, čast bodi Bogu. Bil je sit in napit in v središču pozornosti, kakršne doslej še ni bil deležen. Kaj ne! Prišel je z nasprotnega konca Histrie (kjer se je po njegovem začenjal svet) in vse, kar je povedal, je bilo novo, zanimivo in vznemirljivo, zakaj dežela se je valjala v grehu, tisti pa, ki so bili zato postavljeni in od Boga poslani, da bi ljudi od greha odvračali, so dajali najslabše zglede.
        »Kaj ne poveste, brat Krištof!«
        Ja, ja, brat Krištof ni varčeval s pretiravanjem resnice ne z dodatki lastnih domislekov, ko je spoznal, kako samostancem rastejo ušesa ob takšnih pripovedbah. Šel je še dalje. Pravil je zgodbo o čarovnici iz Tirsberga in z dvoumnimi podmenki prilival olja na ogenj.
        »Baje so jo čisto slekli, preden so jo vrgli na grmado,« je pravil. »In če je moč verjeti fra Inocencu iz Rovinja, je bila zelo zastavna ženska. Fra Inocenc se je takrat vračal z romanja. Bil je nekje v Schwarzwaldu in na povratku je naletel na tisto sežiganje. Bila je postavna ženska, krepka ženska…«
        »Ali coprnica?«
        Brat Krištof je prikimal.
        Prior je majal z glavo. »Kaj ne,« je rekel, »če se je parila s hudičem…«
        »To je težko verjeti,« je rekel glas iz gruče, zbrane okoli priorja.
        Toda kaj več samostanski sobrat ni utegnil povedati, ker se je vanj zazrlo začudeno priorjevo oko. In glas nevere je poslušno utihnil, zakaj človeštvo je bilo že takrat uravnano tako, da se ni dopuščal dvom o pravilnosti gledanja in ravnanja redkih vidcev; načelo, ki je vodilo naglo naprej in ki se je - čast, komur čast - ustalilo in ohranilo ponekod vse do dandanes.
        Pa o razvratu, ki se širi po Kranjskem, ali o tem tudi niso nič slišali?
        »Nič, brat Krištof. Obzidani, kakor smo, ne zvemo kaj več kakor to, kar vidimo. Kakšna jadra, tamle v Kvarneru… Vendar le redko zvemo, kam jadrajo. Odkar je nad nami Ravbar tržaški, tudi s temi nimamo stikov…« Priorju se je rahlo tresla glava, bilo mu je žal, da so tako nevedni. »Prav nič, brat Krištof.«
        »Patriarhov odposlanec gre na Kranjsko tudi zato, ker so se tamkaj razmnožili nekakšni skakači in bičarji, ki jih je menda zaplodil sam satan…«
        »Ne recite tega, brat Krištof!«
        Prior je sklenil roke nad sodčkom pred sabo in majal s tonzuro zdaj sem zdaj tja. Pa tudi drugi patri so se vznemirili. Tudi oni so zajemali sapo in z napetimi vratovi rotili brata Krištofa, naj vendar pojasni…
        »Pripovedujte, brat Krištof, pripovedujte!…«
        O, prav rad! Prav nič se mu ni poznalo, da nima zob. Res je nekam prenagosto šušmelil, vendar se ni nihče nad tem zgledoval, zakaj pri obmorski duhovščini, vsaj tisti, ki je bila pod beneškim vplivom, vsemogočni Bog ni bil Deus qui nos in tantis periculis costitutos… temveč Deuš qui noš in tantiš periculiš… in tako dalje, vse do qui viviš et regnaš in šecula šeculorum!
        Pripovedoval je torej, imel pa je še drugačen opravek - najti bi moral najprej nekega človeka in potem se bo videlo. Povprašal je torej, če poznajo Vincenca Kastavskega.
        Menihi so se spogledali, kazali so nekam zvedave obraze, dokler se eden ni znašel.
        »Ali slikarja?«
        Slikarja! Ali ga poznajo?
        »Kaj ne! To sta naša dva,«je rekel prior. Če ima brat Krištof v mislih slikarja, potem sta zanesljivo ta dva.
        »Stari Vincenc in njegov sin, ki je tudi slikar. Kaj pa naj bi bil drugega!«
        Brat Krištof je povedal, da se je bil na poti semkaj ustavil v Čubedu. Tako, vidite, bratje! Ali oni vedo, kje je Čubed? Ja, prior je vedel. Tudi drugi bratje so vedeli približno, kje je Čubed.
        »Ustavil sem se torej tam in prenočil v čubejskem župnišču, pri častitem plebanu Vrhoviču. To vam je vreden duhovnik, to lahko rečem, ljubezniv gospod, ki se je zelo razveselil, ko je seznal, kam potujem. V Kastav, tja da vas nese! Tako, vidite, je vzkliknil in potem je dejal, da tu ni moč spregledati božjega prsta…«
        Tako so samostanci zvedeli, s kakšno mislijo se zamuja čubejski pleban.
        Huduje se nad zanesenjaškimi pridigarji, ki so se iz frankovskih mark potepli po vseh krščanskih deželah, in tako tudi v naše kraje. Ali Kastavci tudi o teh nič ne vedo? »Naj bo no, v imenu božjem,« je dejal brat Krištof začudeno, zakaj takšne nevednosti še ni bil srečal.
        »Menda so jih zaplodili husiti ali kaj naj bi človek rekel, kajti prav nič jim ni mar ne Boga ne hudiča.« Brat Krištof se je prekrižal po šegi Latincev in povedal, da se teh zmedencev niti kuga ne loti. »Oznanjajo konec sveta,« je rekel, »širijo razuzdanost in begajo ljudi. Tudi katerega od duhovnikov so zapeljali. Toda Benetke se ne šalijo, nekaj teh nasilnikov so polovili in jih poslali na galeje.«


Nazaj na vrh strani                          Nazaj v seznam del

Stran je postavil Primož Jakopin in jo nazadnje spremenil 14. novembra 2012.

Naslov strani: http://www.jakopin.net/fh/viri/seminar/dela/cubejska.html