Fakulteta za humanistiko Univerze v Novi Gorici                                       Nazaj v seznam del
Slovenistika - prva stopnja
Seminar pri predmetu Računalništvo za filologe (P. Jakopin)

Odlomek z začetka dela: Gitica Jakopin: Devet fantov in eno dekle



 Gitica Jakopin

 Devet fantov in eno dekle


I


        V našo hišo doma še danes vodijo močne, kar preveč strme stopnice; na desni strani jih drži staromodna, z železnimi palicami povezana ograja, in na vrhu je veranda. To je odkrita veranda, skromna, toplejša in bolj domača od današnjih balkonov in teras. Zbita je bila iz tako krepke hrastovine, da sem kot otrok mislila, da bo večna. Na dvoriščni strani in proti cesti jo zapirajo nekdaj enako debele deske; čudim se, da jih je, kot da so blago, lahko tako opazno stanjšal čas. Včasih se mi je zdelo, da nasmejane ždijo za slapom visečih lončnic, prej nageljev z bohotnimi cvetovi, zdaj fuksij in pelargonij in kdove katerih kosmatih, jezikom podobnih rdečkastih listov. Te stopnice še danes vodijo v moje otroštvo; veranda je bila moje skrivno zavetje, kotiček za sanjarjenje, otok, ki si ga želi in ga potrebuje vsakdo, blaženi kraj, ko si sam navzoč in slišiš vse, ne da bi drugi videli tebe.
        Če danes z verande pogledam na dvorišče, se mi zvrti v glavi. Nezaupljivo otipavam trhli zaslon in se sprašujem, ali ne bo vse skupaj popustilo in me potegnilo dol, na sovražni hlad betona. In v snu se mi dogaja, da se v grozi nagibam naprej, že slišim, kako zamolklo zahrešči ograja, deske se parajo s presunljivim reskom, ko stare krpe, a preden kriknem - kajti v sanjah se šele zadnji hip mukoma izvije krik - že strmoglavim in ta polet v prepad brez dna je neizmerno daljši od padca na dvoriščna tla. Sredi te svoje male večnosti pomislim, včasih na pol zbujena, včasih nesrečna ko svinec, ali se mi morda vse to samo ne sanja. Obenem se od nekod priplazi strah, da je celo moj varni dom samo privid iz drugih sanj.
        Toda takrat se nisem bala; sploh se ni vse dotlej nihče ničesar bal. Vsi so radi sloneli na verandi in gledali na dvorišče, kjer se je vedno kaj dogajalo, ker je bila v pritličju trgovina, še rajši pa na cesto, po kateri se je odvijal promet. V glavnem so bili to predirno hrupni vozovi na konjsko vprego, in vendar je bil to zdrav, trdoživ, uporno delaven, slovenski, s prešernostjo prežet hrup, da si se čutil neodtujljivega, da si bil zanesljivo nameščen in zarotniško pripaden delček vsega tega.
        Bila sem drobno, dolgonogo dekletce. Če je kdo rekel, da so me sami zobje in lasje, ga dolgo nisem pogledala, in vendar je bilo res. Še danes pravijo, da sem vedno skakala po dvorišču in prepevala, da je šlo skozi kosti, če se kajpak nisem stiskala v temni kot na verandi, tako da me je opazil samo tisti, ki je posebno pazljivo pogledal. Dostikrat so me tudi zvlekli ven, da sem kam »skočila«, in se zgražali nad menoj, češ da tam same neumnosti pletem v glavi. A zame to niso bile neumnosti, še zdaleč ne. Reševala sem življenjska vprašanja. Mislila sem velike in pomembne misli in obenem sem se trdno zanašala na to, da jih bom rešila, če se bom le dovolj vztrajno ukvarjala z njimi. Čutila sem, da so nadloge človeštva hude in številne; pravo čudo, da življenje sploh teče naprej! Vse te v njih raznolikosti samo zaslutene tegobe sem strnila v dve zame neznansko boleči konici: da morajo ljudje trpeti in da morajo umreti. Misel na smrt sem še odrivala kot nekaj preobsežno hudega, da bi se dalo doumeti z navadno človeško močjo doumevanja; vselej sem jo pričakala kot nekaj enako neogibnega kakor smrt sama in jo odgnala, obenem dobro vedoč, da se bom prej ali slej morala posvetiti izključno njej. Trpljenje pa me je zaposlovalo skoraj nepretrgoma in zdelo se mi je, da ga okoli sebe najdem, kamor se le ozrem.
        Naša hiša stoji na razpotju sredi kraja. Odcep, ki mimo kapelice nasproti nje pelje skoraj navpično vkreber, je bil ena mojih bolečin, kajti po njem so vozili tudi opeko ali hlode, in tak tovor je kdaj pa kdaj vlekel en sam konj. Voznik ga je vpijoč preklinjal, da je kmalu čisto ohripel, in bič je s presunljivim švistom švrkal po preznojenih konjskih bedrih, puščal srage na prašnem hrbtu in ubogo žival nazadnje spravil ob pamet: hrzajoč od muke se je vzpenjala na zadnje noge in omahovala zdaj na eno, zdaj na drugo stran, ne da bi se bil voz na kritični točki premaknil le za lasek. Voznikov glas sem prestrezala že ob vznožju, ko je še mirno spodbujal konja; čakala sem na naslednji ton in ga dočakala. V mislih sem konja bodrila in mu prigovarjala, naj napne vso moč, obenem sem vozniku besno očitala, da je preveč naložil in mu zaželela vse hudo na svetu. Nazadnje, ko so postali njegovi kriki že neznosni, sem planila ven in se zakadila v hrib, vpijoč s svojim otroško visokim in v dno duše zgroženim glasom, naj neha tepsti ubogega konja. Voznik se je vselej besno ozrl name in zatulil, ves zadovoljen, da lahko še na meni da duška svoji jezi: »Porinila bi raje, smrklja, če ne bi bila tak fiželj!« Konj je nato kakor po čudežu potegnil in tovor spravil čez klanček, jaz pa sem odvihrala nazaj dol in se še dolgo cmerila v kotu verande - nora polda, kot so govorili.
        Potem Aleko. Sploh ne vem, zakaj se mi je tako smilil. Aleko je bil sosedov stari hlapec, ves zaraščen, šepast in razcapan. Vsak dan je čredico krav in telic gnal na pašnik, tako imenovani stadijon; proti večeru, ko je zvonilo avemarijo, pa še na štirno. Vselej se je s ceste ozrl na dvorišče in če me je zapazil, mi je pomigal, da mi je dal jabolko ali prgišče sliv in se mi nasmehnil z brezzobimi usti. Nič nisem rekla, samo gledala sem ga in vzela, kar mi je dajal. Po nekaj korakih naprej se je še ozrl za menoj; takrat sem se obrnila in izginila, ne vedoč, ali naj tisto jabolko vržem ali pojem.
        Ali pa Vinko!
        Vinko je bil z Drnovega. Koliko bi mogel biti star, je težko reči, ker je bil vedno enako velik, neroden, skuštran, izbuljenih oči, zijajočih ust, s katerih se mu je ko brezbarven las cedila slina, in nekam predse tipajočih rok. »Vinko je zmešan! Bu–telj ! Bu–telj!« so otroci vpili za njim, toda Vinko se ni zmenil zanje. Taval je okoli, in kadar je naneslo, da je zablodil na naše dvorišče, kjer sem stala in ga opazovala molče, izpod čela, ker me je jezilo, da ga dražijo in da je že spet prilomastil sem, je spustil čuden glas in zakrmaril proti meni, odrivajoč pregosti zrak ko slepec, ki si s težavo utira pot. Kot ohromela sem stala in čakala; vse sem vedela vnaprej. Tako čudno kruleč, da mi je stiskalo srce, je pribredel do mene in se me dotaknil, včasih samo krila, včasih komolca ali rame; tedaj je v njegovem glasu zazvenel človeški smeh. Bolščal je vame in se tako smejal, samo nekaj trenutkov, toda meni se je zdelo cela večnost, ki se ni mogla prebrž končati. Odrinila sem njegovo veliko, nekam slabo gibljivo roko in siknila: »Pusti me!« Potem sem mu obrnila hrbet in odšla, vendar nisem mogla drugače, kot da sem se tokrat ozrla jaz: stal je kot vkopan, z rokami težko visečimi ob trupu, srepega pogleda in z izrazom živalske bolečine na ustih. Nisem mogla odtrgati pogleda, v srcu se mi je utrnilo nekaj kakor toplina, zganila sem se, kot da mislim stopiti k njemu, ga prijeti za roko in mu nekaj reči s tihim, dobrim glasom, a tega nisem storila. Vseeno je na sebi moral začutiti pogled, ki je zajemal vse to, ker se mu je izvil otroško nebogljen jek, pobesil je široke rame in odtaval.
        To je bil Vinko, in ob njem še bolj kot ob vsem drugem se mi je razodevalo, da moram biti dobra, ljudi moram imeti rada in vedno moram biti pripravljena, da jim to dokažem. Globoko v sebi sem slutila, da bi samo na ta način lahko lajšala trpljenje na svetu. Ni me motila neizmernost teh obzorij trpljenja in neznatnost moje pegice dobrote; čutila sem, da sem prav jaz za to poklicana, samo odnehati ne smem, niti za hipec ne smem popustiti v svoji zahtevi po lastni notranji neoporečnosti in še manj v svoji vseobsežni naklonjenosti do ljudi.
        Prav mogoče, da mi je bil Vinko edini resnični prijatelj. Prijateljic nisem imela, samo znanke in sošolke. V fantih sem videla tuje, rahlo odbijajoče in obenem rahlo smešne prikazni, če so bili prijatelji, in nekaj svojevrstno privlačnega, če so bili čedni in zadržani. Mama in oče se nista nikoli pogovarjala z menoj, vsaj ne o rečeh, ki so zanimale mene. Čudila sem se, kako to, da me nikoli nihče ne vpraša: éKaj pa ti misliš ta hip? Kaj te veseli? Kaj te bega prav zdajle?‘ Mislila sem namreč, da starejši vse vedo, da vse znajo in vse zmorejo; koliko važnega, življenjsko važnega bi mi lahko povedali, če bi si le vzeli čas! Predvsem pravo medsebojno povezavo stvari: zakaj je tatvina, če krade nekdo, ki nima? Potem reči, ki tlijo pod površino vsakdanjega dogajanja: zakaj se mama in oče podnevi prepirata, kot da se živa ne moreta videti, ponoči pa skozi zaprta vrata iz njune spalnice prodirajo tako vznemirljivi glasovi in šumi? Zakaj mi kar naprej trobita, naj se učim, obenem pa ne smem brati, kar bi rada in kolikor bi rada? Zakaj se pehata od svita do polnoči, ko padeta vznak, med glasnim zehanjem premlevajoč uspešen dan, nikoli pa ne opazita sončnega zahoda, škrlatnega venca steklenih pramenov nad robom hoste za Sveto Ano?
        Čutila sem: vse, kar je tako zapleteno in težko, bi bilo zlahka čisto preprosto, tako da bi vsakdo vse razumel in bi bili vsi srečni. Da bi bili vsi srečni, pa bi morali biti vsi dobri, in to najbrž ni mogoče. Če to res ni mogoče, česar zdaj še ne vem natančno, kako naj naredim, da bom dobra vsaj jaz?
        Take misli premlevajoč sem se zatekla v kot na verandi in se učila razlikovati glasove, šume in korake. Razpoznavala sem ljudi in vsakršno dejanje in nehanje ne le na dvorišču pod seboj, marveč tudi zunaj na cesti. Poleti '41 pa sem se začela skrivati tudi v uti med zelenjavnim vrtom in sadovnjakom; kar je tedaj prodiralo na verando, me je malo begalo. Od nekdaj mi je bil najljubši odmev drdranja kmečkih voz: lojtrskih vozi z visoko naloženo krmo ali deteljo, s prešo in sodi; vozičkov, kot so jih imenovali, s krompirjem, repo, peso ali korenjem; ciz z mehko, svetlo, sveže nakošeno travo za večerno krmljenje. Glasovi, ki so jih spremljali, so bili visoki in v jutranjem hladu polni pričakovanja, v večernem mraku polni zadoščenja nad minulim dnem. Vse to se je na lepem spremenilo: vozovi so bobneli mimo, kot da jih podi nevihta, in ljudje, ki so se vedno oglašali zraven, kakor da se smejijo, so bili tiho. Začudila sem se trem ženskam na vrhu voza z deteljo: skoraj jih ne bi prepoznala. Ne samo, da niso nič govorile, niti ena se ni ves čas, dokler ni voz izginil za ovinkom, ozrla ne k drugi ne okoli sebe; sedele so in drevenele v nekakšnem prestrašenem strmenju. Pobce iz soseske, ki so ob večerih presunljivo kričali, loveč se okrog kapelice in kostanjev pred našo hišo, je bilo čedalje manj slišati. Ko hostniki poraščeni govedarji, tudi Aleko, in pastirčki v kratkih hlačah čez koleno so gledali, da so živino prej ko prej odgnali na pašo, napajat in v hlev; slišati je bilo le še odsekan, v prahu pridušen topot parkljev, vmes je rezko zalajal pes in se potuhnil, pa spet vse tiho.
        Obenem je do mojih boleče napetih ušes prihajalo več novih glasov. Vsak dan znova sem lovila hrušč težkih vojaških tovornjakov in švist zglajenih oficirskih limuzin. Na cesti so se razlegali raskavi basi in hreščeči baritoni v jeziku, ki ga nisem poznala, a se mi je zdel trd, kot da bi kdo drva premetaval. Na dvorišču so rezka povelja sekala zrak. Okorno vojaško obuvalo je tolklo beton in mešalo prah. Priliznjena moška beseda se je zlivala s tihim ženskim smehom.
        Veliko se je pri nas spremenilo od dne, ko je zagrmelo daleč na jugu. Ljudje so ob prvem preplahu strahoma prihajali iz hiš, se zbirali pod kostanji in se zaskrbljeno ozirali v smer, iz katere je pribobneval grozljivi odmev.
        »Bombe, kaj pa drugega.« »Joj, vojna bo, ali kaj!«
        »Beograd! Sesuli so jih nad Beograd! Ubogi ljudje!«
        Kocinast očanec brez levega očesa je mrko pribil: »Brez skrbi, tudi mi jim ne bomo ušli. Zdaj je vsega konec.« Mama in oče sta se samo spogledovala; v njunih pogledih sem zasledila najprej samo zmedo, potem celo lestvico strahu.
        In ne za prazen nič: kmalu po tistem se je naš kraj napolnil s strumnimi postavami v zelenih uniformah in z dvojnim znakom električne napetosti na ovratnikih. Čeprav ni nihče več povzdignil glasu, je nad ljudmi visela grožnja. Hodili so, kot da nimajo tal pod nogami, z glavo med rameni, kakor na stalnem umiku pred udarcem.
        Njihov nemir je zajel tudi mene. Nehala sem se s kolesom voziti na Savo. Nič si nisem več želela, da bi kar naprej ležala v razbeljeni mivki, mežikala v sonce in si na vodi odpočivala oko. Vseh in vsega sem se ognila, če se je le dalo. »Nekaj hudega bo,« sem poslušala z vseh strani.
        Tiho sem ždela na verandi in čakala na tisto húdo.


II


        Bilo je pozno popoldne. Stari les se je v pripeki tako razgrel, da je še ob tem času kar puhtelo. Vseeno sem začutila, da bo v senco zdaj zdaj proniknil sveži pihec pred mrakom; čakala sem, da se bodo začeli mehčati obrisi kostanjev nad menoj, da bo v glasovih zasršela komaj opazna ostrina.
        Po robu zeleno prepleskanega vratnega oboja je lezla muha. Brž ko je prišla do jarka na sredini, se je obrnila in jo ubrala nazaj. Nepremično sem jo gledala in premišljevala o tistem, kar sta se snoči v postelji pogovarjala mama in oče.
        Odkar so se nam štirje oficirji SS dodelili na hrano in stanovanje, sem spala na zofi v njuni spalnici. Brž ko sem zaslišala, da sta legla, sem se vselej nagonsko naredila, kot da spim. Vedno enako goreče me je zanimalo, kakšna sta v resnici in kakšna med seboj; obenem sem si zatrjevala, da jima samo ustrežem: po napornem dnevu si brez premislekov olajšata dušo, saj punca hvala bogu že spi. Navadila sem se, da sem že kar nestrpno vlekla na ušesa, kdaj se bodo previdno odprla vrata spalnice. Najprej vstopi mama, oče za njo, a se še vrne v kuhinjo, ključi plenknejo po mizi in oče vzdihujoč potem zares pritava noter. V temi, ne da bi bila prižgala luč ali vsaj odrinila okensko zaveso, skozi katero ni prav prodrl soj cestne svetilke, se pritipata vsak do svoje strani skupne postelje, neogibno zadevajoč ob znane ovire, in mama šepne:
        »Počakaj, da odgrnem, no!«
        V njenem glasu je jeza, ker ga mora vsak večer znova tako opomniti, pa tudi, ker se je morda srdito vprašala, zakaj ne bi za spremembo enkrat odgrnil on, saj je vstala pred njim in ni imela ves dan niti minute počitka.
        Oče stoji ob stranici. Slači se počasi in onemoglo, jezik obrača po suhih ustih in vmes prazno zacmoka. Čevlji glasno coknejo na predposteljnik in mama sikne:
        »Ššššt! Bi jo rad zbudil, ali kaj?!«
        Mama preobrne njegovo in svojo blazino, potegne ven klavrno zmečkani in zatohli spalni srajci, vrže eno očetu, drugo sebi nastavi na rob. Mama se zna slačiti naglo in skoraj neslišno; vseeno poslušam in poslušam in v duhu spremljam njen sleherni gib. Ko jo slišim, kako si trudoma, pretrgano sopeč na hrbtu odpenja modrc, me prepljusne velika nežnost do nje; vem, kako mora zvijati roke, da se ji to posreči, in nehote ugibam, ali bom nekoč pozneje tudi jaz tako. Vprašam se, ali ji je hudo, ker ni več tako mlada in lepa kot prej, pa zakaj se ne upre - kje piše, da se mora tako gnati dan za dnem, in niti enkrat se ne naspi?
        Še ni končano: mama zlaga slečena oblačila. Oče že leži in - vidim ga, kakor da se vse dogaja sredi belega dne - strmi v strop. Nazadnje leže tudi ona in si z rjuho podloži težke prsi.
        Nekaj časa sta oba tiho. Toda mene ta molk ne prevara. Dobro vem, da ne spita in da lep čas tudi še ne bosta zaspala. V temi prežim ko podlasica in čakam. Da ne bi kaj posumila, se vmes kdaj obrnem in zadiham malo drugače. Bo, bo!
        In res se kmalu oglasi mama:
        »Misliš, da je res?«
        Oče se prevrne, kot da je že skoraj spal, in zasitnari:
        »Kaj?«
        »Dobro veš, kaj!« mirno šepne mama.
        Oče pomolči in odvrne nekam nerad, z zvezanim jezikom:
        »Jaz nič ne vem. In tudi ti ne bi nič vedela, če bi bila pametna. Vsak večer najdeš kaj, da mi ne daš mira.«
        V očetovo slabo voljo se je zapičila nelagodnost.
        éSmo že skupaj!‘ pomislim s škodoželjno veselostjo in zadržim dih.
        »Nič ne pomaga, tudi če se narediva slepa in gluha, da veš,« dreza mama. »Opoldne mi je Nežka pritekla povedat. Na občini je že skoraj uradno.«
        Oče molči.
        »Same čenče! Če ne bi toliko gofljala, je Tone ne bi pustil. Prav ji je! Ti pa tudi vse poslušaš in vse verjameš.«
        »Ona pa Tone, to se naju nič ne tiče. No, ja - ti si imel moje že od vsega začetka na piki, čeprav ti ni nobeden naredil nič hudega, kvečjemu marsikaj dobrega!«
        Spet molk. Potem oče: »Kaj ti je rekla Nežka?«
        Kot da sprašuje kar tako, pač ker še ne more zaspati. Seveda mene ni preslepil in mamo še manj. Obe sva vedeli, da njen odgovor vnaprej dobro pozna in se ga na tihem boji.
        »Da bodo selili.«
        »Selili, selili - uh, si otročja!« vzkipi oče. »Natančno povej, ne, če že govoriš! Vedno nekaj momljaš ali pa streljaš mimo, da človek ne ve, kako in kaj.«
        »Ja, si zato pa ti bolj pameten,« odvrne mama. Pomolči in mirno doda:
        »Nežka je rekla, da bodo preselili vse, razen nekaj redkih izjem, in mi nismo med njimi.« Dolgo je bilo vse tiho.
        »Katerih izjem?« nazadnje vpraša oče. »Tega ni vedela.«
        Tišina je zaprasketala.
        »Ja,« se čez čas oglasi oče, »lahko naredim, kar hočem, lahko se razčesnem, lahko se ubijem, pa bo vse bob ob steno. Odgnali nas bodo. Kot vse druge.«
        V njegovem glasu je bil tak obup, da je mama pripregla, četudi ne iz srca.
        »Mogoče pa ne,« je rekla, »saj ti je tajnik obljubil.«
        »Tajnik, tajnik … On nič manj ne piska!«
        Mama je glasno vzdihnila in bridko dejala: »Če samo pomislim, kako si stiskal vsa ta leta! Kako si podil sebe in nas! Ob treh iz postelje, opolnoči spat! Zdaj bomo pa šli, s kovčkom, in vse pustili!«
        Oče je kar naprej obračal glavo na blazini, bil je ko zverca, ki ne najde iz pasti.
        »Ne. Ne morem. Ne morem vsega pustiti!«
        »Kaj pa, če bo le treba?«
        Zdelo se mi je, da sproti uganem vsako njuno misel.
        Ne smejo me pregnati, si je ponavljal oče. Tukaj sem doma. Kar imam, sem si prigaral z rokami in s pametjo. Ničesar jim ne mislim pustiti! Vse bom storil, samo da ostanem. Jim še ni dosti, da jih gledam? Da jih poslušam? Da jih hranim in pojim? Kakšno zalogo sem imel, pa so mi, strele hudičeve, že čisto izpraznili trgovino! In še režali so se, češ kakšna zlata jama je ta tvoja štacuna, koder smo hodili doslej, je bilo že na pol izropano, pri tebi je pa še vsega! Strele jasne … Svojcem na tekočem traku pošiljajo pakete, meni pa ni ostalo nič drugega kot kupček grdih, zguljenih tujih bankovcev! Papir, sam papir!
        Joj, kaj bo z nami, je tuhtala mama. Kaj naj naredim, da bi mu ublažila ta strašni udarec? Ko vem, kako visi na čisto vsaki stvari, ki si jo je pridobil s takim prizadevanjem! Jaz bom že, ampak kako bo to prenesel on? Ko bi se dalo narediti, da on ne bi nič trpel, da sploh ne bi bil nič vpleten! Doma je človeku še zid v oporo, na tujem bo pa hudo, vse bo treba čisto na novo!
        Oče je vzdihoval in se premetaval na postelji. Iti. Vse pustiti! Joj, če bo le treba? Bodo res vsi izgubili vse?
        Slišno so tekle minute. Mama je ležala negibno, kakor da je ni več. V hipu, ko se je sprijaznila z neljubim dejstvom, da bo treba iti in vse pustiti, se je z dušo in telesom usmerila naprej, k novim dolžnostim. Hkrati je že vedela, da bo vse opravila in vse prenesla, samo da njega obvaruje obupa.
        Oče pa se je, ne da bi bil sam to spoznal, že obračal. Obračal se je počasi, komaj da ga je pomikalo, toda obračal se je. Že se je privajal misli, da bo morda pa le treba, in strahoma se je spraševal, kaj bo. Niti za hipec se ni mogel povzpeti iznad meja osebne ogroženosti, vendar je zaslutil ob nečem, kar je zunaj njega prevladovalo vse naokoli - zaslutil je, da je skrb, ki ta trenutek muči njega, nekaj vse večjega in usodnejšega, da zajema več kot prigarano imetje, več kot zemljo, ki jo je že skoraj vzljubil, ker tako široko vrača, več kot mizo, za katero sedeš, več kot streho, pod katero najdeš varnost in počitek in rodiš otroke.
        Čez dolgo je rekla mama:
        »Zaspi zdaj, truden si dovolj! Samo oči zatisneva, pa bo že dan.«
        »S tako skrbjo boš zatisnil oči!« je zamomljal oče. »Jaz sploh ne spim več …«
        Te zadnje besede so zamirale, ko sem že zaslišala očetovo globoko, enakomerno dihanje. Mama je še odgovorila, bolj da bi si dala duška, kot da mu ne bi nič ostala dolžna:
        »Pojdi no! Preden jaz zaprem oči, ti že smrčiš, da mi bobnič poka! «
        Toda oče je že spal, in kmalu je zasnula tudi mama. Poslušala sem ju, kako dihata. Od časa do časa mučno zahropeta, potem spet težavno, zateglo dihanje, na lepem se zdrznem, ko oče zapiska skozi nos kakor lokomotiva tik pred klancem, pozabim na njun pravkaršnji pogovor, ki sem ga prestrezala, kot da se mene niti najmanj ne tiče, in se skozi redko tkanino pred oknom zazrem ven, v temne sence starih kostanjev za cesto - to so moji zvesti, molčeči prijatelji, čakam in čakam, pride tako lahna sapica, da se komaj zgane tenka zavesa, čutim, da se mi usta raztezajo v nasmeh … … in - peeeenk! Zrel kostanj pade z veje, bodikava lupina se mu razpara na pesku pod drevesom, izlušči se gladki, bleščeči sadež, zakotlja se in obleži v rešetki nad kanalom. Kostanji!


Nazaj na vrh strani                          Nazaj v seznam del

Stran je postavil Primož Jakopin in jo nazadnje spremenil 14. novembra 2012.

Naslov strani: http://www.jakopin.net/fh/viri/seminar/dela/devet_fa.html