Fakulteta za humanistiko Univerze v Novi Gorici                                       Nazaj v seznam del
Slovenistika - prva stopnja
Seminar pri predmetu Računalništvo za filologe (P. Jakopin)

Odlomek z začetka dela: Libuše Moníková: Fasada



Libuše Moníková




F A S A D A


M. N. O. P. Q.




Roman








I.






Š P A N S K A V A S






1.




        Orten leži na odru pred severno fasado gradu in slika na previsni obok na njegovem čelu alegorijo pravičnosti. Vlažni omet se mu vsiplje spod roba zidarske lopatice, da zatiska usta in oči, se z glavo nagiblje v stran in poskuša dihati skoz nos. Za prah mu skoraj ni več mar, večje mrvice zamaže s hrbtiščem roke. Liku manjka le še ena roka, drugače je podoba skupaj s svojimi atributi v središču stavbnega čela končana.
        Na obraz, vrat in podlakti mu je leglo belkastosivo apno, na rokah se mu sprijemlje v kraste, veke in trepalnice ima pomokane. Od naprezanja oči se ga poloti trepetavica vek, tako neukrotljivo in neosebno, kakor da sploh nima opraviti z njim, temveč je zgolj izraz nekakšne filogenetske razvojne zablode, zapoznel odziv na šibko trkanje v jajcih s sedmero lupinami, jajcih zavrijevih mladičev, ki se niso več mogli izmuzniti iz svojih varovalnih ovojnic; natikanje oklepa, pretirano varovanje zaroda je bila napačna evolucijska pot, prihodnost so imele majhne, gibke vrste. Prakuščarji, trilobiti - iz ljubezni do okamnin, do slepih ulic v evoluciji rezlja Orten žuželko v friz.

        Pod njim, pošev in dve nadstropji niže, se Podol ubada z osrednjim sgraffitom. Patera, šestdesetletnik, mu pomaga, gladita prebeljen omet, razgrinjata kartone in jih pritrjata na čelo nad okni. Podol drsi z lopatko po črtah na kartonu, da jih vreže v vlažno steno. Ko karton sname, risbo še popravi, potem začneta podobo praskati v zid. Z zidu v prvem nadstropju zreta dva somerno ujeta vojna prizora, ki ju v sredi ločuje sončna ura. Levi kaže zavzetje mesta, desni je krhelj bitke na Ponte Milviu, prosto naslikan po kopiji stenske slikarije Giulia Romana v papeški galeriji. Med okni naj bi po izvirnih predlogah obnovili zgodbo Samsona in Dalile. Restavracija antičnih motivov v drugem nadstropju, lovskih prizorov in panorame nizke krajine pod strešnim vencem je že končana.
        Poleg starih tehnik uporabljajo stare prepustne barve, zid naj diha. Pod novimi barvami, ki menda bolje kljubujejo vremenu, kapilarna voda v malti menda ne bo hlapela, barve naredijo kožo. Ko so se lotili sgraffitiranja, so se barvne plasti slabo prijemale, ker je bil omet premoker. Potem jih je izučilo.
        Vedo tudi, da je pri tej pravilni obdelavi sten obstojnost njihovega dela omejena, zlasti na zunanjih fasadah. Sledovi razpadanja so se prej radi najprej pokazali na severni in zahodni strani. Zdaj je propadanje bolj uglašeno in hitrejše.
        Patera jih dohaja, a Podol opazi, da bi rad malo počil, pa si ne upa. V duhu ozmerja Maltzahna, ki ta mesec že drugič tiči na Spomeniškem varstvu, da bi tam s svojo dokumentacijo pridobil pristojno komisijo za to, da bi jim vnovič podaljšali pogodbo. Dve leti, kolikor so jim spočetka poskusno odmerili, je zaleglo le za polovico zunanje fasade, če notranjih dvorišč sploh ne štejejo. Da bo čas resnično treba podvojiti, so tam gori resda že uvideli, a zdaj gre za to, da si zagotovijo nov štiriletni cikel, ki se jim že zdaj jasno kaže. In ko bodo enkrat pri kraju, bo prva fasada, ki so se je lotili pred leti, tako načeta, da bodo lahko mirno začeli znova. Solitrno in sulfatno cvetenje na apneni malti, ki ga podžiga industrijsko onesnaževanje, nič ne zaostaja za njihovim delom; nadejajo se, da se bo provizorično naročilo za restavracijo nemara razvleklo do konca stoletja in jim zagotovilo redne dohodke. Ko se bodo oblasti sprijaznile z neogibnim podaljšanjem, se bo moralo - tako Maltzahn - velikodušno izkazati tudi Spomeniško varstvo, ki vé, kako pomemben je ta objekt. Po zamudnih postranskih zaslužkov, z ovojnicami za gramofonske plošče, knjižnimi platnicami, filmskimi plakati, času sramežljivega sodelovanja pri natečajih, za katere so veliko prestari, bi jim to prineslo gmotno gotovost, sedem mesecev v letu, pozimi bi vsak delal zase, brezskrbno, tudi Patera pri svojih štirih neomoženih hčerah, vdovi med njimi, in dveh zaročenih. Veselijo se dela kot Sizif svojega k znožju zvaljenega kamna.
        »Bi si malo oddahnila,« predlaga Podol.
        »Kakor hočeš,« Patera se naredi, kakor da mu je vseeno.

        Ortnova ‘vzdignjena roka pravice’ zlagoma lega na tehtnico, ki naj jo drži v ravnovesju. Orten osenči obline prsi, gube na obleki, zvijuganost meča, v obrisih nakaže masivnost ravnotežne gredi, jih v dveh črtah vzdolž čela ujame v okvir in izpraska iz plasti barvne malte okensko špaleto. Nanašanje ometa in praskanje podobe ni domala nič drugačno od njegovega lastnega kiparjenja. Mavec mu je ljub material, ker se ga dá poljubno obdelovati; lahko ga plastično nanašaš v plasteh in klesaje snemaš, le da ga ne moreš dolgo oblikovati kot glino, potreben je pravi prijem. Ortnove plastike so v zadnjih letih postale fragmentarne, izgubile so globino, postale ploskejše, z obliko, zvečine prepoznavno le v obrisih, in z rogljato površino, temno patinirane, kot kamen, nikjer lasu gladke beline mavca - poenostavljeni odbijajoči totemski drogovi. Sgraffiti, ki jih tu dan za dnem praska na dan, skorajda niso nič manj plastični. Njihova telesnost in ornamentika spominjata na neobremenjene čase.
        Delo štirih - dveh slikarjev, dveh kiparjev - je na teh razpotegnjenih zidovih učinkovitejše od spočetka predvidene obnovitve, ki naj bi jo opravili restavratorji; že Podolova nebrzdanost, ko z domišljijo nadomešča uničene predloge, je uglašena z veličino prvotnih izdelkov.
        Orten si ogleda podobo, premeri razmerja. Pri delu ima pogosto občutek, da se stena zožuje in je oboka manj, da je začel na preveliko in da mu bo zmanjkalo prostora. Podol te bojazni ne pozna, njegova zgodnja praksa, ko je obnavljal hišna znamenja, mu vliva gotovost pri fasadah. »Pri dveh golobih«, »Pri pajku«; - svojih predlogov »Pri treh želodkih«, »Pri dveh ritnicah«, »Pri osebni izkaznici« doslej še ni mogel uresničiti.
        Vé, da sta jim perspektiva in čas naklonjena: Sgraffito na višini desetih metrov je moč od spodaj razločiti le kot strnjeno zaporedje okrasja, in po treh letih niti to ne več. Od blizu pa Orten opazi protislovnost alegorije. Za rokovanje s tehtnico je podobi treba miru in zbranosti, za vihtenje meča moči in poleta, za oboje predvsem odprtih oči. Slepi pravičnosti vriše na čelo še tretje oko, da se sijoče zazre čez dovozni klanec. Trioka justicija - Hanna si bo do prihodnjič, ko bo spet vodila skupino, že kaj izmislila. Lahko pa to vzame tudi za temo svoje diplomske naloge: »Kontaminacija antičnih motivov s krščanskimi prvinami na renesančni fasadi v Friedlandu.« Takole v četvero ji lahko že zgolj na tej steni priskrbijo dovolj snovi za dizertacijo.
        Žlico in lopatko opere v vodi, ki mu je še ostala, in vedro izprazni. Voda pada pošev, v vetru zavije proti Pateri/Podolu, in pljusne na zvezdasti tlak notranjega dvorišča. Podol vzdigne glavo in zakliče tja gor: »Že končal?«
        »Ja,« odgovor kane hripavo, domala neslišno, Orten se odkašlja, da si otrebi glas, a ne reče nič več. Če se tu sploh dá končati. Odkar dela sam, se je odvadil govoriti. Prej se mu je pogostoma jecljaje zataknilo - kadar je govoril prehitro ali preveč; na odru, kjer cele ure molči, se mu govorjenje upira. Kadar hoče kateri od onih treh kaj izvedeti, se mu naježi suho grlo, odgovor si zvečine rajši prihrani. Podolovo govoričenje, njegove šale ga dražijo, njegov smeh moti, zaradi kričavosti in ker se boji, da mu bo iz prijateljstva moral pritegniti, v sili bi mu Podol šalo tudi razložil. Patera, ki dela s Podolom, nima izbire, smejati se mora za vse. Orten se ne pusti iztrgati iz svoje otrplosti, iz te otopelosti, v kateri lahko dobro dela in obenem misli na kaj drugega; pogosto mu je najljubše, če ne misli čisto na nič.
        Pobere svoje stvari in spleza dol. Žlica se mu je otopila in ročaj na gladilki se je razmajal. Preden se lotijo zunanjih fasad, kjer bodo delali drug ob drugem, da jim bo sgraffitiranje kaset hitreje teklo, mora oboje še popraviti. Te misli ga pomirijo; tudi to, da je razsuti pesek pometen in oder pospravljen. Zamotanejših skrbi ne mara.
        Ko pleza dol, začuti, da ima zaskočen vrat in da ga v rami zbada. Zdaj, ko odhaja s čela, uvidi, kako naporno je bilo delo v horizontali. Sprva se mu pogled le stežka privadi na normalno optiko, zato negotovo tipa ob prečnikih, preden se spusti po naslednji lestvi.
        Podol se s klobukom, ki si ga je porinil nazaj na teme, zadovoljno pase z očmi na prebodenem bojevniku, ki leži na tleh.
        »Veliko krvi! Rdeča se lepo poda, tudi na višini,« vesel je, da ima zdaj poleg Patere v dometu svojega glasu še drugega poslušalca.
        Orten se še naprej truden opoteka proti njima. »Bomo zvečer kvartali ali greš spet v kino?« Orten zmaje z glavo, a se ne ozre. »Zadnji čas, zaboga, da se odkrižaš tega usranega dela. Od ležanja tam gori me zmeraj zgrabi v vratu!« Orten sliši, kako se Patera smeje z njim. »Drugi teden se lotimo kaset, potem bo tega mrcvarjenja konec!« Podol ga še tolaži, čeprav je prva čela izpraskal skoraj sam in vseskoz dela za dva. Brez njega bi jim trda predla, zlasti Maltzahnu, s tisto njegovo preračunljivostjo. Ta industrijski umetnik tu vsem para živce. Vseskoz samo besediči in taktizira in se mu ni doslej posrečilo še nič, edinole to, da delajo še zanj. Pateri se ne dá naložiti vsega. Če jutri ne bo stal na odru, bi morali premisliti, ali ne bi njegovega deleža drugače obračunali, da malo uvidi. Ali ga rajši kar izločili.
        Kje so spet robci?
        Orten si mane roke, z nohtov si nikoli ne more do kraja otrebiti apno, umije si obraz in se ugrezne v svojo povešeno posteljo. Petek je, štiri popoldne, spi lahko do ponedeljka.

        Prebudi se, ko tleskne Podol v sosednji sobi z glasnim vzklikom svoje karte na mizo: »Štih!« Vrata so tako zamaknjena, da se jih ne dá povsem zapreti. Poleti z vlago ni sile, toda od septembra naprej so noči vlažne in mrzle. Najpozneje ob času, ko Patero spet napade vajeni kašelj, se domislijo, da morajo z upravnikom spet govoriti zaradi ogrevanja. Pogajanja so odvisna od Podola, od tega, koliko je pri močeh. Upravnik se je tu na gradu rodil in ohranja tu predvojno gospodarstvo iz časov, ko je še osebno polagal račune zadnjemu lastniku. Skrivoma čaka, da se bo Stari še vrnil, medtem pa skopari s podržavljeno energijo. Pravijo tudi, da se je čas Protektorata, ko je bil v zahodnem krilu nastanjen lokalni Gestapo, najbolje ujel z njegovimi predstavami o redu. Takrat je v sumljivih okoliščinah iz vestnega hlevarja napredoval v upravnika. V zadnjih dneh vojne se je v naglici udeležil zapoznele in slabo organizirane vstaje, pri kateri so začuda mnogi partizani padli Nemcem v roke, se pohabil in ostal upravnik. Ker je povrhu še član partije, je neranljiv. Zadnji direktor je zaradi njega odstopil, novi, tridesetletnik s pretrganim študijem umetnostne zgodovine, ‘mlečnež’, kakor mu pravi Podol, se ga ogiba. Državni nadzorni organi se manj kot v troje sploh ne prikažejo v objektu.

        Ko s svojo leseno nogo prikrevlja po traktu in se prikaže pod arkado ob zamreženih oknih v pritličju, je Podol že na pragu.
        »Berdan, gospod Jirse, kako pa kaj noga, pri tem vremenu?«
        »Hja, koko? Kogá pa če, nova mi že neu zrasla, haha. Zarad vremena se pa tut ne morm prtožit.«
        »Zato se moramo pa mi, gospod Jirse.«
        »Ne, res se ne morm pritožit. Ko je pa zuni še čist poleten, tko lepo topel.«
        »Poletje je že, toplo pa ni. Mi ponoči ne moremo brez kurjave.«
        »Oneee, polet pa jest ne kurm. Neee, neee. Tkole hecal se pa že nemo. Ja, kaj pa mislte pol pozim?«
        »Pozimi lahko mirno prihranite premog, takrat nas ni tu.«
        Jirse bi rad odštorkljal naprej, Podol ga ustavi. »Ste si sploh že ogledali naše stene? Pojdite z mano.«
        »Dejte no, saj sem vidu tiste sobe. Obrtnk so že bli tam, vse pregledal in je vse v redu.«
        »Zaradi gledališča so bili tu, kulise so na suhem, mi pa ne. Pri nas vse plesní.«
        »Ježešna, mladenči, koko vi dons ne znate čist nič potrpet! Mi sploh nismo mel nbenga ogrevana in ga tut nis mogu kar naročit. In dab se kar tkole prtoževal… se sploh ni dalo.«
        »So bile pa notri peči, ki so jih odstranili zaradi centralne, ki pa je vi niti pognati ne znate, kot bi bilo treba! Nikoli ne dela, zmeraj vas moramo opomniti. In koga mislite z muhastimi mladeniči, bi rad vedel? Jaz jih imam dvainpetdeset, Patera šestdeset, cel ljubi dan sva gori na odru, medtem ko vi kolovratite tu okrog, in Patera pri tej vlagi celo noč kašlja!«
        »Če ne zmore več, naj pač miren odneha. Cel ljubi dan gori na odru, to ni za vsacga. Tkole človek pol še kej stakne.«
        »On jo je lepo staknil v postelji, ker vdihava vlažni zrak, in mi z njim vred. Kurjavo hočemo, in to takoj!«
        »Neee, to res ne gre. Naj rajš neha, če res ne more več. Pri njegovih letih. Če se še polet ne more ogret. Men je, lejte, pošten topel, lejte, da se potim.« Podol se je doslej obvladoval.
        »Ti kar verjamem, ja, podgana, da se potiš. Potiš iz strahu in po pravici. Drugič bomo zakurili s tvojo nogo!« Zgrabi Jirseja za vatirano srajco, Orten, ki pride zraven, se požene vmes in ga obvlada, še preden onemu mu kaj stori. Le strese Jirseja in ga potem izpusti. Jirse se imenitno opoteče, se v zadnjem trenutku ulovi za arkadni steber, povojnega Favna, izgubi gumijasto kapico s svoje umetne noge, trdo odšepa od tod, še zasika nekaj o nemočnih invalidih, hudodelskih izsiljevalcih in da bo imelo posledice.

        Različica prihodnjo pomlad.
        Orten je prepočasen, v tej fazi razprave Podol že trdo drži Jirseja za ovratnik in ga, še preden se kdo vmeša, z vso močjo pahne pod arkade. Jirsejeva noga se zatakne v odkrhnjenem tlaku in se pri njegovem padcu prekolje. Še isto popoldne pripelje Podol iz soseščine železno peč, odčepi z mavcem zadelano dimno luknjo in zakuri peč z Jirsejevo odčesnjeno nogo. Slovesen trenutek. Med nenehnimi vzkliki »Vam nisem rekel, da si bomo zakurili z nogo te podgane? Jan, ti si priča!« vsem še eno prižge in si zraven skoraj popeče prste. Ortnu je neprijetno, ne le kot priči, nelagodno mu je zaradi ranjenega, ki ga vidi pred seboj; Podolovo zmagoslavje se mu zdi prehrupno in prenagljeno. Čez pol ure pride tudi policija, s psi, ki vohljajo po vratih in na kraju, kjer naj bi Jirse padel in zaman skušal vstati, dokler mu nista pomagala arhivar in inštalater, ki je prišel zaradi vode v kleti. Podola so odpeljali, zaslišali in zadržali čez noč, pri čemer je prvikrat v tem letnem času zaspal, ne da bi ga mrazilo. Drugi dan so ga odpustili nazaj v njihovo vlažne grajske sobe. Postopek so ustavili, ker odčesnjene noge, edinega dokaza, na katerem je temeljila Jirsejeva ovadba, ni bilo najti. Sami so izjavili, da niso nikjer videli nobenega štrclja, da spor ni presegel običajnih verbalnih insinuacij gospoda upravnika. O nasilnem napadu - pri tolikšni mentalni in starostni razliki med obema - ni mogoče govoriti. Resda si upravnik včasih veliko privošči, tako da se ne bi bilo čuditi, če bi koga minilo potrpljenje, še zlasti po utrudljivem delu na odru, da potem ponoči ne dela niti ogrevanje. Laže, če pravi, da skrbi za to stvar, razen kadar ne zakuri pomotoma, pove Maltzahn za zapisnik. Ta obravnava naj mu bo v svarilo, da naj malo misli na svojo dolžnost, namesto da spletkari naokrog. To ni kraj, pove pooblaščenec arbitraže, kjer bi reševali notranje spore. Za primerno bivanje umetnikov je navsezadnje odgovoren direktor objekta, obremenjevati s to odgovornostjo upravnika, še posebno v njegovem stanju, pripelje do kompetenčnega spora.
        Arhivar, ki je iz strahu pred Jirsejem sicer njihovo ranljivo mesto, po resnici pove, da ni videl nobenega štrclja, do zloma je resda lahko prišlo pred kratkim, kdaj natanko, pa ne vé. Gospoda Jirseja je nemara doletelo že pred njegovim sporom z gospodom Podolskym, zaradi težke usode pač, ker če gospod pije, kar se tu in tam res zgodi, ampak nikoli v službi, vsaj ne, kadar nadomešča direktorja, še zmerom ni mogoče trditi, da je gospod Jirse alkoholik. Vendar pa bi moral pri neizprosnosti gospoda Podolskega - pa tudi ljubeznivosti, je treba reči - iz izkušnje vedeti, s kom ima opraviti ali kaj se mu obeta, če predolgo ne bo kuril, če bo predolgo iz gole vestnosti skoparil z državno energijo, po drugi strani pa je spet res: če bi vsi tako ravnali, gospoda, naša energetska uboščina še zdaleč ne bi bila tako na psu, ne bi nam bilo treba toliko energije uvoziti iz tujine, privarčevali bi politično tako drago nafto in reaktorje tudi. Ja, samo to je pravzaprav hotel povedati, on, Qvietone, in se zraven še čudi, da naenkrat toliko govori, mogoče bo kdo rekel, da same neumnosti, kdo pa bi mogoče tudi vedel povedati, da je gospod Jirse tu in tam kaj nesel na uho Gestapu, ampak to pogosto tudi napihnejo, kolikor vé o Jirseju on, Qvietone, so zaradi njegove informacije deportirali samo dve judovski družini iz soseščine in še ti sta bili za današnje čase bolj ali manj cionistični. Jirse mu s svojo neposrednostjo, svojo odprtostjo že dolgo piha na dušo: ti, Qvietone, ti hugenotski pankrt, le vesel bodi, da nisi Jud, tako boš lahko tu pri meni še prezimil, mu je rad rekel v šali. Jirse pač ljudi ne pušča na cedilu.
        Krvni test je nenadejano pokazal, da je imel Jirse v krvi precej alkohola. Jirse je prisegel, da pred prepirom s Podolskym ni nič pil, se spet pridušil o izsiljevalskih zlikovcih in kam da so prišli, da kar tako ne bo odnehal, da so še druge poti, a je že zvenelo malo pohlevneje. S svojo preteklostjo ni imel problemov, ampak številne tujke so ga zbegale. Drugi dan se je s stabilnim okvirjem na svoji leseni nogi pokazal na grajskem dvorišču, z novo gumijasto kapico in s tršo črto usode okoli ust.

        Qvietone je sam dal odpoved in presenetljivo hitro dobil mesto v Mestnem muzeju. Večkrat s štirimi umetniki popiva pri ‘Ovnu’ in kadar jih vidi na ulici, jim veselo pomaha. Pozimi je potem Maltzahn priznal, da je hotel Jirseja s steklenico žganja odvrniti od ovadbe. Trojica se je hotela zaradi te izdaje vreči nanj, tedaj pa se je Pateri posvetilo, da je one prav žganje napeljalo na misel, da je bil Jirse že prej pijan in da se je zvrnil sam, ne da bi Podol imel kaj opraviti s tem.
        Železna peč je ostala, toda ko so se prihodnjo pomlad vrnili, je bila dimna luknja zacementirana in zavarovana s privito garderobno steno, nadomestkom za omaro, ki so jo bili zahtevali, in pričkanje za kurjavo se je veselo nadaljevalo.
        Začasna rešitev naj bi bila električna pečica, ki jo je priskrbel in jo dal priključiti direktor - z zarotniško opazko: Pa niti besede Jirseju.
        Jirse že vé zanjo, a se dela, da je ne vidi. Sploh pa ni prava pridobitev, le nekakšna potegavščina, pri višini onihle stropov. Meščanski interier, ki s preostalimi ohranjenimi scenografijami iz mašéja stoji na hodniku, diha topleje od njihovega stanovanja.
        Pomagajo si vsak po svoje: Maltzahn se v modrem salonu reprezentativnega in suhega južnega krila v postelji v slogu Ludvika XVI. shaja z direktorjevo ženo; za zavesami iz baldahina in oviro iz vrvic ju nihče ne moti. Podol spi s Hanno v njeni izbi, nekdanji garderobi za livrirano služničad nad hlevi. Majhna je in temna, vendar topla. Patera pokašljuje, zavit v tri odeje, ob direktorjevi električni spirali. Orten se pogreje med poznimi predstavami v kinu in ponoči ob čaju, preden se zakoplje pod svojo kepasto pernico.
        Zdaj teče peto leto, njihova deveta sezona tu in deveti kurilni ring z Jirsejem. Preden konec oktobra odidejo iz Friedlanda, včasih še dočakajo, da dá Jirse naložiti koks.

        »Sem te prebudil?« Podol sliši, da se je Orten obrnil v postelji. »Greš z nami k ‘Ovnu’?« Orten sprevidi, da mu ne hasne poležavati. Zlovoljno vstane in stopi iz teme. Zunaj je še svetlo. Prižgali so luč, ker arkade mečejo senco in okna v debelem zidu ne prepuščajo dovolj svetlobe. Cigaretni dim se kosmiči pod žarnico in suklja pod strop, Orten se zdrzne. Kakšna luknja!
        »A, tu si. Že tri runde smo vrgli.«
        »Grem z vami,« naglo reče Orten v strahu, da ga bo Podol povabil k novi partiji. Patera olajšano vstane.
        »Václav, kar sedi še malo, še eno vrževa, da se Jan obleče.«
        »Ne, ne, sem že nared,« Ortnu se zdi, da mora zdaj on razbremeniti Patero.
        Odidejo čez dvorišče mimo fasade, kjer pred Podolovim sgraffitom mahedra varovalna ponjava. »Še jutri in pojutrišnjem, potem pa bo tega drobnjačenja konec,« z zadoščenjem reče Podol.
        »Pomagal vama bom,« se ponudi Orten, »Vaclav lahko zdaj izpreže.«
        »Hvala, Jan, bo že šlo,« neprepričljivo odkloni Patera.
        »Lahko se izmenjujeta,« pravi Podol. »Komaj čakam, da se vrne naš Olbram, lisjak.«
        »Samo da ga ne boš spet podil po celem odru kot zadnjič, ker potem ne bomo končali,« reče Orten. »Povrhu se je zdaj lepo poredil od svoje diplomacije in mu lahko kje zdrsne. In potem boš imel imel na glavi še eno obtožbo zaradi telesne poškodbe, le spomni se Jirseja.«
        »Na tisto podgano nočem niti pomisliti. Če bom brcnil tega našega štora, se mu bom tudi opravičil. Z onega se pri telesni poškodbi vsiplje les, ampak ko jo bo drugič staknil po glavi - se bojo iskre!«

        Iz nekdanje grajske pivovarne, kjer pripravljajo jubilejno razstavo ob Smetanovem letu, z dodatkom »Praški umetniki restavrirajo grad Friedland«, pride Hanna in pokliče.
        »Kar pojdita naprej,« Podol obstane. Patera in Orten stopita naprej.
        »Jan, ne vem, a bo tole res kar trajalo. Lahko bi mu bila hči.«
        »Ne, njegova hči je starejša,« Orten se ne bi rad spet ubadal s to temo.
        »No, tudi sam sem oče, saj skušam razumeti, ampak če bi se mi takle star kozel priklatil za vrat, bi ga nagnal po stopnicah.«
        »Vacláv, nikar se ne slepi. Tudi pri svojih štirih hčerah ne moreš vedeti, kaj se tamle plete. Ko pa te sedem mesecev na leto ni doma.«
        »Vseeno. Kar priznaj, da tudi tebi ne bi bilo ravno ljubo, če bi šlo za tvoje otroke.«
        »Samo dva sina imam. Za dekleta sta še premajhna in preneumna. In si tudi ne morem misliti, da bi se vanju zagledala kakšno starejša, odrasla ženska. In če bi se tudi, bi si lahko vsaj prihranil mučno razsvetlitev, s katero me že nekaj časa priganja njuna mama.«
        »Oh, zmerom te tvoje cinične. Ampak čisto zares, ti bi se moral pomeniti s Stanislavom, tebe posluša. Če mu jaz kaj rečem, pri priči vzkipi. In tudi ni lepo do njegove žene.«
        »Te prosim, Václav, nikar se tako ne trpinči za vse nas. Že s svojim kašljem imaš dovolj opraviti in mi tudi. Vsi pač poskušamo nekako prebiti tole tukaj. Stanislav tudi.«
        »Jan, ti si spodoben človek. Včasih se čudim, kolikor vem, je Hanna najprej gledala za tabo in gospa direktorjeva tudi.«
        »Se malo motiš. Tidve se pač veliko bolje zabavata z onimadvema!«
        »Ne, ne smej se, Jan. Daj, povej, si res spodoben, ali se samo delaš?«
        »Izdal ti bom skrivnost. Meni se ne dá. Sploh nimam kančka želje. In ko te takole gledam, kako lezeš vkup pred Stanislavom, pri svojih šestdesetih! A misliš, da moraš res vse požreti?!«
        »Oh, Jan, vem, prav imaš, ampak tega ne bom več spremenil. Pri Stanislavu že ne, ko pa vidim, da je najboljši tu med nami.«
        »Ja, on je najboljši. Da delaš po njegovih predlogih, je prav, vseeno pa moraš drugače govoriti z njim. Ne tako ponižno, tega ne morem poslušati. Včasih se mi zdi, da tudi pred mano klečeplaziš, pa sem petnajst let mlajši od tebe.«
        »Veš, Stanislav je najboljši, kar zadeva roke in seveda umetnost. Ti jo imaš v glavi, ampak ne pride ven. In ti tega tudi nočeš. Ves čas te že opazujem. Ti ne spadaš sem, ampak pri tebi se ne čutim tako nemočnega.«
        »Václav, že tri leta nisem nič spravil vkup, drži se rajši Stanislava.«
        »Stanislavova gotovost je nekaj velikega, ampak ti si človek, ki privlači ljudi, s svojo nejevero. In tega ne boš za las spremenil.«
        »Nesmisel.«

        Pri njihovi mizi v ‘Ovnu’ že sedi Svoboda, slikar iz Friedlanda, ki drži korak s prehajanjem severne češke krajine v golo abstrakcijo in se je od svojih iskanih pejsažev preusmeril v ‘industrijsko polikromijo’, kakor temu sam pravi. Že čaka na Podola, se nadeja njegovih večernih bahavosti, obregovanj in zabavljanj.
        Ko Podol vstopi s Hanno, se pri neki mizi v vogalu vzdigne direktor skupaj z mlado pomočnico v mestni knjižnici, plača pri točilni mizi, raztreseno pozdravi in odide. »Polnoletne so zmeraj, na to pazi,« reče Svoboda.
        »Bolje bi bilo, če se ne bi takole kazal naokoli,« reče Podol. »Jan, kaj boš ti?«
        Orten še ne vé in za zdaj naroči samo juho. Patera tudi, popoldne sta s Podolom že prigriznila in bi mu zdaj teknila že kakšno malenkost. Podol naroči svinjsko kračo z zeljem, Hanna telečja jetra. Krčmarici, ki se od direktorja s prijazno vnemo obrne še k njihovi mizi, je žal, ker so telečja jetra že pošla in telečje ledvice tudi, ampak gospodična lahko dobi panirane šampinjone, čisto sveže. Hanna privoli, Patera se ji pridruži, Orten naroči zrezek. Svoboda, ki se ga poloti Podolova ješčost, prav tako naroči kračo.
        Kar naprej jih pozdravljajo, motijo pri jedi, nekateri od prišlekov, ki so najprej hotel samo enega zvrniti pri točilni mizi, med nazdravljanjem pristavijo stol k njihovi mizi, povprašajo, kako se pri takem vremenu suši omet, in po zdravju, in Podol jim voljno odgovarja. Tisti od drugod, ki jih pritegne splošna pozornost, namenjena onim, in vrvež pri njihovi mizi, izvedo od krčmarice, da gre za restavriranje gradu; da eden od umetnikov, sicer pravi lepotec, še manjka, ker se ravno pogaja z ministrstvom in je tudi drugače veliko na poti, zaradi organizacije in vsega drugega, ona jih dobro pozna, navsezadnje vsak dan jedo pri njej, že pet let. Na vratih se prikaže Qvietone in se ozira po prosti mizi. Pozdravi poudarjeno spodobno, brez svojih sicer vsakdanjih širokih kretenj, kadar koga prepozna. Z njim vstopi neka ženska, težko opredeljive vnanjosti, najbrž starejša od njega, a s pridihom deklištva, ko takole stoji tam in mečka robec v roki, drugo nosi Qvietone. Ko ta že zavije k prazni direktorjevi mizi, ona opazi, da druščina pri mizi zraven Ortna in Podola odhaja, in jo, ne da bi se še ozrla, ubere proti njej. Orten razloči figuro: Maillol, Bourdelle, Renoir.
        Ona sede k še nepospravljeni mizi in Qvietone jo naglo mahne za njo. Porine mu stol, govori na glas, na lepem prasne v smeh in se premeri v temnem odsevu okenske šipe za Ortnovo glavo. Nosi do vratu zapeto obleko s širokim pasom, ki poudarja medenico, obleko iz težkega temnorožnatega blaga; v sozvočju s tem Qvietone naroči rozé, ona naglo pije.
        S svojo visoko speto pričesko nad tenkim vratom spominja Ortna na hihitave lutkaste gejše, katerih norčavosti so ga begale v Osaki. Pa niso bile koketne za evropsko oko, v svoji popolni izumetničenosti so bile tudi naravnejše, pač zato, ker je bila družna golota nekaj običajnega, tam notri v onemle kopalnem vrču sramni trikotnik in prsi ne štejejo, ko je pač videti celo telo in so prsi že tako pri večini zelo majhne, nožni nastavek ponesrečen, noge jazbečarske - izraz ni bil njegov, temveč Maltzahnov, ta je takrat reprezentiral skupaj z njim. Bile so ljubke, dokler so nosile svoja slovesna oblačila, lično nabrane pentlje in blazine na hrbtu, bele nogavičke na nogah, s prsti, ki so jih nenaravno kvečili jermeni visokih sandalov, da jih je sililo k drobincljavi hoji, s štrlečimi iglami v skulpturi las. Slečene so izgubile svoj čar, dekliškost, postale kladaste, preširoke in zraven čokate, nič pravšnjega za plastiko. Razumel je, zakaj veje menda najmočnejši erotični naboj iz jamice pri kolenu ali iz črte vratu, z obrvi, le za silo navzočih, zgolj lahno očrtanih. Njihova predanost ga je begala in mu zbujala nelagodje, niti za trenutek se ni dobro počutil pri tem.
        Poklicne družabnice, ko so jih najeli ob proslavljanju rojstnega dne nekega drugega kiparja med svetovno razstavo, so bile norčave kot majhne deklice. Bolj ko se je večer nagibal h koncu, drznejše so bile njihove šale. Tako so jubilantu in Ortnu, ki je sedel ob njem, sklenile prste v pest in s kazalcem, ki so jima ga položile poprek čez prste, tako skrajšale presredek med njimi, da je bilo dvoje prstov pri vrhu videti kakor dvoje ženskih beder, kar se mu je naposled mukoma poblisnilo šele po daljši razlagi, ki jo je trgal cvrčavi smeh deklet. Zato pa so bile potem na moč stvarne, je pripovedoval drugi. Ne to, da bi katera spala z njim, zato pa sta ga dve tako vešče namilili, da ni ničesar pogrešil. Potem sta ga še umili, pospravili za seboj, se priklonili in odšli iz sobe, kot dijakinji, ki morata še napisati nalogo.
        Na te ženske ga je spominjala soseda pri mizi. Taka je bila - v svoji obleki - videti. Bila je težja, evropska. A je imela nenavadno naivnost, ki se je mešala s poltenostjo, o kateri ni nemara nič vedela - v svoji, v minevajočem večeru vse bolj odpeti obleki.
        Pri prodajalki cvetja, ki se je v zadregi obrnila od miz, je Qvietone kupil vrtnico v barvi lososa, pravšnjo k vinu in obleki. Poprosil je za vazo; improvizacija s kozarcem za pivo, napolnjenim z vodo, aranžiranje na mizi, pepelnik in slani mandlji so odromali na rob, vse se je godilo ob prizanesljivem nasmešku njegove spremljevalke. Ni bilo videti, kaj je narobe, najbrž je zavélo od ženske in se oklenilo Qvietona. Ko si je Orten hotel prižgati cigareto, jo je tudi ona hipoma imela pred usti, pomolil ji je gorečo vžigalico tja čez, ko je Qvietone še brskal za njo.

        Orten odide, ko bije Podol s Svobodo tretji, še neodločen krog v pregibanju rok in začne Hanna v pripevu tresočega Paterovega glasu peti ‘boleráz’. Zunaj je mrzlo, prazni trg okoli pustega spomenika glasbeniku, ki je bil rojen v tukajšnji pivovarni, je tak kot v času, ko so se tu sešli naivni preporodovci, da spet najdejo jezik. Stopa mimo tiskarne Augusta, kjer je Božena Němcová izdala svojo pripoved »Babica« in pozneje tu prosjačila z listki: ‘Prosim za košček božjega daru,’ - kruha. Umrla je od duhovne izčrpanosti in lakote stara dvainštirideset let. George Sandova se kot pisateljica ne more meriti z njo.

        Pri nočni predstavi filmskega kluba sedi sedmero gledalcev, negospodarnost v kulturi bije v oči, a je ena največjih prednosti socializma.
        Film teče.
        Z nekega otoka ob prvem svitu odpluje čoln. Kot temna pika, ki se sunkoma premika na sivem obzorju. Nabrežje na levem robu se vrašča v sliko, čoln pa se mu medtem približuje. V čolnu sedita moški in otrok, nič ne govorita, slišati je čofotanje vesel. Ko dosežeta breg, vzide nad morjem sonce. Deček odide s svojim nahrbtnikom v šolo, moški vzame iz čolna prazna vedra in jih blizu nabrežja napolni s sladko vodo. Na otoku ga čaka žena; ko se vrne, si obesita vsak po dvoje veder na jarem in ju oprtana previdno odneseta navkreber v strmo reber. Zgoraj lovita vodo z leseno zajemalko in pičlo zalijeta rastline na svojem polju, vsak poganjek dobi nekaj kapljic. Gluho, brezdanje delo je to, voda na mah presahne v suhih tleh. Ko otrok pride iz šole, s čolnom, ki ga pripelje domov in zraven vnovič tudi vodo s kopnega, pomaga skupaj z mlajšim bratcem zalivati. Včasih se kaj zgodi. Žanjejo. Bilko za bilko poberejo, zvežejo, velike snope na hrbtu odnesejo v čoln; - ves otok je polje, na njem njihova koča.
        Globoko se priklonijo posestniku. Ta sedi više, si ogleduje svežnje, zmajuje z glavo, preverja, otipava, jih izplača. Mož nekaj ugovarja, zemljiški gospod ga z odrezavo kretno pripravi k molku. Priklanjajoč se odidejo iz hiše. Zavijejo na trg. Kupijo posodo, zaloge, dečkoma slaščic. Lahko sedeta na vrtiljak. Otroka se smejeta. Zvečer se odpeljejo domov. Preden se vkrcajo, vzamejo vedra iz čolna in prinesejo vode. Polno naloženi se vrnejo domov. Spet zalivajo.
        Eden od dečkov zboli. Mati pusti delo na polju, kuha čaj, polaga na otroka mokre obkladke, oče odvesla po zdravnika. Tam ga pustijo čakati.
        Ko se vrne z zdravnikom, je otrok mrtev. Zdravnik hoče plačilo, treba ga je odpeljati nazaj. Mož vzame vedra s seboj.
        Žena otrplo obsedi, kar sedi tako še potem, ko je otrok pokopan. To traja več dni. Potem vstane, zgrabi polno vedro in ga pahne od sebe, začne ruvati rastline. Mož jo pogleda, počaka, stopi k njej in jo udari. Ona pade, leži na tleh, si z zemljo pomaže solzni obraz. Mož stoji ob njej. Ona tiho hlipa, se pomiri, vstane, si obriše obraz, vzame zajemalko in začne zajemati vodo iz nerazlitega vedra, zalivati rastline.
        Verjeti moramo, da je Sizif srečen.
        Plakat si je zamislil neznanec, ki mu je tudi pripovedoval o filmu. Pičli stavki, japonski, so bili razumljivi.
        Ortnu se praskanje po stenah gradu ne zdi več tako nesmiselno.

        Ponoči, po naključju spi tudi Podol v lastni postelji, jih prebudi trušč, prevračanje stolov, žvenkljanje stekla in svetloba. V sprednji sobi, kjer spi Patera, stoji Maltzahn in se naslanja na mizo, še na misel mu ne pride, da bi manj rogovilil, kakor pač vselej, ko se vrne s svojih izletov. Podol se v svojih dolgih spodnjicah požene v sobo. »Smo te že čakali!«, Maltzahnu hoče skočiti za vrat, a ta se mu urno izmakne, pomenljivo mahaje s svežnjem papirja: »Pridi, Podolček, pridi, Stanislav, dragec, objemi me, izgubljenega sina, zdaj sem spet z vami!«
        »Ja, in ravno prav prihajaš!« Podol se ozira naokrog, kaj bi mu najlaže vrgel v glavo, ampak Maltzahn se sploh ne skloni, se mu celo približa: »No, le pomisli malo, kaj neki imam tule. Tudi zate, ti pankrt, ki nas tu samo vse po vrsti mrcvariš. Si si mislil, a, da tale Maltzahnova podgana tako ni prida za nič. Samo čim dlje stran od dela, a ne?«
        »Ja, kaj pa drugega, ti bebec!«
        Ortnu in Pateri se že svetlika, za kaj gre. Zlagoma se poblisne tudi Podolu, da se Maltzahn ne šopiri kar tako brez razloga.
        »Daj sem,« Maltzahnu izpuli papirje iz rok.
        »Počasi, ljubček, počasi.«
        »Ne govori mi ljubček, ti tepec! Drugič se ga rajši ne nacejaj, če ga potem ne preneseš. In nikar se mi tako ne napihuj! No, kaj imaš?« bolšči v papirje, prebere pa nič. Maltzahn, ki se ga loti nestrpnost, mu jih spet vzame.
        »Pazi vendar, a se boš res podelal na svojo prihodnost! Messieurs, vzpenjamo se! Moram vam sporočiti, da je državno spomeniško varstvo, rednik vseh nas, sklenilo z akademskim slikarjem Stanislavom Podolskym,« prikloni se Podolu in mu izroči dvojno polo -

        »z akademskim slikarjem Václavom Patero -
             z akademskim kiparjem Janom Ortnom -
         in z akademskim kiparjem Olbramom Maltzahnom,« -

prikloni se in obdrži zadnji izvod - »pogodbo za objekt: Državni dvorec Friedland–Litomyšl - narodni kulturni spomenik prve kategorije - pogodbo za deset let.
        In to je za vas!« Maltzahn potegne iz svojega plašča steklenico egiptovskega konjaka in jo vzdigne. »Živela fasada!« Podol mu steklenico izvije iz roke, pošteno srkne iz nje in ga lopne po rami. »Olbram, ti mrha zabušantska, tega si pa nisem mislil.«
        »In ni nemogoče, so namignili, da ne bi potem še podaljšali.«
        »Samo tega ne,« meni Orten.
        »Zakaj pa ne?« Patera se srečen smeje in se ta hip precenjuje.
        »Pa ja, Václav, prav imaš!« Podol se veseli z njim. Maltzahn se razgovori, pripoveduje o svoji kalvariji, večkrat popiše svoje zvijače, se za svojo pretkanost posonči v Paterovem občudovanju, prepusti Podolovemu trepljanju, užije Ortnovo prizanašanje, čuti zmagoslavje, ne dá nikomur do besede, tudi Podolu ne. Privoščijo mu veselje, jutri mora na oder.


Nazaj na vrh strani                          Nazaj v seznam del

Stran je postavil Primož Jakopin in jo nazadnje spremenil 14. novembra 2012.

Naslov strani: http://www.jakopin.net/fh/viri/seminar/dela/fasada__.html