Fakulteta za humanistiko Univerze v Novi Gorici                                       Nazaj v seznam del
Slovenistika - prva stopnja
Seminar pri predmetu Računalništvo za filologe (P. Jakopin)

Odlomek z začetka dela: Nataša Gale: Fran Gestrin



Nataša Gale

Fran Gestrin

Iz arhiva

Povest.



        Pozdravljeni mi starega gradu otemneli zidovi!
        Čez lepo vrsto dolgih let vas gleda zopet oko, in srce mi utriplje ob tem pogledu. - Viharji časa so hrumeli nad vami, viharji časa so besneli tudi nad mojo glavo. - A zdaj vas gledam znova in v duši se mi bude spomini.
        Pozdravljeni mi temni zidovi, pozdravljeni spomini!


I.


          Prišel je póbič lep in mlad.
          Nârodna pesem.

        Ako se že z lepoto ni mogel ponašati grad Kot, ponašal se je tem laže s svojo starostjo.
        Globoko med dvema hriboma se je stiskalo veliko sivo poslopje. V ozadju in po obeh straneh ga je objemalo temno borovje bolj in bolj stiskajočih se hribov, le v osredju, obrnjenem na južno stran, razširjala se je dolinica, po kateri se je med starodavnimi lipami vila precej široka cesta do njega.
        Vštric s cesto je tekel leno moten potok Studena in gonil malo pred svojim izstopom iz te soteske lesno žago in grajski malin.

        Od tod se je videl precej visok stolp, ki so ga nekdanji posestniki Kota pritisnili, morda samí ne vedoč čemu, na zahodno plat gradu. Nizka okenca stolpova so bila gostó omrežena, kakor bi hotela v gledalcu zbujati zavest, da se za njimi skrivajo strašne ječe, v katerih so svoje dni stokali in ginili ubogi tlačanje. A temu ni bilo tako, kajti le nedolžne žitne shrambe so bile naméščene za temi tako skrbno prepreženimi okni.
        Ali tudi vse ostalo poslopje je bilo táko, da je v človeku zbujalo prej strah nego veselje.
        Pred vhodom v grad se je razprostirala majhna terasa, ki jo je pásala krušeča se kamnita ograja. Na njej je stalo nekaj plitkih od lišajnika orumenelih vaz.
        Nad vhodom, ki so ga stražile težke hrastove duri z velikanskima, slikovito zavitima kljukama, visel je kamnit grb Bog vedi katerih gospodarjev grajskih tako sumljivo, da bi tujec, gledajoč nanj, jedva si drznil prestopiti prag.
        Okna grajska so bila primerno velika, a globoko potisnjena, da se je videla debelost temnega, semtertja z mahom obraslega zidovja.
        Pod teraso se je razprostiral park. Pisane gredice, z belim peskom posute steze, novodobne klopce pod košatimi lipami so bile v nekako čudnem nasprotju s starim poslopjem in s temno, tožno okolico njegovo.
        Istotako se tudi nič kaj ni ujemal lepo obdelani vrt, ki se je za gradom ali bolje za grajskimi gospodarskimi poslopji razprostiral prav do tja, kjer se je stikalo podnožje obeh hribov.
        Menim, da cenjeni čitatelj (in ako bode kdaj ljubeznive čitateljice lepo oko čitalo te vrstice, tudi ona) nekoliko pozna zdaj grad Kot; tekom povesti seznanil se bode lahko z njim bolje.
        Hiteti nam je, da se spoznamo s stanovniki tega bivališča.
        Že malo izhojena in izvožena pot, ki je vodila do gradu, pričala je, da ali stanuje v gradu malo bitij ali pa da so vsi prebivalci tožni samotarji, ki se boje sveta in njegovih zapeljivosti.
        V istini je prebivalo malo pred začetkom naše povesti v Kotu razen šepavega hlapca in stare dekle le troje duš. Bili so to oskrbnik Ivan Sirec, njegova soproga in njuna hči Anica.
        Gospodar namreč, ki je podedoval ta grad, najbližji dedič nekemu daljnemu sorodniku, prebil je le enkrat in še takrat samo štirinajst dni s svojo soprogo tukaj, potem se je odpeljal zopet na Dunaj, kjer mu je bilo pri ministrstvu važno mesto. Grad pa je izročil popolnoma oskrbniku, ki se je koncem vsakega leta peljal v stolico, da položi gospodu svojemu ne baš velike račune.
        Ivan Sirec je bil mož kakih šestdeset let. Površen opazovalec bi mu jih gotovo ne bil prisojal toliko kajti življenje na deželi in lov (bil je Sirec vse svoje žive dni strasten lovec) utrdila sta ga tako, da se niso poznali na njem prežitih dolgih let sledovi. Le precej siva brada, ki je obkrožala njegovo podolgovato resno obličje, in precejšnja pleša na glavi sta razodevali, da je mož že živel nad pol stoletja.
        Dobrih deset let mlajša soproga Sirčeva je bila majhna, okrogla ženska, in ako bi ju bralec slučajno videl stati skupaj, verjel bi skoro nemškemu modrijanu, ki je učil polarizacijo ljubezni. On visok in prej suh nego debel, ona majhna in precej široka, on resen, ona vesela. Smešno je bilo gledati, ko je včasih, hoteč mu postreči, tekala okrog njega, kakor teka marna mravlja okoli velike bilke, ne vedoč, kje bi se je prijela, da bi jo zvlekla v mravljišče.
        Tretji prebivalec v Kotu je bila sedemnajstletna hči oskrbnikova, Anica. Resen, s črnimi kodri obrobljen obraz njen ne bi na prvi pogled napravil na nikogar posebnega vtisa. Ali ako je človek tej nizki, drobni stvarci bliže pogledal v njene velike, sanjave oči, bilo mu je zdajci, kakor bi mu vsa kri plala k srcu, in pritrditi si je moral, da je Anica res neobično lepa.
        Táko je bilo prebivalstvo Kota pred začetkom naše povesti. Takrat pa, ko se pričenjajo dogodki povesti naše, pomnožilo se je še za eno osebo. Bil je to oskrbnikov sin Pavel.
        Dovršil je baš pravniške študije in se pripeljal pred tednom dni z Dunaja domov, da se v Kotu pripravi na drugi državni izpit.
        Bil je visok, plavolas mladenič veselega obraza in veselega srca, pravo nasprotje sestre svoje. Nekako nerad se je ločil od živega Dunaja in njegovih veselih družb ter prišel, kakor se je izražal, samotarit in za svoje dijaške pregrehe se pokorít v Kot.
        Vendar samotaril tudi tu ni.
        Vsak dan skoro je drdrala starodavna ogromna kočija izpred gradu po lipovem drevoredu in zavila pred malinom proti vzhodu, kjer je dobre pol ure od gradu stal trg Lesnice. Tamkaj je preživel v veseli družbi marsikateri večer in marsikateri nedeljski popoldan.
        Tudi danes se je menda namenil v trg, kajti baš je šla Anica s terase, kjer je sedela z očetom in bratom, naročat šepavemu Šimnu, naj zapreže.
        »V tem, da se vrnem, pripravite sobo!« naročal je Pavel svojemu očetu.
        »Menda je že vse pripravljeno; mati in dekle vsaj sta se sukali dopoldne gori,« odvrnil je oče.
        »Tem bolje! - A treba bode iti. Vlak pride ob štirih in Lovro bi se mi lahko izgubil, ako bi me ne našel na kolodvoru,« dejal je mladenič ter vstal izza okrogle, kamnite, po sredi razpočene mize.
        Tačas je že tudi priropotala stara kočija izza ogla in obstala pred teraso.
        »Dolgo se mi ne mudita!« naročal je Sirec sinu, stopajočemu v voz.
        »Do večerje bodeva doma.«
        Voz je odrdral skozi park in kmalu izginil za njegovim gostim grmičjem.
        Kresníkovo sonce se je že pomikalo za zahodni grič in se poslednjimi žarki obsevalo mirno dolinico. Po gostem drevoredu je legal prijeten sómrak.
        Pavel Sirec se je naslonil v kočiji in žalostna čustva so mu objemala dušo. Nikdar v prejšnjih letih mu ni bil pot v Lesnice tako težak kakor zdaj. -
        Nad kočijo so šumele lipe.
        Pred malnom je stal stari Urh in ponižno snel z glave polhovko, ki jo je nosil ob najhujši vročini in v največjem mrazu.
        Pavel ga skoro opazil ni.
        Urh pa je gledal za njim, dokler se ni skril voz za ovinkom, majal z glavo in mrmral:
        »Kako to rase, kako to rase! Kakor konoplja! Včeraj je bilo še, ko se je otroče vozilo tule na žagi, in danes je gospod! Kako to rase!«
        Ko je voz zavil, zastrl je drugi grič popolnoma sončne žarke. Le na oddaljenih gorah, ki so obrobljale prostrano ravnino, videl se je še sončni sev.
        Pisana ravan in slikovito gorovje v ozadju je vplivalo na Pavla, da se je vzdramil iz sanj, v katere ga je kolikor toliko tudi zatopila tožna enakomernost po poti od gradu do malna.
        Pogledal je na uro.
        »Poženi, Šimen, da ne zamudiva!«
        Res je bila že ura štiri, ko sta se peljala mimo prvih hiš lesniškega trga.
        Lesnice so bile trg, kakor so obični trgi po Slovenskem. Razlikovale so se le v tem, da je bil ondi sedež političnemu oblastvu in okrajnemu sodišču, da je vozila skozi železnica in da so vzdrževali Lesničanje poleg čitalnice tudi - kazino.
        Jedva je obstala kočija pred kolodvorom, skočil je že Pavel iz nje in hitel na kolodvorski prag, kjer je stal s smehljajočim se obrazom in razprostrtima rokama doktor Lovro Kodrân.
        »Menil sem že, da nisi dobil mojega lista, ker te nisem izstopivši našel tu,« dejal je po prvem pozdravu doktor.
        »O, dobil! Evo!« pokazal je Pavel Šimnu na dva kovčka, stoječa poleg prišleca.
        »Dobil sem pismo že včeraj in menil, da sem se še za časa odpravil z doma. A kaj hočeš, s tako Noetovo ladjo - pokazal je kočijo - mora se zamuditi, ko bi človek ne hotel. In naše ceste tudi niso dunajski ‘Ring’«.
        Doktor se je nasmehnil.
        Šimen je naložil tačas kovčka kočiji na visoki kozel in Pavel mu je ukazal, naj vozi domov.
        »Midva, doktore, oglasiva pa se prej malo pri županovih, potem greva peš do doma. Daleč ni baš in ti si se menda tudi že dosti navozil z Dunaja do sem.«
        »Zaradi mene dobro, ali pomisli-« in pri tem je pogledal Kodrân zaprašeno svojo obleko.
        »No, no, ženil se menda ne bodeš tu,« tolažil ga je smehljaje se Pavel. »Sicer pa bodi brez skrbi! Ljudje te bodo res zijali, saj veš, kako je na kmetih, premerili te bodo vsega od nog do glave, a da si imel zaprašeno obleko in ne popolnoma svetle obutve, na vero, ne bode opazil nihče! - Županovih hčera tudi navadno ni ob tem času v gostilniški sobi. In ko bi tudi bile, kaj tega nama mar!«
        Doktor je bil menda potolažen, kajti prijel se je prijatelja svojega pod pázduho in korakala sta v trg.
        Oprosti naj se mi, ker že tako dolgo mučim bralcev radovednosti! - V tem, ko doktor pripoveduje svojemu prijatelju dunajske novice zadnjega tedna, nudi se nama prilika, da se pobliže seznaniva z njim.
        Lovro Kodrân je bil lep in - kar je glavno - neoženjen. Inteligenten obraz tridesetletnega moža je obrobljala gosta temnorjava brada. Nad zlato okovanimi naočniki se je bókalo visoko čelo, na katero so se izpod nekoliko na teme potisnjenega klobuka krožili temnorjavi, malo dolgi lasje. Hoja njegova in v obče vse gibanje njegovo je bilo odločno in vendar toli graciozno, da bi mu najstrožja dama ne mogla ničesar očitati. Najmanj pa bi kdo po vsej njegovi zunanjosti mogel soditi, da je bil doktor Lovro Kodrân trdih kmetskih roditeljev sin.
        In vendar je bilo tako.
        Rojstna koča mu je stala v enem najdivnejših krajev divne naše domovine slovenske. Bistra Sava je zrla prva njegovo otroško lice in z večnim snegom ovenčano gorovje je čulo mladostne njegove vzklike.
        A brezskrbno mladostno življenje ni trajala dolgo.
        Zgodilo se mu je, kakor že mnogokomu od nas. Ko je dopasel krave in dobil svínjko na vaškem pašniku, moral se je posloviti od doma ter oditi v mesto - v šolo.
        Tu so mu pojili mladega duha tuji učitelji v tujem jeziku s tujim znanstvom.
        Roditelja njegova sta bila imovita in dala bi vse svoje imetje, da bi le kdaj videla edinca svojega pred oltarjem.
        Godilo se torej Kodrânu v mestu ni slabo.
        Ko pa je dokončal srednješolske svoje nauke in o tisti priliki izjavil, da »neče dobro«, da ne more biti »gospod«, usahnili so viri očetove podpore. Mati namreč je bolehala še tedaj, ko je sin bival doma, in za njegovih srednješolskih študij tudi umrla.
        Brez slovesa je odšel v cesarsko stolico in se ondi posvetil modroslovnim naukom.
        Kako živi in životari ubožen slovenski velikošolec daleč od doma na tuji zemlji, kako se bori za svoj obstanek, kako snuje najlepše načrte in jih zopet podira, kako upa in obupava, bilo je že tolikokrat opisovano in opisano, da se mi ne zdi potrebno vsega ponavljati.
        Čemu tudi taki spomini? Večina izmed nas jih pozna iz samosvoje izkušnje, kdor jih ne - vesel bodi!
        Dovršivšemu vseučiliške nauke, se je ponudila prilika, da gre za odgojitelja k neki plemenitaški obitelji na ogrsko-avstrijski meji. Z veseljem se je odpravil tja, nadejajoč se, da se mu je s tem odprla življenja lepša stran in končalo obupno dozdanje borjenje za obstanek.
        A bridko se je varal.
        Prebivši jedva polovico leta na novem svojem mestu, želel si je zopet stran. Da bi se uklanjal puhli napetosti oholih plemičev in poleg tega moral slednji dan po stokrat in stokrat - res da skrito za lepo zvenečimi frazami - slišal, da je le plača človek kmetskega rodu - hlapec, to mu je razjarjalo ponosno dušo.
        A bilo je, kakor da ga je nebo pozabilo. Dve leti skoro je prenašal težko breme odgojevanja, in vendar mu ni blestela od nikoder najmanjša nádeja, da se skoro reši neznosnega užésa in dobode zavetje drugje.
        Kar mu pride nenadoma pismo - od doma.
        Sosed domačim mu piše v očetovem imenu, naj kar najhitreje pride domov, ker mu oče leži bolan na smrt.
        Kakor bridko ga je zadela ta vest, ipak se mu je porodila v srcu vesela slutnja, da se s tem nagiba usoda njegova na milejšo stran.
        S prvim vlakom je odhitel v domačo vasico k umirajočemu roditelju.
        In slutnja ga je varala!
        Oče se je sprijaznil s sinom, zapisal mu vse obilo imetje in zatisnil oči.
        Precejšnja dediščina in poučevanje pri visokem, dobrodušnem dostojanstveniku v stolici avstrijski sta mu omogočila, da se je docent zgodovine habilitiral na dunajsko vseučilišču.


Nazaj na vrh strani                          Nazaj v seznam del

Stran je postavil Primož Jakopin in jo nazadnje spremenil 14. novembra 2012.

Naslov strani: http://www.jakopin.net/fh/viri/seminar/dela/fran_ges.html