Fakulteta za humanistiko Univerze v Novi Gorici                                       Nazaj v seznam del
Slovenistika - prva stopnja
Seminar pri predmetu Računalništvo za filologe (P. Jakopin)

Odlomek z začetka dela: Ivan Cankar: Hlapec Jernej in njegova pravica




I


        To povest vam pripovedujem, kakor se je po resnici vršila z vsemi svojimi nekrščanskimi krivicami in z vso svojo veliko žalostjo. Nobene laži ni zraven, nič lepih besed in nobene hinavščine. Obstrmeli so ljudje na Betajnovi in so plahi povesili glave, zakaj vzdignilo se je na hribu in je stopilo v dolino kakor črna smrt. Velika in tiha senca je stopila v dolino: glava teman oblak, noge silne jagnedi na loki; svetla kosa, na rami sloneča pa se bleščala tja do Ljubljane.

*


        Starega Sitarja so pokopali; Bog mu daj nebesa, blag človek je bil. Zvon je odzvonil, župnik se je preoblekel, pogrebci so se napotili v krčmo. Sedli so za dolgo mizo pri Stržinarju, vsi črno oblečeni, resni in zamišljeni, ženske objokane; hlapec Jernej, dolg, star in siv, kakor je bil, je sedel na klop pod oknom; otrl si je čelo z rdečim robcem in je zavzdihnil.
        »Vsi pojdemo; jaz, mislim, bom prvi stopil v njegovo gaz!«
        Pa je rekel mladi Sitar:
        »No, Jernej, ti pa sediš tam široko in ošabno, kakor gospodar! Kdo je dedoval, ti ali jaz? Prvo besedo si zinil, prvi nisi!«
        Jernej se je veselo nasmehnil in je veselo pogledal.
        »Zmerom si bil norčav in poreden, pa tak ostaneš, Tone! Meni pa se prav in dobro zdi, da te ni potrla bridkost - moškim vino, solze babam!«
        In je točil in je vzdignil kozarec, toda nihče ga ni vzdignil z njim.
        Jernej je postavil kozarec na mizo, še preden se ga je dotaknil z ustnicami. Gledal je osupel gospodarja in družino in je videl same čemerne obraze.
        »No, kaj?«
        Leglo mu je na srce kakor težek mraz. Ne iz ust ne iz oči ni bilo odgovora.
        »No, kaj? Ali sem zašel med mešetarje in cigane, da me gledate in nič ne govorite? Ali sedim z našo družino ali z iblajtarji, ki snujejo, kako bi me ukanili?«
        Sitar pa je rekel:
        »Ne zmerjaj nas, hlapec, z mešetarji, cigani in iblajtarji! Še preden si ga pokusil, si pijan!«
        Trikrat se je ozrl Jernej po družini, od obraza do obraza; nato je prijel kozarec in je izlil vino v steklenico; počasi in dolgo je izlival, ker se mu je roka tresla. Nato je vstal, pa odkril se je in je držal klobuk z obema rokama. Dolg in upognjen je bil, ko je stal za mizo; kakor je bil upognjen, se je s sivo glavo skoraj dotikal začrnelega trama na stropu; stal je tam, lica zgrbljana, zagorela, za silo obrita, oči žive in vedre pod košatimi obrvmi.
        »Ni lepo od tebe, gospodar, tudi od vas ni lepo, družina, ljubi moji, da mi ne privoščite kaplje vina na pogrebščini! Bog vam blagoslovi obilno, kar boste jedli in pili, nisem vam zaviden! Če ste naredili novo postavo, ubogal jo bom: mladim kruha, starcem kamen; zdravim ribo, bolnim kačo; spočitim jajce, trudnim škorpijona! Ne sodi hlapcu, da bi razdiral, kar je ustanovil gospodar!«
        Mladi Sitar, nagel človek, je zardel od srda.
        »Ni nam sila tvojih pridig, Jernej! Če ti vino ne diši, Bog s teboj!«
        »Ošaben si, Jernej, gospodarjev gospodar!« je rekla Sitarica.
        »Narobe hiša, kjer sedi hlapec na zapečku in briše škornje ob gospodarjev hrbet!« je rekla tašča.
        »Narobe voz, ki ga vleče gospodar, hlapec pa drži vajeti!« je rekel svak.
        »Narobe kmetija, kjer orje gospodar, ko se hlapec v senci ščeperi!« je rekel sosed.
        In ko so rekli, se je Jernej še enkrat priklonil.
        »Pametno je, kakor ste povedali, in nič krivice ni v vaših besedah. Zatorej vam blagoslovi Bog jed in pijačo, meni pa mirno vest in življenje brez greha!«
        Tako je rekel hlapec Jernej in je pljunil na prag in je šel.

II


        Šel je naravnost po stezi čez polje, ob potoku, ki se je skoraj usahel gubil v belem pesku. Vroč in tih dan je bil v maju; blizu je bila prezgodnja nevihta, tam že za zeleno goro; vse je molčalo na loki, na polju, zemlja se je bala nezgode in si ni upala dihati.
        Ko je ugledal Jernej od daleč, tam pod klancem, belo hišo z zelenimi okni, in hlev in skedenj in kaščo, se mu je storilo težko pri srcu. Tam ni bilo ne za pest prsti, na kateri bi se ne bil poznal trud njegovih rok, njegovega čela pot. Živi človek v hiši leto dni, živi deset let in štirideset let - in glejte, ljudje božji, hiša mu je podobna, kakor brat bratu, in ljubezen je med njima. In kadar pojde v daljne kraje po nemilem ukazu, bo jokal po hiši bolj kakor po bratu in bolj, kakor je nekoč jokal po materi.
        Jerneju se je zazdelo, da ga tista okna ne pozdravljajo več tako prijazno, kakor so ga pozdravljala zmerom; in da je na hiši, na vsem belem domu, kakor tiha bridkost vdove.
        Bridkost pa je podobna zrnu, ki rodi tisočeren sad. Komaj vsejano v srce, se razraste bohotno, tako da tolažbi ni več ne prsti ne soka. In komaj užaljeno, je bilo srce Jerneju takoj vse obteženo in močno žalostno.
        »Kaj si storil, gospodar, s hudo besedo, kaj si storil meni starcu? Zakaj si naredil, da je osramočen in potrt na zimo, ki ni poznal bridkosti ne v daljni spomladi in ne vse dolgo poletje?«
        Jernej ni stopil v hišo, tudi na polje ni pogledal; šel je v hlev in je legel na steljo. Tam je mislil take misli, kakršnih nikoli poprej.
        - Štirideset let bo, tako je mislil, štirideset in nič manj, ko sem prestopil ta prag. Bajta je bila takrat, čemerna in ubožna, da je bilo gospodarja sram in hlapca. Pa je tekel pot v potokih, pa smo postavili dom, da je ženskam veselje, moškim čast. Kdo ga je postavil? Vsi so pomrli, trudni; ostal sem sam, poslednji gospodar. Na prostrano, blagoslovljeno polje gleda naš dom. Kdo je obdelal to prostrano polje. kdo ga je razširil? Vsi so pomrli, ostal sem sam, poslednji oralec, poslednji kosec… Glejte, čudo prečudno: štirideset let je rodila jablan, vrtu čast in gospodar; pa pride tujec, pa bi izkopal jablan ter jo presadil na kamen!… Glejte, čudo prečudno: štirideset let je robotal, da bi postavil dom, s svojim potom je pognojil polje in senožet; in ko je dom stal, ko sta bila rodovitna polje in senožet, pride človek - odkod pač pride? - in pravi: Nisi prvi! Ter ga spodi v hlev, sam pa sede na zapeček in si baše pipo!…
        Tako je mislil Jernej in je vstal, otepel si je steljo s črne pogrebne suknje in se je napotil v hišo. Tam si je slekel suknjo, zlezel je na zapeček ter si je nabasal pipo. Čudoma je minila vsa potrtost: smehljal se je in oči so mežikale pod košatimi obrvmi.
        Prišla je dekla v hišo.
        »Dobro se ti godi, Jernej! Dan je zunaj, vsi so na polju, ti pa sediš na zapečku!«
        Jernej je vzel pipo iz ust in je nagubančil čelo.
        »Poberi se, baba! Komu ukazuješ?«
        Dekla je zaloputnila duri.
        »Kaj jo je zbodlo, ženščuro?« se je začudil Jernej.
        Pod večer, ko se je nebo pooblačilo, so se odprle duri na stežaj. Na pragu je stal Sitar, majal se je nekoliko, postrani mu je visel klobuk na uho. Jernej je gledal nejevoljno, ni vzel pipe iz ust.
        »Kdo je prišel?« je zaklical Sitar.
        Jernej je molčal.
        »Kdo je prišel, vprašam?«
        Počasi je vzel Jernej pipo iz ust in se je nasmehnil.
        »Lepo si se napil na pogrebščini svojega očeta! Spat se spravi, spat!«
        S težkim korakom, da se je stresel pod, je stopil Sitar v izbo.
        »Koga goniš spat, hlapec? Kdo je pijan, hlapec?«
        Jernej je mirno sedel in mirno govoril, kakor da bi se pogovarjal o letini.
        »Tebi sem rekel, da pojdi spat. Zato ker si pijan!«
        Osupnil je Sitar, nato pa so se mu napele žile na čelu, vrgel je klobuk na tla in je kričal.
        »Molči, hlapec! Nisem pokopal enega gospodarja, dvoje sem jih pokopal! Dol!«
        Jernej se je smehljal in je stopil počasi z zapečka; nikamor se mu ni mudilo.
        »Ali bo kaj?«
        »Odpusti starim kostem! Še prideš do počitka!« se je smehljal Jernej.
        Malo je omahnil, malo se je opotekel, ko je lezel Sitar na zapeček; prilezel je, sedel je široko, prešerno se je naslonil.
        »Sezuj mi škornje!« je ukazal Sitar.
        Jernej ni nič odgovoril, sedel je na klop in si je palil pipo, ki mu je bila ugasnila.
        »Sezuj mi škornje!«
        »Ali te še ni minila norčavost?« je rekel Jernej počasi in je puhnil dim. »Še diši po smrti v tej izbi; poklekni rajši in moli nocoj!«
        In je sam pokleknil pred razpelo. Gospodar je gledal mrko, prižgal si je pipo, pljuval je preko izbe in je molčal, dokler ni Jernej odmolil. Jernej pa je vstal, gledal je v tla in je prijel za kljuko, da bi šel.
        »Jernej!« je vzkliknil Sitar.
        Jernej je stal pred durmi in je držal za kljuko.
        »Da ti povem, Jernej!« je govoril Sitar hitro in pipa se mu je tresla v roki. »Da ti povem - išči si gospodarja drugod!«
        Preko vsega obraza se je zasmejal Jernej in veselo je mežikal z očmi.
        »A?«
        Sitar je udaril s škornjem ob klop.
        »Kaj si oglušel, hlapec? Išči si drugega gospodarja, sem rekel! Opravil si pri meni, pri tej hiši opravil!«
        Takrat se je zablisnilo iz črnih nebes, zabobnelo je od daleč. Jernej se je odkril in se je pokrižal.
        »Bog nas varuj vsega hudega! Ne delaj greha, mladi, Bogu se priporoči in svojemu patronu!«
        In je odprl duri in je šel na hlev: tam je legel v seno in je zaspal truden; vse hude misli so šle iz srca.


Nazaj na vrh strani                          Nazaj v seznam del

Stran je postavil Primož Jakopin in jo nazadnje spremenil 14. novembra 2012.

Naslov strani: http://www.jakopin.net/fh/viri/seminar/dela/hlapec_j.html