Fakulteta za humanistiko Univerze v Novi Gorici                                       Nazaj v seznam del
Slovenistika - prva stopnja
Seminar pri predmetu Računalništvo za filologe (P. Jakopin)

Odlomek z začetka dela: Ivan Zorec: Izgnani menihi



Ivan Zorec

Izgnani menihi



I.


        Tisto dopoldne pred praznikom svetega Petra in Pavla 1784. leta se je France, tretji sin na daleč znanega Trlepa iz Malega Gabra, po nekih opravkih mudil v Šentvidu. A ko mu je potlej bilo iti domov, se je spomnil Poberetove Neže iz Stične. Lepa misel ga je zmogla, da se je zadrevil še tja.
        »Saj se ne zakesnim preveč,« je spotoma mislil; »očetu, kajpa, povem po pravici, kam sem še skočil, pa bo dobro.«
        Poberetova domačija je bila v rebri nad samostanom. Velika in bogata, da bi dejal, ni bila, vendar dobra in lepa, skrbno udelana in vsa vkup, ne z njivami in lazi razmetana kakor mnoge druge večje in manjše stiške kmetije.
        France, nekaj čez dvajsetleten, zdrav in močan fant, se je pametno zagledal vanjo, še bolj nemara pa v čedno Nežo, osemnajstletno edino Poberetovo hčer.
        »Ha,« se je tiho menil s prijetno mislijo, »če Pobere ne bo trmoglavil in pater opat ne prehudo branil, bi se kaj lepo dalo priženiti …«
        Z Nežo samo je v besedi že leto in dan in rada ga ima … Srce, pravi sama, ji uhaja in uhaja le v Mali Gaber, a molitve, tudi tega ne taji, so ji polne vzdihov do Matere Božje, da bi se oče in opat preveč ne upirala tej zvezi …
        Take in še druge vesele misli so ga obletavale vso pot, da je, ko je prisopihal iz hoste pod Gradiščem, skoraj zaukal in stegnil roke, kakor bi hotel pozdraviti in objeti Poberevino, ki ga je prijazno gledala iz sončne bleščave.
        »Ali se bo Neža začudila!« se je smehljal in skoraj tekel po peščeni stezi, ki se je položno spuščala v Stično. »Dolgo se že nisva videla in stavil bi, da me danes, pred praznikom, ne pričakuje.«
        Neža je bila doma; po veži je brkljala, v kuhinji ropotala in južino pripravljala.
        »O, ti si-?« je debelo pogledala, ko je prestopil vežni prag. »Pa danes? No, sedi!«
        »Dolgo se že nisva videla.«
        »Dolgo, da,« je suho dejala in dalje brkljala.
        »Kaj pa ti je?«
        »Zakaj?«
        »Da si - taka? Ali si kaj bolna?«
        »Dobro spala res že nisem več noči.«
        »Torej si res bolna?«
        »Nisem ne. Le mora me tlači, vso noč je ne morem odgnati.«
        »O, zvezdo na pet rogljev si z ogljem zariši po vratih in podbojih, pa bo mir.«
        »I, saj vem, kdo je mora. Vsa Stična se je boji, tak jezik ima in tako silna je ponoči, ko se sprevrže v moro.«
        »Le stoj,« se je France poredno smehljal, »ko se vzameva midva, ne bo k tebi nobene more več.«
        »Ne vem, ali se kdaj res vzameva,« je Neža rdela.
        »Križ božji, kako pa govoriš?« je France strmel.
        »Ali si že vprašal patra opata?«
        »Ko z očetom prideva snubit, vprašava najprej tvojega očeta; potlej tudi pater opat ne bo razdiral.«
        »In vendar pater opat tišči v mojega očeta, da bi me dali Nograškemu Marku.«
        »A kaj pravijo oče?« je France poskočil.
        »Nič. Zoper mojo voljo mu ne bi dali besede; radi me imajo.«
        »Tako bi nemara le bilo prav, če bi z očetom kar precej prišla snubit?« mu je odleglo.
        »Nikar še, počakaj, opat naj se kaj unese, saj veš, da ima tudi on besedo, ali se smeva vzeti.«
        »Samo po stari navadi, po novi postavi pa ne več!«
        »S patrom opatom se vendar ne bomo boli.«
        »Zakaj pa ne, če se bo rebril, ko se sme ne več?«
        »Nak … počakajva rajši.«
        »Dolga ljubezen - gotova bolezen.«
        »In še to vedi, da moj oče ne bi storili nič, kar bi bilo na zoper patru opatu«
        France je vzdihnil in premolknil.
        Tudi Neža je molčala in svoje delo opravljala.
        »No, pojdem,« je France hripavo rekel, »daleč je Mali gaber.«
        »Počakaj no, da oče pridejo in da južinaš z nami.«
        »Zahvalim. Južina me čaka doma.«
        In je šel. Nejevoljen je bil. Prišel je z veselim srcem, vrača pa se s prav žalostnim … Neža se nekaj drži. Kakor da bi kaj skrivala … O, patra opata bo treba grdo priviti, če se bo res kaj upiral tej ženitvi …


II.


        Francetova naglovitost je močno poparila nerodno Nežo. V peči ji je nekaj kipelo, pa ni slišala: zagledala se je predse, roke so ji ostrmele.
        »Prav lepo se res nisem menila z njim,« si je očitala. »Da le zameril ne bi preveč,« jo je skrbelo.
        Kar ti je izza vogala prišarala Krtuca, stara in grda suhopeta ženska. V mladosti je bila malopridnica, očitna grešnica, zdaj pa, ko je greh ni več maral, ji je vsa soseska očitala, da je mora in nevarna vešča. Porodnicam se je vendarle rada silila za babico, pa je niso marale k sebi, tako je bila opravljiva.
        »Hoj, Neža premlada, ali te je obiskal ženin, ženin?« je brezzoba usta raztegovala v hudoben režaj. »Kdaj bodo oklici?«
        Neža se je hudo ustrašila. »Kaj to mar vam?« jo je popala tudi jeza, ker je vedela, da bo Krtuca s to novico obhitela vso vas.
        »I, nič, glej jo. Pa vendar mislim, da bi te bilo škoda, če bi se zavrgla s Trlepovim.«
        »Ali ste mi oče in mati vi, da vas to tako skrbi?«
        »Trlep,« je opravljivka vila svojo, »glej, je že moral iz hiše dati Franco - pater Pavel je ugnal trmoglavca in mu pregnal tisto candro.«
        Neža je vse to že vedela. In prav zato je Francetu dejala, da bi poroko še odložila. Novice o Trlepu so ji bile čez glavo, naj se prej nekoliko pozabijo, si je mislila.
        »Čemu vse to pripovedujete meni?« se je jezno otresala opravljivke.
        »Sramotno bi bilo, če bi Stičanka jemala ženina iz take hiše. To vedi in ne pozabi.«
        Neža od jeze ni precej vedela, kaj bi rekla.
        »In tistega otroka,« je opravljivka hitela, »je v rejo vzel Praznik iz Velikega Gabra.«
        »Kaj vam je storil Trlep, kaj nedolžni otrok?«
        »Meni nič, a tebe bi spravil ob dobro ime. Ne meni se več s Francetom, kar prej ko prej vzemi Nograškega.«
        »Nograškega Marka? In če bi bil ves svet in zlat, ga že zato ne bi marala, ker je v rodu s stiško moro in opravljivko Krtuco!«
        Krtuca je zazijala, a Neža je zavpila:
        »Kar poberite se, mora Krtuca!«
        »I, Neža, kaj se ti meša?«
        »Podnevi ljudi opravljate, ponoči ste mora in jih tlačite!«
        »Mili Jezus!«
        »Pa le dobro me poslušajte: če nihče, jaz vas uženem, samo pridite mi še katero noč!«
        Krtuca je od jeze zapuhala in se pognala v vas, da bi od hiše do hiše opravljala in v nič devala Poberete, Trlepe in ves svet.
        Neži je bilo skoraj žal, da jo je tako ujezila in zapodila. Baba je polna hudobij in sam večni Bog vedi, kaj ji utegne še nakaniti, ne boji se je zaman vsa soseska.
        Misli so ji spet šle za Francetom … Da, rada ga že ima, rada, vendar preprijazna ne sme biti z njim več, saj pater opat nemara nikoli ne bi dovolil, da bi ga vzela … Srce jo je zabolelo, naslonila se je ob burkle in se razjokala, kakor se razjoče mlad, po neumnem nesrečen človek.
        Ko je Pobere opoldne prišel domov, mu je med jokom precej povedala, kaj je bilo.
        »Če si zavračala Krtuco, je prav, samo pregrdo si jo,« je oče zmajeval z glavo. »Mladi ljudje ne smejo tako govoriti s starim človekom.«
        »Mora je, snoči me je tlačila; tudi prej že večkrat.«
        »Beži, beži,« se je smehljal. »Ko se omožiš, ne bo nobene more več k tebi.«
        »Saj tako je rekel tudi France,« je rdela.
        »In da si bila neprijazna tudi s Francetom,« je nalašč preslišal, »pa je bilo grdo in neumno.«
        »Saj bi samo rada, da bi se nekoliko pozabilo, kar je bilo pri Trlepovih.«
        »Pusti, ne razumeš tistega.«
        »Kaj pa pater opat?«
        »Dober človek je, ne bo ti podiral sreče.«


III.


        Tisti dan je stiški opat Fran Ksaverij Taufferer, učen in pobožen petdesetlen mož, odmaševal že ob petih; po konventni maši in molitvah v koru pa je stopil za gospodarstvom na polju in v hlevih, da bi videl, kaj delajo bratje in tlačani.
        Potlej je zamišljen sedel za mizo v veliki, preprosto opremljeni opatijski sobani. Pred njim je ležalo pismo, ki mu ga je bil pravkar prinesel sel iz Ljubljane; kazno je bilo, da ni oznanjalo dobrih novic. Zakaj gospod je vstal in s pobešeno glavo zakoračil po sobani, polni sonca in cvetnega vonja z velikega samostanskega vrta. Hodil je, hodil in postajal zdaj ob oknih na južni, zdaj ob oknih na vzhodni strani; oči so pasle ljudi, hiteče z dela ali na delo, in se v otožni ljubezni smehljale širokim in dolgim njivam same zoreče strni, ki se je ob mirnem vetru zibala v popoldanskem soncu.
        »Kdo te požanje, kdo omlati in spravi?« je vzdihnil in se spomnil starega hribskega moža, ki ga je bil davi prestregel in vprašal, ali je res, da bo menihom zdaj zdaj iti iz Stične. »Ne vem,« mu je bil odgovoril, »božja volja naj se zgodi, pa bo prav za vse.« - »Če pojdete, bo napak za nas in za nekaterega še,« je hribec jokavo odmajal z glavo in šel svojo pot.
        »Da, kaj bo, kaj bo, če se nesrečna cesarjeva ihta kako ne poleže?« je opata spekla huda skrb, da je postal ob mizi in se spet zagledal v neveselo pismo, pa v njem le ni našel nič, kar bi mu ukresalo vsaj iskro tolažnega upanja. Potrt se je nameril po sobani in zastrmel skozi skončna okna.
        »Oho, kaj pa ta?«
        Po Tekavnici, glej, jo urno ubiral Trlepov France.
        »Že spet ji je blodil mlado pamet,« je zmajeval in gledal za Francetom, ki ga je jemala pot proti Šentvidu. »Neža je še premlada, čeprav je zrela. Nograški Marko bi jo rad, njegovemu očetu sem že skoraj obljubil, da jo dobó. Zdaj pa ti jo bogve kako vrtoglavi France. Kakor na kljub. No, le stoj!«
        Trlep, Francetov oče, že več let vdovec, se mu je nekaj zameril. Mož čudno živi in ne da do sebe, kar svojo tišči, kakor trmast konj; še sramota, ki se je lani razodela, ga ne obrne.
        »In vendar ga moram ukriviti,« se je pater opat odločeval, »sicer mi ga začno posnemati tudi še drugi … Naj spozna, kako hudo je grešil, in skesati se mora in popraviti, kolikor se popraviti da … In kar precej mu moram tudi povedati, da Franceta ne pustim na Poberevino … Pa res, saj bi Stičani, ki so že tako zadosti hudega jezika, sicer mislili, da mi je prav, kar je njegov oče storil …«
        Kar ti jekne zvonec, ki mu je bilo samostance klicati v obednico.


IV.


          Sthir leta je glih prezh, kar le je slishala rezh.
          Da vsi kloshtri menishki, sraven tudi stishki,
          Bodo vsdigneni, o Bog, bodi usmileni.

        Sobota je bila, ob sobotah se je opat že iz mladega postil, ker je ta dan posvečen Materi božji, a zdaj je vendar pismo spravil v žep in pokorno odšel v obednico, čeprav ga ni bila misel, da bi prelomil post. V obednici je namesto določenega lektorja - bralca bral iz svetega pisma patrom in bratom med obedom, po obedu z vsemi v kapeli opravil zahvalne molitve, potlej pa s patri odšel v kapiteljsko sobano na rekreacijo - uro počitka in potrebnega pomenka.
        »Bratje,« jih je nagovoril, »neko pismo dobrega prijatelja sem prejel, pa nič kaj veselo ni. Le poslušajte,« je dejal in prebral odstavek: »Vedite, presvetli gospod opat, cesar Jožef II. se je menda le odločil, da razžene tudi stiške menihe. Prav za trdno tega še ne vem, vendar bi storili prav, če bi se pripravili, da vas nemila usoda ne prehiti. Do zdaj je še vse dobro kazalo, cesar je celó vprašati dal, ali je stiški samostan res potreben in vreden, da bi mu prizanesel - pa je dobil tak odgovor, da vam preti vse hudo …«
        »Ha, kdo nas je pričrnil?« je star menih zagodrnjal.
        »Pismo, ki ga je prejel pater opat, meni prav: pripraviti se moramo.«
        »Da, cesar je v naši deželi že razgnal kartuzijane v Bistri, klarise v Ljubljani, Škofji Loki in Mekinjah in pa dominikanke v Velésalu, češ, ti samostani so nepotrebni, ker ne strežejo bolnikom; ne gojijo znanosti in ne poučujejo mladine.«
        »In vendar so le samostani zmerom bili žarišče prosvete in učenosti. Brez njih se ne bi bili ohranili klasični - preimenitni spomeniki grške in latinske književnosti, brez njih ne bi bila zrasla slikarska in kiparska, gradbena in glasbena umetnost, brez njih pa tudi ne bi bilo letopisja - pisane zgodovine iz vsega sveta.«
        »O, da. Ali takih samostanov ni več dosti.«
        »Hm, že res, dosti je samostanov, posebno ženskih, ki zanje velja le de missa a mensam - nekoliko moliti in brez skrbi živeti,« se je oglasil še pater prior Ignacij Fabiani, približno štiridesetleten gospod, ki je do zdaj molčal in mrko gledal predse. »Samostani, ki nimajo šole ali vsaj bolnice, so res nepotrebni. Pravično je, kar cesar hoče.«
        »S Stično se ne morejo primerjati. Naš red je delaven s peresom in drevesom.«
        »Tako vendarle obstanemo, če je količkaj pravice še na svetu.«
        »Da, ni nemogoče,« je prior pritegoval, »saj vsaj nekoliko ustrezamo cesarjevim zahtevam.«
        »Nič: nekoliko! Naše delo je bilo in je še zmerom tako, da imajo vsi več od njega kakor mi sami.«
        »Bolnice v samostanu res nimamo, saj to ni naš poklic; vendar bolnikom tu in daleč okoli pomagamo z menihom zdravnikom in z zdravili iz velike samostanske lekarne, kakršne ni zlepa v vsej razsežni državi.«
        »Tudi vede in znanosti ne zanemarjamo.«
        »To priča velikanska naša knjižnica, ki so jo sto in sto let zbirali pridni in učeni stiški menihi.«
        »In naš samostan je že v starih časih pisal molitve v domačem ljudskem jeziku; v našem samostanu sta živela zgodovinar menih Pavel Pucelj in zemljepisec menih Florjančič - bogoslovnih in pravoslovnih pisateljev menihov pa toliko, da jih v eni sapi še sešteti ne morem.«
        »V Stični so se šolali tudi skladatelj Jakob Petelin–Gallus, zgodovinar in dramatik Anton Linhart in učenjak Martin Kuralt.«
        »A naš pater opat sam je za ljudstvo spisal in ob svojih stroških izdal ‘Kratki Sapopadik kershanskiga Navuka sa otroke inu kmeishke Ludy’ in naš pater prior je takisto spisal že več učenih knjig.«
        »Pred devetdesetimi leti so v Ljubljani ustanovili Academio operosorum - akademijo znanosti, naš samostan jo je podpiral z velikimi denarji.«
        »Učen ud tiste akademije je bil tudi Marko Grbec, sloveč učenjak in imeniten zdravnik, ki se je rodil tamle v Šentvidu; naš samostan ga je podpiral med šolanjem in ob izdajanju njegovih učenih knjig.«
        »Kdo bi torej smel trditi, da naš samostan ni več ko zadosti storil tudi za znanost?«
        »Le šole v samostanu nimamo več.«
        »Vse naše delo na polju in pri živini pa je vendar velika ljudska šola za vsakogar, kdor se hoče naučiti umnega kmetovanja.«
        »Prav res, krivično bi bilo in za ljudstvo škodljivo, če bi se cesar priteknil tudi našega samostana.«
        »Bojim se, cesarju ni nič sveto. Saj je odpravil tudi celo vrsto praznikov in božjih potov, še zvonjenje proti toči.«
        »Da, tlačani že delajo ob teh praznikih.«
        »To kaže, da je praznikov bilo vendarle preveč,« je prior kimal. »Kadar je dosti dela in je čas za to, hoče tlačan delati, pa je. Cesar je storil prav, bi dejal.«
        »Prav ali ne prav: v cerkvene stvari naj se ne vtika!«
        »Ne mislite, bratje, da jaz cesarja občudujem in hvalim za vse, kar počenja,« se je prior kakor opravičeval. »Vem le, da pošteno misli in dobro hoče, a vem tudi da ima med dobrimi nekaj slabih svetovalcev in včasih preurno in nesrečno roko.«
        »Errare humanum - človek je, ob vsej blagi volji utegne grešiti.«
        »Modri cesar vendarle ni grešil, ko je tlačana otel iz suženjstva,« se je mlad menih navduševal.
        »Da, tlačanski človek se dosihmal ni smel seliti iz gospoščine ne po svoji volji ženiti brez gosposkinega dovoljenja.«
        Pater opat se je nemirno presedal in pobešal oči.
        »In vendar je gosposka le tako marsikoga obvarovala, da se ni selil z dežja pod kap ali se neumno ženil in pritil nesreče, take ali take,« je naposled rahlo ugovarjal.
        »A če mu je storila krivico, se je smel pritožiti le njej,« je oni mladi pater poprijemal. »Kako mu je sodila, ni treba praviti.«
        »Čast in slava cesarji, ki je ukazal, da smo pred postavo enaki vsi: tlačan, kakor gospod in meščan, in da seme vsem soditi le sodnik, ki je učen na postave.«
        Skoraj vsi patri, posebno mlajši, so na vso moč hvalili cesarja, ki je dal zmeriti in oceniti vso udelano zemljo, da bi se pravičneje odmerjale dajatve in davščine. Tudi lovsko pravico je uredil. Divjačine se je preveč zaredilo, gospoda pa bi je rada še več, čeprav se škoda dela na polju in povsod. A zdaj tudi kmet sme divjačino zatirati na svojem.
        »Gospoda se upira in jezlja zoper nove postave, pa ji bo že cesar stopil na jezik.«
        »Saj res, žužemberška in soteška gosposka bi jih najrajši kar utajili.«
        »Kaj pa stiška?« se je neki pater poredno smehljal.
        »Kaj ni, da bi se človek upiral? Vse, kar hodi in teče, naščuvati za ubogo divjadjo! Kakšne bodo hoste in trate, če srnic ne bo in zajčkov, jerebic in golobov? Ali bodo še tako kratkočasne?«
        »Tega cesarju pač ni bilo mar; vedel je le, kaj je kmetu na kvar, in da srnice in zajčki hodijo na njive.«
        »In kako se tlačani že zavedajo novih pravic!« je tožil pater oskrbnik. »Lovijo kar vse vprek.«
        »Ondan,« mu je neki pater pritegoval, »sem šel od bolnika. Ob Stičnici se je za vrbjem skrival tlačan. Stopim tja in vprašam: ‘Kaj delaš tu?’ - ‘E, nič,’ se odreže, ‘postrvi gledam, kako lepo plavajo po tolmunčku’. ‘Loviš jih, ne gledaš,’ pokažem na vrečico, ki so se v nji ribe premetavale. - ‘Tudi lovim jih nekoliko,’ se mi smeje. - ‘Zakaj jih loviš?’ - ‘Ker me počakati nočejo.’ - Tako mi je zabrodil.«
        »No, vidite,« so se nekateri smejali, »in svet se ni podrl.«
        »Prej bi se pa skoraj bil tudi zaradi takega nedolžnega lova…«
        »Bog daj cesarju trdnega zdravja, močno je tlačanu polajšal tlačanske dolžnosti.«
        »Da, polajšal že, polajšal, pa tudi potuho dal,« je godrnjal pater, ki mu je bilo nadzirati delo na polju. »Tlačani se branijo tlake ali pa jo zamujajo, češ, sam naj dela, kdor hoče jesti.«
        »Tudi sveti Pavel pravi tako. Tlačan pač noče več biti gosposki le delavna živina.«
        »Če se cesar ne unese, pojde vse v nič; še na beraško palico pridemo vsi.«
        »Kaj še! Kmet in zemlja ne pojdeta v nič, pretrdo sta zrasla drug v drugega.«
        »Aha. Pravično je, da zemlja pride v last tistemu, ki jo obdeluje v potu svojega obraza in ki živi z njo v veliki ljubezni. Naj gnoji, orje in seje res zase.«
        »Ne bo nas konec, če cesarjeva roka udari tudi po Stični,« je mlad pater veroval.
        »Križ božji,« je star pater vzdihoval, »kaj pa mi, ki smo stari in smo vse moči pustili v samostanu?«
        »Ita, ita, extra manasterium non est vita - da, da, lepo, mirno živiš le v samostanu.«
        »Kdor oltarju služi, živi od oltarja.«
        »In naša samostanska obljuba?«
        »Kaj? Vis maior - višja sila jo razveže sama. Saj mu ni treba spremeniti tudi srca, kdor mora sleči kuto.«
        Opata je bolelo, ko je poslušal prerekanje menihov, a poslušal jih je mirno, da bi zvedel, kako mislijo. In zvedel je še preveč. V samostansko celico je že dihal novi čas.
        »Če je že tu tako, kako ti je šele zunaj, med tlačani?« se je spomnil jezičnega tlačana ribič. »Ubogi svet, kam blodiš …?«
        Vzdihil je in počasi odšel, menihi pa za njim.
        Na dvorišču je nekoliko postal in naročil samostanskemu bratu, naj brat kočijaž zapreže kočijo.
        »Kako naj zapreže?« je brat uslužno vprašal.
        »Gosposko - v četver!« je ukazal.
        Naj tlačani vidijo, kdo se tja dol pelja nemara poslednjič, naj jim ostane tudi ta spomin.
        Ozrl se je, proti njemu je šel brat cerkovnik, star, pobožen menih v rjavi kuti z usnjatim pasom.
        »Pater opat,« ga je ponižno ogovoril, »med brate je pala strašna novica, samostan da nam cesarski razženo zdaj zdaj. Pa to so zgolj neumne, brezbožne besede, kajne, pater opat?«
        »Samostanu res preti huda nevarnost. Molit, vsi molite, da se nas bog usmili in ne udari s tako nesrečo.«
        »Bomo, pater opat, bomo!« je starčke sklonil glavo in se obrnil; v sivo brado mu je zdrknila debela solza.
        »Če je Boga volja, koga uslišati, brate, te pridne čebelice, te dobre, svete može gotovo usliši,« je opat ganjen veroval in gledal za bratom, ki je s trudnim, starčevskim korakom šaral v cerkev. »Da, vsaj med te še ni dihnil novi čas …«
        »V dolenje kraje bi pogledal,« je potlej rekel priorju. »Že dolgo nisem bil tam. Prosim, pripravite se, z menoj pojdete.«
        Pripravil se je tudi sam. Kakor vselej, kadar je šel z doma ali se vrnil s pota, je tudi zdaj v kapelici zmolil kratko molitev, da bi mu Sveti Duh vodil besedo in da bi ga Mati božja varovala zlega dejanja.


Nazaj na vrh strani                          Nazaj v seznam del

Stran je postavil Primož Jakopin in jo nazadnje spremenil 14. novembra 2012.

Naslov strani: http://www.jakopin.net/fh/viri/seminar/dela/izgnani_.html