Fakulteta za humanistiko Univerze v Novi Gorici                                       Nazaj v seznam del
Slovenistika - prva stopnja
Seminar pri predmetu Računalništvo za filologe (P. Jakopin)

Odlomek z začetka dela: Janko Kersnik: Jara gospoda



Janko Kersnik

Jara gospoda



I


        Kakor bi bil ravnokar kdo ustrelil skozi okno v družbo, tako je bilo nekega zimskega večera v zatohli gosposki sobi Kračeve krčme v Grobljah. Izprva je vse obsedelo mirno, brez sape, potem pa so se čuli glasni vzkliki »A–a–a!« in »Ej, ej, ej!«, celo »Oj, oj, oj!«; nekateri so skočili s stolov, drugi so obsedeli letargično ali strmeč, večina pa je klicala na glas: »Pokažite, pokažite vendar! To je novost, to je nekaj!«
        In nesrečnik, ki je povzročil ves ta nemir in vso razburjenost, stal je med vrati in vihtel v desnici najnovejšo številko uradnega lista, katero je ravnokar prinesel s pošte.
        »Dajte sem,« kričal je notar, očito najglasnejši v družbi, »dajte sem, Minče! To treba videti črno na belem!«
        Minče, krčmarjev sin, mlad, velik fant inteligentnega lica, položi smehljaje list na mizo in ponovi besede, s katerimi je nekoliko prej tolikanj razburil vso večerno družbo:
        »No, le čitajte! Novi naš sodnik je Andrej Vrbanoj. V zadnjem telegramu se bere tako.«
        »Vrbanoj? Ej - ej!« zakličeta sodni adjunkt in notar zaeno.
        »Vrbanoj? Kdo je to, kaj je, kje je?« vikajo davkar in njega kontrolor, učitelj in dva trgovca, ki sta navzlic dnevni konkurenci vendar sleherni večer prijateljski sedevala skupaj pri Krači, in vrhu tega šuma in vrišča se je slišalo še radovedno vpraševanje dveh oskrbnikov z bližnjih graščin, katera tudi nista vedela bolje uporabljati večernih ur nego ob grenkem pivu in sumnem vinu, katero so točili oče Krača.
        Samo dva póstarna moža, poštar in okrajni ranocelnik, ostala člana vse družbe, gledala sta z manjšim zanimanjem ves ta prizor. Poštar je iztrkal svojo lončeno pipo in segel po novem tobaku, doktor pa, kakor so ga sploh nazivali, zaklical je na glas po novem kozarcu piva.
        Notar je vtem glasno prečital telegram v uradnem listu. Vpraševanja pa le ni bilo konca in, ko je po kratkem molku pristavil: »Oj, fin mož je ta Vrbanoj! Dobro ga poznam, pa ti tudi, Pavel?« - ozrla se je vsa družba radovedno v njega in v adjunkta, kateremu so bile namenjene zadnje besede.
        »Kaj bi ga ne poznal? Najin součenec je!«
        Pri tem pa je nekam zamišljeno vžigal smotko, ki mu je ugasnila v zadnji minuti, ko se je razpravljala ta novost.
        »Srečo ima, srečo! Tako mlad sodnik!« pristavil je nehote.
        »Sedaj ste pa vi na vrsti,« vrine doktor besedo v hipni molk, med katerim vsakdo zase razmotriva nekam pikri glas, ki je zvenel iz zadnjih adjunktovih besed.
        »Je li oženjen?« vpraša doktor pohlevno.
        »Kaj še!« zavrne ga notar. »Štiriintrideset let ima, lep je, velik, pameten, samo proti ženskam nekoliko -«
        »Kaj?« vprašajo vsi razen adjunkta.
        »I, ne vem, kako bi dejal - nekoliko, nekoliko - neroden!«
        »Glej, kakšna prilika se ti nudi!« vzklikne doktor in potrka davkarja na rame. »To bode nekaj tvojim trem gospodičnam! Kako hvaležno, takega moža učiti občevanja z ženskami!«
        Glasen smeh je sicer zazvenel po tej zabavljici, toda vse je preveč obhajalo ugibanje o novi osebi, katero je vrgel slučaj v ta ozki krog, da bi se kdo dalje mudil pri tem vprašanju.
        »Je li pevec?« vpraša učitelj, porabivši kratek odmor v razgovoru.
        »Bas - drugi bas - oh kakov bas!« pritrdi notar.
        »Kaj pa - politično prepričanje?« deje eden izmed trgovcev.
        »Naroden, naroden - hud narodnjak; tu se bode uradovalo le slovenski!« hiti notar, ki je docela prevzel nalogo interpreta, ker je adjunkt trdovratno molčal.
        »Kje bode stanoval?« vpraša poštar navidezno malomarno, toda na licu se mu vendar posveti nekovo skrivno, zvito veselje.
        Osem oči se sreča hkrati; zakaj tudi oče Krača je nekoliko prej stopil v sobo in obstal za učiteljevim stolom.
        Spogledali so se pa štirje gospodje: oče Krača, ki je imel svojo hišo in prazno stanovanje, oba trgovca, ki sta tudi imela svoji hiši in takisto prazni stanovanji, in notar, ki je bil v istem prijetnem in zaeno neprijetnem položaju.
        »Hm - stanovanj dosti!« reče kontrolor.
        »Na izbiro!« pristavi oče Krača.
        »Saj se dobi tudi soba z zajtrkom vred!« meni davkar.
        »In s postrežbo!« roga se doktor in prijatelja davkarja vnovič potrka na rame.
        »Ančka,« zakliče poštar, ki je z zlobnim svojim vprašanjem povzročil to napeto situacijo, »še pol četrtinke!«
        »To je osminka!« meni učitelj.
        »Pa je lepša - taka polovica!« zavrne ga poštar.
        V tem praznem in vendar tu in tam kakor z ostrimi šili podstavljenem govoričenju prinese Ančka poštarju zahtevano vino.
        Bila je črnooka in temnolasa deklica, nekako pri osemnajstih letih, srednje, vitke rasti in živega, veselega vedenja. Z očetom Kračo je bila v daljnem sorodstvu in pri njem že več let, odkar so ji umrli roditelji. Ljudje so si pripovedovali, da hrani Krača zanjo tudi nekoliko imetja; gotovega pa ni znal nihče. Ančka je bila v hiši vse zaeno: domača hči, dekla, rejenka in točajka.
        »Novega sodnika dobimo, Ančka,« zakliče adjunkt, ki je zdajci nekam oživel, »lepega fanta - samec je in, glejte, semkaj bode hodil vsak dan, vsak večer - za to bodemo že mi skrbeli!«
        »Oj, to me veseli!« deje deklica koketno in nagajivo. »Saj ste vi vsi tako hladni, tako mrzli in vi posebno, gospod adjunkt!«
        »No, ta je lepa! Odkar sem tu, govorim vam o svoji ljubezni, pa vi - vi -«
        »I, seveda!« reče deklica, toda izpod črnih obrvi se ji zalesketa nekaj nepopisnega kakor resnoba in zasmeh, kakor očitanje in malomarnost - vse zaeno.
        Družbi nocoj ni bilo do tega razgovora, novi sodnik je tičal v vseh kotih. Dognali so skoro, kar je bilo še treba vedeti: od kod je, da je kmetski sin, da ima nekoliko podedovanega imetja, nekaj daljnih sorodnikov, da se časih bavi tudi s pisateljevanjem in, kar je bilo glavno, da se tudi ni še nikdar - poskusil ženiti. Da je bil samec, to je zvedela družba že prej.
        »Zaljubljen je bil pa vendar!« reče notar, toda zdajci se ujame njega oko z adjunktovim in, dasi drugi umolknejo in radovedno čakajo, kako bode nadaljeval notar zanimivo svojo pripoved, vendar ne reče več nego: »Ej, to je bilo že davno! Pozabljene reči, saj veste, zarjavelo železo - pa, pustimo, pustimo - morda pove Andrej sam kdaj nekoliko več o tem. Ali to vam rečem« - in pri tem izprazni svoj kozarec - »to pa vam pravim, fin mož bode to, samo nekoliko neroden - pri ženskah!«
        »Prijatelj davkar! Nič ne bode!« vzklikne doktor in pri glasnem smehu pomaga tudi davkar ob svojih troških.
        Okoli enajste ure se je jela prazniti gosposka soba. Zunaj v prvih dveh sobah je še vpilo in razgrajalo nekoliko sejmarjev, ki so se vračali z mestnega sejma in tukaj sklepali do sedaj še nedognane kupe in pogodbe, kričali in šepetali, pri vsem pa pili in trkali s kozarci.
        Oskrbnika sta se, sedaj ta, sedaj oni, bavila z Ančko, sedečo pri peči v prvi sobi. Mračno je bilo tam in pivci pri mizi so bili preveč utopljeni v svoje krave in vole, da bi kdo pogledal tja na klop. Tam pa je sedaj ta, sedaj oni obeh oskrbnikov hotel imeti poljub od deklice. Dobil ga nocoj ni nobeden. Minče je šel nekolikokrat mimo njih in osorno velel:
        »Ti - tam notri nimajo vina!«
        Toda ko je Ančka postavila vino tja pred adjunkta in notarja, sedla je zopet nazaj na klop v prvi sobi in eden oskrbnikov je bil zopet tukaj.
        Naposled je odšlo vse, samo onadva v gosposki sobi, adjunkt in notar, ostala sta sama v živem razgovoru, ki se je šele zdaj vnel med njima in čigar predmet je segal daleč daleč nazaj v leta njiju prvega prijateljstva, v ono dobo, ko je cvetel v mladeniških srcih »lipov cvet« prve ljubezni, poln vonjave, vendar brez sadu. In vse te spomine je nocoj povzročila le ona suha tiskana novost v uradnem listu, da je novim sodnikom v Groblje imenovan Andrej Vrbanoj!


Nazaj na vrh strani                          Nazaj v seznam del

Stran je postavil Primož Jakopin in jo nazadnje spremenil 14. novembra 2012.

Naslov strani: http://www.jakopin.net/fh/viri/seminar/dela/jara_gos.html