Fakulteta za humanistiko Univerze v Novi Gorici                                       Nazaj v seznam del
Slovenistika - prva stopnja
Seminar pri predmetu Računalništvo za filologe (P. Jakopin)

Odlomek z začetka dela: Jordan Horowitz: Kako vzgojiti očeta



Jordan Horowitz

Kako vzgojiti očeta

Iz angleščine prevedla Mira Hladnik



        Roman Getting Even with Dad Jordana Horowitza temelji na scenariju, ki sta ga napisala Tom S. Parker in Jim Jennewein. Film je znan predvsem po glavnem igralcu Macaulayu Culkinu.



1. Zarotniki


        Tistega jutra si je Ray Gleason na svojem službenem mestu v pekarni Wankmueller privoščil običajen odmor. Toda namesto da bi si kupil kosilo v delikatesni trgovini na vogalu, si je otepel moko s hlač in se odpeljal na vogal mestnega jedra San Francisca.
        Njegova dva prijatelja, Karl in Bobi, sta ga že čakala, ko je le prišel. Preko ceste je bila majhna pisarna. Podprta lesena konstrukcija v obliki žleba je vodila iz drugega nadstropja in se praznila v ogromen kontejner na ulici. Ray, Karl in Bobi so opazovali gradbene delavce, ki so spuščali star material po žlebu navzdol.
        »Tista stara nora gospa je živela sama tam doli v Fremontu,« je razlagal Ray, medtem ko je s prijateljema opazoval gradnjo. »Nobenih prijateljev, nobenih sorodnikov. Na dan, ko jo je občina pokopala, ni bilo nikogar. Par dni kasneje pa pride nekdo z davčne uprave, stika po podstrešju in najde zaboj. In kaj najde? Zaklad redkih zlatnikov. Popolnoma nerabljeni. Kot da bi pravkar prišli iz kovnice. Morda je njen soprog, ki ga je pobralo nekoliko predtem, imel te kovance že iz davnih let. Mogoče gospa niti vedela ni, da so tam.«
        »Tako, ker ni sorodnikov in ne oporoke, jih bo zasegla država in jih prodala na dražbi, kajne? Toda preden to storijo, se mora vrednost teh kovancev oceniti. In to se počne ravno tu, v San Franciscu, na Uradu za profesionalno ocenjevanje kovancev.«
        Ray je s prstom pokazal na vrh majhne pisarniške stavbe. »Na vrhnjem nadstropju je,« je pripovedoval prijateljema. »Tja jih bodo pripeljali z oklepnim avtom z nivoja parkirišča, med peto in šesto uro popoldne«.
        Bobi se je nervozno prestopal z noge na nogo. Nato se obrne h Karlu z besedami: »Hej, ti, šminker, si razumel?« mu je zabrusil.
        Toda Karl, velikan, ki se je vedno oblačil v dvodelne obleke s kravatami in ki je pravkar pogoltnil še eno klobaso s kislim zeljem, sploh ni poslušal, ampak je z robčkom poskušal popivnati kaplje senfa s kravate. »Pravo mojstrstvo je pravilno očistiti,« je razlagal Karl. »Nikdar ne smeš drgniti. To je čista svila. Petinštirideset čukov me je koštala«.
        Ray je stegnil roko in poravnal Karlu kravato. »Poglej, Karl,« mu je rekel potrpežljivo. »Če nam to uspe, si boš lahko kupil tisoč židanih kravat. Lahko boš postal kralj židanih kravat v San Franciscu. Ampak najprej boš moral malo poslušati.«
        Karl je spretno zložil robček v žep na prsih. Ray je imel prav. To je bil res velik podvig, največji, kar so jih kdaj planirali.
        »Saj slišim, ja, Ray,« je rekel Karl. »Jaz sem za ta program.«
        Tega večera se je trojica spet sestala v Rayevem stanovanju. Karl je prinesel pico in jo začel nemudoma tlačiti v usta. Bobi je hodil gor in dol ter nervozno kadil. Ray je držal v rokah tednik Numizmatik. Vsi članki so se vrtili okrog kovancev in zbiranja le–teh. Vodilni članek z naslovom »Našli veliko zbirko kovancev v prtljažniku« je Ray že obkrožil z rdečim svinčnikom.
        »Vprašanje je,« je povzel Ray, »koliko je bila ta stara vdova težka, ko so jo zagrebli. Odgovor je tu - milijon in pol.«
        Karl je nehal prežvekovati. Od Bobija se je vil dolg pramen dima. Res, to je bilo mnogo več denarja, kar so si ga kdaj sploh predstavljali.
        »To je sedemsto petdeset tisoč za nas«; je razlagal Ray. »Četrt milijona na vsakega.«
        »Kdo pa bo posrednik?« je zanimalo Bobija. Vedel je, da bo polovico denarja šlo za posrednika, ki naj bi plen skril in ga vnovčil.
        »Neki dečko z imenom Dobbs,« je odvrnil Ray. »Je specialist za to. Najprej razbije posodo in se je znebi, da zabriše sled, nato pa kovance proda v Hong Kongu in Evropi.«
        Prav tedaj je pozvonil telefon. Karl je stegnil roko, da bi odgovoril.
        »Pusti,« je rekel Ray, »Gotovo je Nadine.«
        »Jaz sem pa mislil, da ti je Nadine všeč,« je pripomnil Karl.
        »Saj mi je bila, dokler mi ni prinesla tistele rože,« je rekel Ray in s prstom kazal na nezdravo, porumenelo praprot, ki je stala na mizi v temnem kotu sobe. »Razumeš, če ti ženska da rožo, te pravzaprav hoče testirati. Če znaš dobro paziti nanjo, pomeni, da svoj odnos do tebe lahko poglobi do naslednje stopnje. Verjemita mi, ko ti ženska podari nekaj, kar je treba zalivati, krmiti ali voziti na sprehod, je čas, da jo daš na čevelj.«
        Karl je presodil rastlino. »Res je videti zanikrna.«
        »Če bo prišla proč, naj pa pride,« je z rameni skomignil Ray.
        »Bodi vesel, da ti ni dala koker–španjela,« ga je tolažil Karl.
        Potem pa je zagrabil nov kos pice ter jo nameril v usta.
        Naslednji dan sta Bobi in Karl prišla k Rayu v pekarno. Rayev šef, gospod Wankmueller, je šel na kosilo in tako so se lahko sproščeno pogovarjali.
        »Kovance bodo dali na dražbo drugo sredo,« je poročal Ray, medtem ko je s smetano krasil trinadstropno torto. »V ponedeljek jih bodo prenesli iz ocenjevalnice v stavbo za dražbe.«
        »In ko bodo reč selili, jo zgrabimo mi,« je rekel Bobi. Živo si je predstavljal, kako bodo to bogastvo zasegli »Udarili bomo na oklepni avto. Zato bomo potrebovali težko municijo, nekaj pušk AK–47 -«
        »Bob,« je zamrmral Ray. »Saj ne napadamo Iraka. To reč bi rad opravil brez neprobojnega jopiča na sebi. Poleg tega pa nikoli ne bi našli takega Karlove velikosti.«
        Bobi je mrko pogledal. Veselil se je, da bo lahko streljal in metal stvari v zrak. Medtem pa je Karl s prstom zajemal smetano s poročne torte.
        »Karl, ne delaj lukenj v kolač!« je ukazal Ray. »Veš, koliko časa sem porabil zanj?«
        Karl si je oblizoval prste. »Veš, Ray, ti si kot tisti italijanski Miha, ki je naredil slavni strop.«
        »Kateri italijanski Miha?« se je čudil Ray. »Misliš Michelangela in njegovo Sistinsko kapelo?«
        »Le da ti barvaš s smetanovo kremo,« je kimajoče dodal Karl. Požrešno je zrl v kolač. »In to je še mnogo boljše.«
        Ray se je zagledal v svoj izdelek. Po svoje ima Karl prav. Res je neke vrste umetnik. Peka in dekoriranje tort mu je šlo dobro od rok. To je ena od dobrih stvari, ki se jih je naučil v ječi pred nekaj leti. Ko je prišel na prosto, je gospod Wankmueller izkoristil priliko in mu ponudil službo. Sedaj je obvladal vse spretnosti, potrebne za nakup svoje lastne pekarne in za pot navzgor.
        Toda za osamosvojitev je potreboval denarja. Veliko denarja. In da ga dobi, mora izpeljati samo še en rop. Velik rop.
        Največji doslej.


2. Vesoljci ugrabijo Timmyja


        Timmy Gleason, enajstletni deček, je sedel na zadnjem sedežu cadillaca 83, srkal pepsi in buljil na avtocesto U.S. 5. Spredaj je na prostoru poleg šoferja sedela njegova teta Kitty. Grizljala je še ostanke ocvrtih krompirčkov, ki so ostali od zadnjega postanka na počivališču. Poleg nje je bil Wayne, njen novi soprog. Z eno roko je držal volan, z drugo pa je oklepal dvojni sirov hamburger.
        Bila sta na svojem poročnem potovanju in Timmyju ni bilo jasno, zakaj ga vlačita s sabo.
        Zdolgočasen je Timmy prijel za kamkorder in ga usmeril na avtocesto.
        »Podvrženo vaši presoji,« je začel pripovedovati Timmy, kot da bi napovedoval serijo Mračna četrt (The Twilight Zone). »Nedelja, šesta ura popoldne, osamljen predel kalifornijske avtoceste. Timmy Gleason nenadoma ugotovi, da so ga ugrabila vesoljska bitja.«
        Naslonil se je čez prednji sedež in nameril kamero v Wayna.
        »Šofer pravi, da mu je ime Wayne,« je nadaljeval. »Toda Timmy ve, da je v resnici ostudna gmota iz neke druge galaksije.«
        Wayne se je jezno obrnil k Timmyiju. »Zadnjič ti rečem, da umakni to reč proč od mojega obraza!« je kričal. Na kameri so bila Waynova usta videti kot ogromna jama, napolnjena z napol prežvečenim hamburgerjem.
        »Sedi nazaj in bodi tiho!«
        »Timmy, muci,« je moledovala Kitty. »Stori, kar te Wayne prosi.«
        Timmy je namrščil čelo in se nejevoljno pogreznil nazaj v svoj sedež. Toda kamero je pustil prižgano in jo usmeril od naročja navzgor.
        »Jasno, Wayne je videti kot človek,« je nadaljeval z zadrževanim dihom. Vse gor do svoje pleše. Toda Timmy ve, da je to le krinka. Noben človek namreč ne bi mogel pospraviti tri dvojne sirove sendviče na mah.
        Wayne je seveda slišal vsako besedo. »Dosti je!« je zavpil. Kazalo je, da mu bodo žile na čelu vsak čas počile. »Daj mi že to kamero!«
        Wayne je segel z roko nazaj in poskušal fantu vzeti aparat s svojo, sicer prosto, vendar še vedno mastno taco. Timmyju ga je uspelo spuliti. Nenadoma je Wayne zgubil kontrolo nad vožnjo in cadillac je zaneslo vstran. Timmyjeva pločevinka s pijačo je zletela po zadnjem sedežu in se razlila.
        Wayne je zapeljal k robu ceste; zavore so zacvilile, ko je ustavil. Obrnil se je in sunil v Timmyja.
        »Daj mi že to kamero, ti tepec mali!« je zaukazal.
        Vendar je Timmy še kar usmerjal kamero v Wayna. »Sedaj vesoljec maha na vse strani okrog sebe,« je igrivo narekoval. »In sedaj je začel bljuvati čudno godljo.«
        V tistem trenutku se je v Timmyjevem objektivu pojavil še drugi‘vesoljec’. »Ugasni že kamero!« je zaukazala teta. Timmy je ubogal, saj je bila od te ‘vesoljke’ odvisna njegova usoda.
        »S kokakolo je polil cel sedež!« je godrnjal Wayne.
        »Bomo že počistili, dragi,« je Kitty poskušala pomiriti soproga.
        Wayne je buljil v Timmyja, fant pa mu je vračal kljubovalen pogled. Ta tetin novi spremljevalec mu sploh ni bil všeč in tega niti malo ni skrival.
        Ko je avto zapeljal na najbližjo bencinsko postajo, je teta ukazala Timmyju, naj iz moškega stranišča prinese vse papirnate brisače, kar jih lahko dobi. In Timmy se je skobalil iz avta.
        »Saj sem ti rekel, da ga ne bi smela jemati s sabo,« je še slišal reči Wayna, ko jo je ubiral proti moškim sanitarijam.
        »Noben drug ga ne bi pazil,« je slišal tetin odgovor. »Kaj pa naj bi bila napravila z njim?«
        »Jaz pa vem, kaj bi napravil z njim,« je Timmy še vedno lahko slišal Waynov odgovor. »Odpeljal bi in ga pustil kar tukaj.«
        Timmy je zaustavil korak, ko je slišal te besede. Sedaj je vedel, da ni strica samo odklanjal.
        Sovražil ga je.


Nazaj na vrh strani                          Nazaj v seznam del

Stran je postavil Primož Jakopin in jo nazadnje spremenil 14. novembra 2012.

Naslov strani: http://www.jakopin.net/fh/viri/seminar/dela/kako_vzg.html