Fakulteta za humanistiko Univerze v Novi Gorici                                       Nazaj v seznam del
Slovenistika - prva stopnja
Seminar pri predmetu Računalništvo za filologe (P. Jakopin)

Odlomek z začetka dela: Miran Hladnik: Kmečka povest iz polpreteklega časa



Miran Hladnik

Kmečka povest

(Iz polpreteklega časa)



I


        Sredi vasi, nasproti cerkve, ob široki cesti, gladki in lepo napeti, stoji enonadstropna svetla hiša z napol zabrisanim napisom »Gostilna pri Žolni«. Hiša je enonadstropna, z velikim balkonom spredaj. Postavljena je tako, da gledajo na cesto okna na severni strani. Nasproti hiše stoji gospodarsko poslopje in hlev. Oboje je videti mogočno in dokazuje, da je tu doma dober gospodar. Na vsaki strani glavnih vrat kamenita miza, podolgovato rezana, z lesenimi klopmi. Nad mizami in preko vhoda razpleteno vejevje dveh veličastnih starih murv. Za hišo in na obeh straneh gospodarskega poslopja in dvorišča, vse še precej lepo urejeno, a malce zanemarjeno. Pred njo obširen, raven prostor za balinanje. Hiši nasproti sadovnjak, na trati pod drevesi nekaj miz in stolov.
        Večerni vetrc pihlja po cesti, vrtinči travne bilke, padle s senenih voz, in šumlja med listjem murv.
        Bolcmanov stari se ozira v nebo za redkimi oblački: do konca košnje bo še vsaj držalo vreme?! Sive oči mu brižno gledajo izmed oteklih vek.
        »Tona, Tona,« zakliče v vežo, »kar je naloženega, je treba danes spraviti. Pa se naj pobrigajo po večerji; štefan vina jim obljubi!«
        Pod desno murvo se preseda Bolcman, po cele dneve preseda, motreč življenje po cesti gor in dol, ozirajoč se skozi okno v prostrano vežo in odprto kuhinjo. Od tod poveljuje in gospodari, robanti in preklinja; tu sreblje sladkega vipavca, sanjari in premišlja.
        Putiko ima v nogah; zato le težko hodi, s trdimi koleni, sključenim hrbtom. Debela palica mu je opora, uglajena od dlani; pri sedenju se naslanja nanjo z obema rokama in z brado, pa jo zavihti nenadoma razlagajoče, ukazujoče, žugajoče, dokler ne zropota razbesnjen z njo po mizi in po klopeh.
        Preko šestdesetih je, skoraj siv, malo zabuhlih lic in velih udov. Oči pa mu še švigajo, polne strasti in ognja; prsi mu planejo, če treba, v vrisk in petje.
        Hči Micka mu krčmari. Vozniki se ustavljajo, kmetje. Sosedje prihajajo na cigareto, na kozarček žganja, na četrtinko dobrega; iz trga pridejo tu in tam izletniki; ob nedeljah je življenja, da je kaj. -
        Zadnji voz priškriplje na dvorišče, kakor gora naložen. Par grabljic leži na njem, razgretih lic, med ustnicami mrvo žvekajoč, smejoč se in prerekajoč se s kosci, ki gredo ob vozu in jih dražijo. Dojke jim malomarno vise iz bluz, noge široko razkrečene, da jim vidijo stegna in še naprej.
        Bolcman je ravno povečerjal. Dvanajstletni Ludvik, njegov najmlajši sin, mu je bil prinesel kozarec vina. Stari ga izpije duškoma, kakor v naglici, in si obriše usta s trepetajočimi rokami.
        »Vidiš, Ludvik… jaz grem gledat k delavcem; ti pa mi natoči še enkrat… in tu počakaj!«
        Stari krevlja okoli ogla, suka palico in se dere že od daleč na hlapca in na delavce, na sina Franceljna.
        »Pod skedenj zapelji, Francelj! Še danes morate zmetati! Martin naj odpravi konje! Po vrsti oba voza! Ko bo prvi prazen, kar porinete…«
        »Zobanje moramo še porezati,« je dejal Bolcmanov Anton ženi. »Kar pripravi! Takoj prideva za teboj,« mu je odgovorila Tončka in si še naprej dala opravka s čiščenjem omare za posodo.
        Anton je počasi sam zlezel na svisli in nametal velik kup sena na pod. Po zimskem počitku se je sedaj na pomlad pri delu navadno hitreje utrudil.
        Ko ga je zabolel križ, se je naslonil na vile in zamrmral predse: »Leta, leta…«
        Vse življenje je Anton garal na svoji zemlji. Ni čudno, da so mu roke visele mlahavo ob telesu. V obraz je bil vedno rjavo zagorel. V čelo in lica so se mu zarezovale ostre črte odločnosti. Nad zemljo ni obupaval, ker jo je obdeloval z veseljem. Ljubil jo je z vsem srcem, čeprav je bila včasih kruta do njega. Vedno si je ponavljal, da lahko le z močno voljo nekaj doseže.
        Zase je lahko mirne vesti rekel, da ni živel tjavendan. Bolcmanove njive so bile gnojene in lepo obdelane. Pod napuščem je imel precej orodja in priprav, s katerimi se bi lahko pohvalil.
        »To, to bi bilo nekaj,« je mrmral vase. Potlej je zamahnil z roko, češ: prestar sem za to. Če bi dobil dobrega mladega gospodarja, da bi mu z veseljem pomagal. Ah, kaj bi razmišljal sedaj o tem. Čas bo prinesel svoje. Samo da je družina zdrava.
        »Ata, ali je slame dovolj na podu?« je vprašala njegova devetnajstletna hči Micka, ko je prišla pod svisli.
        »Menim, da za danes bo.«
        »Lahko vržem z odra še kakšen otep,« je vprašala in po lestvi splezala na podstrešje, kjer so imeli zložene otepe. Oče jo je opazoval in se zamislil. Saj, ko si mlad, ti je vsaka stvar šala! Rad je imel Micko, ker je bila pridna in poštena. Vedno je upal, da bo dekle že dobilo takšnega fanta, ki jo bo vreden in bo varno vodil gospodarstvo.
        »Tri sem vrgla dol,« je zavpila Micka proti očetu na svislih.
        »Zdaj je pa zares dovolj, drugače bomo vse danes zrezali!«
        Micka je splezala po lestvi navzdol. - Oče jo je cenil zaradi pridnosti in poštenosti, bila pa je povrhu tudi lepe zunanjosti. Velika ni bila, toda dovolj postavna za vsakega fanta. Obraz je imela še čisto otroški: modre, vedno vesele oči, kot jabolka rdeča lica, prikupen nos in majhne, toda polne ustnice. Otroški videz so še bolj poudarjali svetli lasje, posebno pa dve kitki, ki sta ji padali čez rame skoraj do sredine hrbta.
        »Mamo pokliči, jaz bom pa Luco napregel,« je naročil oče Micki in odšel k hlevu. S klina pred vrati je snel komat in okomatal kobilo. Pobožal jo je po vratu, kot bi se ji hotel opravičiti, ker jo bo odpeljal iz hleva. Luca je postrigla z ušesi in izdihnila gost oblak vlažne sape. Luco je navadno vodila Micka, Anton, kot gospodar, je vlagal v slamoreznico slamo in seno, mati pa je rezanico grabila proč.
        »Si poklicala mamo?« je bil že nestrpen nad Micko, ker matere ni bilo od nikoder.
        »Sem.«
        »Le kaj dela v kuhinji?« je poljezno zamrmral, da ga Micka ni dobro slišala. Čakanje ga je vedno spravilo v slabo voljo. Preveč je živel z delom na polju in v hlevu, da bi mogel razumeti, koliko dela ima gospodinja s kuho in pospravljanjem ter prašiči.
        »Kar poženiva!« je rekel Micki, hotel pa je še dodati: Potlej bo morala priti. Mati je res kmalu prišla iz hiše. Po moževem obrazu je razbrala, da sta jo že čakala, zato je hitro poprijela za grablje. Zavzeto je vlekla rezanico izpod slamoreznice v kot poda.
        Bila je štiri leta mlajša od Antona. Ko jo je vzel, je bila videti še mnogo več. Pozneje jo je zemlja ukrivila in ji razorala obraz. Mnogo hitreje se je starala kot on. Ko je rodila Micko, bi kmalu umrla. Imela sta samo zato njo…
        Stari Bolcman je počasi vlagal slamo in seno v slamoreznico, vmes pa premišljeval. Tu in tam je pogledal sključeno ženo. Včasih se mu je zasmilila. Ni imela veliko od življenja, a mu ni tega nikdar očitala. Imel jo je rad, vendar ne tako - z besedami, ampak na tiho. Spoštoval jo je in cenil. Včasih sta se res malo sporekla, kot pride povsod kaj navzkriž, a sta se kmalu pobotala.
        »Da bi le še pet let zdržala, deset jih ne bo,« je pomislil in položil seno v slamoreznico. Takrat bo Micka že zrela za možitev.
        »Ježešmarija, ljudje bodo rekli, da smo čisto znoreli,« se je bala mati, ko so končali.
        »Morali smo narezati za čez praznike,« jo je zavrnil mož.
        »Že, a ne toliko. Vsi so nas gledali, ko so hodili mimo.«
        »No, saj bomo sedaj pod zaprli,« je pomirljivo rekel Anton, ker se mu je zdelo, da so res dolgo rezali. Nazadnje bodo ljudje še mislili, da ne spoštuje velike sobote. On, ki je še mežnar povrhu. Toda rezanica za živino mora biti. Na polje pa tako in tako ni in ne bo šel.
        Zvonilo je poldne. Bolcman se je odkril in naglas začel moliti. Žena in hčerka sta mu odgovarjali.
        Micki se je zdela pesem zvonov nekaj najlepšega. Zdelo se ji je, da z zvonovi vred poje njeno srce in da zvonovi raznašajo njeno pesem prek streh in dobrav. Ker so bili zvonovi tri dni zvezani in so jih odvezali šele dopoldne ob devetih, je bilo zvonjenje še lepše in prijetnejše za uho.
        Ko so pomolili, je rekel oče jezno:
        »Spet je zvonil eden teh nabritih otročajev.«
        »Naj imajo veselje, vsaj tebi ni bilo treba,« ga je zavrnila mati.
        Šele takrat je v zvoniku udarilo dvanajsto uro.
        »Pa kako se mu je mudilo,« je pokimala in odšla nasmejana v hišo.
        Micki je bilo žal, da ni mogla zvoniti. Zelo rada je vlekla za vrv, da je zgoraj iz lin donel pojoč glas. Že od malega je zvonila. Tudi pritrkavala je, če niso prišli v zvonik fantje. Danes je vseskozi upala, da bodo narezali rezanico že pred dvanajsto. Že res, da je dopoldne zvonila, ko so po vseh cerkvah odvezali zvonove. A tisto je bilo čisto kratko. Prav zaradi tega je želela posebno veličastno zvoniti opoldne.
        Nasmehnila se je, ko se je spomnila dopoldneva. Počepka, kot so pravili starejši ženski z južnega konca vasi, je med vikom in krikom tekla skozi vas:
        »Ljudje božji,« je vpila, »zdajle bodo odvezali zvonove! Brž se umijte v potoku!«
        Potok se vije takoj za cerkvijo, zato je Micka dobro videla, kako je Počepka že takoj ob prvem udarcu zvona pomočila svojo glavo v vodo. Nato se je še dolgo umivala. Drugi Podrečani niso več verjeli v stare vraže, zato se ji ni nihče pridružil. Počepka je potlej prišla za Micko in ji razlagala:
        »Veš, če se umiješ v potoku, ko odvežejo zvonove, ne dobiš na obrazu nobene kraste. Boš videla, kako bom celo leto lepa.«
        Micka ji ni odgovorila, saj je poznala Julo prav tako dobro kot drugi. Vedela je, da veliko govori, malo pa je iz njenih besed.
        »Ti bi se morala tudi umiti,« jo je ostro pogledala Počepka.
        »Ah, meni se ni treba,« jo je na kratko odpravila Micka.
        »Meni pa, kaj? To praviš tudi zaradi tega, ker sem grda in stara. Ha, pa še lahko dobim moškega, da boš vedela. Če pa bo kdo pogledal tebe, ko si tako prevzetna, bomo še videli. Gnetli se okrog tebe ravno ne bodo. Morda se bo kdo zagledal v grunt,« ji je Počepka vrgla v obraz.
        Počepka je še vedno vpila, ko sta bili že daleč vsaksebi. Micko je bolelo, da jo je opravljivka tako grdo napadla, saj ji ni vendar naredila nič hudega. Žal ji je bilo sedaj, da ji je sploh kaj rekla. Zdaj jo bo pa Počepka spet nosila po zobeh.
        »Najbolje bo, da vse povem mami,« je sklenilo dekle pri sebi in odhitelo domov, da bo pomagalo pri kuhi.
        Takoj po kosilu se je Micka začela pražnje napravljati. Mati je pripravila jerbas, ga napolnila in prekrila z lepim, vezenim prtom. V rumeni in rdeči barvi je vanj vtkala podobo jagnjeta.
        »Le glej, da ne boš zamudila,« je skrbelo mater. »Žegnat bodo prišli gospod ob pol dveh, ti pa moraš biti vsaj četrt ure prej v cerkvi, da se boš lahko bolj spredaj postavila.«
        »Saj sem že opravljena.«
        Mati je Micki popravila ruto, nato ji je nanjo naložila zvitek. Sama je nesla jerbas iz hiše in ga šele na pragu dala Micki na glavo.
        »Pa pazi, da ga boš lepo postavila na tla. Prta ne smeš umazati. In lepo se obnašaj!«
        »Bom, bom, mati,« je potrdila Micka, čeprav je skrbne nasvete bolj malo poslušala. Preveč je imela opraviti s sabo, kako bo stopala, se vedla v cerkvi, domov grede…
        Ko je naredila že nekaj korakov, jo je mati ustavila:
        »Micka! Počakaj!« je potekla za njo.
        »Še zamudila bom.«
        »Saj boš takoj šla. Samo kiti ti moram popraviti.« S tresočo roko jih je naravnala, da sta ležali obe sredi hrbta. »Tako. Zdaj pa le pojdi!«
        Oče je opazoval Micko iz hiše, ko je hitela proti cerkvi.
        »Kot moja Tončka je, ko sem jo vzel,« si je polglasno rekel in prikimal sam sebi.
        Mati je gledala za Micko vse do cerkve. Bila je ponosna, da je njena hči najlepša. Po Podreči vedno potem še dolgo govore. Lani in predlanskim so vsi hvalili Micko. Letos bodo šele veliko vedeli povedati. Kako ji pristaja modra obleka, ko ima svetle lase! Ta naša Micka!
        Šele ko je Micka izginila za cerkvenim obzidjem, se je mati obrnila. Oči je imela rosne. Vsako leto napravlja svoje dekletce in jo pošilja v cerkev z velikonočnimi dobrotami. Ona pa kar raste in raste. Koliko let ji bo še popravljala kiti? Koliko let bo še njen otrok? Že devetnajsto leto bo dopolnila v maju. Le kam čas tako beži!
        Ko je mati stopila v hišo, ji je Anton naročil:
        »Dekle naj potlej pride za nama. Pripraviti moram še banderi.« Vzel je cerkvene ključe in počasi odšel proti zvoniku. Dekleta in žene so z vseh strani hitele v cerkev z jerbasi na glavah. Vse so bile lepo in čisto napravljene. Nihče pa ni dvomil, da je najprikupnejša med njimi Micka. Sama se je tega zavedala, zato je v lica malce zardela, kar ji je še bolj pristajalo k modri obleki in svetlim lasem. Fantje, ki so na koru čakali mežnarja, so šepetali med sabo:
        »Bolcmanova se zna napraviti.«
        »In kako se nosi!«
        »Zdaj je res že pravo dekle.«
        »Splačalo bi se zvečer pristaviti lestev.«
        Njihove pripombe je zmotil Bolcman, ki je po škripajočih stopnicah prišel na kor. Ko je videl fante, kako zijajo ženske in jih opravljajo, ga je pojezilo, da je pridušeno rekel:
        »Ali ste babe!«
        Fantje so takoj utihnili. Dva sta hitro pokleknila in se približala vratom, ki so vodila s kora v zvonik. Bolcman je odklenil in nekaj fantov se je vsulo po stopnicah navzgor. Med njimi je silil skozi vrata tudi petnajstletni Novakov Mihec, a ga je zaustavila težka Antonova roka.
        »Kam pa ti?! Še dol bi padel. - No, kar hitro se poberi domov!«
        Fantič je žalostno pogledal. Vedel je, da ne bo smel v zvonik.
        Ker je še vedno stal, mu je stari Bolcman rekel:
        »Pritrkovati smejo le fantje. No!« mu je pokazal z roko po stopnicah navzdol in fantič je brez besed popustil. Anton je potlej počasi splezal po stopnicah navzgor. Čeprav je medtem že cerkveni ključar pripeljal s kolesljem gospoda župnika iz farne cerkve, si fantje še niso upali zvoniti. Počakali so, da jim je Bolcman dovolil.
        Micka je spodaj v cerkvi prisluhnila ubrani pesmi zvonov. Za hip je pozabila na vse okrog sebe. Poslušala je in uživala… Morala je priznati, da so fantje dobro ubrali melodijo. Ko pride domov, bo tudi sama šla v zvonik, je sklenila.
        Iz teh misli jo je prebudil zvonček, ki je naznanil, da se je pričelo blagoslavljanje velikonočnih dobrot. Gospod župnik so z dvema ministrantoma opravili krajši obred, nato so želeli vsem Podrečanom srečne in blagoslovljene velikonočne praznike.
        Še preden so gospod župnik zapustili cerkev, so že prve ženske skočile skozi vrata. Okrog njih je nastala velika gneča. Posebno dekleta so rinila naprej. Kramarica je hotela biti med prvimi zunaj, zato je še posebno silila ven.
        »Pusti me!« ji je jezno reklo neko revno dekle. »Ti že imaš moža!«
        Dekleta so namreč verovala, da se bo tista prva omožila, ki bo prva doma. Posebno revnejše so verjele.
        Micka se je kar naenkrat znašla v gneči med njimi. Porinili so jo ven. S predpasnika ji je odletel gumb, da se je razpel pred njo. Pohitela je domov, ker ji je bilo nerodno. Ker je bila blizu doma, je bila verjetno res prva. Njeno naglico je opazila Počepka, ki se je tudi z metrskimi koraki poganjala proti domu. Pozneje je po vsej vasi razklepetala:
        »Jaz bi bila prva, čisto gotovo. Pa me je Bolcmanova frklja prehitela. Le kam se ji mudi!«
        Ljudje niso rekli ne tako ne drugače. Nihče se ni hotel zameriti Počepki, ker je imela strupen jezik. Marsikdo pa je od tistega časa pozorneje pogledal Bolcmanovo Micko.
        Mati je Micko pričakala na pragu.
        »Ježešmarija, kaj pa je bilo?« je zvila roki.
        »Gumb se mi je odtrgal!«
        »In vsi so te videli,« ni šlo materi iz glave. »Jutri bo vedela že vsa vas.«
        »Saj se nismo gledale. Vse so tako hitele domov!« je šlo Micki na smeh.
        »Morala bi iti zadnja iz cerkve,« jo je podučila mati kot majhnega otroka.
        »O, tisto pa že ne! Tako lena nisem,« se ni strinjala Micka.
        »Oh, saj pravim, no!« je mati še naprej zmajevala z glavo. Bala se je, da ji bo kakšna ženska še potlej, ko bo šla v cerkev, kaj rekla zaradi hčerke. Pozneje jo je zaskrbelo: Kaj pa, če je otrok želel biti prvi doma! Ježešmarija!
        »Zdaj se preobleci! Ata morajo pripraviti še banderi,« ji je porekla.
        »Bom. Tudi sama sem nameravala iti v zvonik.«


Nazaj na vrh strani                          Nazaj v seznam del

Stran je postavil Primož Jakopin in jo nazadnje spremenil 14. novembra 2012.

Naslov strani: http://www.jakopin.net/fh/viri/seminar/dela/kmecka_p.html