Fakulteta za humanistiko Univerze v Novi Gorici Nazaj v seznam del
Slovenistika - prva stopnja
Seminar pri predmetu Računalništvo za filologe (P. Jakopin)
Odlomek z začetka dela: Janko Kersnik: Mačkova očeta
Janko Kersnik
Mačkova očeta
Poznal sem oba, starega Mačka namreč in sina
njegovega.
Prvi tedaj še ni bil za »starega« pri hiši in,
akoravno je njegov štiridesetletni sin tudi že imel
velikega sina, dejali so ljudje vendar le samo staremu
»Mačkov oče«, in stoprav ko je zatisnil oči, dobil je sin
ta častni priimek, kateri bo prešel na vnuka tudi, kakor
majorat, šele tedaj, ko bo sedanji »stari« pokopan gori
pri podružnici sv. Miklavža.
Maček je naš sosed in gotovo je malo dni v letu,
da bi na sprehodu ne šel mimo njegove lesene neznatne
hiše. In morebiti je minilo že dvajset let, ko sem korakal
tam s prvo svojo pipo in ponosno puhal sivi dim v čisti
pomladanski zrak. To je bil pomenljiv korak do moževske
emancipacije in bil sem si ga popolnoma v svesti, kajti do
tedaj si s smotko ali pipo nisem upal drugam nego v temno
goščo, kjer ni bilo nevarnosti, da bi me kdo srečal ali
videl. Pa tudi stari Mačkov oče je to zapazil v veliko
mojo zadovoljnost, ker do tedaj se ni bil nikdar zmenil
zame in me je menda le pipa v njegovih očeh tako
povzdignila. Danes je bil ves drug. Ko sem prihajal mimo,
stal je mož kakor navadno sredi male tratine med cesto in
hišo, bosopet, opravljen pa v star, raztrgan in umazan
kožuh; roki je sklepal na hrbtu.
»Dober dan, gospod!« dejal je in raztegnil čudno
svoje lice v kolikor moči prijazen smehljaj.
Odzdravil sem ves osupel, kajti do tega trenutka
še nisva bila izpregovorila med seboj besede, akoravno me
je on poznal, kar sem bil na svetu, in jaz njega, kar sem
pomnil.
»Malo tobaka mi boste dali, če ga imate kaj
odveč,« nadaljeval je starec.
Ponudil sem ga ves vesel, da je mož zapazil ta
novi moj korak v življenje. Napolnil si je svojo drobno
pipico, poleg tega pa še stisnil nekoliko tobaka v pest
ter mi vrnil mehur.
»Lepo vreme bomo imeli - za travo, za seno bo
dobro,« dejal je, ozirajoč se po obnebju.
Hotel sem odgovoriti, a starec mi je obrnil hrbet
in s kratkim »zbogom, gospod« koracal proti bajti svoji.
Ta prizor se je ponavljal čestokrat, kadar me je
ugledal stari Maček s pipo v ustih. Vselej je vpraševal po
tobaku, vselej je govoril o vremenu; če je pa videl, da ne
pušim, pustil me je v miru in niti pozdravil me ni.
Tedaj je bil mož še gospodar malega svojega
posestva; imel je edinega sina, a tudi ta je bil oženjen
in je z ženo in svojim že šestnajstletnim sinom kmetoval
na očetovem posestvu. Le enkrat v letu se je tem ljudem
dobro godilo, pred pustom namreč, ko so zaklali prašiča;
sicer pa so stradali in, če so že pred sv. Jakobom iz
novine kuhali zjutraj, opoldne in zvečer ječmenov sok,
niso imeli zanj druge zabele nego z vodo pomešano kozje
mleko. Med seboj tudi niso bili prijazni in
marsikaterikrat je nastal kreg v hiši, ker stari ni hotel
dati gospodarstva sinu.
Nekega dne sem jaz prvi ogovoril starega: »No,
oče, boste li večno gospodarili? Čas je, da si
odpočijete!«
»Počil si bom, kadar me tja gor poneso,« zavrnil
je mož, »bajte pa ne dam! Zdaj imamo vsaj sok, četudi
neslan in brez zabele - potem pa še tega ne bo.«
Nekaj let pozneje - prebil sem zopet počitnice
doma - pravili so mi, da je stari Maček vendarle izročil
posestvo svojemu sinu in si izgovoril, kakor je to
običajno, živež in stanovanje.
Ko sem prišel zopet mimo njegovega doma, stal je
kakor vselej na tratini pred hišo, bosopet in opravljen z
znanim raztrganim kožuhom.
»Dober dan, gospod! Malo tobaka mi boste dali,«
ogovoril me je kakor prej vselej.
»Kako se vam godi, oče - sedaj, ko ste za
starega?« vprašal sem ga s smehom.
»Sedaj še dobro,« dejal je tudi veselo, »lepo
vreme bomo imeli, dobro za žito, ječmen lepo kaže.«
Po teh besedah je odšel zopet proti hiši.
In zopet je minilo nekoliko let, da nisem bil
dalj časa doma. Okoli božiča enkrat se mi je nudila
prilika, prebiti tam nekoliko dni, in to sem porabil; a na
starega Mačka nisem mislil in tudi nihče domačih mi ga ni
vzel v misel. Zvečer pred odhodom mojim pa pride starikava
babnica iz vasi k meni s prošnjo, da vendar obiščem
Mačkovega očeta, ki baje ne bo več okreval. Šel sem
takoj ž njo, a kako sem se čudil, ko me je vedla mimo
njegovega doma do drugega soseda.
Nazaj na vrh strani
Nazaj v seznam del
Stran je postavil
Primož Jakopin in jo nazadnje spremenil 14. novembra 2012.
Naslov strani: http://www.jakopin.net/fh/viri/seminar/dela/mackova_.html