Fakulteta za humanistiko Univerze v Novi Gorici                                       Nazaj v seznam del
Slovenistika - prva stopnja
Seminar pri predmetu Računalništvo za filologe (P. Jakopin)

Odlomek z začetka dela: Ivan Pregelj: Mlada Breda



Ivan Pregelj

Mlada Breda



I. del



1. Vesela svatba in žalostna nevesta


        Daleč po dolini je bilo čuti poznopoletnega večera hreščeče glasove harmonike s ponosnega kmečkega dvorca na Peči. Večer je bil zgoden in mrzel, sive megle so se pasle po dolinah in se oprijemale gozdnatih gričev, legle sedaj prav nad vas in se za nekaj trenutkov zopet dvignile. Iz megla je pršilo venomer, od drevja je kapljalo in so kaplje dolble v premočena tla. Od vseh strani so šumele vode in se umazane vlivale v potok, ki je bobnel globoko pod dolinsko cesto. Cesta pa se je samotna vlekla ob zidovju gora, izvila se izza slamnatih in lesenih vaških streh po okrogli dolini in stopila z drznim ovinkom v dolino, ki si jo je bil v tisočletjih preril potok. Tam pa, kjer je cesta zavila z vaških polj v sotesko, se je odcepljal od ceste kolovoz, se zavihtel v drznoločnem kamnitem mostiču na drugo stran potoka in se vzpel do petsto korakov v breg, od koder je kakor vojak na straži gledalo nekaj belih poslopij čez obronek sem doli na cesto.
        Oni, ki so se bili ustanovili tu gori, so dobro označili to rodovitno polico nad dolino z besedo ‘Peč’, kajti povsem kmečki peči je bilo podobno to mesto, in nemalo njih, ki so hodili po cesti, je z nekako zavidnostjo gledalo na Peč, češ, blagor njim, ki so gori na toplem in varnem.
        Čim vztrajneje in kljubovalneje je legal zgodnji megleni mrak tega večera, tem bolj razposajeno in zasmehujoče mrazeče in pusto vreme je kipela poskočnica harmonike raz Peč. Nekaj čudovito nesoglasujočega, nekaj surovoveselega je bilo v teh glasovih, pronicajočih se v blatna tla, stresajočih kaplje z vej, zamirajočih v sunkih visoko pod oblaki kipečih vetrov in šumenju sivkastorjavih voda. Nehote je obstal do kolen blaten in do srca utrujen berač ob razpotju, otresel s klobuka vodo in se zagledal na Peč, kjer je ravnokar sinilo par svetlih oken v somrak. V naslednjem hipu je berač - Lazar vseh svatovanj in sejmov ter shodov - že lezel po opolzkem klancu na Peč. Mrzla sapa je nagibala njegovo nemarno in uborno postavo v stran, ko je lezel po ovinkih nad potok in zapuščeni mlin in se z zadnjimi močmi dovlekel do hleva, izza katerega se je belila mogočna dvonadstropna, z rdečo opeko krita hiša. Na levi in desni je bilo opaziti nekaj skromnejših hiš in shramb. Pred hišo pa je bilo obširno dvorišče sedaj preplavljeno od mlakuž in gnojnice, izlivajoče se od hleva. Pod leseno streho je bilo nekaj tovornih voz, jarmov in poljskega orodja. Sicer pa je bilo dvorišče čisto zapuščeno in nihče ni beraču zastopil poti, ko je krenil proti dvonadstropni hiši in se vzpel po stopnicah iz kamna k odprtim durim.
        Prostorna veža ga je sprejela, z leve in desne se je vsipalo nekaj soparne svetlobe vanjo, osvetljevalo dolgo, s praznimi steklenicami in umazano posodo pokrito mizo, nekaj sodov pod njo in široke stopnice v ozadju. Skozi vrata na desni je bilo čuti šum in glas hreščeče polke. Berač se je stisnil skozi vrata prav tedaj, ko je harmonika utihnila. Nekdo, ki je hotel skozi vrata, se je zadel vanj, da je priletel berač z glavo ob vratni rob in se mu je od bolečine zameglilo pred očmi. Berač je videl kakor skozi meglo dolgo belo pogrnjeno mizo, obloženo s pecivom in mesom ter vinom. Nekaj zardelih in razgretih ljudi se je vračalo skozi vrata iz sosedne sobe, kjer so bili doplesali, za mizo. Šum in ropotanje s stoli je za hip preglušilo vse druge glasove, samo nekdo je klical na ves glas: »Godec je žejen, noče gosti!«
        Izza mize se je dvignila krepka in rejena ženska, zardela v obraz in nekoliko hripava.
        »Dajte godcu polič vina! Pa da se mrcina ne upijani!«
        »Saj je dobil že dva!« je nekdo ugovarjal.
        »Godcu polič vina. Če pa zaspi, ga vržem na dež!« je pripomnil znova isti ženski glas.
        Tedaj je berač pristopil k mizi, se ozrl po gostih in se ponižno klanjaje obstal nasproti poveljujoči ženi in rekel:
        »Bog daj srečo vsem skupaj, nevesti in ženinu pa vsega, česar si želita. Ubog revež sem, lačen in moker.«
        Šele sedaj so se ozrli svati na berača in ostro oko poveljujoče žene je premerilo njegove mokre cape od nog do glave. Trd in osoren je bil njen glas:
        »Odkod pa si, potep?«
        »Od Sv. Jakoba, žlahtna mati. Od daleč sem,« je odgovoril berač.
        »Kaj?« se je hudobno začudila žena in se pri tem ozrla po svatih, »ste slišali? Od Sv. Jakoba, pa pride k nam beračit! Ali nimamo domačih dovolj?«
        »Imamo, imamo!« je pripomnil ženi nasproti sedeči mož in pri tem pomežiknil nevesti, ki mu je sedela z ženinom nasproti ob boku krepke, poveljujoče žene, »potepuhov in beračev«. Hrupno se je zasmejal.
        Za hip je švignil krepki ženi vesel izraz čez lice in z glavo je prikimala možu.
        »Ti Tomaž, molči, si že pijan.« In tedaj se je zasmejala, vzela kozarec in ga izpila.
        Svatje so se umirili, ko da čakajo njenih besed. In res se je ona dvignila in udarila ko moški ob mizo. Pri tem so ji nemirne oči begale po gostih in obstale na nevesti s čudovito presunljivostjo, tako da je nevesta povesila pogled in nehote izpustila kozarec. Žena pa se je obrnila k beraču in velela:
        »Od daleč si prišel, daleč pojdeš. Nočem, da bi pravil nemarnim kmeticam okolu, da te je gospodinja na Peči zapodila! Neža, daj mu kos gnjati in potice. Pa vina mu nalij. Tja za peč mu postavi!«
        Koncem mize se je dvignila mlada dekla in postregla beraču, ki se je zahvaljeval in klanjal vsem gostom po vrsti. Žena pa se dalje niti zmenila ni več zanj. Berač je stopil k peči. Toda tu je že sedel nekdo, in videti je bilo, da mu ni nič kaj ljubo, da prihaja tujec delit njegov miren in gorek kotiček.
        »Ali nimaš v veži prostora?« je govoril mal, suh možiček sedeč v zapečku in se pri tem trudil prepričati berača, da za pečjo ni za dvoje njiju prostora. »Saj vidiš, da sedim jaz tu. Le v vežo pojdi!«
        »Kaj?« se je oglasila sedaj znova gospodinja, »kaj je to, Luka? Mu ne privoščiš, da bi se zagrel? Takoj se mu ogni!«
        »Katra«, je zaprosil možic. »Tvoj brat sem, pa naj sedim z beračem? In njemu si dala vina, meni ga pa nisi.«
        Žena se je dvignila izza mize in stopila k peči in potegnila berača s seboj ter ga posadila drugemu ob stran in rekla:
        »In če ti ni prav, lahko greš. Ali zdaj veš?«
        Možic se je potuhnil in si z raskavo roko potegnil čez obraz in se obrnil v stran. Žena pa se je, v bokih se zibaje, vrnila k mizi. Pijani Tomaž se je zasmejal in nekaj gostov z njim. Z izzivalnim pogledom se je ozrla gospodinja na nevesto in ženina. Onadva se nista smejala.
        »Nevesta na Peči, pa tako kisla!« se je ponorčevala žena. Ženin Juri pa je prišel nevesti na pomoč in dejal:
        »Anica ni take vesele naravi, ko vi mati!« Že zardelo obličje je ženi še bolj zardelo.
        »Ali morda ne smem biti vesela?« Ozrla se je po mizi in Kocijan, boter Jurijev s svojo suho ženo Jurijevo botro, je prikimal trikrat, zamahnil nato z roko pred se in rekel:
        »Še vprašaš, Pečanka. Če bi ti ne smela biti, kdo pa naj bo? Pa je tudi res, da ga ni v devetih župnijah bogastva, ko na Peči.«
        »Srečna nevesta!« je zamrmrala sladko in ljubeznivo suha Jurijeva botra, Cilika.
        »Si slišala?« je pogledala Pečanka nevesto. Nevesta se je po sili nasmehnila.
        »Še smejati se ne zna tvoja nevesta,« je ogovorila Pečanka svojega sina in ga gledala nekaj hipov. Nekako nevoljna je pristavila nato: »Pa saj si tudi ti ko sama skrb in žalost.«
        Sedaj se je Juri posili nasmehnil. Bil je šibek in droben človek. Na bledem, čudno starikavem obrazu je ležala utrujenost. Oči so bile žalostne. Na licih je plamenelo nekaj rdečice, kakor poleti pozno v večer večerna zarja. Te rože na licu niso bile pomladne. Mogoče se je zasmilil ta hip celo materi. Rekla je:
        »Veš li Juri, kaj je pikolit?«
        »Pri moji veri!« je odgovoril mesto Jurija hlapec Tomaž. Pečanka pa je udarila ob mizo:
        »Neža, prinesi pikolita!«
        Dekla je vstala in šla. Mati pa je govorila sinu:
        »Vidiš Juri, saj sem ti pravila, da nisi za ženitev, ne ti ne tvoja nevesta. To je treba biti vesel. Kadar je Pečanka vesela, morajo biti veseli vsi v hiši! Ali ni tako prav?«
        In doli konci mize, kjer so sedeli posli, je bilo čuti veselo pritrjevanje. Nekdo je hripavo ponavljal:
        »Tomaž sedi više, pa nič ne de, nič.«
        Tomaž se je ozrl čez mizo in odvrnil:
        »Kaj je? Komu ni kaj prav? Ali ni tebi, Lipe?«
        »Meni je vse prav,« je odvrnil lep, krepek fant in pokazal izpod navihanih brk zdrave zobe. »Le Šimna vprašaj, kaj hoče.« Šime je bil drugi hlapec in čisto malo podoben Lipetu. Cel večer je jedel in pil, medtem ko se je Lipe vsakokrat toliko časa dvignil izza mize in odšel iz sobe.
        »Na tvoje zdravje!« je klical Šime Tomažu, ki se mu je bil približal. Tomaž je prijel kozarec in ga izlil na tla.
        »Bom pikolit.«
        »Ježeš, kakšna škoda!« je zajavkala suha Jurijeva botra. V tem se je oglasila harmonika, in Tomaž je začel kriliti z rokama in se vrteti. Lipe se je dvignil in šel iz sobe.
        »Ženin in nevesta pa nič ne plešeta,« je zaklicala Pečanka in pahnila Tomaža, ki se ji je bil približal.
        »Ti si pijan, Tomaž, pa na nogo stopaš.« Hlapec je omahnil na stol in se krohotal pred se.
        »No, ali ne bosta plesala?« je priganjala Katra sina in nevesto.
        »Ne bom, mati!« je dejal sin. Nevesta se je nagnila k njemu. On pa je vstal in odšel v vežo. Pečanka je potegnila za seboj Kocijana.
        »Stara sva, taki mevži pa še ne, kaj?«
        »Tisto pa ne,« je dejal mož. Botrica pa se je zasladkala:
        »Katrica, še ob pamet mi ga spraviš.«
        Pečanka se je zasmejala in izginila v sosednjo sobo. Prišla je Neža s pikolitom. Tomaž ji je vzel vino, Šime pa njeno roko in jo odvedel plesat. Nevesta je bila obsedela skoro edina pri mizi. Strmela je kakor zamišljena na odprta vrata sobe, kjer so se prerivali plesavci. Tedaj ji je položil Tomaž roko na rame.
        »Veš kaj, z menoj pa bi zaplesala eno.«
        »Ne!« je dejala ostro.
        »Pa pila boš.« Tomaž je držal steklenico pikolita v roki in ji nalil kozarec. Prijela je in se dvignila ter stopila k peči do možica.
        »Stric, nate!«
        Naglo je prijel in nesel plemenito vino na ustnice in je pil slastno. Po strani pa je gledal na hlapca, ki je stal še vedno doli pri mizi, odpiral usta in iskal pripravne besede.
        »Hvala, stokrat hvala,« je zašepetal hvaležni mož, toda nevesta je bila že izginila v vežo.
        »Drži se, presneto se drži,« je mrmral Tomaž za mizo, in glava mu je hotela zlesti na prsa. Hipoma pa jo je vrgel kvišku in se zasmejal.
        »Ne mara plesati. Pa bo vendarle, pa ne kakor bo sama hotela.« Nato se je dvignil in potrkovaje z nogo in majaje z glavo stopil k plešočim.
        Nevesta pa je stopila v vežo in iz veže v kuhinjo. V kuhinji je bilo čuti vikanje dekle Marjanice. Pomivala je posodo in se jezila na Nežo, češ, da samo pleše in da ni nikogar, ki bi delal. Za ognjiščem je sedel pastir Anže, mala deklica je pometala.
        »Ali ni mojega moža tu?« je vprašala Anica.
        Marjanica ni odgovorila.
        »Tu ga ni!« je dejal Anže.
        »Kaj?« je vprašala sedaj Marjanica.
        »Na dvorišču je!« je zaklical nekdo za Anico. Bil je Lipe. Za hip sta si gledala nevesta in fant iz oči v oči. Fant je stopil k ognjišču, Anica je odšla, ko je bila rekla:
        »A tako. Hvala!«
        Stopila je na plan in zahipno ni videla ničesar. Bila je oslepljena od luči. Deževalo ni več, samo pod oblaki je šumelo in od strehe je žuborelo. Nevesta je zaklicala polglasno.
        Onstran pri hlevu se je zganila senca in se ji bližala.
        »Juri!« je ponovila, »ali si ti?«
        »Sem!« je dejal, »ali ne plešeš?«
        »Ne plešem,« je dejala trpko in mu segla v roko. »Ali ti ni slabo?«
        »Ni mi dobro!« je odvrnil za hip, »pa ni zaradi tega.«
        Privila se je k njemu in čisto blizu lica mu je položila usta. Čudna žalost, strah in bridkost sta jo obdala, komaj je vedela, kaj govori.
        »Ni zaradi tega,« je ponovila, »vem!« In krčevito je dostavila: »Juri, midva bi se ne bila smela vzeti!«
        V tem hipu, ko je izrekla te besede, jih ji je bilo žal. Zazdelo se ji je, ko da se je ves stresel, in da je nekaj zaječalo v njem. Videla mu je v obraz. Kljub temi je opazila njegove plahe, začudene oči. Čutila je, da se mu trese roka ko otroku. Kakor jok se mu je izvilo iz grla.
        »Zakaj?«
        Usmiljenje do njega in neizrečena lastna bridkost sta se borili v nji in ni vedela, kaj naj reče.
        »Ker sem bolehen?« je vprašal toplo.
        »Juri!« je zaklicala skoro na glas in se tesneje privila k njemu. »Ni res, kdo pravi da si bolan. Saj nisi Juri. Tako sem rekla, zdaj mi je žal. Hudo mi je bilo. Juri! Ti ne boš hud.«
        Prijel jo je za obe roki, s katerima je zamahnila v zrak.
        »Anica! Vem, kaj si mislila. Moja mati te ne mara in tega ti nisi vedela.«
        Ona je zajokala.
        »Toda ne boj se, Anica, ali nimaš mene?« In glas se mu je ogrel, ko je govoril dalje. »Trda ženska je, še meni ni prijazna. Potrpela boš, Anica. Nocoj je pila, pa je razposajena, jutri bo drugačna.« Ona se je umirila.
        »Ne govoriva več o tem!«
        »Ne!« je dejal mož. »Govoriti morava. Zdaj si moja žena in nihče te mi več ne vzame. Anica! Samo iz strahu, da te izgubim, ti nisem povedal pred poroko, da se je mati ustavljala moji poroki. Zdaj veš, Anica. Umrl bi bil brez tebe. Ali moreš biti huda? Ali hočeš biti?«
        »Nočem!« je dejala ona krepko in mu zopet položila ustnice blizu lica in šepetala: »Zato ker te ljubim! In ljubila te bom in delala in potrpela. In če bo hudo, Juri, zanesla se bom nate. Vsaj pred hlapci me čuvaj, Tomaž dela v hiši, kar hoče.« In glasneje je dostavila: »Pokorila se ji bom, morala me bo imeti rada, čeravno nisem prinesla ničesar k hiši.«
        »Ti moja dobra, dobra žena!« je dejal mož. Par trenutkov sta stala v nemi sreči in žalosti objeta ne meneča se za dež, ki se je bil ulil znova.
        »Idiva nazaj, Juri. Pa veselo!« je rekla Anica.
        Za roke se vodeč sta stopila med svate in začudena obstala na vratih. Čuden in oduren prizor se jima je nudil. Ob steni je stala Pečanka in nategovala harmoniko, da je hreščala v neubranih glasovih. Sredi sobe pa sta se trudila, da bi plesala, berač in godec. Ker je bil godec šepast in berač truden, je bil pogled na nju še smešnejši. Tomaž se je držal mize in se tresel od smeha, da se je po mizi polivalo vino. Venomer je vikal:
        »Presneta Katra, o presneta Katra! Take pa še ne!«
        Juri je naglo stopil k materi:
        »Mati, kaj počenjate. Ali ste pijani?«
        »Kaj?« je zahropela žena, »kaj si rekel?«
        »Ljudje se vam smejejo!«
        Pečanka je vrgla harmoniko godcu in stopila k mizi ter nalila dvoje kozarcev in se obrnila k godcu in beraču.
        »Plesala sta, pijta. Zaslužila sta.«
        Nato se je obrnila k sinu in rekla zaničljivo:
        »Ljudje se smejejo. Kaj pa so meni mar ljudje. Kdo pa je gospodar na Peči, ali jaz ali ljudje?«
        »Take pa še ne, Katra, take pa še ne!« se je še vedno smejal Tomaž. Za pečjo pa je godrnjal Pečankin brat: »Za berače ima pikolit, za brata ga pa nima.«
        Tedaj je planila žena proti peči. Zardelo in tolsto lice ji je od jeze zahripelo in besno je mahala z roko.
        »In kaj si ti, pritepenec! Čegav kruh ješ, kje sediš? Ven greš, na mestu greš iz hiše. Pijanec nemarni!«
        »Sama sebe poglej!« je odvrnil mož.
        »Ven pojdeš!« je klicala ona in ga popadla za noge, katere je bil varno potegnil na peč. Ko pa ga je prijela, je sunil, da se je žena opotekla, in pristavil:
        »Vidiš, da si pijana. Ne boš me Katra, nocoj me pa ne boš!«
        »Tomaž, nesi ga ven!« je velela ona in hlapec jo je slušal in se opletaje pomikal k peči.
        »Naj me le, naj me le, pa mu tako povem, da bosta imela dovolj ti in tvoj hlapec,« je vikal mož, »da bodo vsaj ljudje vedeli, kakšna žena si ti.«
        Tu se je vmešal Juri.
        »Mir imejte! Mati, ali se boste tepli?«
        Žena je drhtela od zadrževane jeze. Kljub pijači je čutila, da se je osramotila pred gosti in hlapci. Celo sobo je premerila in njen pogled je obstal slednjič na nevesti, ki je še vedno stala na vratih in mirno motrila cel dogodljaj. Stopila je tedaj k nji in rekla:
        »Ali ti tudi misliš, da sem pijana, kaj?«
        Anici je šinila rdečica čez obraz, ni mogla prenesti taščinega pogleda in ozrla se je na moža. Tašča ji je molče obrnila hrbet in sedla za mizo. Luka je lezel s peči, na vratih je obstal.
        »Da ti bo prav,« je dejal Pečanki, »grem spat. Nič ne de, naj ti tekne pikolit, ljuba sestra.«
        Tedaj pa je moža nekdo rahlo prijel od zadaj in ga potegnil v vežo. Par trenutkov nato je vstopil Lipe in Anica je opazila, da je nastal v sobi hipoma mir. Tedaj se je zavedla in sedla na najbližji stol. Godec je med tem časom raztegnil harmoniko. Toda edini Šime je prijel Nežo in jo odvedel. Pečanka je sedela ko pribita na stolu, Juri ji je nekaj dopovedoval. Anica je opazila, da jo Pečanka neprenehoma opazuje. Groza jo je stresla pod tem pogledom, ki je počival na nji. Dasi je ugibala pogled, je vendar čisto dobro čutila, da jo tašča namenoma tako gleda. Kakor omotičnost se je je polaščevalo. Nekdo, menda Kocijan ji je pripovedoval o neki nevesti, ki so ji s petimi vozovi pripeljali balo. Nepopisna tesnost jo je objemala. Siloma je vrgla telo kvišku, da se otme teh morečih oči. In tedaj je zagledala prav nasproti sebi Lipeta. Videla je njegovo zdravo, resno lice, prijazne in pametne oči, in čudna, čudna misel jo je napolnila, kakor da ga mora vprašati:
        »Ali ti morem zaupati? Ali mi nisi tudi ti nasproten in hudoben? Glej, nikogar nimam, in še moj mož je reven in slab. In one žene, ki me tako trdovratno gleda, me je strah. Ne ljubi me, trn v peti sem ji!«
        Nekdo je položil vlažno roko na njeno ramo. Kakor blisk je videla švigniti nekaj rdečice Lipetu čez obraz. Ozrla se je. Tomaž je stal za njo.
        »Ne plešem!« je rekla kratko.
        Tomaž je ogovoril Jurija.
        »Lepo nevesto imaš, prijazna pa ni.«
        Juri se je nasmehnil in dejal:
        »Ančka že ve, zakaj ni!«
        V tem hipu pa je ko od gada pičena planila Pečanka kvišku. Oči so ji izstopile iz glave. Anica je zbledela. Drgetaje se je ozrla na Lipeta. Žalosten smehljaj mu je ležal na licu. Anici se je zdelo, ko da ga razume: »Ne morem še, zdaj ti ne morem še pomagati.« V naslednjem trenutku se je usula Pečanki iz ust ploha besedi.
        »Kaj Ančka ve, kaj? Kaj ima ona vedeti; če misli, da ima ona kaj vedeti, gre lahko takoj. Še nocoj gre lahko .«
        »Mati!« je kriknil Juri, »kdo vam kaj hoče?«
        »O, nihče mi nič noče,« je nadaljevala porogljivo žena, »nihče nič. Sama nedolžna jagnjeta ste. Ko bi le bila tako slepa in neumna, pa bi ne videla, kaj hočete. Ali hočeš, da povem, kaj hoče ta tvoja lepa punica -?«
        »Mati, imejte mir,« je prosil do smrti plašen sin.
        Soba se je bila skoro spraznila, gosti so čutili, da je bolje, da se odstranijo, samo Kocijan se je bil dvignil in stopil k Pečanki.
        »Katra, pametno govoriš. Vsak ti mora dati prav. Le umiri se. Glej, huda beseda ni prida,« je kimal in z roko vil, ko da duši zlobno kačo. Njegova soproga, suha Jurijeva botra, je gostolela od nekod:
        »Oh pikolit, nikoli ga še nisem, nikoli ga ne bom več.«
        Nekaj hipov je gledala Pečanka brezizrazno pred se. Utolažila se je bila toliko, da je izpila kozarec vina. Ali pila je hitro in zaletelo se ji je.
        Ponesreči je bil baš sedaj tudi godec prenehal. Pečanka se je vsled tega spet razgrela in komaj je prišla k sapi, je zakričala.
        »Kdo mi ga ne privošči? Ti?«
        Z drobnimi očmi je bodla v bolestnožalostno lice neveste in njene podrhtevajoče osinele ustnice. Zaman se je Anica lovila za nekaj trdega, zaman je iskala sebi naproti dobrih in resnih oči Lipe je bil odšel, kakor skozi meglo je videla vstati svojega moža, prijeti kozarec in ga treščiti na mizo in kakor iz čudne dalje ga je slišala govoriti:
        »Mati, ali je to sprejem moji ženi? Sedaj mi je dovolj.«
        Anica je še videla, kako so se ženi za hip zasvetile osuplosti in jeze oči, kako se ji je za hip zresnil od vina zabrekli obraz, videla je tudi, da je osuplost izginila v istem hipu izrazu pomilovanja, malomarnosti.
        »Taka mati, saj še sina ne ljubi!« je mislila Anica in krog oči ji je leglo koprenasto in vse okolu se ji je zavrtelo. Nevesta se je bila onesvestila…


Nazaj na vrh strani                          Nazaj v seznam del

Stran je postavil Primož Jakopin in jo nazadnje spremenil 14. novembra 2012.

Naslov strani: http://www.jakopin.net/fh/viri/seminar/dela/mlada_br.html