Fakulteta za humanistiko Univerze v Novi Gorici                                       Nazaj v seznam del
Slovenistika - prva stopnja
Seminar pri predmetu Računalništvo za filologe (P. Jakopin)

Odlomek z začetka dela: Josip Jurčič: Nemški valpet



Josip Jurčič

Nemški valpet

Povest



        Druščine res nisem imel posebne, kaj bi dejal, še dobršne ne ono jesen, ko sem nekega popoldne na ploščati skali v hosti sedel z Blažem Pumprehtom, c. k. pisarjem. Pa dasi je v tem poslednjem stavku tako poštena resnica povedana, da bi pred vsako sodnijo z mirno vestjo tri prste zanjo vzdignil in se vsemu dobremu odpovedal, bati se je vendar, da ne bi Blaž Pumpreht zvedel, kaj se očito o njem piše. Blaž Pumpreht pak je preveč realen mož, da bi bral tega ali onega jezika povesti. To in pa zaupanje, da mu ne bo nobeden tistih bralcev, ki ga osebno poznajo, ničesar povedal, kako sem ga obiral - to me tolaži in še enkrat ponavljam: prav dolgočasen tovariš je bil ta Blaž Pumpreht. Ves božji dan skoro sva vsak z eno puško lazila po hosti in ves ta čas mi je sitni Pumpreht pravil - stoj! zdi se mi, da še povedati ne smem, kaj mi je pravil, zakaj bere se v svetem pismu: gorje mu, po komer pohujšanje pride. Pa saj veste, da je človek, kadar boljšega nima, z vsem zadovoljen, kar Bog da. Tega bi si pa vendar zraven vsega drugega natolcevanja ne upal izreči, da Pumprehta ni Bog dal, zakaj njegova mati bi me potem za lažnika in vedi ga bog še za koga obdolžila, če še živi.
        Vendar mi vest ne da drugače, da to obiranje cesarskega pisača vsaj s tem malo popravim, da z vso resnobo povem: Blaž Pumpreht je imel zraven drugih skritih dobrih lastnosti še eno vidno, namreč polno čutaro vina, katero sva - kakor lisica in lisjak v narodni pesmi - oba vkup pila.
        Tudi pol hleba, dve klobasi in tri glavice česna sem videl iz Pumprehtove torbe na dan priromati, jedila, katera je Blaž z veliko lakoto trl in zlasti, kar se tiče česna, trdil, da sicer ve, kako nesloveča in kmečka jed je to, da se pa njemu prav prileže. Jaz pak sem mu dokazoval, da je bilo česen jesti pač v nekdanjih starih časih nesloveče opravilo, da pa današnji svet že drugače o tem sodi, sosebno odkar je tam v španski deželi živela in hodila bosonoga gospodična, neprimerljivo lepa Dulcinija iz Toboze, slavna ljubica hrabrega viteza žalostne postave Don Kihota, katera je česen posebno v čislih imela, če njen zgodopisec ne laže.
        Ko sva se tedaj s Pumprehtom tako o česnu pogovarjala, prav tako, kakor se med možmi govori, približa se nama tretji mož. Ne vem že več, ali sva bila tako v svoj pogovor zadolbena ali je mož teko tiho prišvedral po stezi, in je mimo držala, domislim se pa še, da ga nisva poprej videla, kakor da je naju ogovoril: »Prosim za dar božji, bodem molil za duše v vicah.«
        Že ta prošnja je naznanjala vsakdanjega berača. Bil je star, porasel in sivolas mož drobnega, zelo nabranega obraza in velikih, še vedno živih oči. Hodil je ob kljukasti palici in je bil še precej snažno opravljen.
        »Daj mu tisto vino, kar ga je še v čutari, daj! Saj ga imava že dovolj za zdaj,« pravim Blažu Pumprehtu.
        Ali on odkima z glavo, poželjivo ogleduje čutaro in pravi: »Škoda ga je. Eno glavico česna vam dam, mož, nate!«
        Berač je zmajal z glavo kakor pred Pumpreht, zaničljivo ustna nategnil na smeh in dejal: »Česen sam na sebi v jezik peče in je trd, jaz pa zób nimam.«
        »Daj mu malo kruha in tisto kapljo vina,« pravim.
        »Nič,« odgovori Pumpreht ter ogleda čutaro. »Še ga je za tri debele požirke. Pa dam ga vam, mož malhar, če česen sneste popred.«
        Berač valja tisti česen po roki in ga opazuje okoli in okoli. Videlo se mu je, da bi rad vino zaslužil, pa bal se je ugrizniti.
        »Še kos kruha bom dal povrhu, mož, snejte tisto,« reče Pumpreht, kateremu je, kakor se je videlo, beračeva zadrega veliko veselje delala.
        Po kratkem premisleku se starec usede nama nasproti in jezno začne česen lupiti in gristi. Menda ga je jako v jezik peklo, kajti kislo se je držal, solze so mu večkrat v oči stopile in zdaj pa zdaj je zamižal in stresnil se, tako da se mi je revež res smilil. Ali gospod Pumpreht se ni dal preprositi, da bi bil pred vino dal in kruh. Neusmiljeno se je smejal prizadevam starega moža, tako da sem bil že jezen. Kako vendar more človek nad tem veselje imeti, da starega berača muči, mislil sem si.
        Starec je bil polovico pekočega daru s trudom in težavo uničil, drugo polovico pa je z obupnim pogledom v roki držal in bolj tiho dejal: »Ne bo šel!«
        V tem hipu je Blaž Pumpreht kaka dva streljaja od nas v dolini zagledal lepo deklico, ki je bila prišla detelje kosit. Ker je bil ves mrtev na ženske, pozabil je v hitrici mene, berača, vino in česen ter je zdirjal proti polju, kakor bi ga devet biričev podilo.
        »Vrzite česen stran pa izpijte to,« pravim beraču.
        Mož hlastno prime kruh in vino. Videlo se je, da se je prvi in drugi oddušek starcu kaj prilegel, zakaj precej je bil nekaj bolj gibčen in oči so mu svetlejše postajale. Primaknil se je bliže k mojemu kamnu in dejal: »Ta gospod je še ves neumen. Komaj je babnico zagledal, že je k nji tekel. Ne ve, kaj je ta svet, kakor jaz nisem vedel. Ko sem bil jaz mlad, bil sem ravno tako neumen. Mislil sem, da je vse, kar vidim, moje dekle. Zdaj pa, ko sem star, mislim, da je vse, kar vidim, skorja kruha. Pa zakaj letim za kruhom? Samo zato, da bi si to ubogo življenje ohranil, ki ni trhlene jarmovke vredno in pusto, kakor bi za svinje v mlin napravil v raztrgan žakelj. Vidite, vsi smo neumni, mladi in stari. Kaj menite, da bi meni treba bilo zdajle za to kapljo vina in ta kruh - Bog ga onemu gospodu in vam povrni - beračiti, ko bi bil za mladih let imel tako pamet ko zdaj? Pa mlad človek in star pes sta si enaka po umu: nobeden se ne poboljša. Saj veste, da je star pes pozimi v listju ležal za hlevom in se od mraza tresel. Tačas je pač lepe obljube delal in dejal: Molči, pes, kadar poletje pride, sezidal si boš gorko pasjo hišo, da te ne bo več zeblo. Pa kaj stori, ko pridejo gorki pasji dnevi? Ali ga je videl kdo hišo zidati? Kaj še! V konoplje se uleže, jezik na hladno pomoli in hude dneve pozabi. Taki smo vsi. Če Bog na take namene gleda, pridemo vsi dol v pekel.«
        Dasi sem prej mislil starca brž ko mogoče odpraviti, zdele so se mi vendar te poslednje njegove besede tako nekako modre in za takega moža nenavadne, da mi je pri tej priči zanimiv postal. Da more ta človek tako govoriti - mislil sem - gotovo nima mrtvega praznega življenja za seboj, moral je živeti ne samo s telesom, ampak tudi s fantazijo in premišljevanjem raznih prikazni, katere so ga srečevale. Če pa že takih ljudi med izobraženimi ni veliko število, kolikanj bolj ga moram vesel biti, da ga dobom v krdelu, kjer bi ga ne iskal najprvo.
        »O, skušal sem, skušal, Bog ne daj, da bi toliko!« odgovarjal je mož na več mojih vprašanj. »Nekatere matere kruh sem jedel in pod nekatero streho sem spal. Tam v Beneži–Najstati sem bil, stradal in pijančeval, vesel in obupan.«
        »Kje je to: v Beneži–Najstati?«
        »To je že še nekaj več ko devet korakov od Dunaja sem,« pravi mož in se nasmehne, da ne vem tega. Šele po pomisleku sem se spomnil, da je berač mesto Wiener–Neustadt po svoje prekrstil.
        »Tedaj znate tudi še kak drug jezik govoriti, postavim nemški?«
        »Tri leta sem bil tam. Znal sem nemško usnje strojariti, nemško jesti in piti in druge reči počenjati, govoriti pa nisem hotel znati več kakor toliko, da sem lahko svoj zaslužek zapravil. Še tisto, kar so se ušesa brez moje volje naučila, nisem hotel govoriti in še dandanes nočem. Vem, da boste mi dejali, da sem neumen in čuden človek. Sam vem, da sem res, pa zaradi neke ženske je bilo vse to.«
        In možiček se začne smejati.
        »Zakaj pa ste šli tako daleč po svetu?« vprašam jaz.
        »Če kratko povem, rečem: zaradi neke ženske, ki je nemško govorila in me za nos zvodila. Ko bi pa na dolgo pripovedoval, ne bi poslušali in tudi že davno nisem pravil in - da po pravici povem - tudi pripovedujem nerad vsakemu te kvante, zato ker posebnega ni nič.«
        Trd je bil starec, ni se dal napraviti, da bi bil kaj povedal.
        Zlasti pa, ko je zagledal, da moj neslani tovariš Blaž Pumpreht gre nazaj, obmolknil je čisto in začel razbirati svoje malhe.
        »Zapodila me je! Pomisli ti,« dejal je Pumpreht. »Ali čedna punčara je, presneto lepa. Bodem že zvedel, čigava je, in bom še druge strune napel. Kaj pa vi, mož, ali ste zgrizli česen? Ali je bil sladek? Kislo ste se držali, mož, kislo!«
        Berač ni odgovoril ničesar. To Pumprehtu ni bilo pogodu in dejal je:
        »Škoda, da sem potepuhu dal vino, mar bi ga bil sam popil ali pa po tleh izlil!«
        Težavno mi je bilo Pumprehta samega domov odpraviti. Šele ko je videl, da jaz nikakor nisem voljen ž njim iti, odšel je in godrnjaje klel, da more človek tako svoje poštenje pozabiti, da se če s capastim beračem pogovarjati. Jaz pak sem bil vesel, da je šel.
        »Ko bi bil jaz mlad in mlade pameti, kaj menite, da bi bil ta gospod tako pete odnesel? E, hudo kri sem imel, ne bi se bil dal tako pitati ko zdaj! Pa kaj se hoče, takih ljudi je največ na božji zemlji, kakor je ta gospode. Zato mu zamere ni,« dejal je berač.
        Nekaj potem mi je starec jel praviti svoje dogodke. Kolikor je mogoče, povem vse z njegovo besedo ter želim, da bi bralca vsaj na pol toliko zanimali, kakor so mene.

*


        »Vsak kristjan,« pravil je starec, »je že slišal tisti sveti evangelij brati, ki pripoveduje, kako se je dobrosrčni Samarijan usmilil ubogega, na samoti onemoglega in opešanega človeka, katerega je še mimogredoč duhoven v nadlogi pustil in svojo pot šel. Težko se bode pa menda človek dobil, ki se je, poslušaje to povedko našega Gospoda, domislil prvič svojih staršev in drugič moža, ki bi mu bil kakor tisti Samarijan drugi oče. Jaz pa se vselej domislim in, dasi nisem eden takih, ki imajo jok za rokavom, pridejo mi solze v oči.
        Svoje matere in očeta jaz nisem nikdar poznal in živ človek ne ve menda, kdo in kaj so bili. Moje matere, kateri me je, menim, Bog ob času dal, ko me ravno ni hotela, bilo je mene sram; zakaj ni me dojila, ni me povijala, ne ponoči vstajala, ni luči pihala, da bi me utišila in napasla, temveč v cunje me je zavila in nesla me je v hosto k potu v reso, da bi me kdo po poti gredoč pobral. Šlo je več ljudi mimo mene, vse bi vam lahko po imenu povedal, ko bi jih poznali - ali ko so videli, kaj veka v resi, potuhnili so se in hiteli naprej, nobeden si ni hotel križa nakopavati na glavo; pozneje so mi pravili sami. Zadnji je prišel usnjar Rápas, edini mož, ki mi je na tem svetu toliko dobrega storil, da sem mu tako hvaležen, kakor bi svoji materi bil, ko bi bila taka, ko so druge matere, ki svojega poroda ne pusté v resi na mrazu. In vendar sem včasi v svojem življenju prav v resnici mislil - Bog mi greh odpusti! - da bi bil mož meni morda bolj ustregel, ko bi me bil tam pustil, da bi bil zmrznil. Hudega sem v svojem življenju tako in tako več užil ko dobrega in po vsem tem mi še ne more živ krst povedati, ali sem s tem trpljenjem zaslužil nebesa ali ne. Tako pa sodim, ko bi bil tačas umrl, da bi mi tudi tam na onem svetu posebne sile ne bilo.


Nazaj na vrh strani                          Nazaj v seznam del

Stran je postavil Primož Jakopin in jo nazadnje spremenil 14. novembra 2012.

Naslov strani: http://www.jakopin.net/fh/viri/seminar/dela/nemski_v.html