Fakulteta za humanistiko Univerze v Novi Gorici                                       Nazaj v seznam del
Slovenistika - prva stopnja
Seminar pri predmetu Računalništvo za filologe (P. Jakopin)

Odlomek z začetka dela: Tomo Križnar: O iskanju ljubezni



Tomo Križnar

O iskanju ljubezni

ali

z biciklom okoli sveta




        Pisanje za to knjigo je nastajalo od poletja 1985 do pomladi leta 1989. Razmere v nekaterih deželah ob poti so se med tem spremenile. Prav tako, se mi zdi, pa tudi jaz sam.
        Zahvaljujem se vsem, ki so mi pri tem pomagali, še posebej svojim staršem, sinu Janu in prijateljici Bati, hčerki Meliti in prijateljici Gail in Lailani ter vsem ostalim dobrim prijateljem, pa tudi nekaj milijonom ljudi, ki sem jih srečal na svoji poti. »Vsak človek je tvoj prijatelj, nihče ni tvoj sovražnik, vsak je tvoj učitelj«.



QUO VADIS?



* * *


        Življenje je trpljenje. Preživeti pomeni najti smisel trpljenja. Vendar nihče ne more povedati drugim, kakšen je ta smisel. Vsak ga mora odkriti sam zase, tako kot mora vsak prevzeti nase odgovornost, ki jo tak smisel prinaša. Če v tem uspeš, boš rastel kljub vsem odvratnostim in težavam.

                                                     Rudolph Frankel


* * *


        Kolena so se rahlo tresla. Na prsih je ležala skala. Glava je bila polna meglene zmede. Ravnokar sem se bil prebudil iz nekega drugega sveta, tako varnega in udobnega. Skozi okno je šestemu nadstropju navkljub medel pozni junij; v zraku je bilo čutiti optimizem in energije ljudi na poti v službe.
        Kdaj so se mi zadnjič takole tresla kolena? Seveda, tedaj, pred petimi leti v bolnici, ko so mi povedali, da se mi bo življenje v nekaj letih izteklo, ker so moja jetra neozdravljivo bolna. Sinko Jan, prijateljica Bata, domači in prijatelji - ali res moram na pot?
        Da, sam sem se odločil, sam sem vse splaniral in organiziral, sedaj moram vse storiti sam.
        Nekajkrat sem globoko vdihnil in izdihnil, potem sem se pretegnil vse do prstov na nogah in se pobral. Svojo vlogo je spet prevzel razum, logika je še zadnjič vodila po stari rutini v stranišče, k štedilniku, za mizo … in potem - k biciklu. Ta bo od sedaj naprej moj tovariš, popeljal me bo, kamor hoče nekaj v meni. Morda je res vse vnaprej odločeno, zapisano v zvezdah, odrejeno in usojeno.
        Klica ni bilo mogoče zatajiti. Seveda nisem vedel, ali ta potreba prihaja iz moje zdrave biti ali iz tistega plašča frustracij in kompleksov okoli. Ali bežim ali res iščem. So mi takšne izkušnje res potrebne, ali bi moral tisto, kar potrebujem poskušati najti doma med temi našimi ljubimi hribi?
        Odločil sem se prejšnje poletje, potem, ko sem se za nekaj dni zabivakiral v steno pod Storžičem. Že nekaj časa sem nosil okoli občutek, da v mojem bivanju nekaj ne štima. Nekaj v zvezi s smislom življenja, dajanjem in sprejemanjem. V moji družini je namreč komuniciranje postajalo vse težje. Dajanje v službi ni rodilo rezultatov, kot bi jih sicer lahko v bolj zdravem okolju. Žrtvovati se za družbo, za moj dragi slovenski narod pa tudi ni kazalo smisla, ker mi je bilo že nekaj let jasno, da se z bombami ne da, da stvari tečejo tudi po nekih naravnih zakonih, ne samo družbenih, in da bo šlo tudi tokrat tako. Kam torej usmeriti svoje sile?
        Na Storžiču sem se tedaj po velikih mukah odločil, da moram nekaj dati pač sebi. Recimo nove izkušnje, ki mi bodo pomagale živeti v stvarnosti tega kaotičnega sveta. Morda bom pa tako bogatejši lahko dal kaj tudi svojemu okolju.
        Podzavestno, sem slutil, da naj bi bilo to nekaj v zvezi z ljubeznijo. Na svojih prejšnjih svobodnih potovanjih sem v drugih kulturah doživljal drugačne kvalitete življenja. V bolj z naravo povezanih in manj stehniziranih krajih tretjega sveta sem čutil več sproščenosti, manj naših vrst frustracij in manj zaviranja nežnih elementarnih čustev. Njihova šibkost se mi je zdela pravzaprav njihova moč, prav nasprotno od naše gorenjske trdote in ignorance - običajno sem se vračal z napolnjenimi baterijami. Kaj je to brezpogojna ljubezen? Zakaj ne bi za leto ali dve poskusil, kaj je v dajanju, ki za cilj nima zaslužiti denar? Denar terja razum, za razum pa se mi že nekaj časa zdi, da ni razvit za vodenje življenja. Razum je orodje iz evolucije; nekaj utegne biti še globljega, pomembnejšega, kar pomaga preživeti, kadar razum ni sposoben odgovarjati na vprašanja življenja in smrti. Vse življenje se skušamo vesti razumno, pa se na koncu vedno vse zdi nelogično. Čemu ves ta trud, ko pa je na koncu konec in samo konec?!
        Na Storžiču sem se odločil, da se prijavim kot prostovoljec v program pomoči beguncem v tretjem svetu, ki ga organizira OZN. Zanimali so me azijski ljudje. Zdelo se mi je, da jih potrebujem in da tudi oni utegnejo potrebovati mene. Da ne bi padel mednje kar iz zraka, me je mikalo, da bi se prej očistil, okrepil in malo pobrskal po sebi za skritimi viri energije. Prej bi šel rad malo na romanje. Romanje je bilo od nekdaj naporno. In tako sem dobil idejo, da grem na pot s kolesom.
        V študentskih letih sem poskušal z avtoštopom, peš, z motorjem, s čolni, tudi z osli, tokrat me je zanimalo, kaj se dobi in kaj se dogaja na potovanju s kolesom. Zanimal me je tisti svet, v katerega se ne da priti z letalom, vlakom, ali avtobusom. Vse skupaj naj bi bil poskus, ki naj bi trajal dve leti, največ tri, dovolj, da bi mi pomenil enega glavnih življenjskih projektov. Življenje je pač avantura. Življenje je darilo. Nisem si ga sam dal niti ga nisem sam oblikoval. Odgovorno je sprejeti ta dar, ga odviti in vsaj pogledati. Biti zadovoljen je dolžnost, edina božja zapoved, v katero verjamem. Če nisi zadovoljen, potem se življenja ne spodobi ignorirati ali odvreči, kajti to darilo je sveto in v naravi kozmosa se zdi čisto v redu; vse živo je zadovoljno z njim, samo ljudje smo pohlepni in hočemo več, kar pa se zdi tudi v redu, ker smo pač nekaj posebnega - od daleč prihajamo in daleč gremo. Če bomo znali iti … Kdo torej smo in kam nam je pot?
        Reakcije moje okolice so bile seveda zanimive in različne:
        »Zdaj je treba rešiti fabriko«, je rekel Stane. »Ne delaj napak, samo to ne! Škoda je tvojega znanja. Obljubi, da se ne boš prodal monopolom, bankam, sivim gospodom.«
        »Zavidam ti, da delaš, kar hoče samo iz tebe, ampak imaš sina, žensko… Kurba si, ampak jaz bi tudi šel«, se je delal Cane. Rajko je samo žugal: »Tara, Tara, zmenili smo se, da gremo poleti s čolni po Tari … Ampak tvoja družina naj pokliče, kadarkoli bodo kaj rabili…«
        »Jaz bom pa jokala, ko boš šel. Sem že rekla, da sem ponosna, da imam takega sodelavca,« se je šalila Anči.
        »Ja, komu bom pa jaz dajala mandarine pa bombone in grapefruite?« je rekla Veri.
        Mama: »Vedno sem ti branila na potovanja, tudi sedaj ne odobravam. Ženska te ne bo čakala, samo pomisli na sina!« Oče je samo debelo žvižgal: »Samo prej si zagotovi službo tam doli, če ti uspe, bo fajn. Če te sin ne zadrži doma, te tudi mi ne moremo…«
        Najprej sva se seveda pogovorila z Bato, mojo drago prijateljico. Skupaj sva preživela najlepša leta, pričarala Janovo rojstvo in mislim, da sva oba čutila, da si pripadamo, čeprav sva po petih letih skupaj zašla v težave, ki jih nisva znala reševati. Presenetilo me je, da me je podprla v moji odločitvi. Kakšna ženska, kakšen človek! S tem ko sem prosil svobodo zase, sem jo njej jemal, ona pa kot da to tolerira. Bilo mi je tako neizrekljivo hudo, ona je šla pa žvižgajoč pod tuš. To sem si narobe razlagal. Dve leti kasneje sem ji to očital.
        »Če se stvari ne znajo drugače reševati, se morajo pač tako«, je tedaj razložila.
        Človeka nikoli ne spoznaš zares. Pravzaprav je žalitev, če rečeš, da nekoga poznaš ali razumeš. Ljudje smo hvalabogu še vse kaj drugega kot mehanično razložljivi.
        S sinkom Janom sva šla pa pod borovce na oni strani zaliva v Premanturi. Tam na varnem pred očitki, (»Ja kaj bodo pa ljudje rekli, ko skačeta kot opice po drevesih in se dereta kot dva norca, saj se mu že pozna, da je tvoj sin«), sem mu vse razložil in ga vprašal, če smem iti.
        »Ja, če te mamica pusti, lahko,« je rekel. Bilo mu je komaj tri leta in pol.
        Potem je bilo dolgo vse tiho, slišal sem samo iglice starih orjaških borovcev. Presunljivo so zašumele v toplem vetru z morja.
        S Pavletom sva zadnjo noč dolgo sedela na balkonu in poslušala dež. Kolegi so se že poslovili. Stane je govoril, da namerava kolesariti na Kitajsko, Gašper o zidanju hiše, Ivo in Majda sta kot vedno vse povedala s pesmijo, Miha se je spraševal, kaj se bo v naslednjih letih zgodilo z njegovo dušo, Čarli je zaljubljen v znanost, Staško je šel delat na Tajsko, Marjan bo vpisal magisterij, Joža je ves v politiki, Borut gre na Papuo, Brane bo prišel za mano, Joža in Ivka sta vzgled družinske ljubezni, Tomaž bo igral naprej, ne da bi se razprodal, Peter utegne pustiti vse in se spustiti v duhovnost, Iztok strada v vojski in Breda se sprašuje toliko stvari, Vito, dragi Vito, dela, študira in služi kot centrala, Sonja in Ljuba lepšata svet in duha, tako kot tudi Marjanca, pa Milivoj, Rado, Brigita…


* * *


        Predno sem spokal je minil dan. Bilo je, kot bi prvič sedlal konja. Kam z vso to kramo? Največ je bilo knjig, duhovna hrana, način transcendence, kadar bo vse prazno in pusto, utrujeno in naveličano. Bach, Whitman, Prešeren, Kocbek, Tagore, Eliot, ostalo je moralo ostati doma, pošiljali mi bodo sproti. Deset filmov, po mojih pričakovanjih zadosti do Indije, sem zavil v puhovko in privezal na prednjo streho zraven viseče mreže. Puhovka, darilo ZRMK, mi je dala malo več občutka varnosti - vsaj zeblo me ne bo, kjer koli že bom, lahko zaležem. Viseča mreža bo moja postelja. V torbe na zadnjih straneh, darilo Topra, sem nabasal rezervne dele, ki jih je kot sponzor podaril Rog. Tudi kolo, Rogov luksuzni maraton, sem dobil zastonj, v reklamne namene seveda. Trajalo je več mesecev pregovarjanj in prosjačenj, jasno, niso mi zaupali, na koncu je zalegla Tofova beseda. Kot sponzor se je še najbolje odrezala Iskra z dvesto dolarji, Intertrade je prispeval osemdeset dolarjev in švicarski nož. Kranjska zavarovalnica Triglav me je zavarovala za eno leto, Sava je prispevala šestnajst zračnic in prav toliko plaščev, ki sem jih vnaprej poslal na naše ambasade vse do Bangkoka. Adria Airways pa je dala petdeset dolarjev in škatlo s tremi litri najboljšega vina.
        Seveda mi je pomagalo tudi toliko posameznikov. Nikoli, nikoli ne podvomi več v ljudi, sem nekajkrat zahlipal, poglej, kako ti gredo na roko. To bi moral skusiti vsak človek, predvsem tisti, ki ima najmanj zaupanja, tisti, ki se kar naprej postavlja s svojimi slabimi izkušnjami. Slabe izkušnje z ljudmi so bič satanski; kako priviligiran sem vendar jaz.
        Vsega skupaj sem imel šeststopetdeset ameriških dolarjev, kar naj bi zadostovalo za dve leti. Ja, del eksperimenta oziroma pustolovščine, naj bi bil tudi način, kako preživeti s čim manj denarja. Vedel sem, da bo kriza, ko se vrnem v domovino še večja, šlo naj bi torej tudi za nekak trening. To se je večini prijateljev zdelo trapasto. Branil sem se, da me bo pomanjkanje denarja zbližalo z ljudmi. Denar, razen v vaški gostilni, srca ločuje - največ vredne stvari so itak še vedno zastonj, vsaj v Afriki je bilo tako pa v Južni Ameriki tudi…
        Preden sem zaklenil stanovanje, sem ga počistil in pospravil kot še nikoli prej. Nikoli prej tudi še nisem čutil, koliko mi pomeni, kako rad ga imam. Vedno me je vleklo le ven, na jogging čez travnike in gozdove, v hribe, pod zemljo, na divje reke, umetni materiali so me dušili, kot bi imel v pljučih plastično vrečko.
        Kolo je v tistem za eno udobno krsto skonstruiranem dvigalu domačega bloka opletalo in se vrtelo kot neubogljiva, narobe naložena trmasta mula. Skrbelo me je, kako se bo obnašalo na cesti. Vendar je šlo. Zvozila sva. Tik zraven pokopališča od koder se je včasih slišala tako lepa zastonj partizanska godba, naju je dohitel policijski avto. Mlada fanta sta nekaj časa vozila ob strani in naju opazovala. Za hip me je stisnilo, kaj če so samo na to čakali; lahko mi vzamejo potni list. Ampak, potem sta odhitela po bolj pametnih opravkih.
        V Ljubljani so me prijatelji čakali še od prejšnjega dne. Tokrat nismo kaj dosti filozofirali. Najedli smo se suhih klobas in si nazdravili z žganjem. Ko se je dan že povešal, me je Vito na kolesu spremil do konca Tržaške in rekel tiste težke besede:
        »Srečno in še enkrat srečno in vedi, da me gre pol s teboj.«
        »A zdaj bom pa še njega vozil!« Pa sem ga res in hvaležen sem mu za to. Tudi zato, ker je pomagal goniti, potiskati, včasih nositi… Potem je bila pred mano samo še cesta in tista klasična Pengovova v tilniku: »Cesta, zavetje nemirnih ljudi, izginja…«



GLEJ, TAM GRE KOLESAR, SAMO V

NEBO IN ZEMLJO POLETNO ODET



* * *


        Začelo se je lažje, kot sem pričakoval. To me je presenetilo že na vrhniških klancih. Z globokim dihanjem so se sprostile napetosti v telesu in zavore v duši, čezmerna ventilacija s kisikom je čistila strahove in žalost slovesa v srcu. Proti vrhu hriba pa me je opitega dvignila evforija. Čutila so se zbistrila. Bil sem svoboden. Vriskal sem, pel partizanske koračnice in se smejal v nebo. Pa ima res prav Stane, ki pravi da »bicikel vse ven potegne.«
        Jasno, da za pot nisem treniral. Preveč sem bil zaposlen z ostalimi pripravami. Najdaljše kolesarjenje sem si privoščil od Rogove tovarne do Begunj, kjer smo tedaj proslavljali rojstni dan. Zaupam v naravo, verjamem, da podari vse, kar rabiš. Najsi bodo to mišice, žulji, kondicija, moč, potrpljenje, celo širša zavest, pa tudi navdušenje ali depresija, kadar se je zares treba spočiti. Narava, ves kozmos, nas vendar podpira. Nismo sami. Tudi njej gre za to, da preživimo, in to čim boljše, pravico imamo biti tukaj tako kot drevesa, trave, živali rajskega vrta. Svet je nedvomno ustvarjen bolje kot si ga zamišljamo ljudje. Zato je tako pomembno čutiti z naravo, sodelovati, stalno iskati harmonijo. Nismo se naredili sami, nikoli nismo sami. Najlepše se naravi zahvališ s spoštovanjem. Življenje je treba spoštovati. Vzrok bolezni, tako individualnih kot družbenih, je v ignoranci…
        Pohlep pa je otrok ignorance. Mislim, da smo v naših časih vsi skupaj zboleli. S potovanj po deželah tehnično manj razvitega sveta sem se običajno vračal z občutkom, da našemu, tako kapitalističnemu kot socialističnemu svetu, nekaj manjka. Materialistični koncept pozitivistične razlage sveta nam je ukradel popkovino, ki nas veže z očetom Duhom in materjo Naravo. Biti civiliziran, se pravi biti bolan. Ali je to res, mar res ne gre drugače?
        Na vrhu klanca, od koder se lepo vidi naša draga dolina, sem se usedel in zaprl oči. Prosim, ego, bodiva prijatelja. Razvit si, da me ščitiš, rad te imam, kot imam rad svoje mišice, svoje srce, svojo voljo, svoje dihanje. Tu nisem zaradi trpljenja, ampak zaradi radosti. Nisem mazohist. Rad živim. Vse imam rad. Del tega so tudi napori. Sprejemam jih. Vem, da je lenoba moj največji problem, zaradi nje morda vsa ta naivna filozofija. Pomagaj mi najti boljšo. Bodiva priijaateljaaa…


* * *


        Istra me je objela mila in sanjska kot vedno. Potem, ko sva se ljubila tam sredi cvetja in zelenja dehtečega poletja, me je po svojem tankem asfaltnem traku vodila med svoje zaklade. Zrela polja pšenice, vmes rdeči cvetovi maka, vonj po borovcih, blesk modrega Jadrana, ptičje žvrgolenje po logih.
        Potem žvenketanje vilic in nožev, mlaskanje mastnih ustnic in nazdravljanje iz obcestnih restavracij. Človeška bivališča sem doživljal kot oaze varne vlažnosti, prijetne udobnosti in preskrbljenosti.
        Sledil je sončni zahod nad limskim fjordom, hiter vzpon na drugo stran, pa spet tiho brzenje čez mirno krajino do vasi Bale, njene benečanske patine in čudovito sobo na njivi za kamnito ograjo starega pokopališča, koder je vsak premik v spalni vreči iz povaljanih trav sproščal nove, še nikdar zaznane vonjave. To me je presenetilo in navdušilo. Čutil sem, zelo globoko sem čutil, da živim.
        Zjutraj so bile noge tako težke, da sem se bal skočiti v morje - zdelo se mi je, da bom kar utonil. K sebi me je spravilo šele nekaj jogijskih asan. Potem sem zlezel na drevo in se napokal črnih maslenih višenj. Izčrpano, prečiščeno telo je takoj vsrkalo sladko energijo in jo dobro prekrvavljeno dobavljalo tudi v najbolj zakotne celice moje domovine. Posedel sem še nekaj časa v rogovili in prisluškoval občutkom, ki jih nisem bil deležen že tako dolgo. Zdelo se mi je, da uhajam čutnosti socialističnokatoliške skupnosti in postajam bolj naraven. Utegnem se spremeniti v opico, sestopiti nazaj v primitivno obliko, lahko pa evoluiram tudi bolj celostno. Saj prav to pravzaprav hočem - psihofizično transformacijo.
        Opoldne, ko mi je bilo sveta dovolj, sem zalegel v majhen zaliv in pod borovci bral Bachove Iluzije:

     »Oblak ne ve,
     zakaj gre prav v
      tej smeri in s to
       hitrostjo«,

je pisalo v tisti drobni knjižici.

     On čuti vzgib…to je
       kraj, kamor je treba iti. Ampak nebo pozna
       vzrok in zvezo
        z vsakim oblakom.
         Tudi ti jih boš prav tako spoznal,
          ko se dvigneš dovolj visoko,
           da lahko vidiš prek obzorja.

        To mi je dalo dovolj hrane za vse tiste dolge klance. Ko ti, če ti, uspe, obrniti pozornost z ideje o trpljenju in muki v širine kozmosa, se lahko zgodi nekaj podobnega, kakor če se ti pokaže Marija. Nič čudnega ni, da so zgradili vsa tista svetišča po naših hribih. Marija se kaže v naravi, ne v cerkvah. »Narava je odprta knjiga, ki govori o bogu«, sem nekoč prebral na vratih neke cerkve.
        Škoda, da moramo v naših zemljepisnih širinah toliko časa prebiti za zaprtimi vrati. Stalno nekaj trka, mi pa ignoriramo. Vendar bomo vsi prišli tja. Vsak ima svojo pot. Levi v kletkah smo. Ko lev sprejme kletko, kletke ni več, je samo še on, lev. Ko so me ljudje ob poti spraševali, kam grem, se niso mogli načuditi. »Pa to je ludost. Prašina ti je ušla u glavo. Pa šta češ tamo? Idi pa radi i zaradi nešto…«
        Razlagal sem jim, da se ne razumemo, ker pač iščemo možnosti osmislitve naših življenj na različne načine, ker smo pač različni, pa naj socializem še tako tumba, da smo vsi enaki. Govoril sem jim, da je zame življenje kot obilno kosilo, z juho, potem glavno jedjo, s krompirjem in pohanim bedrcem recimo in solato, s slaščicami in sadjem in kozarcem vina včasih… Zakaj bi natepaval na primer samo juho. Pehati se za večjim dohodkom, kot je za življenje potrebno in ob tem oslepeti in oglušeti za vse druge lepote in vrednote, je po moje nerazumno, pravi Whitman.
        Vrli Dalmatinci so zmajevali z glavami, vrtali s kazalci v senca, včasih pa so me tudi povabili domov in razkazali svoje gradove, ki so jih pridelali s turizmom, spretno izkoriščenimi krediti in šverc biznisom. Bili so ponosni, pa tudi jaz sem bil ponosen nanje, naši narodi bodo preživeli, ni važno, koga bodo nabasali za naslednjega gospodarja. Pili smo domače vino, brade so se nam svetile od čevapčičev, cela jadranska obala je odmevala od splitskih ljubezenskih sentimentalij. V pričakovanju gostov je bilo čutiti neko medenost in sladostrastje. Jaz pa s tem železom na kolesih proti Aziji, proti vojskam, beguncem, umazaniji in pomanjkanju, sam samcat, zapuščen in zgubljen. V tem kontrastu sem takrat videl nekaj tako absurdnega, kot je življenje samo, nekaj veličastno blesavega. Drama, drama…


Nazaj na vrh strani                          Nazaj v seznam del

Stran je postavil Primož Jakopin in jo nazadnje spremenil 14. novembra 2012.

Naslov strani: http://www.jakopin.net/fh/viri/seminar/dela/o_iskanj.html