Fakulteta za humanistiko Univerze v Novi Gorici                                       Nazaj v seznam del
Slovenistika - prva stopnja
Seminar pri predmetu Računalništvo za filologe (P. Jakopin)

Odlomek z začetka dela: Janko Kersnik: Ponkrčev oča



Janko Kersnik

Ponkrčev oča



        Tam doli pod Kompoljskim gradom v zatišju dveh majhnih dolin, raztezajočih se na sever in vzhod, je delala soseskina cesta majhen klanec. Preko ceste vrhu klanca pa sta držali dve ozki stezi. Vsi grajski in kmetski lovci so pripovedovali, da je tamkaj na razpotju izvrsten stan za vsakovrstno divjačino. Zajec, gnan in pojan od tulečih psov, mora pripihati, kakor so pravili lovci, kar po cesti, bodisi od desne ali leve. Lisica se priplazi in privleče po ozki spodnji stezi in njo je treba posebno pazit. Srnjak pa prilomi skozi gosto, z robidovjem preraslo grmovje; že na dvesto korakov ga lahko čuješ in na cesto pred puško mora priti. Izvrsten stan je bil to! Tudi za srnice, lahkonoge, živooke srnice!
        A po teh streljati je bilo strogo prepovedano, grajski gospodarji so varovali svojo divjačino. Bilo je septembra meseca, ko se je zgodaj, v hladni rosi odpravilo nekoliko lovcev iz Kompoljskega grada na lov doli v zatišje. Bilo jih je malo krdelce. Grajski gospodar je hotel imeti nekaj zajcev, a sam ni utegnil iti nanje. Poslal je svoje lovske čuvaje, štirje so bili, in pridružil se jim je grajski učitelj, odgojevalec gospodarjevih sinov. Vedel je, da bosta mlada dva barončka spala do desetih, in do tedaj so se hoteli vsi vrniti. Pozneje se je pač rosa posušila in sled izgubila. Učitelj je bil po svojem službenem stanu med današnjimi najodličnejši lovec; postavili so ga torej na najboljše mesto, tja na soseskino cesto na razpotje. Nič ne de, četudi ne zadene vsakega zajca; dovolj jih je tam po brežinah in čuvaji imajo bistre oči, da paznouhca ugledajo lahko že na ležišču. Tam na obronku vzhodne doline se je malo žarilo, ko je grajski učitelj prikorakal tja na svoj stan. Lep mož je bil ta učitelj in še mlad. Dolgo še ni bil v gradu in tudi ostati ni hotel dolgo, kajti študirati je mislil še dalje zase in le svoje počitnice in morda še nekaj mesecev več je hotel prebiti tukaj. In kaj! Saj je bilo tudi dolgočasno v tem gradu; v mestu je pač druga zabava. Lov, to je še bilo edino, to je bilo še nekaj tu v teh hribih. Ta še nekoliko pomaga pozabiti teh baronovih paglavcev. Grenak kruh je to učiteljevanje pri visokih ljudeh - hvala Bogu, da se lahko osladi, dokler smo v mestih. A na deželi!
        Dobro uro že je stal učitelj tam na svojem stanu in ustrelil je bil res enega zajca, a po dveh je bil krivo pomeril. Ubitega pa je ponosno obesil na suho vejo v bližnjem borovcu. Gonjači so se bili s psi obrnili v drugo stran in učitelj je moral čakati, da se vrnejo okrog griča zopet proti njemu. Sedel je torej kraj ceste na odrušen kamen. Kar ga opozorijo lahke stopinje, ki so prihajale po soseskinem potu navzgor. Mlada kmetska deklica je prišla mimo. Bila je pa tudi vredna, da si jo je človek, in če tudi ni bil tako mlad kot grajski učitelj, ogledal in ogovoril. A zadnjega ni bilo treba, kajti dekle je samo postalo pred zajcem in radovedno vprašalo:
        »Ali ste ga tukaj ustrelili?« Učitelja še pogledala ni bolj nego površno. »Tukaj, tukaj!« reče oni, ki ni mogel z očesom od nje. »Kam pa greš ti?« pristavlja, ker ona ga je že bolj zanimala nego zajec. Zdaj je uprla tudi deklica svoj pogled v lovca. Zardela je malo. »Na polje!« je dejala hitro in hotela dalje po cesti. »Čakaj malo, čakaj!« reče oni in stopi sredi pota prednjo. »Kako ti je pa ime?«
        Govoreč jo je hotel prijeti čez pas. A ona se mu izmuzne. »Vsak dan Urška!« reče smeje in hiti navzdol. A on je naglo zopet pri njej ter jo pridrži za roko. »Urška? Čigava si?« je dejal. »Pustite me, meni se mudi!« reče ona malo nejevoljna, a vendar ji je silil smeh v zardelo lice. »Povej mi, čigava si, potem te izpustim, prej ne!« Govoril je to z resnim naglasom, tako da se je videlo, da misli zares izpolniti svoj namen. Deklica je vila sem in tja svojo roko, ki jo je on krepko držal, ter pogledala po cesti gori in doli, da li nihče ne prihaja. Sramovala se je. »Ker ste že tako sitni,« pravi naposled, »Tolstovršnikova sem. Zdaj me pa pustite v miru!«
        In on jo je res izpustil. Samo prej jo je še hitro prijel čez pas in jo bliskoma poljubil na majhne rdeče ustne. Odrinila ga je nejevoljno in, svojo roko držeč na ustih, stekla po cesti. Kmalu je bila za ovinkom, a učitelj je še vedno stal na mestu in gledal za njo. »Tolstovršnikova Urška!« je dejal sam pri sebi. »To si bomo zapomnili. Nisem še videl lepšega dekletca. Malo zabave bo morda vendar v teh hribih!«
        Kakih štirinajst dni pozneje je jel učitelj pogostoma hoditi zvečer na sprehod, kakor je sam dejal, in se je pozno vračal. Baron se ni mnogo menil zanj, ker večere je imel proste; tudi drugi posli se niso brigali za učitelja; in če je tudi ta ali oni hlapec kako sumljivo izrekel o teh ponočnih učiteljevih sprehodih, gotovega nihče ni vedel povedati. Znalo se je le, da hodi grajski učitelj navadno tja po dolini, na katere spodnjem koncu, dobre pol ure daleč, je stala samotna Tolstovršnikova hiša. Čez dva meseca pa so baronovi odšli v mesto in učitelj z njimi. Odslej se tudi med posli ni več govorilo o njem.


Nazaj na vrh strani                          Nazaj v seznam del

Stran je postavil Primož Jakopin in jo nazadnje spremenil 14. novembra 2012.

Naslov strani: http://www.jakopin.net/fh/viri/seminar/dela/ponkrcev.html