Fakulteta za humanistiko Univerze v Novi Gorici                                       Nazaj v seznam del
Slovenistika - prva stopnja
Seminar pri predmetu Računalništvo za filologe (P. Jakopin)

Odlomek z začetka dela: Peter Handke: Ponovitev



Peter Handke

Ponovitev



1. SLEPO OKNO



        Četrt stoletja ali en dan je minilo, ko sem, po sledeh svojega pogrešanega brata, prispel na Jesenice. Ni mi jih še bilo dvajset, in v šoli sem imel pravkar za seboj zadnji izpit. Pravzaprav bi se bil lahko počutil osvobojenega, saj so se po tednih učenja pred menoj odpirali poletni meseci. Ampak odpeljal sem se razdvojen: doma v Vogrčah star oče, bolna mati in zmedena sestra. Poleg tega sem se v zadnjem letu, rešen duhovniškega internata, vživel v skupnost celovškega šolskega razreda, kjer so bila v večini dekleta, zdaj pa sem se nenadoma znašel sam. Medtem ko so drugi skupaj vstopali v avtobus za Grčijo, sem igral samotarja, ki je raje hotel sam zase v Jugoslavijo. (V resnici mi je za to skupno potovanje primanjkovalo samo denarja.) Poleg tega nisem bil še nikoli v tujini, pa tudi slovenščino, čeprav za prebivalca vasi na južnem Koroškem ni bila nikakršen tuj jezik, sem komaj obvladal.
        Obmejni vojak na Jesenicah me je, potem ko je ošinil moj sveže izdani avstrijski potni list, kajpada nagovoril v svojem jeziku. Ko ga nisem razumel, je dejal po nemško, Kobal je vendar slovansko ime, ‘kobal’ se imenuje prostor med razkrečenimi nogami, ‘razkorak’; in tako tudi človek, ki stoji z razkoračenimi nogami. Moje ime velja torej bolj zanj, za vojaka. Starejši uradnik poleg njega, v civilu, belolas, okroglih učenjaških očal brez okvirjev, je z nasmehom pojasnil, da pomeni temu ustrezni glagol ‘plezati’ ali ‘jezditi’, tako da bi moje ime Filip, konjeljub, sodilo h Kobalu; lahko bi bil navsezadnje v čast svojemu imenu. (Kasneje se mi je še pogosto dogajalo, da so se prav uradniki neke tako imenovane napredne dežele, ki je bila nekoč del velecesarstva, izkazovali s presenetljivo izobrazbo.) Nenadoma se je zresnil, stopil korak bliže in se mi slovesno zazrl v oči: moral bi vedeti, da je v tej deželi pred četrt tisočletja živel ljudski junak po imenu Kobal. Gregor Kobal, iz okolice Tolmina, ob zgornjem toku reke, ki se spodaj v Italiji imenuje Isonzo, je bil leta tisoč sedemsto trinajst eden izmed voditeljev velikega tolminskega kmečkega punta in leto nato s svojimi tovariši usmrčen. Njegov da je stavek, ki v republiki Sloveniji še danes slovi po svoji ‘nesramnosti’ in ‘drznosti’, češ da cesar ni nič drugega kot ‘sluga’, in da bodo stvari že vzeli v svoje roke! Tako poučen - z nečim, kar sem že vedel -, sem smel, z mornarsko vrečo preko ramen, ne da bi moral pokazati gotovino, stopiti iz mračne obmejne železniške postaje v severno jugoslovansko mesto, ki se je takrat na šolskih zemljevidih, poleg Jesenice, v oklepajih po staroavstrijsko še imenovalo Aßling.

        Dolgo sem stal pred postajo, veriga Karavank pa, ki mi je bila v dosedanjem življenju zmeraj daleč pred očmi, tik za hrbtom. Mesto se začenja takoj ob izhodu iz predora in se vleče skozi tesno rečno dolino; nad njenimi pobočji ozko nebo, ki se širi proti jugu in ki ga obenem zagrinja gost dim železarne; zelo dolgo naselje z zelo bučno ulico, od katere se na levo in desno cepijo le strme poti. Bil je topel večer konec junija 1960, in cestišče je izžarevalo naravnost zaslepljujočo svetlobo. Opazil sem, da so mrakobnost v notranjosti blagajniške veže povzročali številni avtobusi, ki so se v naglem redu ustavljali pred velikimi nihajnimi vrati in vozili dalje. Čudno, kako je ta vsesplošna sivina, sivina hiš, ceste, vozil, povsem drugače od barvitosti mest v deželi Koroški, ki ji v sosednji Sloveniji - refren iz devetnajstega stoletja - pravijo ‘lepa’, v tej večerni svetlobi dobro dela mojim očem. Avstrijski vlak z enim samim vagonom, s katerim sem prispel in ki bo zdaj zdaj odpeljal nazaj skozi predor, je bil videti, zadaj na tirih, med ogromnimi, zaprašenimi jugoslovanskimi vlaki, čist in pisan kot otroška železnica, in modre uniforme njegove posadke, ki se je glasno pogovarjala na peronu, so v tistem krogu sivine predstavljale barvno primes tujine. Presenetljivo tudi, da so me ti tropi ljudi, ki so bili v tem bolj majhnem mestu na poti, povsem drugače kot v mestecih moje domovine, sicer sem in tja dojemali, vendar niso nikoli buljili vame, in dlje ko sem tam stal, bolj sem se zavedal, da se nahajam v neki veliki deželi.

        Kako preteklo je bilo zdaj, komaj nekaj ur kasneje, tisto popoldne v Beljaku, kjer sem obiskal svojega učitelja zgodovine in zemljepisa. Tehtala sva moje možnosti za jesen: ali naj bi takoj odslužil vojaški rok ali pa prosil za odlog in pričel s kakim študijem, in s katerim? V nekem parku mi je nato učitelj prebral eno izmed svojih pravljic, vprašal po moji sodbi in ji nato prisluhnil z nadvse resnim izrazom. Bil je samski in živel je s svojo materjo, ki je, medtem ko sem bil pri njem, skozi zaprta vrata kar naprej spraševala po sinovem počutju in njegovih željah. Pospremil me je do postaje in mi tam, tako naskrivaj, kakor bi se počutil opazovanega, stisnil bankovec. Čeprav sem mu bil zelo hvaležen, tega nisem mogel pokazati, in tudi ko sem si zdaj predstavljal moža onkraj meje, sem videl samo bradavico na bledem čelu. K njej pa je sodil obraz obmejnega vojaka, ki je bil komaj kaj starejši od mene, je vendar že jasno, v drži, glasu in pogledu, našel svoje mesto. Od učitelja, od njegovega stanovanja in mesta v celoti, mi ni ostala nobena slika razen dveh upokojencev v parku, ki sta igrala šah pri mizi v grmičevnati senci, in bleščanja žarnega venca iznad glave Marijine sohe na Glavnem trgu.
        Premišljeval pa sem, popolna sedanjost, ki tudi danes, po petindvajsetih letih, spet postaja povsem sedanja, o jutru istega dne, s slovesom od očeta, na gozdnem griču, po katerem nosi vas Vogrče svoje ime. Starikav človek, droban, veliko manjši od mene, je sključenih kolen, povešenih rok in s protinasto upognjenimi prsti, ki so tisti trenutek predstavljali v besu stisnjene pesti, stal ob kažipotu in vpil name: »Kar propadi, tako kot je propadel tvoj brat, in kot propadejo vsi v naši družini! Iz nikogar ni bilo nič, in tudi iz tebe ne bo nič! Iz tebe ne bo niti dober kvartopirec, kakršen sem jaz!« Pri tem pa me je bil ravno prej, sploh prvič, objel, in preko ramena sem se zazrl na njegove od rose vlažne hlače, z občutkom, da v meni objema pravzaprav samega sebe. V spominu pa me je nato ta očetov objem držal, ne samo tistega večera pred postajo na Jesenicah, ampak tudi čez leta, in njegovo kletev sem slišal kot blagoslov. V resnici je bil smrtno resen, v svoji predstavi pa sem ga videl, kako se muza. Naj me njegov objem nosi tudi skozi to pripoved.

        Stal sem v somraku, v bobnenju tranzitnega prometa, ki se mi je zdel prijeten, in premišljeval o tem, kako se v dosedanjih objemih z ženskami nikoli nisem počutil tako držanega. Nobene prijateljice nisem imel. Vsakič ko me je edino dekle, ki sem ga sploh poznal, objelo, sem doživljal to prej kot nagajivost ali stavo. Kakšen ponos vendar, hoditi z njo malo narazen po cesti, ko pa sva za nasproti idoče očitno spadala skupaj. Nekoč je iz skupine potepuških skoraj–še–otrok zaklicalo: »Imaš ti lepo dekle!«, in spet drugič je obstala neka starka, se ozrla od dekleta k meni in dejala dobesedno: »Vi srečnež!« V takih trenutkih se je zdelo hrepenenje pravkar že izpolnjeno. Opojnost, ugledati nato poleg sebe v spremenljivi svetlobi kina lesketajoče se obličje, usta, lice, oko. Tisto najvišje je bilo lahno telo ob telesu, kakor se je zgodilo včasih samo po sebi; tudi zgolj slučajen dotik bi pri tem učinkoval kot prestopek. Ali nisem potemtakem vendarle imel prijateljico? Misli na žensko namreč nisem poznal kot koprnenje ali hotenje, ampak samo kot željeno sliko lepega nasproti, - ja, nasproti naj bi bilo lepo! -, ki bi mu lahko, končno, pripovedoval. Pripovedoval kaj? Enostavno samo pripovedoval. Dvajsetletnik si je predstavljal pasti–drug–drugemu–v–objem, imeti–rad, ljubiti kot nenehno, tako obzirno kot nezadržno, tako mirno kot vzklikasto, kot razjasnjevalno, razsvetljujoče pripovedovanje, in pri tem se je spomnil svoje matere, ki je, vsakič ko je bil dolgo zdoma, v mestu, ali pa sam v gozdu ali na poljih, takoj pričela siliti vanj s svojim ‘Pripoveduj!’ Nikoli takrat, vsaj pred njeno boleznijo ne, mu ni uspelo, da bi ji pripovedoval, kljub njegovim stalnim vnaprejšnjim vajam; nasploh se mu je pripovedovanje posrečilo samo, kadar ni bil vprašan - v nadaljevanju pa je seveda potreboval pravilna vmesna vprašanja.
        Zdaj pred postajo pa sem odkril, da prijateljici že od svojega prihoda dalje na tihem pripovedujem dan. In kaj sem ji pripovedoval? Ne dogodkov ne pojavov, ampak enostavna dogajanja pa tudi samo kak pogled, šum, vonj. In curek majhnega vodometa onkraj ceste, rdečina kioska s časopisi, bencinski hlapi tovornjakov: nič več niso, medtem ko sem jih na tihem pripovedoval, ostajali sami zase, ampak so prehajali drug v drugega. In tisti, ki je pripovedoval, sploh nisem bil jaz, ampak ono, doživetje samo. In ta tihi pripovedovalec, v moji notranjosti, je bil nekaj, kar je bilo več od mene. In dekle, kateremu je bila namenjena moja pripoved, se je pri tem spremenilo, ne da bi se staralo, v mlado žensko, tako kot je tudi dvajsetletnik, ko je zaznaval pripovednika v sebi, postal odrasli brez starosti. In stala sva si nasproti, natančno v višini oči. In višina oči je bila merilo pripovedi! In v sebi sem začutil najnežnejšo svojih sil. In pomenila mi je: »Skoči!«
        Na rumenkastem tovarniškem nebu nad Jesenicami se je pojavila zvezda, sama zase ozvezdje, in skozi ulični dim spodaj je letela kresnica. Dva vagona sta treščila drug ob drugega. V supermarketu so blagajnike zamenjale snažilke. V stolpnici je ob oknu stal mož v majici in kadil.

        Izčrpan kakor po kakšnem naporu sem skoraj do polnoči sedel v postajniški gostilni, pri steklenici temne sladke pijače, ki se je takrat v Jugoslaviji dobila namesto coca–cole. Obenem sem bil čisto buden, tako drugače kot ob večerih doma, ko sem, bodisi na vasi, v internatu ali v mestu, vsako družabnost motil s svojo utrujenostjo. Na edinem plesu, na katerega so me vzeli s seboj, sem zaspal z odprtimi očmi, in v zadnjih urah leta si je moj oče vedno zaman prizadeval, da bi me s kvartanjem zadržal od postelje. Mislim, da tisto, kar me je ohranjalo tako budnega, ni bila samo tuja dežela, ampak tudi gostilniški prostor; v kakšni čakalnici bi me najbrž kmalu obšla utrujenost.
        Sedel sem v eni izmed teh niš, obitih v rjav les, ki so bile malce podobne kornemu stolovju, pred menoj peroni, svetli, razvrščeni daleč v ozadje, za menoj pa prav tako svetla magistralna cesta z osvetljenimi stanovanjskimi bloki. Še zmeraj so vozili, križemkražem, tu polni avtobusi, tam polni vlaki. Potnikom nisem videl obrazov, samo obrise, obrise pa sem opazoval skozi obraz, ki se je zrcalil v steklenih stenah in je bil moj. S pomočjo posnetka, ki me ni natančno prikazoval - samo čelo, očesne jamice, ustnice -, sem lahko sanjal o obrisih, ne samo potnikov, ampak tudi stanovalcev stolpnic, kako so se premikali skozi sobe ali tu in tam posedali na balkonih. To je bil lahek, jasen, oster sen, v katerem sem mislil prijazno o vseh teh črnih podobah. Nobena od njih ni bila zla. Stari so bili stari, pari so bili pari, družine so bile družine, otroci so bili otroci, osamljeni so bili osamljeni, domače živali so bile domače živali, in vsak posameznik del neke celote, in s svojo zrcalno sliko sem spadal k temu ljudstvu, ki sem si ga predstavljal na nenehnem, miroljubnem, pustolovskem, sproščenem popotovanju skozi noč, na katerega so smeli tudi speči, bolni, umirajoči, ja, celo umrli. Vzravnal sem se in hotel, da bi bil ta sen resničen. Nato pa ga je zmotil samo neživljenjsko velik portret državnega predsednika, ki je visel natančno v sredini sobe, nad točilno mizo. Maršal Tito se je prikazoval tam zelo jasno, z bogatimi našitki na svoji uniformi, polni odlikovanj. Sklanjal se je nad mizo, na kateri je ležala njegova stisnjena pest, in zrl name s strmeče svetlimi očmi. In slišal sem ga celo reči: »Poznam te!« ter mu hotel odgovoriti: »Toda jaz ne poznam sebe.«

        Sanjarjenje se je nadaljevalo šele, ko se je za točilno mizo, v motni razsvetljavi, pojavila natakarica, s senčnim obrazom, na katerem so bile tudi pri gledanju naravnost jasne edino oči, ki so jih skoraj pokrivale veke. Pri opazovanju teh vek se je pred menoj nenadoma, pošastno telesno, premikala mati. Postavila je kozarce v umivalno korito, nabodla blagajniški listek, pobrisala po medenini. Brezimna groza, ko me je za trenutek zadel njen pogled, posmehljiv, neprodirljiv; preplah, ki je bil bolj sunek, zanos v neko večjo sanjo. V tej je bolnica spet ozdravela. Poskočno živahno je, oblečena kot natakarica, premerila razvejano gostilno, in iz visokih, zadaj odprtih natakaričinih čevljev so se svetile njene okrogle, bele pete. Kakšne korenjaške noge je bila dobila mati, kakšen vzgib v bokih, kakšno visoko pričesko. In čeprav je vendar, drugače kot večina žensk na vasi, znala le nekaj besed slovenščine, jo je govorila tukaj, v pogovoru z neko nevidno moško družbo v sosednjem kotu, čisto samoumevno, skoraj gospodovalno. Torej ni bila najdenček, begunka, Nemka, tujka, za katero se je vedno izdajala. Za hip se je dvajsetletnik sramoval, da naj bi bila ta oseba z odločnimi gibi, lajnanjem, glasnim smehom, s hitrimi pogledi njegova mati, in to si je ogledal potem, ob tuji ženski, tako natančno kot še nikoli: ja, tudi mati je še do pred kratkim govorila s takim spevnim glasom, in kadar je resnično pričela prepevati, si je hotel sin zamašiti ušesa. Iz vsakega še tako velikega zbora je bilo takoj slišati materin glas: tresljaj, nihljaj, goreč odmev, od katerega je bila pevka, v nasprotju s poslušalcem, popolnoma prevzeta. In njen smeh ni bil samo glasen, ampak naravnost divji krik, izbruh, veselja, jeze, bridkosti, zaničevanja, ja, razsojanja. Še v začetnih bolečinah njene bolezni so ti kriki zveneli kot presenečen, na pol veseljaški, na pol uporen smeh, ki ga je, sčasoma vedno bolj nemočna, s svojim žvrgolenjem poskušala preigrati. Predstavljal sem si različne glasove v naši hiši in slišal očeta, kako preklinja, sestro, kako kihajoče in jokajoče mrmra samogovore, in mater, kako se smeji od enega konca vasi do drugega - in Vogrče so dolga vas. (Samega sebe sem videl v tej predstavi nemega.) Tako sem spoznal, da mati ni nastopala le gospodovalno kakor zdaj natakarica, ampak vladarsko. Zmeraj je hotela voditi mogočno gostišče, z osebjem kot s svojimi podložniki. Naše imetje je bilo majhno, njena zahteva pa velika: V njenih pripovedih o mojem bratu je le–ta nastopal kot kralj, ki so ga ogoljufali za prestol.
        In jaz sem pri njej veljal za zakonitega prestolonaslednika. Obenem pa je že od vsega začetka dvomila, da bi mi to uspelo. Njen pogled na meni je včasih odrevenel v sočutju, ki je bilo brez trohice usmiljenja. Doslej me je vendar zmeraj znova nekdo opisoval, duhovnik, učitelj, dekle, sošolec: ampak pod temi nemimi materinimi pogledi sem se čutil opisanega tako, da se v njih nisem ugledal samo spoznanega, ampak obsojenega. In prepričan sem, da me ni šele sčasoma, zaradi zunanjih okoliščin, pričela tako ogledovati, ampak že od trenutka, ko sem se rodil. Dvignila me je kvišku, me podržala v luč, se zasmejala vstran in me obsodila. In prav tako je pozneje, da bi se prepričala, vzela k sebi malčka, ki je v travi cepetal in kričal od življenjskega veselja, ga podržala v sonce, se mu posmehnila in ga ponovno obsodila. Poskušal sem si domišljati, da je bilo z bratom in s sestro pred tem podobno, pa si nisem mogel. Samo jaz sem jo spravljal do vzklika, sledečega ponavadi takemu neusmiljenemu pogledu: »Ah, midva!«, ki ga je ob priložnosti namenila tudi hlevski živini, določeni za klavnico. Sicer sem že zelo zgodaj čutil potrebo, da bi me videli, dojeli, opisali, spoznali - ampak ne tako! Kako spoznanega sem se na primer počutil, ko mi je nekoč, namesto matere, dekle dejalo ‘midva’. In ko sem po letih v duhovniškem internatu, kjer so nas vse skupaj nagovarjali samo po priimkih, v državni šoli od sošolke v klopi prvič čisto mimogrede slišal svoje ime, sem to doživel kot opis, ki me je osvobajal, ja, kot ljubkovanje, pod katerim sem zadihal; in še zdaj se mi svetijo lasje te sošolke. Ne, odkar sem lahko razvozlaval materine poglede, sem vedel: tukaj ni moje mesto.


Nazaj na vrh strani                          Nazaj v seznam del

Stran je postavil Primož Jakopin in jo nazadnje spremenil 14. novembra 2012.

Naslov strani: http://www.jakopin.net/fh/viri/seminar/dela/ponovite.html