Fakulteta za humanistiko Univerze v Novi Gorici                                       Nazaj v seznam del
Slovenistika - prva stopnja
Seminar pri predmetu Računalništvo za filologe (P. Jakopin)

Odlomek z začetka dela: Fran Levstik: Popotovanje od Litije do Čateža



Fran Levstik

Popotovanje iz Litije do Čateža



        Bilo je letošnjo jesen o svetem Martinu. Napotiva se na Dolenjsko jaz in moj prijatelj, ki ga imenujem Radivoja, ker ni vsakemu človeku všeč, da se njegovo ime raznaša po knjigah od ust do ust. Vem, da jih je dovolj, ki tega komaj čakajo, ali nikdar niso bili vsi ljudje enaki pa tudi ne bodo.
        Zjutraj ob osmih odrineva iz Litije, vzemši starikavo babo, da nama je odnašala in pot kazala. Nisva šla zdaj šele prvič v te kraje, ali nikdar še ne po tej poti; bila je tedaj obema neznana.
        Iz Litije se pride najprvo v Šmartno, ki ni prevelika, pa čedna vas, da bi se lahko imenovala trg. Do tukaj gre široka, gladka cesta, ki drži dalje proti Šentvidu. Kakor hitro ostane Šmartno za hrbtom, precej se začno stiskati hribje od obeh strani; njive in travniki med njimi so vedno ožji. Kdor hoče iti na Čatež, kakor sva midva misel imela, mora v Kostrevnici zaviti z ravne ceste na desno roko v hrib po grdem kolovozniku, da še kmet ne vem kako drva po njem izpeljava; pa vendar je dejala baba, da pride časi celo kočija sem dol, kadar se gospoda iz dolenjskih graščin pelje do Litije, potem pa dalje po železnici. Zdaj neki merijo drugo cesto, ki bo krajša, pa vendar ne bo imela tako zaprtih klancev.
        Koračila sva z debelimi gorjačami po strugah in jarkih; babuza pa je pravila to in to, vendar nič takega, da je vredno opomina. Vprašam je, ali znajo v njenem kraju ljudje še kaj narodnih pesmi, pa mi ni vedela povedati, le v Šmartnu je kazala eno samo ženico, ki poje od Jezusovega trpljenja sedemdeset razdelkov dolgo pesem in tudi še drugih takih.
        Poezija našega naroda umira, samo kaka babuška še zna odlomek te ali one stare junaške pesmi. Naselile so se med nami, posebno v Gorenjcih, kratke vrstice, zložene po nemški navadi. S pravljicami je skoraj tudi ravno taka. Minila je doba, ko se je skladalo in pelo. Kar se ni še do zdaj nabralo, poslej se ne bo dobilo več dosti izvirnega. Ako bi mi tudi imeli Vuka, nimamo pesmi, da bi nam jih zbiral, in ko bi prav imeli pesmi, gotovo nam bi manjkalo Vuka; saj še to, kar je cvetelo med ljudmi, nam je moral pokazati neslovenec - Korytko.
        Pot je bil zmerom enak. Šli smo zdaj skozi borovje in smrečje, zdaj po golem nizkem grmovju. Malokje je stala majhna kočica revnega osebénjka. Za nami so se dvigali ono stran Save beloglavi snežniki, pred sabo pa, tako tudi na levo roko, imeli smo same gozde. Le na desno, po daljnih gorah, vidiš tu in tam kako prijazno cerkvíco. Najbližé ti je grad Wagensberg, dobre pol ure za Šmartnim, tikoma ravnine, strugi podobne. Zidan je vrh strmega, pa ne previsokega hriba, ki je enak seneni kopici. Nekdaj ga je imel Valvasor in slovečemu pisatelju v čast se imenuje še zdaj ena soba: Valvasorjeva; v njej nihče ne stanuje. Tako je ukazal knez Windischgrätz, ki je nedavno kupil to graščino.
        Poldrugo uro od Litije klanec nekoliko poneha, pa ne za dolgo. Ni dosti ravnine, pa tudi to si je obrnil človek v svojo korist, kakor ti kažejo njive in hiše, tod in tam raztresene. Vidijo se tukaj že prvi nogradje in vesel se čutiš, da si na Dolenjskem; ali kapljica teh trt je še kisla, svet ni še dovolj zaslonjen pred mrzlimi snežniki. Temu kraju se pravi na Libergi. Tik pota stoji cerkvíca brez duhovnega, pa ima pokopališče. Še kmalu nisem videl na kmetih tako čednih grobov. Skoraj vsaka gomila je otrebljena in posajena z okroglimi kamenci, kakor imajo navado pri mestih. Ne vem, je li cerkovnik tako domiseln, ali imajo ljudje toliko spoštovanja do mrtvih.
        Kolovoznik se je obrnil kmalu spet navkreber in čez majhne pol ure pridemo do gostega bukovja. »To je hosta turenske graščine«, pravi bábina.
        Radivoj odgovori: »Saj se precej pozna, da ni kmetova, ker je gosta in lepa. Kmetu ne dela nobena stvar tolikega nepokoja kakor lep, zaroden les. Nima prej miru, da ga izpridi; zato je pa dandanes povsod že tako malo drv. Prejšnjé čase je bila marsikje dana kmetom pravica, na grajskem sekati za domačo potrebo; tudi lastne gozde so imeli. Ali kako se je ravnalo! Povénil je, potlej pa pustil, naj segnije na mestu, če se mu je le zdelo, da klada ne pojde rada na dvoje. Še celo, kadar je šel zelenje obirat, ako je naletel na dolgo bukev omladnih vej kaj je storil, če ni mogel ali hotel nanjo? Da le ni bila predebela, posekal jo je zavoljo koša mladik. Videl sem nekdaj Laha, ki je bil zalezel visoko na okléščeni, lepi smreki vranje gnezdo. Ker ni mogel do njega, hotel je po vsej sili drevo izpodrobiti. Ravno tako grdo se je pri nas delalo. Dejali so: Drv ne bo nikoli pomanjkanja. Pa že zdaj mora na kupilu kuhati in greti se skoraj vsa spodnja dolenjska stran. Pa kaj šele bo?«
        Modrovanju svojega prijatelja sem se jako začudil, baba pa še bolj.
        Vprašam je: »Kako se tukaj pravi?«
        »Na Presiki,« odgovori.
        Slovenec ima dosti krajev, posebno pa gozdov, ki jih tako imenuje. Bržkone so bili ondod nekdaj preséki, narejeni za mejo hostam sosednjih gospodarjev, od tod menda ime.
        Dalje gredé smo videli tri grmade eno za drugo. Pravila je žena, da so v tem gozdu nekdaj prebivali hudi tolovaji. Stregli so popotne, jemali jim, kar se je zatélo, pa tudi pobijali jih. Ravno tukaj bi trije bili ubiti. Na široko po slovenski zemlji je navadno, da se meče na tako mesto, kjer je kdo z nesrečno smrtjo umrl, vejica ali kamen ter se govori: ‘Bog se usmili tvoje duše!’ Lepo je, da se miluje še po smrti človek, ki je moral nehótoma pustiti zemljo, morda še mlad in željan sveta in života, negotov za popotovanje do neznane dežele, ki se je boji vsak: bogat in siromak, pobožen in hudoben. Vselej sprelete človeka bridke misli, kadar ide mimó take grmade. Narod sploh trdi in veruje, da se ne sme raznesti ali zapaliti dračje, ki leži v žalosten spomin, ker bi mrtvec na onem svetu potem ne imel pokoja, hodil bi strašit in klicat, dokler bi zopet ne dobil novega kupa. Vendar časi poredni pastirji zanetijo ogenj ali pa razmečejo veje, pa kmalu pride kdo, ki v novo suhovíne in kamenja navrhováti. Ta šega je še gotovo ostanek iz poganskih časov.
        Ko do razpotja pridemo, vpraša žena, hočeva li čez Gobjek ali po Štorovju. Radivoj odgovori: »Le na Gobjek! Pravijo, da je kraja pot, in tudi je Gobjek najbolj sloveča vinska gora, kar jih je tukaj v obližju.«
        Hrib se je prevalil. Kakor je bilo dosihdob navkreber, tako smo zdaj začeli iti navzdol. Bilo je blato in pot še neprijetna zato, ker ima skoraj ves ta hrib ilovo prst z drobečim se, belim laporjem. Hosta je kmalu nehovala, samo še kak dob ali kostanj, ki ga je tukaj mnogo, nam je zaslanjal razgled. Počasi zmanjka vsega drevja. Odpre se pred nami dolenjska dežela. Proti jugu stoje Gorjanci, proti severu Kum, ki teh krajev prehude burje in mraza váruje, pred nami pa se na obe strani prijazno dviguje gorica za gorico z belimi zidanicami, z vinskimi hrami. Na desno vidiš Zaplaški hrib z rdečo streho nove romarske kapele, na levo v dolini pojo zvonovi svetokriški, kjer sta dva duhovna. Zemlja ima, posebno v tem kraju, ves drugačen obraz kakor pa na Gorenjskem. Širokih polji, velikih travnikov ni, le ozka, zelena riža je tu in tamkaj med hribi in goricami. Tudi vasi niso velike, hiše raztresene, večidel zidane, pa tudi lesenih obilo. Kjer je bliže nograda, ondi si kmet najraje stavi poslopje, da le more in sme. Nekatera vas je pol ure dolga, pa ima komaj trideset tod in tam raztaknjenih koč.
        Ura je bíla enajst. Nismo šli več dolgo, kar pridemo do prve zidanice. Ker se je ravno praznoval svetega Martina dan, zato je bil hram tudi odprt. Stalo je mnogo ljudi pred sodom v glasnem pogovoru; vino jim je majalo jezike. Gledali so in kazalo je, da bi nam radi veleli pit; pa menda si vendar nihče ni upal, ker smo bili čisto neznani. Idemo dalje, pa ne predolgo; kmalu najdemo drugo zidanico odprto. V nji so bili trije možje nakrižne dobe. Starec, hramu gospodar, pokliče najino ženico: »Tara, ne pojdeš pit? Danes ga pije, kar leze in gre, da ga le ima. Ne veš, da martinovamo? Nocoj ga bomo krstili, če je božja volja.«
        Tare je mikalo, pa vendar ni vedela, kaj bova midva rekla. Starec, dejali so mu Bojec, brž vidi, kaj ima baba za bregom, pa se k nama obrne:
        »Menda se tudi gospodoma ne bo storilo inako, če stopita bliže soda. - To bom sam izpil, potlej bomo pa drugega.« S temi besedami nagne leseni vrč, dleskne z jezikom in pravi: »Letos je dobro, hvalo Bogu!«
        Bojec je bil čuden mož. Lice je imel rdeče, pa tako nabrano kakor suha hruška. Trdno se je držal stare noše, zato pa tudi ni imel oprt, in platnene hlače so mu nizko opletale. Dandanes je že malo takih dedov. Zginili so klobuki z dolgimi kraji pa nizkim oglavjem; mi le raje nosimo oglavje bolj visoko. Veselil sem se časi že od daleč, ako je od kod po cesti primigalo široko pokrivalo, ki je branilo dežja in sonca; veselil sem se rdeče opasice in čevljev, ki so imeli golenice proti gležnju zavihane. Živel je pri nas možiček, stara grča, ki ni mogel dobiti pri nobenem klobučarju, v nobenem sejmu, v nobeni starini klobuka po svoji všeči. Kaj stori? Ureže si palico in gre noter v Kranj, pa si ga da tamkaj delati. Mi se trdoglavo držimo starih reči, zlasti pa Gorenjci, ki imajo pregovor: ‘Stara petíca, staro žito, pa star mož!’ Rad bi vedel, ali se Ločanje še nosijo tako, kakor so se nekdaj. Imeli so hlače do pod pazduhe, na hrbtu je pa čepela majhna záplata, ki so ji rekli: jopič, da je bil ves človek tak, kakor bi ga v brenú prinesel.
        Rečem Radivoju, da le pojdiva za Taro, ki ni čakala, da bi se ji dvakrat velelo. V hramu je bilo dosti rázlake: trije sodje, poldruga motika, stoli, tu in tam kak vinjak, pol banke, vrči; miza na trijeh polomljenih nogah držala je vse polno drobtin, črnih in belih, pa tudi polovico orehove potice in lep kos gnjati. Dadé nama vsakemu svoj stol in pila sva iz obilega vrča.
        »Letos je lahko dobro,« veli Končína, prav nizek možič, kakih tridesetih let. »Saj smo pa tudi imeli vročino in sušo, da nas Bog vari! Kdor je trgal šele po deževju, tisti ga ima več, kajpada je tudi bolj vodeno.«
        »Štiriintridesetega, to je bila pijača, to! Letošnje vse nič proti onemu,« pravi Hostnik, človek pri petdesetih letih, pa še jako trden in zelo velik. - Tukaj so ljudje bolj majhni, ali čvrsti in zatrepáni.
        »Enajstega je bilo pa še bolje,« zavrne Bojec. »Štiriintridesetno je imelo preveliko moč, da je vznak metalo; še mrli so od njega, mrli; ono pa dobro v ustih, zdravo v telesu. Ravno sem bil na Savi pri brodnikih; nikoli ne bom pozabil, kako se je živelo tiste čase! Pil si ga za petico ti, pa še kdo poleg tebe, kdor si bodi, od jutra noter do večera; nazadnje ti je pa še prinesel drobiža iz petice, tekmá se ni rado sešlo. Zdaj se je pa vse predrugačilo: brodnikov ni več, vino je drago! Naj bo, saj ga pridelujemo. Do smrti bomo že kako! Petinosemdeset let niso mačkine solze, kaj menite!«
        »Pa ste še dečko, še,« pravi Končina. »Če Bog da, še ga bomo zdravi pili, da bi le trta spet rodila. Vinstvo je bilo že dolgo ničevo. Letošnjemu res ne more človek, da bi dejal: ‘Žal ti bodi!’ Samo premalo ga je. Midva z babo ga imava dve mali vedri manj od lani.«
        Bojec odgovori: »Po tistih gorah, ki leže bolj nizko ali pa proti burji, da ga je bil dosegel mraz, tam ga je res nekaj manj. Kaj pa čemo? Kdo si ga je bil še toliko v svesti? Jaz ga imam pa vendar več od lani; moj nograd je dobro visoko in gleda proti poldnu. To ti je lega za trto, vidiš!«
        Hostnik se oglasi: »Bojec, ne bodi hud, ako rečem, da je moje bolje, daravno mi nograd ne leži tako v zglavju gobenske gore kakor tvoj.«
        Te besede niso ustregle. Dolenjec ne posluša rad, če se povzdiguje drugo vino pred njegovim. Kadar si v hramu, hvaliti ga moraš, če te prav za ušesom praska, sicer mu ne ugodiš. Tudi Bojec ni molčal:
        »Hostnik,« pravi, »ti še ne veš, kako je dobremu vinu ime! Kaj meniš, da tisto velja, ki je dolgo sladko?
        Le ti semkaj pogledi, kako se je moje ubrisalo! Kje imaš ti takega? Res je bolj reznó, pa bo tudi bolj držeče. Vaša sladkál vam bo še nagajala, preden bo leta konec. Saj vendar pámetujem nekaj let, pa ne vem takega, da bi se bil mošt grenca branil tako dolgo kakor letos nekateri, pa ne vsaki. Gospodje tudi vedo, kaj je dobro. Le čaki, zdaj bomo pa onega.«
        Urno podstavi leseno posodo in natoči belíne, potem pa zopet začne ponujati naji: »Le v slast ga! Saj ga je Bog dal, ni zrastlo na srcu. Založje gnjati ali potvíce bi tudi menda ne bilo odveč, saj imamo, hvalo Bogu, oboje, kar komu bolj dobri. Po jedi se grlo nekako zaželi mokrote. Ali ni res dobro?«
        Hvalila sva, daravno se je upiralo, ker je bilo še dopoldne; pa tudi se je nama zdelo premlado. Dolenjec pa ga ne pije nikoli tako rad kakor jeseni, nikoli se mu ga tako malo ne smili. Takrat je vse dobre volje, malo in veliko, mlado in staro. Kdor nima sam nograda, pa gre od hrama do hrama okoli prijateljev. Tako je do blizu božiča. Šele potem, ko sod poje, začno tudi skopováti z vinom. Po vinskih krajih so ljudje sploh bolj radodarni - še preveč. Manj rezní so, bolj prijazni od Gorenjca, pa tudi pokornejši. Človeka v suknji so veseli v hramu. Radi ga poslušajo, če kaj pripoveduje, vendar ga ovínijo, ako le morejo, ker je to gorniku in njegovemu pridélanju velika čast, pa ne bom rekel, da bi se jim tudi smešno ne zdelo, da ga ne more tako nositi kakor oní, ki so iz mladega pri njem. Čudno pa je, da veseli Dolenjec tako malo poje! Po nogradih je časi jesensko nedeljo popoldne vse živó pivcev; glasne besede se slišijo notri do sogornih zidanic - ali petja vendar ni; malokateri zauka ali pa zakroži poldrugo vrstico od nove gorice. Brez pesmi uživajo zlato kapljico možje in mladeniči, še žené so ž njimi; celo dekleta ne ostanejo doma. Nekatere med njimi so prav zale in silo postréžljive; tudi jim ni grdo iti časi, posebno ob nedeljah, v krčmo, ako je v hramu poteklo. Kdo bi jim zameril? Vsaka dežela ima svoje šege in običaje.
        Možje so si napravili tobaka in Bojec pravi: »Star kotar sem, pa vendar ga rad piti dajem. Človeku na stare dni od vsega, kar je imel, ne ostaja nič drugega kakor ta božji dar; vse prejme sin ali hči.«
        Radivoj vpraša: »Pa vendar ne obdelávate sami? Le vino je menda vaše, kolikor si ga izgovorite!«
        »Kaj še,« pravi starec, »nograd je moj. V zemljo ga s sabo ponesem, ko bi le mogel ali hotel. Kakor hitro pride nevesta ali zet k domu, niso starši več dolgo ž njima pri eni mizi; to je tako gotovo kakor amen. Pri nas je malo hiš, da bi se ne delili.«
        »To ni lepo,« rečem jaz, »pri nas vkupaj žive do smrti.«
        »Tako je le, kaj pa čemó?« odgovori oni. »Svet je hudoben. Mladi ljudje radi zaničujejo starega človeka, ne pomislijo, da stara kost je modrost. Po naših deželah pa le vino gospodari, zanje skrbimo bolj kakor za vso drugo poljščino. Zato pa izgovori vsak oče kos nograda sebi v last, da ga uživa in dene, kamor hoče. Koliko je osebénjkov, da nimajo razen koče in nograda nič, pa vendar hranijo sebe in družino, če niso letine preslabe. Kadar pride ujma na trto, potlej seveda je Bog pomagaj! Pa saj zdaj tudi več radi ne dadé ženiti se na sam vinjak.«
        Na to pravi Radivoj: »Dolenjci ste dobri ljudje, zlatih rok, ali varovati znate premalo.«
        »Zakaj?« pravi Hostnik. »Tačas ga pijemo, kadar je, pa kadar smo ga vajeni. Saj mora človek trpeti, preden ga dene v sod: jeseni je plastíti, spomladi se koli, obrezuje in koplje prvič in drugič, nazadnje je pa trganje. Tega se res ne boji nihče, pa vendar je dovolj opravka.«
        »Veste kaj,« pravi Končina, »jaz bom pa tudi nekoliko pritegnil, da bi si lahko drugače preúrili. Za najtežje delo ni časi kaplje pri hiši. Pride prva in druga kop; kdo ima tačas moker sod? Prijel pa tudi ne bo nihče za motiko brez pijače, saj ne dobimo delavcev. Kaj nam je početi. Kupujemo ga prekleto dragó! V košnji in mlatvi je ravno taka.«
        Na to veli Radivoj: »Pozimi pa imate časi hrame odprte na stežaj; kdor mimo ide, pij ga, rad ali nerad. Nekateri še celo kurijo po zidanicah in vsi mraza premrli delajo pokoro pred sodom. Kadar je pa čas okopavati, gotovo se ne oglasi nihče zimskih pomagačev, da bi dejal: ‘Pozimi si ti meni, zdaj bom pa jaz tebi!’«
        »Človek ne sme zapustiti ne sebe ne prijatelja,« zavrne Hostnik. »Ali vsega pa tudi ne popijemo sami, s čim bi potlej davke plačevali!«
        »To je tako,« pravi Bojec. »Kako bo človek jeseni brez vina? Zakaj sem pa trpel in guzo napenjal?
        Poleti je voda dobra, jeseni bi je ne pil za nevemkaj. Vsakemu najbolj prav služi tako, kakor je vajen. Vse leto sem upal: zdaj sem dežja prosil, zdaj sem se ga bal, posebno v strahu bil zavoljo toče; pa bi še ne smel vedeti, kakovo slast ima. E, pojte, pojte!«
        Tara ni poslušala, kaj mi govorimo, menila se je le s pijačo in ugrizačo. Ravno je poldne zazvonilo, kar pridejo po kolovozniku tri babe, ki so peljale kure v Ljubljano. Dve sta vlekli, tretja pa rinila. Ena izmed njih spozna Taro in reče: »Tara, tebi se dobro godi. Me pa vlečemo za žive in za mrtve, nihče nam ne veli: ‘Pojte pit!’«


Nazaj na vrh strani                          Nazaj v seznam del

Stran je postavil Primož Jakopin in jo nazadnje spremenil 14. novembra 2012.

Naslov strani: http://www.jakopin.net/fh/viri/seminar/dela/popotova.html