Fakulteta za humanistiko Univerze v Novi Gorici                                       Nazaj v seznam del
Slovenistika - prva stopnja
Seminar pri predmetu Računalništvo za filologe (P. Jakopin)

Odlomek z začetka dela: George Mikes: Priročnik za snobe



George Mikes

Priročnik za snobe



Spisal John, vojvoda Bedfordski
v sodelovanju z Georgem Mikesom



Preddejstva

Dame in gospodje,

        to poglavje imenujem Preddejstva v čast svojemu odličnemu kolegu in predhodniku na področju snobizma - Williamu Makepeaceu Thackerayju, ki je, kot vam je dobro znano, že predstavil svoje poglede na to zadevo. Kot vsakdo sem tudi jaz neomajen občudovalec gospoda Thackerayja; zelo odobravam, da je v osrčje svoje filozofije postavil prav snobizem: navsezadnje je tudi njegova mojstrovina Semenj ničevosti - poleg tega, da je dober roman - priročnik za snobe. Kar pa seveda še ne pomeni, da si s Thackerayjem deliva poglede na problem.
        Prvič in predvsem, Thackeray obravnava to pomembno zadevo prelahkotno, pravzaprav kar klepetavo površno. Ker je snobizem zanj pomembnejši od vsega drugega, je njegova površnost očitna poza. Toda - psihološki razlogi gor ali dol - njegov pristop k celotni zadevi zagotovo ni ustrezen.
        Drugič, Thackeray snobov ne odobrava. Napada jih in smeši. Kot vsi vemo, se je njegova knjiga imenovala Priročnik za snobe - spisal Enodnas (kar pomeni Eden od nas). Toda na to, kar je tako upravičeno zapisal v naslovu, je med pisanjem očitno pozabil. O snobih piše, kot da bi bili posebna človeška vrsta: kot da nekateri ljudje so snobi, drugi pa ne. Po tej logiki bi človek lahko napisal knjigo Ljudje, ki dihajo in samo del ljudi - ne pa vseh - obtožil, da onesnažujejo zrak. Ali pa bi napisal knjigo Ljudje, ki se znojijo (ko tečejo ali pa se sicer naprezajo pri kakšnem opravilu), v kateri bi znojenje obsojal in ga pripisoval samo nižjim slojem. Resnica pa je seveda, da vsi ljudje dihajo in da se vsi ljudje znojijo.
        In vsi so tudi snobi.
        Ah, seveda, nekateri se znojijo bolj kot drugi; tudi ritem dihanja se razlikuje od človeka do človeka. Toda vsi dihamo in vsi se znojimo. Podobno je tudi s snobizmom. Tudi ta se razlikuje od človeka do človeka, in sicer po kvaliteti, količini, nagnjenosti in sestavi. Toda biti nesnobovski pomeni - biti nečloveški. Kdor napada snobe, napada vse, ki dihamo.
        Tretjič, Thackerayjeva knjiga - ki je sicer na moč zabavna - je preveč anekdotična, pojasnjevalna, primanjkuje pa ji znanstvene sle in praktične uporabnosti. Ker smo pač vsi snobi, je logično, da Priročnik za snobe ne govori samo o snobih, temveč tudi za snobe. Ljudje radi berejo o sebi, zato radi berejo o snobih. Toda pri tem nočejo vedeti, kako slabi in zabiti so, ampak kako dobri in občudovanja vredni so. In sploh: ker smo vsi snobi, hočemo v svojem snobizmu tudi napredovati. Nočemo, da bi nas obsojali in smešili; želimo si, da nas tisti, ki vedo ali pa bi vsaj morali vedeti kako se tem rečem streže, vodijo za roko in usmerjajo v pravo smer.
        Zato sem se odločil, da Thackerayja popravim, izboljšam. Razložil vam bom, kaj storiti in kako se vesti, če želite ostati res uspešen snob in se povzpeti po družbeni lestvici.
        Vse prave znanstvene raziskave se začno z definicijami in tudi moja v tem ne bo izjema. Toda še preden se lotim tega, bi rad spregovoril nekaj besed o križih in težavah snobov v naši sedanji družbi. Samo peščica se zaveda, da je neprimerno težje biti snob danes kot pa v Thackerayjevih časih. Tej žalostni spremembi botruje več vzrokov, predvsem pa marksizem. Ne, ne tisti marksizem, ki je povzročil nekaj manjših sprememb po svetu in v naših glavah in ki ga je danes malone bogokletno omenjati. (Mimogrede naj povem, da je snobizem v marksističnem delu sveta cvetel prav tako bujno in spodbudno kot pri nas.) Ne, v mislih imam rodovino Marks, aktivno in vplivno polovico trgovinske mreže Marks & Spencer, zlasti pokojnega lorda Marksa (še pred tem sira in še pred tem gospoda Simona Marksa). Družbeni in družabni pomen Simona Marksa je večji od pomena Karla Marksa. Oziroma: Simon Marks je bil pomembnejši in uspešnejši revolucionar kot Karl.
        V Thackerayjevih časih je bilo otročje lahko ločiti gentlemana od navadnega slehernika. Če je bil človek videti gentleman, potem je gentleman tudi bil. Če je ženska nosila drago obleko, je bila lady. Če je bila v cunjah, ni bila lady. In če se je kakemu sleparju in povzpetniku že posrečilo, da vas je preslepil z videzom, se je izdal, kakor hitro je odprl usta. Ljudje iz visokih slojev so govorili po svoje; kokniji pa požirali besede po svoje. Ljudje, ki so bili vmes med tema slojema, so govorili tako, kot že govorijo ljudje, ki so vmes. Kakšno pa je stanje danes? televizija je izbrisala jezikovne meje med razredi, in tisti, ki mu je kaj do tega, se zlahka navzame naglasa, ki ga ima napovedovalec na BBC (ali pa na neodvisni televiziji ITV, ki se v tem skoraj lahko meri z BBC). Seveda o besedah ne gre soditi samo po naglasu, toda vsakdo si lahko kupi uporabni - pravzaprav kar nepogrešljivi - priročnik Noblesse Oblige, ki so ga spisali profesor Ross, gospodična Mitford et al., in se nauči govornih pravil Enodnasa. Odkar je izšel ta sloviti priročniški primerek, imamo opraviti z ljudmi, ki bi se raje dali razčetveriti, kot pa da bi pred dvigom kozarca izustili ‘cheers’ ali pa neodpustljivo tujko ‘skol’; raje bi se dali živi pokopati, kot pa da bi namesto ‘visoka družba’ rekli ‘jet–set’. Kar sami pa bi se udrli v zemljo, če bi jih zalotili, da si usta brišejo s papirnato servieto. Za to je primeren le pravi namizni prtiček! Po vsem tem lahko sklepamo, da skrivnosti zgornjega razreda prenikajo v javnost, zaradi česar se že najbolj navaden mešetar - sam o sebi pravi seveda, da je trgovec - lahko izdaja za gospoda. Treba mu je samo pridno gledati televizijo in se učiti pravil iz priročnika gospodične Mitfordove.
        Kar zadeva videz, je še hujše razdejanje povzročila Marksova revolucija. Danes nihče več ne hodi naokrog v cunjah, in zavoljo tega marksizma tudi ni več mogoče ločiti vojvode od trgovskega pomočnika, razen seveda, če se spoznate na tkanine in drugo blago, na kar pa se seveda ne spozna noben pravi snob. Da bi bila zadeva še bolj zapletena, naj pripomnim še, da si marsikatera izmed vojvodinj, ki jih poznam, kupuje obleke pri že omenjenih Marksu & Spencerju.
        Ker govor in zunanjost nista več zanesljiva kazalca, je življenje pravega snoba danes neprimerno bolj zapleteno, kot pa je bilo v Thackerayjevih časih. Primerjati snobovstvo tedaj in snobovstvo danes je približno tako, kot če bi primerjali tedanje računalo na kroglice s sedanjim elektronskim računalnikom. Tisti, ki sodimo v krog pravih snobov, moramo biti nadvse vešči, da že na temelju drobnih znamenj, gibov, besed, mehanizmov in drugega ločimo nobenodnasa od enodnasa. Človek mora biti še zlasti pozoren dandanes, ko bi radi bili vsi ‘naši’. Ker je izdajalska gospodična Mitfordova tako neodgovorno dala na svitlo vrsto naših drobnih skrivnosti, je treba navade in gesla enodnasov spreminjati skoraj tako pogosto, kot to počne vojska na bojišču. Nekoč, v dobrih starih časih popotovanj, je bilo potovanje prava odlika vsakega snoba. Če pa potuješ danes, pomeni to v zgornjem sloju nekaj takega, kot če bi hodil naokoli bos namesto obut. Če kdo v družbi samo omeni, da je šel na Maldive ali Sejšele, s tem razširi okrog sebe zadah po svoji jarogospoščini. Križarjenje je še donedavna imelo svojo avreolo, danes pa je vse bolj domena nobenodnasov. ‘Grem na križarjenje,’ se je nekoč slišalo zelo ugledno. Stavek je bil v modi. Zdaj nič več. Jadrnice so prišle v kremplje nobenodnasov. Za enodnasa pridejo v poštev edinole zares velike jahte z redno posadko. Ali pa vzemimo za zgled ribji nož. Dolgo je veljalo, da noži v družinah, ki res kaj dajo nase, sploh ne sodi med jedilno orodje. Nož je veljal za novotarijo, ki nima kaj početi na mizah uglednih družin. Če nožev niso uporabljali kralji iz hiše Lancastrov in so si brez njih pomagali celo Stuarti, potem tudi v drugih dobrih družinah nimajo kaj iskati. V prid takšnemu naziranju govori tudi dejstvo, da je bil srebrni pribor iz časa Jurijev zgledno dober, viktorijanski pa neprimerno bornejši. In ker so ribje nože izumili v času kraljice Viktorije, so bila rezila neogibno iz slabše kovine. S tem so noži izgubili možnost družabne uveljavitve. Enodnas, ki se je po kakem naključju spozabil in zavoljo navdušenja nad novotarijami uvrstil nesrečni nož v svoj jedilni pribor, je zagotovo sprožil nemajhno polemiko. Pravzaprav bi se bila zaradi tega skorajda vnela vojna med modernisti, ki so nož uvrščali med jedilno orodje, in tradicionalisti, ki so ga z gnusom zavračali. Nekaj časa je bil boj med ‘nožarji’ in ‘protinožarji’ zelo izenačen. Kazalo je celo, da se bo ribji nož kar dobro odrezal, zdaj se je pa le izkazalo, da je boj za družabno uveljavitev najbrž dokončno izgubil. Danes družina, ki res kaj da nase, ribjega noža ne bo rinila med namizni pribor. Peša pa tudi stara nečimrnost, ki je velevala, da je treba ribo jesti z dvojimi vilicami. Ene vilice povsem zadoščajo. Da pa bi jedli ribo z nožem? Nikoli. Raje se zadavimo s koščico!
        Zaradi takšnih sprememb in nihanj lahko v tem priročniku - ob tem ko osvetliva nekatere znanstvene izraze - osebi, ki si prizadeva biti snob, ponudiva zgolj praktične in ta hip veljavne nasvete. Če bo priročnik sprejet po zasluženju in ga bo javnost podprla, bova pozneje pripravljala vsakoletne, še pozneje pa kar polletne izdaje. Kajti tisto, kar je letos ‘šik’, je lahko prihodnje leto že ‘šok’. Kar je januarja ‘za nas’, je lahko julija že ‘zanič’. Morda si bodo ljudje tretje leto po izidu priročnika na ves glas nazdravljali s ‘škol’. Podobno kot bodo odromali na poulični odpad (se pravi v kroge nobenodnasov) izrazi, ki so danes še modni, kakor se je na primer zgodilo pred nekaj leti z izrazom ‘cool’ (kul).



PRVI DEL: TEORIJA


Snobokracija

        Britanija ni demokracija. Britanija je snobokracija.
        S tem seveda ni rečeno, da je snobom do oblasti in vpliva. Saj ju že imajo. Pravo snobovstvo je čisto in nesebično. Ni mu do oblasti, bogastva in vpliva. Obstaja izključno, da streže sebi.
        Ni pa tudi obratno: niso samo snobi tisti, ki dosegajo politično oblast, bogastvo in položaj v družbi. No, razmere v deželi so pač take, da se tisti, ki se enkrat povzpnejo, neogibno tudi okužijo.
        Stanje se bo moralo poslabšati, če naj se lepega dne izboljša. Pa ne samo zaradi vzrokov, ki sva jih že omenila. Plemstvo kot razred je morda snobovsko, toda nihče ni bolj snobovski od obubožanega plemstva. Nekateri lordi so morda oholi, ampak ni ga večjega oholeža, kot je obubožan lord. Kot da je ves svet njihov, se ljudje vedejo zlasti tedaj, ko ni prav nič več njihov. Biti vladar sveta je morda tudi snobovsko, toda ni je dežele, ki bi bila bolj snobovska od svetovne sile, ki je obubožala. Če se je svet spremenil, si je pač sam kriv; če ne zna ceniti naše odličnosti, gre to na njegov rovaš.
        O Commonwealthu, britanski vzajemnosti narodov, ki je nastala po razkroju Imperija, je bilo napisanih na tone knjig. Milijonkrat in na milijone načinov so ga primerjali s starim britanskim imperijem. Poveličevali in zasramovali so ga, odvisno od piščevih političnih prepričanj. Vsem pa je dobro znano, da britanska snobokracija obožuje stari Imperij in zaničuje in sovraži Commonwealth. Mnogi mislijo, da je takšno počutje odraz domoljubja ali pa morda obžalovanja nad zatonom britanskega vpliva in moči, objokovanja starih časov. Mogoče vse to drži. Toda poglavitni razlog je neprimerno bolj preprost: nekoč smo sinove lahko pošiljali v kolonije, v Commonwealth pa jih ne moremo. Ni več prijaznih sinekur, ki bi čakale na nadebudne in vrle sinove Imperije.
        Razdelitev bogastva in razvrednotenje plemiških nazivov sta snobokraciji zadala dodaten hud udarec. Pri tem ne gre za to, da bi bili snobi zlobni in bi zavidali drugim. Ampak če se vsem dobro godi in če lahko prav vsakdo - pri tem mislimo zlasti razne kramarje - postane vitez Britanskega imperija, potem je položaj snobokracije seveda resno ogrožen. V starih časih je bilo drugače: če je bil človek guverner katere izmed držav v Indiji - ne glede na to, kako velika je državica bila - mu je bil položaj zagotovljen (seveda ne v Indiji, ampak v družbi). Bogataš je bil bogataš, revež pa revež. Vitez nikoli ni mogel postati kak džokej ali turistični agent. In nihče ni mogel postati baron zgolj zato, ker je uspel v ničvrednem okrogprinašanju, ki mu pravijo trgovina.
        Trdnjava snobokracije je danes torej ogrožena z vseh strani. Nihče izmed nas ne more biti več kolonialni guverner, skoraj vsi pa smo danes bogati in neizmerno spoštovani. Ta egalitarizem je za snobokracijo zelo nevaren in zato je treba njene zidine braniti ne samo z neomajno odločnostjo, ampak tudi z zvijačo in z ukano. Naj vnovič poudarim, da pri tem ne gre za sovražnost ali hudobo. Ne! Snobokracija ni sovražnica raje oziroma sodrge ali drhali. Od plebejca snobokrati ne zahtevajo nič drugega kot to, da ostane plebejec. Le kako naj snobokracija briljira, če preproste množice niso zadosti preproste? Kako gledati zviška na drhal, če pa so njeni pripadniki boljših manir, imajo boljše šole, so pametnejši in bogatejši od tistega, ki viha nos nad njimi? Še hujše: človeka nenehno preganja občutek, da so oni tisti, ki vihajo nos nad njim. Saj ne da bi se zaradi tega vznemirjal, ampak kljub temu… Devanje v nič je prevladujoča oziroma kar bistvena vrlina snobokracije. Ne gre za zlobno omalovaževanje in prezir, ampak kratko malo za samopotrjevalno vedenje. Le kaj bi bilo s svetom, če ne bi bilo zadosti ljudi, ki jih je treba prezirati? Če ne bi bilo zadosti surovine za prezir? Le kaj bi bilo s snobokracijo, če ne bi bila tako samozavestna, kot se dela, da je, in kot so se njeni številni predniki delali, da so? Boljše da ne pomislimo, kaj bi bilo, če bi snobokrat nekega dne odkril, da nikogar ne zaničuje bolj kot samega sebe?
        Takšen način razmišljanja je logičen in plemenit. Vendar pa se mu ne pridružujem. Nastežaj želim odpreti vrata in razkriti vse skrivnosti. Hočem vas naučiti, dame in gospodje novega časa, kako postati zares uspešen snob.
        Denimo, da ste uspešen lastnik računalniškega podjetja. V banki imate lep kupček denarja. Veste tudi, da se vam bodo vrata visoke družbe odprle, če boste potrkali nanje. (Žalibog je danes tako, da se vrata odprejo vsakomur, ki ima v žepu milijon.) Ne veste pa, katera vrata so prava; kje najprej potrkati; kolikokrat potrkati; kako vstopiti; kaj storiti, če že vstopite; kako spregovoriti z gostiteljem, še prej pa, kako ravnati s služinčadjo in kako ravno prav zviška gledati nanjo; kako govoriti o politiki, politikih in strankah, o predsednikih in ministrih, o preteklosti in sedanjosti… Predvsem pa, kako se ubraniti povzpetniških bogatunov, ki prihajajo in se bodo v naslednjih desetletjih še namnožili?
        Ta priročnik je napisan, da bi vam pomagal, da se izvlečete iz težav. Vodi vas za rokco in vam daje - kakor hitro bomo razčistili vse teoretične preliminarije - praktične nasvete, kako biti pravi snob. Rezultate preučujte marljivo in s predano zavzetostjo. Vsaka reč ima svojo težo. Pasti imajo vselej po več osti. Če se izdate, ste izgubljeni.
        Britanija, se mi zdi, se ne bo nikoli spremenila v pravo demokracijo, pa tudi nobene druge dežele na zemeljskem obličju ne poznam, ki bi bila zmožna tega. Lahko pa se sprevrže v pravo snobokracijo - v demokratično snobokracijo, kar bi bil seveda velik napredek. Vsi bi bili lahko Jonesi. Vsi bi lahko vihali nos nad sosedi. Vsi bi lahko bili bogati. Vsi bi lahko bili lordi. Vsi bi lahko zlahka živeli brez ribjih nožev. Vsi bi lahko prezirali drug drugega.


Kaj je snob?

        Na splošno velja domneva - priznati moram, da vsa etimologija ne seže preko domnev - da sta v srednjem veku dve znani univerzi vse tiste bruce, ki so izhajali iz neplemiških družin, označevali z besedicami: sine nobilitate (brez plemstva). To so kasneje okrajšali v ‘s. nob.’ in iz tega se je rodila besedica snob. S tem izrazom so sčasoma začeli označevati osebo, ki se je - čeprav iz plebejske družine slehernikov - skušala meriti s sinovi plemičev in jih nemara za odtenek prekositi. Oseba, ki naj bi bila bolj aristokratska od aristokrata. To je bil prvotni pomen izraza snob. Približno tak pomen ima izraz še danes.
        Toda pravi snob je še kaj več. Po Oxfordskem besednjaku (če izpustim neustrezne in arhaične definicije v njem) so snobi ‘osebe s pretirano zagledanostjo v družabni položaj in bogastvo in z nagnjenostjo k temu, da se sramujejo zvez z nižjimi družbenimi sloji; obnašajo se klečeplazno do tistih, ki so družbeno višji od njih, in priznavalno gledajo predvsem na zunanjost’.
        Kako imenitna razlaga. Gre za dve reči, ki si ju je treba zapomniti:
        1. Pravi snob, tako pravi Oxfordski besednjak, daje več na zunanjost kot pa na zaslužnost. Sveta resnica! Snob spoštuje zunanjost, pa če se za njo skriva kakšna zasluga ali ne. Če pravi snob sreča svetovno znanega znanstvenika ali sploh človeka, ki je zelo zaslužen za človeštvo, a nima nobenega naslova (in pri tem tudi Nobelova nagrada ne zaleže kaj prida), se zanj še zmenil ne bo. Če pa se seznani z bogatim lastnikom tovarne, ki proizvaja mažo za odstranjevanje mozoljev, in se je tovarnarček nekega dne spozabil in frcnil nekaj drobiža kakemu zakotnemu dobrodelnemu društvu in za to dobil viteški naslov, če torej snob sreča takšnega tipa, se mu v ustih nabere slina in mu srce plane z infarktoidno naglico. V vsakem stavku, s katerim ga bo nagovoril, bo najmanj trikrat izustil ‘sir Herbert’, pa ne iz kakšnega posebnega spoštovanja do tovarnarja Herberta (do katerega mu je toliko kot za lanski sneg), ampak iz samospoštovanja. »Sem pač nekdo, ki ima prijatelje med plemstvom,« tako razmišlja pravi in brezhibni snob. Biti plemič ob koncu dvajsetega stoletja je pravzaprav že anahronizem. Toda imeti plemiča za prijatelja, no, to pa še vedno nekaj pomeni. Seveda ob pogoju, da plemič ni vpleten v kak škandal in da ni ubožen.
        Prvo pravilo se torej glasi: bistvo ni pomembno, šteje zgolj in samo zunanjost.
        2. V svojem delu Umetnost ustvarjanja Arthur Koestler analizira estetiko snobizma in govori o neki prijateljici, ki je od nekod dobila v last Picassovo risbo. Mislila je, da gre za reprodukcijo, in jo je obesila na steno ob stopnišču. Ko je ugotovila, da je risba slikarjevo originalno delo, je sliko snela in jo obesila na častno mesto nad ognjiščem. Koestler jo je vprašal, zakaj je to storila. Navsezadnje, je menil Koestler, se slika ni prav nič spremenila, zakaj naj bi se torej selila iz zakotja na častno in najbolj vidno mesto? Seveda Koestler nima prav: slika se je spremenila, in sicer ne samo simbolično, pa tudi ne samo metaforično. K temu, da je velevredno umetniško delo preselila s stopnišča nad ognjišče v dnevni sobi, lastnice tudi ni vodila samo preprosta zdrava pamet - spoštovanje pred rečjo, ki veliko stane. Slika se je prav res spremenila tudi fizično. Kakor hitro se je namreč izkazalo, da gre za izvirnik, je lastnica (pa seveda tudi vsi njeni obiskovalci), odkrila v njej dotlej skrito veličino. Slika je zasijala, zažarela in navdušila vse, ki so še nekaj trenutkov predtem neprizadeto hodili mimo nje. In s tem pridemo do drugega velikega načela snobovskega sveta: ker šteje samo navideznost, ne pa realnost, se navideznost spremeni v realnost. Hipokrizija, hinavščina, je bistvo snobizma. Podobno je tudi s politiki, ki hodijo na tuje in se delajo, da imajo pomembne državniške pogovore, v resnici pa jim je samo do tega, da jih televizija snema, ko se rokujejo z državniki, ki so še pomembnejši in večji od njih.
        V istem eseju Koestler govori o neki ženski, ki jo je srečal med bivanjem v Berlinu. Ženska je bila znana po neki svoji muhi. ‘Imela je številna ljubezenska razmerja s pisatelji, in sicer ne glede na starost ali spol - toda imela jih je samo s tistimi, katerih knjige so prodali v več kot dvajset tisoč izvodih. Kot je povedala sama, z manj uspešnimi avtorji ni mogla doživeti telesnega zadovoljstva.’
        Približno podobno zgodbo sem slišal od nekega francoskega prijatelja - staromodnega gentlemana, nekdanjega diplomata s kozjo bradico in z uglajenim vedenjem. Nekje je staknil mlado damico, Yvonne ji je bilo ime, jo dvorljivo peljal na večerjo v eno najboljših restavracij v Parizu, se ji posvečal kot pravi vitez, potem pa jo je peljal k sebi domov in jo je ‘zapeljal’ - pri čemer je namerno spregledal dejstvo, da se je dama neznansko rada pustila zapeljati. Ko je bila reč opravljena, se je obrnil k njej in jo na svoj staromodni način vprašal, ali je v njunem stiku uživala. »Seveda sem,« je zašepetala mlada dama, »saj ste vendar nosilec reda legije časti.« (No, dandanes je pravzaprav že kar težko srečati človeka, ki tega odlikovanja ne bi imel.)
        Tako Berlinčanka kot Yvonne sta seveda govorili po resnici. Na nikogar nista hoteli narediti vtisa in tudi nista hoteli biti duhoviti. Bili sta ne samo pravi, ampak veličastni snobovki, veliki virtuozinji, Jasha Heifetz in Ana Pavlova snobizma. Le redkim uspe, da se povzpnejo tako visoko. Ne glede na to, kaj je Napoleon rekel o maršalski palici in vojakovem nahrbtniku, je dejstvo, da noben nadebuden snob niti v sanjah ne sme segati tako visoko, ampak lahko samo v izrednem spoštovanju občuduje omenjeni velikanki snobizma. Sicer življenje sploh ne bi imelo nobenega smisla.


Nazaj na vrh strani                          Nazaj v seznam del

Stran je postavil Primož Jakopin in jo nazadnje spremenil 14. novembra 2012.

Naslov strani: http://www.jakopin.net/fh/viri/seminar/dela/prirocni.html