Fakulteta za humanistiko Univerze v Novi Gorici                                       Nazaj v seznam del
Slovenistika - prva stopnja
Seminar pri predmetu Računalništvo za filologe (P. Jakopin)

Odlomek z začetka dela: Fran Saleški Finžgar: Sama



Fran Saleški Finžgar

Sama


I.


        Upokojeni oficial Janez Trpotec je sedel v tesni spalnici in se tiščal peči. Ni še pritisnila zima, komaj hladna jesen, pa je mož že zavijal revmatične noge s staro plahto in premestil oguljeni naslanjač od okna k peči.
        V rokah je držal časnik, ki ga je dobival iz druge roke, že dokaj posvaljkanega in umazanega. Prečital ga je vselej od konca do kraja, novice po dvakrat, stolpce Izpred sodišča tudi po trikrat. Kake struje je list in katere stranke, tega mu ni bilo mar. Ganil ga ni noben boj in nobena praska med strankami. »Neumnosti,« je razlagal svoji ženi Baruši, »same neumnosti, da se ljudje takole dajejo in prepirajo. Revna je moja pokojnina, pa sem je vesel, da je vsaj mir. Če bi mene takole očitno trgali, zbolim, veruj mi, da zbolim.«
        In zares, ko se je zadnjikrat tiskalo njegovo ime po listih med uradnimi vestmi, da je šel Janez Trpotec v pokoj, je bil mož tako razburjen, da je pri treh večerjah pokazal ženi s prstom na tisto mesto v listu.
        Ta večer je pa držal že dobro uro list v rokah in tičal pri oglasu.
        »Poskusimo, tu moramo poskusiti, in koj, jutri, da ne bo prekasno.«
        List je spustil na kolena in gromko zakašljal, da bi priklical Barušo, ki se je mudila v kuhinji.
        Njegova Baruša je poznala ta kašelj. Kmalu so se odprla vrata in pred možem je stala žena.
        »Viš, Baruša, kakor sva se pogovarjala, tako naj se zgodi.«
        »Hudo je pravzaprav takole loviti kruha po svetu. Ko bi mogel dati človek Aleni svojo pamet! Potem seveda!«
        »Kaj pa pravi Alena?«
        »Hm, Aleno vendar poznaš, saj je tvoja hči! Smeje se in poje in tišči kakor ptič iz gajbe: ven, ven v svet!«
        »Zato naj gre!«
        »Naj gre, naj gre, da moreš tako govoriti. Ali nimaš nič srca?«
        »Srca imam še preveč, ampak jesti imamo premalo. Jesti, razumeš, ob tej draginji.«
        »E, eno leto bi že še prebili. Nemara se v mestu kaj dobi.«
        »Aha, v mestu! Jih čaka kakor duš pred peklom na skorjico pogače. Zato pa pravim: do kruha smo jo pripravili, sedaj naj si pomaga sama; kdor je preveč izbirčen, gre lačen od sklede.«
        Baruša je skomizgnila z rameni. Mož jo je gledal vprašujoče, in ker ni odgovorila, je začel vnovič sam:
        »O, poznam te, Baruša; vse dobre matere ste take. Kakor kokljica bi rada imela do smrti vse otroke pod perutmi. Lepo je to, nič ne rečem, in blagor se jim, ki to morejo. Vsak pa ne more, mi tudi ne! Menda je dosti za očeta, ako zaradi otrok komaj eno samo smotko na mesec pokadi, da se prihrani vsak vinar. Menda je dosti, ali ne?«
        »In če bi jih deset, nihče bi ti jih ne oponesel.«
        Trpotec je pogledal vnovič na oglas in na ženino opombo ni odgovoril. Zakaj zgodovina njegovega zakonskega življenja je pričala drugače, nego je trdila Baruša.
        »Po moji pameti in previdnosti se stvar ne da kar nič odlašati. Zato bi sodil: pokliči Aleno in zmenimo se vpričo nje.«
        Za par hipov je že privrela hčerka Alena v sobo.
        Kakor bi luč posijala v temo, kakor bi se življenje zasmejalo ob pokopališču! Tako nasprotje je nastalo v sobi, ko je stopila živahna hčerka ob luči revne petrolejke pred stara dva. Tenka, boka in visoka, prav kakor poje pesem. Ni bila več skrito popje, pa tudi ni bila še razcvel cvet. Tisto mlado jutro je praznovalo dekle, ko z gredice zakipi cvetje, vse orošeno s sončnim hrepenenjem, in kipi kvišku: k soncu, k življenju - ven v svet - v valove!
        Njene rjave, zaupanja polne oči so gledale tako mirno in jasno izpod bogatih kostanjevih obrvi, da bi ta bela roka brez skrbi segla po pisani čaši strupa, ko bi ji jo ponudil vesel smehljaj. Sama vera v življenje, samo hrepenenje po njem in ljubezen, ki je kakor v temi tavala za nečim velikim, brezmejnim in sladkim. Dasi je bilo njeno cvetoče, žametno lice še čisti izraz študentke, so se vendar v motnih obrisih slabe luči že izrazito črtale umerjene poteze njenega lepega obraza, od katerega je odsevala odločnost, vsaj hrepenenje po svobodi in samostojnosti, kar so kot pečat potrjevale drobne ustnice, katere je ob važnem premisleku stisnila in zaeno s tenkimi gubicami zasenčila jasno čelo. Kakor je po dovršeni maturi hrepenela za počitnicami, tako se jih je naveličala do ogabnosti. Bogatejše tovarišice so odšle v letovišča, kmetiške so se razkropile po deželi - in ona je obtičala v mestu. Tiste sanjave svobode in sreče po maturi ni bilo. Iz gole želje, da bi svetu dokazala, kako je zaradi mature ‘dozorela dama’, je šla parkrat sama v kavarno, si kupila cigaret, kadila in čitala dražljive ilustrirane liste ter skušala celo v kretnjah posnemati drzne velikomestne študentke, katerim je, tako je povzela iz slik, na rovaš emancipacije vse dovoljeno - in je vse lepo.
        Ko je pa videla, da s tem pri nekaj stalnih biljardistih, pustih kvartopircih in časniških moljih ni mogla izzvati nikakega občudovanja svoje zrele svobode, se ji je pristudilo tudi to - in vsa njena notranjost se je zlila v eno samo gorečo željo: ven odtod, ven od tesne kletke svojih staršev - ven v življenje!
        »Torej, Alena, kako bi?«
        Trpotec je gledal v hčerko ponosen in kakor zamaknjen. Tudi Baruša ni odmaknila oči od njenega lica, od njenih valovitih, razpuščenih las; spominjala se je svoje mladosti, ko je kot lepa hišna bojevala toliko bojev s priliznjeno lažjo vsiljivih gospodkov.
        »Saj sem že rekla, jaz grem! Kaj bi doma?«
        »Ampak zasebna služba je to. Ko bi stopila še enkrat do nadzornika in bi mu razodela: tako in tako je pri nas!«
        »Ne grem!« je odgovorila odločno.
        »Ta tvoja trmica!« jo je rahlo posvarila mati.
        »Trmica, seveda! Saj veste, kaj mi je ponujal. V Bukovje, v zasilno šolo, med tiste umazane kmete, ko vse diši po gnoju, po kravah, ko ni izobraženega človeka na milje daleč. Celo župnik je kmet, pravi kmet. Sam orje, vlači, nosi strahovite škornje, kakor ruski mužiki, in na lojtrah se vozi v Ljubljano. Pha - ne grem v tako gnezdo, rajši za natakarico.«
        »To je pač začetek, ljubica. Sem tudi jaz spočetka kuverte lepil in brisal prah z aktov - no, pa sem le uradnik in imam pokojnino. Od spodaj se pride na kvišku!«
        »Nekdaj morda že, sedaj je drugače. Vsi tako pravijo. Vsaka pravi: Le v hribe ne! Poglejte mestne učiteljice! Ali so se kaj več učile? Ne. Ampak čakale so, da so takoj spočetka prišle na dobro mesto. In sedaj se jim godi! Če se pa zariješ v hribe, ne prideš zlepa med ljudi. Ne grem, ne grem v Bukovje, rajši čakam deset let v zasebni službi.«
        »Veš, oče, Alena ima prav, res ima prav. V hribih izgubi človek kredit, in brez tega, saj veš, kako je. In med tistimi umazanimi kmeti!«
        »Torej poskusimo tu!«
        Oče je pokazal s prstom na oglas v časniku, ki ga je še vedno držal v rokah.
        »Kar le, samo da grem stran.«
        »Stran…«
        Oče in mati sta zaeno ponovila to besedo, ki je zabolela kakor rana v srcu. Oči so se jima ovlažile.
        Alena se je v hipu, ko je rezko izgovorila to besedo, sama preplašila izgovorjene želje in se zavedela, da je žalila. Iztegnila je roke, da so zdrsnili ohlapni rokavci nad komolce, in objela oba, očeta in mater, ki sta še z bolečino v srcu takoj odpuščala tej vroči krvi, ki je dehtela iz njenih poljubov, od njenih belih rok.
        »Oprostita, ne zamerita, nisem mislila tako, nisem žalila, vaju bi tako rada imela pri sebi - vaju, samo vaju - ali vse drugo - to postopanje - ta prazni nič - to me goni proč - samo to - in da bi gledala, kako si na starost zaradi mene ne smete nič privoščiti - to me peče - odpustita!«
        Alena je razklenila roke pa prijela očetovo staro glavo med dlani in ga še enkrat poljubila na lice in takisto poljubila mater.
        »Alenčica, oj, vedno si bila taka. Blisk in vihar - potem pa solze. Vidiš, otrok, zato se bojim zate.«
        Mati je popravila Aleni dolge lase, ki so se razsuli čez rameni in vznemirjene grudi. Kakor bi z roko dosegla davno svojo mladost, se ji je zdelo, ko so drseli Alenini kostanjevi, mehki kodri skoz njeno velo dlan.
        »Res je, moj otrók, brez preudarka si! Teplo te bo to med tujci!«
        Oče si je z modro ruto otrl solzo iz levega, bolehnega očesa.
        »Med tujci bom previdna, drugače previdna kakor doma. No, pa nikar o tem ne govorimo. Pokažite mi še enkrat oglas!«
        Alena je brala polglasno, nemirno:
        »Posestnik in trgovec na deželi išče domačo učiteljico za sedemletnega sinčka. Kraj prijazen. Plača po dogovoru. Želi, da se interesentinja osebno predstavi. Naslov pri upravništvu.«
        »In ste šli danes v upravništvo, oče?«
        »Šel. Ga poznajo. Bogat človek je menda, veletržec z lesom. Pol ure od postaje je vas, samo pol ure. Smrekar se piše in Štefan mu je ime.«
        »Ime je hudo kmetiško,« je omenila mati.
        »Kaj ime,« se je nekoliko razvnel oče, »ime še ni človek. Tudi tvoje ni bilo po novem, dokler si bila še Barba; pa si le uradnikova soproga, za med boljše kroge, ne?«
        »Saj nisem nič rekla, kar tako mi je prišlo v glavo, ko sem ga slišala!«
        »Ah, nikar se ne menimo o imenu! Mama, sedaj se dogovorimo, ali se grem predstavit ali ne?«
        Alena se je stisnila k materi in ji ovila roko krog pasu.
        »Kakor hoče oče, in ti! Saj vesta, da moja ne velja nikoli!«
        Baruša se je še enkrat namrgodnila, ker jo je zabolela moževa opazka zaradi imena.
        »In sedaj spet to! Ko vendar dobro veš, da se še jesti ne upam, če ti ne ukažeš. Pa se znebiš takele!«
        Trpotec se je užaljen premaknil na stolu, da mu je zdrknila plahta s kolen. Alena se je naglo sklonila in ga odela.
        »Očka, sedaj boste še vi hudi! Ah, da sem tako nesrečna!«
        Hči se je naslonila s komolcem ob star predalnik in stisnila ustnice, da sta se v kotih ob njih zarezali dve krepki črti. Roditelja sta se spogledala, oči so govorile in oče je odločil.
        »Res je, to so neumnosti! Krog cilja hodimo, po nepotrebnem hodimo in se umikamo. Zato pravim in rečem: Mir in konec pravde in očitkov in vzdihov, potrebnih in nepotrebnih! Baruša, jutri zjutraj greš z Aleno k Smrekarju. Vlak odhaja ob pol sedmih. Takole!«
        Trpotec se je povzpel v naslanjač, da bi dodelil tehtnosti svojemu odloku in ukazu. Še z rokami si je pomogel, da se je vzpel njegov život više, se nagnil celo nekoliko naprej v znamenje odločnosti. V tej umetni pozi je vztrajal nekaj trenutkov in motril ženo in hčerko izpod sivih obrvi. Ni povsem zaupal, da bi zmagal; tega mož ni bil vajen.
        Ko je Alena slišala ta nenavadno odločni glas iz očetovih ust, so se ji hipoma razširile stisnjene ustnice, za njimi so se zasvetili drobni zobje, oblak umetnih gubic je skopnel na čelu - in veselo je tlesknila ob dlani ter se oklenila krog vratu očetu, ki se je ponižal v naslanjač.
        »Hvala, očka - hvala, papači! Jutri gremo! Jutri gremo!«
        »Že jutri? Ko bi pojutrišnjem…« je spregovorila Baruša, ne da bi ugovarjala, ampak samo zato, da je dostavila še svojo besedo, ker je bila tako dolgoletna navada.
        »Ne pojutrišnjem, mama, kar jutri - jutri!«
        »No, pa jutri! Katero obleko bi, kaj misliš, Alena?«
        »Najlepše nikar za na kmete in na pot. Utegne deževati, ker me tako prijemlje v kolenih.«
        »Oče, ti si čuden, ne razumeš! Najlepšo oblečeš, Alena, tisto moderno, in jaz tudi! Ne sme misliti zunaj tisti kmet, tisti Štefan - bogve, kakšno ženo ima - da sva prišli vbogajme prosit. Alena je uradniška hči - visoko izobražena, z maturo; bi pa prišla prvič taka med tuje ljudi, da bi rekli: Lej, kako je posvaljkana in utepena! Še tega je treba. Alena, le nobel! Naj zvedo tam zunaj, da si iz Ljubljane, da nismo kar tako! In pomisli, oče - Baruša se je razgrela in se s širokimi kretnjami okrenila k možu - to pomisli, kako napneva vse drugačno ceno za šolanje tistega paglavca, če sva tudi na oči to, kar sva. E, ljubček, poznam svet! In da mi daš denarja dovolj! Sicer ostaneva obe doma. S kolodvora se popeljeva z izvoščkom, da veš!«
        »U, pol ure,« je nenadoma zaskrbelo moža, ko je pomislil na ta po njegovi pameti čisto nepotrebni strošek.
        »Seve, pol ure, pol ure - pet ur ti še hodim, zlahka, pet, tukaj pa ne, še pet minut ne! Da mi poreče kdo: O, škandal, taka gospoda pa peš! Seveda!«
        »Mama, in če ne bo voza?«
        »To je druga reč! Potem se midve zgroziva pri Smrekarju, češ, kakšna vas, kako gnezdo, še voza ni! In čast je rešena! - Sedaj se, Alena, takoj pripravi in potem spat! Jutri bo zgodaj dan. Lahko noč!«
        »Lahko noč,« je odzdravila hči in hitela z žarečimi lici v svojo skromno sobico. Ko so se že vrata za njo zaprla, je Baruša prijela za kljuko in naročala: »Alena, le nobel! In mature ne pozabi doma! - Sicer pa, kaj kmet razume,« je dostavila prek možu in zaprla vrata.
        »Veš, ljubi moj, za jutri takole naredimo: Zajtrk ti prinesem v posteljo, potem poleži, opoldne greš k Zlati racki, je poceni, in poštene porcije, zvečer se pa tako že vrneva. Sedaj pripravi denar, jaz grem še za hip v kuhinjo.«
        Trpotec je samo prikimal, zadovoljno prikimal, ker se je domislil Zlate racke. Žena je naglo odšla v kuhinjo, on je skrbno odmotal plahto z nog in drsal v gorkih opankah k predalniku, kjer je poiskal skromni prihranček, ki si ga je priščipnil redno vsak mesec od pokojnine in ga skrbno varoval za nepričakovane sile in opravke. Ko je nabral nekaj kronic v dlan, se mu je zdela vsota že tako izredno težka, da je vrnil srebro nazaj v predalček in začel računati. Za vlak - karta za na oba konca - in za voz - recimo - toliko - kmetiški koleselj menda ne bo tako drag kot mestna kočija - da, je že prav, dvajset kron ji dam. - Saj sama tudi ni brez nič - naj le tudi nekaj primakne, ker je toliko njena kot moja - naj le.
        Ko je razpostavil kronice v lepo vrsto po predalniku, je počakal žene, ki se je naglo vrnila iz kuhinje.
        »Na, Baruša, poglej jih!«
        Oči so mu žarele, ko je s tresočim se prstom kazal na zbor kronic. Kakor bele ovčice na travniku so se mu zdele.
        Baruša je hitro štela: ena, dve, tri -.
        »Je že nekaj! Če bi pa še en desetak v papirju dodejal, bi bilo lepše; veš, lepše, ne da bi ga zapravila, seveda ne; ampak bolj se postavi človek, če ni sam drobiž.«
        »Drobiž, kakšen drobiž, saj je samo srebro!«
        »No, saj nič ne rečem,« je spravljala žena denar v pest - in ga zopet štela - mož je pa ob vsaki številki prikimal in gibaje s prsti na roki še enkrat pregledal izdano vsoto. Ko je izginila zadnja krona v ženino pest, je spregovoril kakor nekdaj v uradu: »Prav.«
        Baruša pa je molče hudobno pomežiknila na levo oko in rekla:
        »Še toliko se nisem nadejala! Skopušček!«
        Trpotec je zinil, da bi razodel strah in jezo zaradi svoje prevelike radodarnosti; ali Baruša se je dvignila na prste in ga v trenutku, preden je izgovoril besedo, poljubila na lice.
        »Takole je vselej,« je zamrmral Trpotec zadovoljno in si obrisal z oguljenim rokavom poljub z lica. Jeza, ki se je v hipu rodila, je s poljubom zamrla, in mož je udobno drsal nazaj k naslanjaču.
        Baruša je še nekaj časa prenašala kronice v pesti in jih težkala s slastjo, kakor jo imajo ljudje, ki se jim reže tenek košček kruha vse življenje. Nato se je pa lotila z mladostnim ognjem pripravljanja za drugi dan. Škripala so vrata visoke omare, hreščal predalnik, in žena je izbirala in zlagala na stol, na stari kanape, dokler ni kar trudna od tega tekanja po sobi dovršila svojega posla.
        »Menda je vse,« je sklenila roke in še enkrat pregledala. Potem je pa primaknila stol k možu, ki se je med ženinim skrbnim opravkom zamislil in zagledal v pobledelo, pisano zvezdo na stropu.
        »Kaj smo učakali, Janez!«
        Trpotec se je predramil iz sanjavosti.
        »Taka je postava življenja!«
        »Trda je. Verjameš, da me je sedajle, ko natančno premišljam, za kaj gre, kar zabolelo pri srcu.«
        »Zabolelo? Zakaj?«
        »Uh, ti moški! Brez srca ste, čisto brez srca! Le pomisli. Človek se ubija, pritrguje in strada, da odredi otroka. Ko je za kaj, ti pa kažejo po svetu z njim. In namesto da bi tebi služil in malo, vsaj malo povrnil, pa služi drugim - in drugim dela.«
        »Taka je postava življenja!«
        »Postava, postava, naj bo, če je, ampak je krivična. Ah, takole mladega dekleta in še lepega povrhu, pa samega v svet!«
        »Ali jo boš pod lonec poveznila? Kakšna si!«
        »Kakšen si pa ti in vsi moški! Ali je treba, da se potika toliko takih deklet, ki so učene in lepe in poštenih rodbin, križem sveta. Ali je tega treba?«
        »Treba? Seveda bi ne bilo treba, če bi jim kdo vsako jutro nasul mizo z mano. Ta je pa skopnela v puščavi in je ni več.«
        »Nalašč me ne razumeš, ker me nočeš, ker ste moški vsi enaki, sem že rekla. Koliko je ženinov, ki so pri dobrem kruhu, pa mar je komu pridne in dobre in lepe! Nič!«
        »Ljuba duša, ali si čudna! Če hoče ženska moža, mora prav zaradi njega v svet, zaradi njega, da veš!«
        »Kako pa! Ženske naj nore za moškimi! Narobe svet!«
        »Narobe svet. Dobro, ga pa obrni na lice! Aleno doma zaprimo, in na vrata nalepi list: ‘Tu pridna in dobra in lepa deklica. Koj oddati. Kdor pa še ni v devetem činovnem redu, naj ne vpraša po njej!’ Takole, če hočeš. Ali pa jo posodi trgovcu Bernardoviču v okno tja na Glavni trg!«
        »Kako si grob!«
        »Taka je postava življenja,« je bolj deklamiral kot govoril Trpotec ter se zagledal zopet v zvezdo na stropu.
        Baruša je obmolknila in iskala rute v žepu. Ko si je obrisala oči, je globoko zavzdihnila. Nato je še za časek pomolčala in še enkrat zavzdihnila:
        »Kakor je božja volja! - Pojdiva spat!«
        Trpotec je vstal in še enkrat mrmraje ponovil:
        »Taka je postava življenja!«
        Medtem pa Alena ni razmišljala, kakšna je postava življenja, in se ni srdila na moške. Njo je le ena edina misel prevzela: Ven - v življenje - v lepi, pisani svet.
        Ko je stala pred zrcalom in si spletala kodre v tenke kitice, jo je prvič v življenju prevzelo s čudovito silo omamno, gizdavo čustvo. Prevzelo jo je s toliko močjo, da jo videla v steklu, kako je zardela sama pred seboj. In takrat so se stene njene ozke sobice še bolj stisnile, strop se je ponižal prav do nje, da je srce občutilo tesnobo. Nemirno je vztrepetalo in koprnelo: ven - ven - v svet - v življenje! Dajte sonca roži, dajte bele ceste in prostranega neba tej duši, dajte dvoran in blestečih kandelabrov temu prelestnemu telesu, dajte piti skritim sanjam iz studenca živih…
        Vsa je vztrepetala, vsa drhtela. Hrepeneči sijaj široko odprtih oči je žarel v zrcalu, žarel in gledal za nepoznanimi cilji v daljavo, kjer je sonce, kjer je luč, kjer se smeje prostranost… Strop se je višal, stene se razmikale in kakor omotična se je zazibala bela postelja. V Aleninih mislih ni bilo ne grenkobe slovesa, ni bilo oči materinih in ne očetovih, njene misli so bile same rože, in nad rožami skrivnostni vonj, nepoznan in neokušan, in vendar je njeno dušo tako silno žejalo po tem slaju.


Nazaj na vrh strani                          Nazaj v seznam del

Stran je postavil Primož Jakopin in jo nazadnje spremenil 14. novembra 2012.

Naslov strani: http://www.jakopin.net/fh/viri/seminar/dela/sama____.html