Fakulteta za humanistiko Univerze v Novi Gorici                                       Nazaj v seznam del
Slovenistika - prva stopnja
Seminar pri predmetu Računalništvo za filologe (P. Jakopin)

Odlomek z začetka dela: Tomo Križnar: Samotne poti



Tomo Križnar

Samotne poti



          Chrystiji



          Zahvala

        Tale knjiga je nastajala med potovanjem in postanki na Novi Zelandiji, v Avstraliji in Sloveniji.
        Na Novi Zelandiji sem za podporo posebno hvaležen družinama Alidjanović in Henigman, bratoma Johnu in Petru Smith, Stevu Perkinsonu in Branetu Dežmanu, v Avstraliji Chrystiji Nelson, Jo Erbacher, Libby Parish, Sandy Ayrton, Adeli Barnett, Tracy Ann Tosner, družini Williams, Reyu Matthewsu, Brunu in Mavi Milevoy in Mari Mericki.
        V Sloveniji pa se še posebej zahvaljujem Barbari Černič–Mali in Stanetu Maliju, Bredi in Iztoku Sajko, Brigiti Pernuš, Bojanu Sedmaku, Marjeti Humar, Vitu Babiču, Ireni Ropret ter Jelki Lavrenčič in poslovnemu kolegiju kranjske Save.

                                                Tomo Križnar



ZVEZDE, PLANKTON IN STARA ZEMLJA


        Bili smo štirje in ena ladja. In morje in nebo in žgoče sonce in bleščeča svetloba. In tam daleč čez mokro modrino na levi tudi nekaj sanjavim peščenim plažam podobnega.
        Valjalo nas je. Guncalo nas je že štiri dni. Dolgi, peneči valovi, porivani od nekod s severa, so nas dajali, da so se nam kroglice v možganih kotalile kot pri pijancih. Levo, kadar je jambor omahoval desno, in desno, kadar ga je jemalo levo. V takem je že vse od Darwina sem prišlo prav svobodnjaško nastopanje, grobe mornarske kvante, vsake toliko globokoumna sociološka debata, v poznih urah tudi šilce porta in nekaj »wolwoorths« godbe. Dolgčas nam ni bilo. Na šestnajst metrov dolgi jekleni jadrnici z imenom Volkun smo bili zbrani sami karakterji - traktorji.
        Bruno, kapitan in lastnik Volkuna, velik Slovenec, že sedemnajst let tudi Avstralec, posrečena kombinacija Martina Krpana in Indijane Johnsa, poročen z ženo vroče, hude italijanske krvi, vendar mehkega, vse odpuščajočega srca, oče treh hčerk … Ampak vsake toliko je treba tudi kam na zdivjanje. Kapitana Bruna in njegovega Volkuna sem prvič srečal med kolesarjenjem okoli sveta. On je bil tisti, ki ga je balijska črna magija uročila tako, da smo se vrnili nazaj na otok, ko smo se z njega že uspeli odtrgati in sem se jaz tam na letališču nato zagledal v Avstralko, ki me je s svojo belo magijo uročila, da nisem bil nikoli več tak jelen kot prej. Bruno ima name nek vpliv, ki se mu ne znam upreti. Kadarkoli pokliče in reče: »naslednji mesec plujem, a greš zraven?«, je kot bi potegnil nek divji veter, zabučijo morja, oglase se nebeške troblje in že voham drobovje same vesoljske dive. S takim človekom v žerjavico avantur po kostanj hoditi je vedno strastno, pristno in sočno vroče. Ob njem se nikoli ne da predvideti, kaj se bo zgodilo za naslednjim morskim valom, vulkanskim otokom ali navadnim cestnim ovinkom. Z Brunom sva do sedaj glihala in štrihala vesolje; sam bog ve, kaj se bo zgodilo tokrat.
        Brunov prijatelj Paul je lovec. S seboj ima vseh sort puške. Vsak dan jih čisti, razstavlja in spet sestavlja, prešteva patrone, jih zlaga v kupčke, vadi z obema rokama, meri v jambor in včasih krikne kot fantje, ko smo se šli kavboje in Indijance. Paul je znan kot velik uživač. Nekoč je v nekem od sveta pozabljenem rudniku za grog in ženske pognal ves v dveh letih prigarani denar. Še danes mu ni žal. Sedaj živi z mešanko - moorko, kot pravi Aboridžinki, s tako gladko in mehko kožo med stegni, da smo med nazornim opisom vsi štirje obnemeli v fikciji iste skupinske psihoze. »Kot putrček, kot meso školjke, kot kaviar …« Oba, Paul in njegova ljubica, niti nista več tako mlada, sam Paul meni, da je za delo že prestar, zato večino časa prebije tako, da gradi barko - lepotico iz plastike, lesa, vrvi in platna. Že leta in leta jo gradi. In nekoč jo bo spustil v morje in jadral, jadral, do konca svojih dni.
        Mark je mestni vrabec iz Sydneyja. Študent, ki je sfaliral izpite in sedaj, da mu nekako mine leto do novega vpisa, počasi potuje proti indonezijskemu arhipelagu. Financirajo ga starši. Z nami je predvsem in najprej zato, ker smo potrebovali nekoga, ki bo plačal bencin za ladijski motor. Oglasil se je na vabilo za križarjenje z Volkunom po Khimberlijih, ki ga je Bruno nastavil v darwinskem youth hostlu. Še malo mozoljast in štorast se izkazuje v vsem, razen v morski bolezni. Kličemo ga Young Fella; tako se zmerjajo mladi Aboridžini, ki jih skupina vzame za svoje vajence. Drugi problem z Young Fellom je tudi ta, da si stalno lupi nos. Po tednu na morju mu je tam zrasla velika rdeča kumara, s katero zabija večino prostega časa. Kapitan Bruno se boji, da mu gre na nevrotično.
        Tam je bilo tudi nekaj mene. Pravzaprav polovica mene. Ena od trenutno preklopljene polovičke zavesti. Katera - to je bilo vsakič odvisno od položaja jambora. Kadar je jambor padal levo, mi je odklopilo desno polovico možgan, in kadar ga je jemalo desno, levo stran. Ves sem bil tam samo med omahovanji, v hipih, ko se je jambor za trenutek postavljal v vertikalno linijo ravnotežja. Moja celota in moja integriranost sta se bržkone izgubili tam na drugi strani avstralskega kontinenta, na kokosovih obalah Cape Tribulation, prejšnji mesec … potem, ko se je zaključil veliki eksperiment …
        V deževnem pragozdu, tam, kjer se srečajo džungla, Veliki koralni greben in tropske peščene plaže, sem bil organiziral in potem, ko sem priletel iz Tibeta, prisostvoval tritedenskemu taborjenju. Moj osem let stari sin Jan je prvič srečal svojo triletno sestrico Melito, mami obeh mojih otrok sta kampirali skupaj z ljubimcem in očetom. Ljubimke, rivalke, matere, tekmeci, glavni igralci preteklih dram, angeli in hudiči nekega preživetega obdobja. Kako bo izpadlo; ali ljudje lahko presežemo svoje skrite senčne strasti, tako človeška čustva, in od nas samih ustvarjene blokade in ovire? Ali se dá imeti brezpogojno rad? Ali taka ljubezen res osvobodi? Ali je dajanje, ne glede na vračanje, samo mit, izmišljen za potrebe preživetja? Ali je imeti vse rad res odrešitev? Ali to funkcionira tudi v mojem primeru? Kaj bo počel moj ego, kaj bo počel ego mojih najdražjih, kakšne igre se utegnemo iti - to me je zanimalo. Tri tedne smo torej skupaj taborili in se skušali - tako sem izbral, da bom verjel - razumeti in preseči in prerasti kulturne razlike in za vsako kulturo tako značilne vrednote in te naše ljube tako človeške lokalne predstave, kaj je prav in kaj je manj prav, in poskušati najti, kaj je zares najbolj bistveno in najboljše za prihodnost naših otrok. Bilo je zanimivo, bilo je izredno bogato, polno izkušenj z neznanim v nas. Ko smo se poslovili in je moj Jan s svojo mamo odletel nazaj v Slovenijo, Melita pa s svojo sestrico, z mamo in njenim novo izbranim moškim v njihovem ciganskem domu na kolesih naprej proti severu, sem ostal sam in kot brez glave. Srce se je razčesnilo, telo je težilo na dva konca naenkrat, na tri, na štiri … Ko sem na Brunov klic sedel na avtobus, ki je peljal čez bolno, votlo in mrtvo srce centralnoavstralskih pustinj semle na tole vranje žalostno vzhodno obalo, sem se med postankom v oazi Mataranka pri priči zgubil. Avtobus je odpeljal brez mene, v Darwin sem prištopal dan kasneje, bolj mrtev kot živ. Pred očmi so se mi kazali mrtvaški odri, črne gorenjske pogrebske oprave, vsepovsod sem vohal črve …
        Prve dni na barki sem bil vsem v nadlego najprej zaradi zoprnega postavljanja z videokamero, v katero me je Bruno bržda vpregel, da bi me spravil k sebi. Vendar je bil izziv pri štiridesetih stopinjah vročine, stoprocentni vlagi, stalnem špricanju slanih slapov in trdem buškanju po ladji končno zadosten, da se je pozornost od kosmatih iluzij v moji skregani notranjosti lahko obrnila v grobo robato stvarnost okoli mene. Svet okoli mene je končno postal bolj agresiven in tako bolj stvaren od onega znotraj.
        Zadolžen sem bil tudi za kuhanje. Nekaj takega kot kuhanje. Pacanje pod palubo je bil prav tako darežljiv izziv kot filmanje. Posadki sem privoščil vseh sort omake, karije in lazanje. Njihova edina slaba stran je bila, da jih kasneje, ko so kimali, kako dobre da so, nikoli več nisem znal ponoviti. Menda sem se res najbolj izkazal s palačinkami. Skrivnost je bila v rumu, ki sem jim ga privoščil malo več, kot je običajno.
        Zadolžen sem bil tudi za zapisovanje v ladijski dnevnik. V kosmato zmahano knjigo, porisano z morskimi deklicami, kaktusi in daturami, s takimi komentarji prejšnjih ekspedicij, da sem zardeval, sem vpisoval, kdo je ustrelil največjega kozla in kako, in se tako na isti račun režal dvakrat in tudi po večkrat. Počasi sem se mehčal in medil.
        Kaj dosti drugega, kar bi bilo vredno besede, tam sredi vode ni bilo. V opoldanski sopari se je tisti dan vsak vdajal svojim občutkom. Nekateri so tudi malo mislili. Obala na levi je bila videti pusta in prazna. Tam ni bilo moč opaziti nobenih sanjavih kokosovih palm, koralnih grebenov ali turkiznih lagun. Severozahodna stran Avstralije ni naseljena, tam že vse iz Darwina ni bilo videti nobenih znakov človeške prisotnosti. Sem se še lahko umaknejo bogovi na rekonvalescenco. Definitivno se nam nasmihajo dol z oblačkov. To je vedel vsak. Vendar o tem nismo nikoli spregovorili. Tudi zato smo jadrali sem, da smo bili lahko tiho.
        Jadrali smo podnevi in ponoči. Krmarjenje in stražo na palubi smo si razdelili po parih, na vsake štiri ure. Vsak je prišel na vrsto enkrat pod zvezdami, drugič v največjem lenobnem soncu, v ranem, psihedelično porisanem kolažu jutra, pa spet v poznih pastelih čarobnih večerov. Največ sva bila skupaj midva z Brunom. Ležala sva na krmi, z nogo držala krmilo, srkala čaj ali port, kadila, se menila o Sloveniji in naših ljudeh, pa različnih filozofijah, subkulturah, vseh sort divjinah ali pa kar tako fantazirala tja v tri krasne.
        »Verjamejo, da je ideja resnica. Tako so naivni, da verjamejo, da je to, kar perceptirajo, stvarnost sama,« je rekel neko noč o razmerah v Jugoslaviji.
        »Človeški um, človekov duh pod njim je kot zvezdnato nebo. Toliko kot je zvezd, toliko je duhov in njihovih misli. Naša pozornost se nalepi na eno od zvezd in v taki patološki odvisnosti ji ostane samo ena vizija, tista, ki jo vidi ujeta s te zvezde. Kar se je treba naučiti, je, kako se odtrgati od te navezanosti in pogledati vse neomejeno vesolje z različnih pozicij in vidikov, enkrat s te, drugič z one zvezde. Tedaj se vidi več, tedaj se ve več, tedaj se morda najdejo rešitve, ki so bolj kompleksne, bolj vso stvarnost obsegajoče, manj ignorantske in arogantne, tako nastale paradigme bi lahko reflektirale več stvarnosti …« sem bil pameten.
        Kadar so glave postale prevroče, smo se enostavno vrgli v morje. V toplo organsko župo smo padali kar pri razpetih jadrih. Držeč se za dolgo vrv zadaj, smo smučali na trebuhih, si privoščili masiranje drobovja in od užitkov godli kot potrebni pujsi.
        Ko so se vetrovi polegli in so se jadra povesila in se je barka ustavila, sem si prvič lahko privoščil samoto. Na glavo sem skočil z ladje, odplaval daleč proč v morsko puščavo, da se je zmanjšala na smetko in si vso ogromno posteljo vzel sam zase. Igral sem se tam, valjal sem se kot kit, prekopiceval kot delfin, se potapljal in naskakoval globino, ves majčken in nebogljen kot plankton, dokler mi ni pomanjkanje zraka skoraj odpihnilo zavesti in razneslo pljuč. Na površini sem spet globoko vlekel vase to atmosfero, srečen in hvaležen, čuteč, da je poln balon zraka praktično vse, kar zares potrebujem. Tam so me elementi na hitro učili, kar sem zaradi svojega družbeno sprogramiranega pohlepa že skoraj pozabil. Tam je bilo premokro za knjige in kompjuterje. Tam bi s pretežkim srcem enostavno potonil. Tam sem bil skupaj z bistvom vsega. Vračal sem se s prečiščenimi pljuči, spokojnim srcem, sproščenim umom in z dušo, zlito z Vesoljsko dušo kot morske kaplje z Velikim oceanom.
        V enem takih mirnih dni smo v gladki površini oceana zagledali cele kolonije nekakšnih morskih verižic, prstanov in ogrlic. Posamični morski organizmi so se držali skupaj kot otroci na poti iz vrtca.
        »Kako se brez špetira organizirajo v takele vlakovne kompozicije?« smo se glasno čudeč spraševali. Kdo misli za vse? Morda tisti na začetku? Ampak kje je začetek? Vsi členi na molku so bili videti podobni oziroma enaki. Tam je šlo za krog, pravzaprav za špiralo.
        »Magično!« je rekel Bruno.
        »Magično!« smo potrdili mi trije.
        Kot fenomen alkimistične kuhinje ali stvaritve coprniške kristalne krogle so zgledale tudi kreacije, ki so se nenadoma pojavile v busoli zraven krmila. Tam pod plastično kupolo so se v vodi, ki jo je namesto sicer zahtevanega stoprocentnega špirita nalil notri Bruno, sami od sebe začeli rojevati in hitro razvijati vseh sort organizmi. Po tednu dni plovbe so tam stale cele goščave mahovinastih dreves, plavali so nekakšni ribji psoglavci in se plazile skoraj zaresne kače. Manjkala sta samo Adam in Eva. In bog osebno, ki ju bo kaznoval in pregnal iz raja med nas navadne smrtnike.
        »Življenje!« sem se slišal reči.
        »Evo, pride in se ti poraja iz nič. Od kod? Iz nič. Iz niča v niču. Vitalna sila, modrost, prana, chi. Ljubezen, Veliki duh. Veliki um … Kakorkoli se že imenuje v posamičnih kulturah … V vseh je zaznana, odkrita in opisana v poeziji, svetih spisih, filozofijah ob vinu in polnih lunah, v svetiščih in haremih in lokalnih gostilnah in ob pogrebih in rojstvih …«
        Da, čutil sem jo, to silo in kvaliteto, zaznaval sem jo v sebi. Vsak dan bolj. Dalj, ko smo bili na morju, bolj ko so popuščali oklep uma in verige okoli srca, bliže mi je segala. Kot tedaj, pred desetimi leti, ko sem bil v podobni krizi in so mi dohtarji rekli, da mi zaradi od malarij in hepatitisov zdelanih jeter ostane samo leto ali leto in pol življenja. Takrat se je življenjska sila pojavila tako silovito in tako prepričljivo, da me je v nekaj mesecih očistila in ozdravila in za zmeraj obogatila z izkušnjo več. In tudi z zaupanjem več.
        Bučanje naravnih elementov, izoliranost naše skupine od ponorelega sveta, prisotnost hipnotičnih prostranstev neba in globoke duše morja stvarnosti, vse to čisto naravno okolje mi je masiralo centre intuitivnega doživljanja in me na stežaj spet odpiralo radosti.
        »Evo in te podpira - ta prasila! Vsakega podpira, če se ji le hoče odpreti. Rad imeti, rad imeti, rad imeti vse. Ljubiti to zvezdo, to kozmično bitje, s katerim se vsako leto enkrat zastonj peljemo okoli sonca, okoli svetlobe, okoli luči, okoli toplote. Učiti se imeti rad vse te neskončne pojavnosti skrivnostne skrivnosti. Uživati ljubezen, za božjo voljo, ne pa se trapati z vsemi temi presojami in sojenji … Preseči ta ljubosumja, nevoščljivosti, mržnje, hudobnosti in take posledice ignoranc in njih posledic … Vse se spreminja, zato da gre svet lahko naprej, zato da je življenje živo, da se lahko pojavljajo situacije in ljudje pridobivamo izkušnje, ki jih potrebuje Evolucija. Sprejeti je treba spremembe, dobro si je dovoliti občutenje vsega, uživati je treba vse, kar je in kar pride. Uživaj vse!« sem si vpil z vetrom v ušesih. »Življenje je darilo! Vsaka sekunda je podarjen dragulj. Te dragulje si sam izbiraš. Ti sam imaš možnost izbire. V tem je veličastnost vsakega bivanja.«
        Proti polnoči naju je z Brunom, bila sva sama ob krmilu, zmanjkalo. Ko sva se ovedla, so se jadra klavrno povešala. Niti sapice ni bilo čutiti. Morje je ležalo tam mirno in spokojno kot površina olja. Spet smo se našli v popolnem brezveterju.
        »Pa saj vendar nismo v službi,« je rekel kapitan in dvignil krmilo. Pobrala sva se, povezala jadra in spustila sidro. Bruno je zdrknil v podpalubje, nekaj minut kasneje sem zaslišal njegovo smrčanje.
        Sam sem obsedel na kljunu in se pustil tiho guncati. Ladja je bila podobna spečemu kitu. Nočno nebo je bilo brez lune, tam zgoraj razen briljantno iskrih zvezd ni bilo ničesar. Kot zrcalo gladka površina oceana jih je odsevala nazaj, da tudi tam ni zgledalo nič drugače. Nočno morje in morska površina sta se zlepila, spodaj in zgoraj je bilo enako, levo in desno je zgledalo enako, stvarnost so bile zvezde in drobne lučke planktona. Horizont je izginil. Guncal sem se točno na sredi neskončnega vesolja.
        Strmel sem tako, široko odprtih oči, edini buden na tem delu planeta in užival svojo podobo. Vse je spalo, tam je bil samo iskreči se kozmos in ta vesoljska ladja in jaz, te zvezde in plankton in iskre in kresnice in bog kreator v meni, ki je lahko tudi tak.
        Ko se je zemlja zasukala dovolj, da je čez njen rob iz vesolja za vogalom pokukalo sonce, je barko šume preletela jata galebov. Potem se je oglasilo letalo obalne straže. Spodaj se je zaslišalo zehanje in krohanje. Fantje so vstali s svojih pogradov. Zgledali so srečni.
        Vstal sem in se vrgel v morje.


Nazaj na vrh strani                          Nazaj v seznam del

Stran je postavil Primož Jakopin in jo nazadnje spremenil 14. novembra 2012.

Naslov strani: http://www.jakopin.net/fh/viri/seminar/dela/samotne_.html