Fakulteta za humanistiko Univerze v Novi Gorici                                       Nazaj v seznam del
Slovenistika - prva stopnja
Seminar pri predmetu Računalništvo za filologe (P. Jakopin)

Odlomek z začetka dela: Florjan Lipuš: Srčne pege



Florjan Lipuš

Srčne pege

Roman



          Zakaj je moral Nepomuk
          v vodo smuk?
          Ker ni povedat hotel,
          kdo je kraljico fuk.

          (Erotična, France Prešeren, 1800 - 1849)

        Že jutro samo ni bilo po stari meri, ta nori poletni dan je že kar od zore dalje meril v svojo smer, in kakor se je nevsakdanje začel, tako se je nepričakovano končal. Eden onih dnevov, ki se usodno zarežejo v človeka, in to v dobi, o kateri je trdno uverjen, da ga je končno srečalo in mu zdaj nič več ne more do živega. Kajti ob zatonu desetletij si domišlja, da je zadosti trpel in videl hudega, da se je dovolj obodel s trnjem in si natisnil v kožo zadosti bodic, si nalezel dovolj bolezni in ljubezni, imel svoje dobre vrhunce in použil srečo po dosegljivih kosih, pospravil žetev po obrokih, od sadov katere mu zdaj dnevi minevajo brezskrbno. Prepričan je, da obvladuje vse njihove ponudbe in je zadosti utrjen, nepremakljiv in stanoviten, zadosti pripravljen na vse in pameten dovolj, da prenaša dajatve in izgube z dostojanstvom in okrepljeno premočjo, opremljen z zadostno debelo kožo, ki je ne presenetijo več ne trni ne dotikljaji ženske roke.
        Buterno, pred kratkim upokojenega profesorja starih jezikov, krščenega na oplaknjeno ime Franc, je zagrabilo z doslej nepoznano silo in ga ni izpustilo več. Kar se mu je skozi desetletja zaključevalo in zakrastovalo, je ležalo pred njim spet na stežaj odprto in ranljivo. Njega, ki je stal zakoreninjen in polagoma lezel v zemljo, bil samo še korenina, že ne več deblo, ne več veje, nič več vrh in listje, je neki vroči poletni dan izkoreninil, ga izruval in razmetal, da je pobiral le s težavo svoje konce.
        Svojima roditeljema dolgo ni odpustil, da sta ga bila krstila za Franca. Kako je mogoče poslati človeka v življenje s tem imenom in kaj je imel opraviti z navadami davnine, da je bilo tako ime nekim prednikom, in s prenašanjem njihovega samoljubja, njihove zagledanosti vase na vnuke in pravnuke? Kakšna roditelja sta to, uprta v preteklost, ki ponudita prišleku za na pot ozoban grozd? Zdaj ko se je bil sprijaznil s svojim oplesnelim imenom, premagal neugodje in je domala že pozabil nanj, je napočil oni nori dan, ki je raztrobil njegovo ime spet sicer ne s kake line, a ga vendarle potegnil boleče na površje. Komajkdo v njegovi okolici ga je klical po imenu, priseljenca, o katerem se je vedelo premalo; v tem kratkem času tudi ni utegnil se s kom zbližati, navsezadnje pa tega tudi ni nameraval. Če je bilo treba in se ni dalo ogniti, klicali so ga profesor. Velike stvari se vselej napovedujejo, le da človek v svoji nepismenosti ne razbere napovedi, je ne razvozla pravilno in pravočasno, ali jo v svojem poneumnenju tolmači napačno. Buterna tisti dan ni ne čutil ne vedel, kaj natanko se mu napravlja, v zavest mu je šinilo njegovo prazno ime, nenadoma in brez vidnega vzroka, v ospredje čutenja se mu je zrinilo dejstvo, kako nerodno, a značilno da mu je ime. Ta čudna nepotrebnost ga je vznemirila. Takrat si še ni mogel misliti, kdo bo moral izgovarjati to nepovedno ime in ga bo nevede in nehote spominjal otroštva, ki je bilo le priložnost hudovanja in nadleženosti in tako malokrat izraz lepših odnašajev.
        Dan, ki kar traja in ga ni konec, čeprav je minil že davno, saj je bil poletni dan in zdaj so dnevi poznojesenski. Dež že moti vodo, pogosto nakapljuje, mrzle so noči in megla se srebrika v mesečini. Oni prvi podeželski dnevi, ko se je vse začelo, in zadnji dnevi v mestu, ko se je končalo, so minili, še vedno minevajo in ne minejo, in prav nobenih dvomov ni, da bojo trajali v nedogled, trajali vse jeseni in naslednje zime.

        Že navsezgodaj zjutraj se mu je napovedoval. Neko trzanje v zraku, neko kljuvanje pred oknom ga je pognalo iz postelje že pred zoro in ni se mogel ne otresti slutenj ne jih pametno opredeliti. Kaj mu že pred zoro jemlje spanec, kaj se mu danes mede pod nogami? Odrinil je polknice in še mračno jutro se je vsulo v sobo. Na orehu je predirljivo mlelo v jutranjo tišino, dišalo je po travah, prozorno se je premikalo nad zelenjem, iz nizkega so vstajali bilke in stebla, visoko nad tlemi dvigovali travnik, povešeni popki in cvetje so se pripravljali, da se zravnajo iz noči in odprejo čaše. Srni ob robu gozda sta le dvignili glavi, ju malo podržali proti polkničnemu ropotanju in spet spustili smrčka v hrano. Naslonil se je na okensko polico in se prepustil razkošju jutra. Na travniku, v drevesih, v zraku je bilo vse nared za uživanje, glad in žeja sta se polaščala mesa. Buterna je razklepal z okna utesnjujoča ga dihala. Zrak mu je dobro storil.
        Precej dnevov v novi službi je bilo za njim, pa so si bili vsi do zadnjega podobni, po kakih napetostih se nista razločevala doslej niti dva. Da bi se po kakih razburljivih pripetljajih, tega Buterna od svojega samotarjenja in osebnega urejevanja prostih dnevov ter od postranske zaposlitve, kjer se je moral poslu šele priučiti, tudi ni pričakoval. Oskrbovanje in upravljanje občinskega muzeja je prej dolgočasno ko vznemirljivo početje, razen če odštejemo posebnost, ki je v tem, da se v njem šibijo podnice, se zibljejo omare, se trese steklo in škriplje pod koraki pod.
        Če je vodenje skoz velike muzeje povezano s ponosom in vznesenostjo vodnika, ki ve, da bo v tretji sobi lahko opozoril skupino na to ali ono večjo zanimivost, in ki z nižanjem in višanjem glasu počasi pripravlja obiskovalce na višek ogleda v sedmi dvorani, se vodenje skozi sobice krajevnega muzeja odvija enolično, v tihoti in nejevoljnem mrmežu skupinčic, ki obiskujejo take kraje zaradi ugodne lege, zavoljo nespregledne in zavajajoče izvesne table, ali da imajo v zalogi bezgove izgovore. Takistole nekaj krati v letu krajevno pomembnost popljuska večji val, ko marljivi vneteži, ki se imajo odgovorne za uglednost trga, in njihovi za narodov blagor zaskrbljeni gonjači, ki strežejo tej lepi razvadi in z velikimi obeti ujemajo na limanice muzealne romarje, od daleč in iz tujih krajev usmerijo sem polne avtobuse. Bližešnji zahajajo posamič na to škrtajoče in stokajoče ogledovanje, če ne iz muhavosti ali kakih šolskih obveznosti, pa iz zadrege in pomanjkanja boljših in drugačnih vab. Ali pa se odvija vodenje v hrupenju glasnih fičfiričev, ki prihajajo sem ubijat čas na občinski ravni in na račun vodnikovega zdravja, premostovat reže in spakovaje se kako podeželsko čakanje ali vedrit ob vremenskih neprilikah. Še kolcne se jim ne po razstavljenih objektih in preleni so, da bi brali spremna besedila. Meni filozofija pa zajcu boben, je zapisal moški v črnem usnjenem kombinezonu v knjigo obiskovalcev. Kogar zazebe, preden se mu zanohta, kdor je stopil brez dežnika pred nevihto v duri, nadoda še kak korak, pa je v muzeju in že si več ne zmoči nog. Ob posebno vročih dneh, v opoldanskih urah, ko vodnik že zapira, se zatekajo med hladne stene, da se malo ohladijo pred kosilom v gostilni onkraj trga. Ali tisti, ki so v škripcih, da premislijo v navdihovalnem ambientu, kakšno godovno darilo naj izberejo prijatelju; škoda, da ne kadi, tako radi bi mu podarili pepelnik ali pipo, pa si morajo zakajati glavo s peresi in kravatami. Pri tem morajo še imeti srečo s časom, kajti ustanova je odprta le tri dopoldanske ure, pozimi pa je zaprta. Poleti se drži tega v vrsto stisnjenega, starega poslopja prijeten hlad, ki ga razstavljeni predmeti iz kamene dobe še povečujejo. Vodniku skozi mestne muzeje je v zadoščenje občasno skupinino pozadrževanje sape, tak zakotniški muzej nima s čim nikomur vzeti sape in zbuditi čudenja, vodnik nima s čim opozoriti na kak presežek, vse je v sili enako zanimivo in vse za vse enakomerno razburljivo. Kadar je z ustvarjalnostjo na koncu, ljudstvo začne razvijati muzejstvo, je trdil pesnik domačin in se zaklel, da ne bo prestopil muzejskega praga: ljudstvo, ki muzejali in zijali, da je s seboj na tleh in hoče sámo sebe nagega ogledovati v tvarinah v vitrinah.
        Ob prezgodnji uri je zavil od hiše po stezi, v katero se je od obeh strani nagibala trava, še vsa ovešena z roso. Na robu pod hišo se je steza prevalila v nekaj metrov strmine in se potlej spet, tekoč ob njivici, že spodaj v višini ceste, popolnoma zravnala. Narava je vsekala v travnik po svoji volji stopnico, na njenem robu, v prvi vrsti zgornjega travnikovega poda, je raslo nekaj sadja in metalo pod noge podolgovate mokre lise, ki so se ocejale ob čevljih. Zdaj od tega zdaj od onega soseda se je slišalo kako orodje, se je slišal kos živine, pomešana z godrnjavsanjem in ukazovanjem. Iz dimnikov se je izkajalo zajtrkovanje. V zraku napovedujoča se vročina, na cesti nič vozil in nič ljudi, promet je odvihral iz grape v zgodnjih urah.
        Na poti vzdolž potoka, mimo skromnih malih hiš in bajt v prigorju, na poti mimo živih mej, skoz gonje, ki so bile gonje le navidezno, saj tod skoz nihče nič ni gonil, pač pa so plotovi robili pri cesti ležeče travnike, ob tej hoji v trg so se mu vsiljevali po drevesih in pricestnih plankah, utah, skladanicah natisnjeni lepaki. Opozarjali so na bližnji tržni praznik in viseli tam že nekaj tednov. Za vsakim ovinkom so žive barve nanovo pozivale mimoidoče na veliko družabno prireditev, največjo letno ljudsko veselico, na proščenje, dogodek posebnih mikov in samodejno delujoče privlačnosti, na katerega domačinov ni bilo več treba spravljati, nikogar pregovarjati, temveč je opravilo svoje že samo obvestilo, vednost za čas te pred vrsto let vpeljane in trdno uveljavljene navade.
        Buterna je hodil dan za dnem mimo njih, ne da bi se moral kdaj ustavljali z mislimi ob njih, kaj šele, da bi ga obečevano slavje zamikalo en samkrat. To popivanje se ga ni dotikalo, tako veseljačenje in svetkovanje se mu je upiralo. Ko mu je danes mimogrede prišlo do zavesti, da se ta praznik poskakljivih polk in valčkov, ko vsa tržna pamet zleze v noge, pričenja prav nocoj, se ga je polotilo neko gomazeče neugodje. Redki avtomobili, ki so ga prehitevali, se niso več ustavljali, da bi ga jemali s seboj. Zaradi njegovega doslednega odklanjanja njihove samaritanske ustrežljivosti so se bili umaknili eni v zamerljivo obrekljivost in drugi v skomizganje z rameni, a oboji so bili čez nekaj časa le začeli spoštovati njegovo hojo.
        Pred deveto ponavadi je prihajal v muzej skozi že odklenjena glavna vrata bolj starega kakor nekdanjega šolskega poslopja, kjer sta bila spravljena občinska knjižnica na eni strani hodnika in muzej na drugi. Z visokega obokastega hodnika ali postojš v njenih vratih se je oglašal knjižničarki, telesno upokojeni, a duhovno zelo bistri učiteljici, ki je delala poleti pri ven na hodnik odprtih vratih in se je odzivala z zelo različnimi glasovi, zdaj prihajajočimi od nekod iz prostorskih globin, zdaj dušečimi se v papirju ali zatikajočimi se v knjižnih policah, tako da je Buterna včasih stopil v vežo knjižnice in tovarišici razodel svoj prihod s kratkim pogovorom, preden je odklenil na hodniku svoja vrata. Bila sta edina nastavljenca v celi hiši in zgodilo se je tudi, da kak dan edini živi bitji, če zanemarimo škrtanje v podu in sitnarjenje po šipah.

        Buternov stari znanec in stanovitni knjižničarkin spremljevalec, pred vrati knjižnice zleknjen pes, je ob ropotu ključev le malo prezasukal oči in še gobca ni dvignil s poda. Včasih je ležal zunaj pred vrati, navadno pa ubogljivo dremal v sobnem kotu. To rumenodlako tele, s sivimi prameni v kožuhu in nekoliko preobilno glavo, ji je nosilo torbo v službo in nazaj, s tacami odpiralo vrata, se samostojno kretalo po trgu in namesto svoje gospodarice opravilo marsikako potrebno dnevno pot. Kadar je bacalo pred njo po trgu, so se jima umikali s pločnika. Otroci v gručah so umolknili in se stisnili k steni, posamezni pa v zavetje kakega odraslega, kadar se je žival pojavila na cesti z nakupovalno košaro ali mlečno kanglo v gobcu in odkar je junačujočega se pobalina z gromovitim škrebetanjem in razkazovanjem čudovito popadljivega zobovja pritisnila ob trgovino s sadjem in ga držala tam, dokler drugi niso priklicali učiteljice na kraj junakovanja. Storjeno mu je bilo, pošast ga je prilepovala k zidu z rastočo odločnostjo in bi ga držala tam še ure, v katerih se mu je telo hotelo razlesti po ometu, da ga ni odrešila učiteljica, med navalom razburjenih in priganjajočih ljudi pospremljena na prizorišče. Odrasli so bernardinca nagovorili včasih s kako prej previdno ko prijazno besedo, a dotakniti se ga ni drznil odslej tudi od njih nihče. Glas, ki je hodil z njim, nepreračunljive, krepke čeljusti in občasno grčavo brundanje, lastničina zagotovila pa še pogosta odsotnost krotiteljice, so trg obvarovali večjih pasjih pripetljajev.
        Danes psa ni bilo pred vrati knjižnice, pač pa se je motala na pločniku in v veži skupina desetih, dvanajstih oseb, ki je čakala na vstop v muzej. Nič posebnega na njej Francu Buterni ni udarilo v oči, nič izrednega ga ni pritegnilo, razen da ni mogel skriti presenečenja, prelivajočega se v veselje nad tako nenavadnim zgodnjim obiskom, in da je silovito čutil, kako se je zrak začel napenjati med njimi v neki neoprijemljivi slutnji. Takrat je seveda še ni opazil v skupini in za kaj takega še tudi ni bilo kaj prida priložnosti, preveč ga je zaposlovala skupina kot celota. Oči so sicer gledale, a niso še nič videle, ni se mu še odstrla v pameti, šele čez čas se mu bo zasvetila v spominu.

        Vstopili so, opravili običajne formalnosti in takoj pričeli ogled. Pohod skozi razstavne prostore se je začel na kraju samem, pri pregledni sliki, razpotegnjeni po celi steni pri vhodu, prikazujoči v prerezu pokrajino, njene različne diluvialne plasti, planine in konice gor, v tisočletjih izvotlene podzemske jame, iz katerih so se vlekli prameni megle. Vse polno da je takih in podobnih votlin v okolišu, ki so že stoletja znane iz ustnega izročila in ki so jih prebivalci napolnili z vražami in skrivnostmi, z mračnjaštvom in ugankami: duhovi, hudobe in zlikavci da so menda prebivali v teh kadečih se gorah, zakladi da so bili v njih zakopani, ki so jih varvale pošasti. Šele v zadnjem času da je znanost proučila te kraške pojave, je govoril Buterna, in le težko da je prepričevala prebivalstvo o tem, da megla ni ne sapa podzemskih zmajev ne peklenski dim, temveč da nastaja naravno, tako v ledeni dobi in tako danes, ker se pozimi vlažen in topel votlinski zrak meša z mrzlim zunanjim.
        Skupina se je znašla v pritličnih sosednih sobah, kjer so bile v ležečih steklenih omarah razstavljene najdbine, medvedje kosti pa razni predmeti, kosti starih individuumov pa tudi mladih bitij, živalskih zaplodkov, v njihovih kosteh sledovi kurjenja, ostanki ognja in ognjišča, umetno obdelane kosti, takratno orodje in orožje, rastlinstvo, kamni. Človek da poseže v naravo in stanuje v toplejši dobi paleozoika v teh jamah. V poznejši da so v jamah odkrili samo še medvedje sledove. Vsi predmeti lepo zloženi, oštevilčeni in označeni, urejeni po ledenodobnih plasteh. Po steni spet risbe teh izkopanin in slike drugih stvari, imenski seznam vseh jam, seznam najdišč, rezi skozi plasti kulturne zgodovine in opisi, poljudnoznanstvene razlage, razsežnosti, podatki, risbe posode iz kamnite dobe, naplavine, ki da niso potopne, temveč iz prve dobe kvartarja v zgodovini zemlje, ko nastopi človek.
        Po vretenastih stopnicah so se povzpeli na zgornji pod: spet kosti medvedov, ohranjena medvedja glava, popolna okostja starih živali, ki so počivale in spale v teh jamah, kjer so bile na varnem pred lovci in pred vremenskimi neprilikami, ali se umaknile vanje pravočasno za umiranje. Razstavine spet narisane, nadrobno opisane in razložene po stenah. Sredi zadnje sobe v kamnitni rakvi okostji dveh mrtvakov iz poznejše dobe, materino in dojenčkovo ob njenem vznožju, zloženi v taki legi, v kakršni sta bili najdeni. Skupina je obstopila grob in se zatopila v davninski trupli.
        Zdaj šele je bila priložnost, da si vodnik podrobneje ogleda svoje umolkle spremljevalce. Oziral se je po ljudeh, zamaknjenih v kamnito jamo, in se za trenutek ustavil na vsakem izmed njih. Doslej se mu še čisto nič ni razodelo, odkod napetost, ni še utegnil razvozlavati vzrokov vznemirjenosti, ki jo je potlačeval med govorjenjem, a ne potlačil, in se je ob koncu oglasila s tem večjimi zahtevami. Nenadoma se mu je odprlo, ko mrena mu zdrselo spred oči. Čeprav je še ni bilo v kolobarju in si je dajala opravka v prejšnji sobi, se je izobličila pred njim, iz mrčavega mraka stopila na svetlo, da jo je zagledal jasno pred seboj.

        Med vodenjem mu ni ušlo, da se je držala vseskozi sama v ozadju, hodila za zadnjimi in po svojem, ko da je Buternovo razlaganje predmetov ne zanima in ima s tem krajem svoje samosvoje namene. Njeno zaostajanje mu je bilo neprijetno na očeh, saj je z njim njegovo vlogo razvrednotovala in obhod zavlačevala. A še bolj upočasniti ogledovanja in pripovedi razvleči domala ni bilo mogoče. Kadar jo je videval od daleč in po naključjih mimo tinov, zatopljeno in odsotno, ga je vsakič cuknilo v njeno smer, in je le z voljo zadrževal telo pri sebi in se zoperstavljal vleku. Čutil je, kako je mrgolelo po telesu, se zaganjalo in prožilo. Navsezadnje je bila skupina zanesljiv in trden zid, ki ga je zadrževal. Zdaj se mu je na mah odjasnilo, kar je bilo zamegleno, napeti zračni loki so se razsuli v srebrikajoče se spominovo drobinje. In ko je čez čas dohitela skupino, še vedno stoječo okoli koščenega človeškega spomina iz davnine, si jo je le še potrdil, si le še utrdil nespremenjene, z leti poglobljene in obrušene, še bolj poudarjene poteze njenega telesa.
        Razpoklina v spominu se mu je zaprla.
        Njen obraz od blizu, njene jamice v kotih usten, so ga prestavili v mladeniška leta, v tisto poletno popoldne, ki se mu je izrisalo v spominu v tako jasnih obrisih, da je neštetokrat podoživel najneznatnejše njegove poteze in potekanje posameznih trenutkov. Tisto izrisano in tolikokrat obnovljeno popoldne je bilo pred njim, ko se je bil poslovil od mladoletnice kot gimnazijski zrelostnik pred študijskim odhodom v tujino. Poslovil, ne da bi se poslovila. Zaman jo je bil čakal takrat na dogovorjenem mestu, pri stogu na vzpetini travnika, zaraščajočega se s smrečjem. Naloženi posli v hiši, mu je bila pozneje sporočila. V posestniškem nagonu sta bila njena roditelja slutila dogajanje in svoje posestevce obvarovala, da se ni moglo premakniti iz hiše. Nedosegljiva in zaščitena, starim vedno pred očmi in na doklicu, se je bila kradla z doma k stogu, kjer sta se ničkolikokrat dobivala na skrivnem. Snidenje ta preobratni zadnji dan se ni bilo posrečilo, njun razhod je bil ostal nedopovedan in odprt, brez potrebnih obljub in zavez in naložnin, ostal okrnjek, ubiti zarodek čutenja. Nepotešen je bil pustil za seboj jamice njenega smeha in njeno skrito vekanje, iz gubic katerega je bil pobiral bisere. Ne pripravljenega spominka, vratne verižice z obeskom, ji ni bil izročil ne ji zapustil kake prijazne, bodrilne besede. Ni bil mogel namočiti več svoje zemlje v njeni vodi, niti en samkrat več ni mogel iti z roko po strnišču njenih dlak. Na listek je še napisal: Iz medene doline bežim, osel, pa v ovseno mesto strmoritim. Si dala včeraj kravico in mi obljubila tudi danes travico! Upal dolgo v popoldne, a zdaj mi čas izteka. Vlak ne čaka. Si dala kravico, boš dala drugič travico!
        Listek in škatlico je bil zataknil v stogovo špranjo, in ker se pozneje nikoli ni sklicevala nanju, je vedel, da se je stvar izgubila ali prišla v nepoklicane roke.


Nazaj na vrh strani                          Nazaj v seznam del

Stran je postavil Primož Jakopin in jo nazadnje spremenil 14. novembra 2012.

Naslov strani: http://www.jakopin.net/fh/viri/seminar/dela/srcne_pe.html