Fakulteta za humanistiko Univerze v Novi Gorici                                       Nazaj v seznam del
Slovenistika - prva stopnja
Seminar pri predmetu Računalništvo za filologe (P. Jakopin)

Odlomek z začetka dela: Janez Cigler: Sreča v nesreči



Janez Cigler

Sreča v nesreči

ali popisovanje čudne zgodbe dveh dvojčkov

Podučenje starim in mladim, revnim in bogatim


Objavljeno v knjižni zbirki Hram, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1984.
Po prvi izdaji (1836) in ob naslonitvi na Kolaričevo (Cvetje 1936) ter Kmeclovo (Kondor 1974 in 1977) priredbo jezikovno pregledal Franc Drolc.
Prenos v elektronsko obliko: Brane H. Pavšek, 1996 (Etext "Slovenska literatura")



UVOD


        Blizu mesta L., v vasi, kjer je bila nekdaj imenitna, daleč sloveča suknarija ali tovarna, kjer so žlahtno sukno tkali in ga daleč po svetu razprodajali, je pred nekaj leti živel dober, pošten pa tudi pobožen junak. Franc Svetin mu je bilo ime. Starši so mu zgodaj pomrli, torej ni imel nikogar, da bi bil zanj skrbel. Lastnik suknarije ga je iz dobrote v šolo pošiljal, toliko da se je Svetin brati in pisati navadil; potem je v suknariji delal in se vseh suknarskih del naučil. Zraven navadnega suknarskega dela je moral Svetin tudi vrt obdelovati. Svetin je bil priden in prebrisane glave. Poleti je ves dan vrt obdeloval, ponoči pa v suknariji delal.
        Pri vseh svojih delih Svetin nikoli ni molitve opustil, ampak pred vsakim delom in po vsakem delu je pokleknil in ponižno molil; zato mu je Bog tudi srečo dal. V malo letih je Svetin toliko prislužil in privaroval, da si je selišče kupil, hišo naredil in nekaj njiv prikupil. Gospodar suknarije ga je zato zelo cenil, pa mu nekega dne reče: »France, všeč mi je, da si tako priden; vidim, da si pomagaš. Najbolj všeč pa mi je, ko vidim, da nikoli s hudobnimi tovariši ne potegneš, se le svojega dela držiš, rad moliš in v cerkev hodiš; ako si pri volji, vzemi mojo kuharico Nežo za ženo, ki je tudi poštena in pobožna. Nima veliko denarjev, pa je pridna in jaz ji bom tudi nekaj dal in pomagal.«
        Svetin je v to hitro dovolil. Pokličejo Nežo, ki se je po svojih starših pisala Neža Trpinc, in jo vprašajo, ali bi bila voljna poročiti se s Francetom. Neža je v to tudi rada dovolila in v štirih tednih so naredili ženitnino. K ženitovanju je prišel tudi gospodar suknarije s svojo gospo, dasi je bil žlahtnega rodu. Svetina so vsi radi imeli.
        Vesel je živel Svetin s svojo ženo Nežo. Očitno se je nad njima kazala zakonska sreča. Nikoli ni bilo med njima krega ali prepira. Ne po posvetnih navadah in mestnih željah, ampak po krščanskih in božjih zapovedih sta živela. On je podnevi vrt obdeloval, ona je domača dela opravljala. Vsak večer sta pokleknila in glasno večerno molitevco opravila, ko bi bila še tako trudna. Vse svoje zaupanje sta le v Boga imela; torej jima je šlo vse po sreči.
        Dve leti je minilo, kar sta bila poročena, in Svetinka je bila zdaj v drugem stanu. Tedaj sta neke noči dobila dva lepa, zdrava fantiča dvojčka. Pri svetem krstu so prvemu dali ime Janez, drugemu Pavel. Gospod in gospa suknarije sta bila botra. Vesela sta bila, da jima je Bog tako dober, spoznala sta božje dobrote in vedno sta ga hvalila. Sklenila sta tudi fantiča, če ju Bog pri življenju ohrani, v pobožnosti in svetosti zrediti in varovati pred zapeljivimi tovarišijami, da bi v starih letih čisto veselje nad njima imela.



PRVI DEL



I


FRANCE SVETIN GRE NA

FRANCOSKO VOJSKO


        Lepo sta skrbela France in Neža za fantiča in si z združeno močjo prizadevala več prislužiti, da bi fantiča mogla pošteno in dobro zrediti. Zato sta še pridneje delala in zvesteje molila. Ob nekem lepem spomladanskem dnevu, ravno nedelja je bila, ko prideta France in Neža popoldne iz cerkve, reče France:
        »Pojdi po bokal vina, da vsak malo popijeva. Nikoli ne greva v oštarijo, bodiva doma vesela sama in Boga hvaliva, ker nama nič ne manjka.«
        Prijazno skupaj pijeta in se pogovarjata o tem, kar sta danes v cerkvi slišala. Medtem vpraša France svojo ženo in prijazno reče:
        »Ljuba, dobra moja Neža, povej mi, kako je to, da nisi nikoli vesela, kar sva vkup; nikoli te ne vidim se nasmejati ali zapeti, ampak vedno si zamišljena in žalostna in pa večkrat te slišim zdihovati. Kaj ti je vendar? Le povej mi, vse rad storim, karkoli želiš da boš le vesela.«
        Neža mu na to milo odgovori: »Ljubi moj mož, res je, da sem vedno žalostna in nikoli vesela, toda ne zavoljo pomanjkanja ali zavoljo dela, skrbi in truda. Ne misli, da te nimam rada; srečna vsaka žena, katera ima tako dobrega in pridnega moža, kakor si ti! Vesela pa nikoli ne morem biti, v srcu me vedno nekaj skrbi; prihodnost premišljujem in zdi se mi, da naju bodo velike nesreče zadele in hude nadloge čez naju prišle; in Bog ve, kako je to, da sem zavoljo tega vedno žalostna, dasiravno prihodnjega noben človek ne ve.«
        France odgovori: »Nikar se tega ne boj, če naju tudi kaj hudega zadene, bova vse prestala; v Boga zaupajva, na Boga se zanesiva in dobrotljivi Bog naju ne bo zapustil. Tako dobrotljivo je Bog za naju do zdaj skrbel; tudi za naprej naju ne bo zapustil.« Potem poklekneta in večerno molitev opravita in gresta k pokoju.
        Prav res je, da na tem svetu ni prave resnične sreče; to je dobro spoznala Neža Svetinka, zato ni bila nikoli vesela. Ravno tisto leto se je začela huda vojska s Francozom. Avstrijski cesar je potreboval veliko vojakov. Ne le fantje, ampak tudi mladi možje, kateri niso imeli zadosti zemlje, so morali iti na vojsko. To je zadelo tudi Franceta Svetina. Sama hiša ga ni varovala pred vojaščino, ni bilo drugače, moral je biti vojak. Svetin ni bil več kakor osem dni v vojašnici, da se je malo vojaške službe navadil.
        Deveti dan gre Neža še zadnjikrat svojega moža obiskat in od njega slovo vzet, ker po tistem ga nikoli več ni videla. Tisti dan je šel na Laško in ni ga bilo več nazaj. Grozno je žena za njim jokala in žalovala, ni ga mogla pozabiti, svojega ljubega Franceta. Žalostno je bilo videti, kako sta slovo jemala. Neža joka neprenehoma pred možem in pravi:
        »Kam se bom zdaj dela sama s fantičema, komaj sta po dve leti stara? Kako ju bom preživila, kako zredila? Oh, jaz uboga sirota, kdo mi bo kaj pomagal, ko so nama bili ljudje tako nevoščljivi?«
        Tudi Francetu se srce trga, ker vidi svojo ženo tako zelo jokati in žalovati; videl je tudi enega dvojčkov, ki ga je bila mati na naročaju s seboj prinesla. Solze se mu udero, milo se zjoka; vendar jo potolaži in ji srčno reče: »Ljuba moja žena! Ne žaluj tako zelo; kaj ne veš, da je to božja volja? Tudi najmanjša reč se ne zgodi brez božje volje in ne en las ne pade z naše glave brez volje nebeškega očeta. Ker je Bog tako sklenil, se moramo njegovim naredbam voljno vdati. Kdor v Boga zaupa ne bo nikoli zapuščen. Bog naju ne bo zapustil. Lepo Bogu služi in tudi fantiča uči Boga se bati in njemu služiti. Da moram biti vojak, mi ukazuje cesarsko povelje; gosposkam in oblastnikom pa moramo zavoljo Boga pokorni biti. Ne jokaj preveč, ampak moli zame, da srečno, potem ko sovražnika premagamo, spet nazaj pridem. Prosi zame dobrotljivega Boga, da me varuje v vseh nevarnostih. Skrbi lepo za fantiča in ne pozabi ju učiti Boga poznati, njega moliti in mu služiti, da boš vsaj nad otrokoma veselje imela, četudi mene na vojski ubijejo.«
        S tem besedami se France loči od svoje žene in gre z drugimi vojaki vred proti laški deželi.


II


NEŽA SVETINKA DA OBA

DVOJČKA V SLUŽBO


        Tisto noč, ko je France Svetin šel na vojsko, je njegova žena Neža vso noč prečula, molila in jokala. Videla je, da si ne more pomagati, tolažila se je in vedno Boga prosila, da bi mož na vojski srečo imel, da bi ne bil ubit. K sebi je vzela pošteno gostjo, da je pomagala za dvojčke skrbeti in potrebna dela opravljati. Oba fantiča sta se lepo redila, zdrava sta bila. Kakor hitro sta začela govoriti, ju je skrbna mati lepo moliti učila. Sčasoma, ko sta postajala večja, ju je naučila ves potrebni krščanski nauk. Nista bila še po sedem let stara, že ju je mati naučila brati, kar je sama dobro znala in v žalostnih dneh veliko tolažbo dobivala v branju svetih bukev. Vsako nedeljo in vsak praznik dopoldne in popoldne ju je s sabo v cerkev peljala in ju vedno učila, naj se v cerkvi lepo in spodobno vedeta. Nikoli v nobeno tovarišijo ju ni pustila, ampak vedno ju je opominjala zvesto Bogu služiti. Pošiljala ju je potem v šolo, kjer sta se tako pridno učila, da nobeden fantov ne tako.
        Janez in Pavel sta tri leta hodila v šolo; že sta znala po nemško brati, pisati in računati. Vsak večer so vsi trije glasno vkup opravili večerno molitev in konec molitve je mati vselej rekla: »Molimo še za vajinega očeta, da bi srečno nazaj prišel, da bi mu Bog srečo dal v daljnih krajih.«
        Bilo je neko nedeljo zvečer pozimi, ko je mati fantoma ravno o očetu pripovedovala, kako da je moral na vojsko iti; tedaj reče Pavle: »Ljuba mati, povejte nama, kakšen so vendar naš oče ki jih nisva nikoli poznala; ali bi jih mogla midva spoznati, ko bi nazaj prišli, pa bi vas ne bilo, ker ste od dela in žalosti tako zelo oslabeli, ko bi nama vi utegnili umreti?«
        Mati žalostna odgovori: »Ne mogla bi vidva očeta poznati, ne, ker sta bila komaj po dve leti stara, ko nas je moral oče zapustiti. Vendar, spomnim se, zapomnita si: vajin oče ima na vsaki roki pod srajco nekako znamenje, tako z rdečo barvo zarezano, da se ne da več zbrisati. Na desni roki ima zarezane te besede: Franc Svetin; na levi roki ima: Neža Trpinc; to je moje ime po mojih starših. Taka znamenja na roke sem jaz vajinemu očetu sama naredila.«
        »O ljuba mati,« reče nato Pavle, »naredite tudi meni taka znamenja na roke, kakršna imajo oče, da se bom večkrat nanje spomnil in zanje molil.« - »Tudi meni naredite tako,« pravi Janez.
        Mati reče: »Ljuba moja sinka, to se težko naredi. Kdor hoče tako znamenje na životu imeti, mora besedo z barvo zapisati, potem s šivanko vse črke pošpikati, da pride barva pod kožo; potem se ne da več zbrisati. To pa je boleče.«
        »Naj boli, kakor hoče,« pravita fanta, »Če naredite nama, vse rada trpiva, da bova le očetovo znamenje na životu imela.« Mati jima je naredila na obeh rokah, kakor je imel oče. Vesela sta bila, ko sta čez tri dni videla na rokah pod kožo lepa rdeča imena očeta in matere.
        Po devet let sta bila dvojčka stara, rada bi bila oba še v šolo hodila, pa ni bilo mogoče. Že ju ni mogla mati več rediti, ne jima napravljati potrebnega oblačila. Mati se je res noč in dan trudila, vendar ni mogla izhajati; dolg je naredila, njivico in hišico zastavila. Nekak barantalec I. ji je posojeval, pa ne da bi bil dobro storil in revni Svetinovi družini pomagal, ampak le svojega dobička je iskal. Veliko dolga se je že nabralo. Svetinka ni mogla plačati. Posojevalec jo je trdo terjal in jo tožiti žugal, če ne plača. Neža ga gre prosit, vzame oba fantiča s sabo. Vsi trije pred njim jokajo; in prosili so, da bi potrpel in jim vsaj hišico pustil. Neusmiljeni terjavec jih noče uslišati, ampak ostro reče Neži: »Plačaj, kar si dolžna, več te ne bom čakal; ako ne plačaš, ti bo vse prodano! Fanta sta že zadosti velika, da si moreta kaj zaslužiti; ni jima treba po šolah postajati; vsak berač hoče zdaj gospod biti.«
        Žalostna gre mati s fantoma domov in joka; tudi fanta sta jokala in rekla materi: »Ljuba mati, kam pojdemo zdaj, ker nam bo neusmiljeni mož hišo vzel; nič se ne bova mogla več učiti. Kdo nam bo kaj dal, kdo nam bo kaj pomagal? Oh, da nimamo očeta, da bi se za nas kaj potegnili!«
        Mati jima reče: »Ljuba moja sinka, nikar ne žalujta preveč, saj imamo še enega očeta v nebesih, kateri je veliko boljši kakor vsak posvetni oče; on nas ne bo zapustil. On dobrotljivi nebeški oče, nas bo preskrbel. Njega prosimo, vanj zaupajmo in pridno molimo!«
        Komaj se je trikrat luna premenila, že so pridrli oblastniški služabniki v Svetinkino hišo. Oznanili so, da v 24 urah se mora iz hiše spraviti in vse zapustiti, ker bo vse prodano. Žalostno oznanilo je bilo to za Svetinko. Brez usmiljenja je morala zapustiti s fantičkoma vred svojo domačijo in iti po svetu dobrih ljudi iskat. Žalostna je rekla: »O, da bi jaz sama bila, ne bilo bi mi tako težko, ali kam se čem s fantičema obrniti? Dobrotljivi Bog, usmili se me, uboge sirote!«
        Vsem se je smilila ta pravična družinica. Neža je kmalu dobila službo pri neki pobožni gospe, premožni vdovi. Pavle je šel h gospodarju, kateri mu je v rodu bil; krave je pasel; bil je dober pastirček. Janeza je bližnji sosed spotoma v Trst s sabo vzel, kamor je moko na prodaj peljal. Mislil ga je v Trstu kakim ljudem dati, ker je Janezek nekoliko laško govoriti znal.


Nazaj na vrh strani                          Nazaj v seznam del

Stran je postavil Primož Jakopin in jo nazadnje spremenil 14. novembra 2012.

Naslov strani: http://www.jakopin.net/fh/viri/seminar/dela/sreca_v_.html