Fakulteta za humanistiko Univerze v Novi Gorici                                       Nazaj v seznam del
Slovenistika - prva stopnja
Seminar pri predmetu Računalništvo za filologe (P. Jakopin)

Odlomek z začetka dela: Fran Levstik: Sveti doktor Bežanec v Tožbanji vasi



Fran Levstik

Sveti doktor Bežanec v Tožbanji vasi

Pobožna pripovedka



Uvod


        Neko slovensko mesto se po pravici ponaša z dvema posebnima človekoma. Eden izmed njiju - po značaju ga je vsak pedenj sámo poštenje - kuje pipce in krivce, nože in vilice, sablje, dolge in kratke, ter brusi nožíce (škarje) in drugo skrhano rezilo.
        Poleg tega se ubija z neštetimi postranskimi posli, ki nimajo nič primere niti vilicam niti nožem. Čita namreč razne knjige, hodi v gledališče, sključen lazi v podzémeljske jame po nenavadne žuželke, katere je ondod nahajati, zbira polže in kamenje, slamo tlači v mehove mrtvih mačk in ptičev, da so potlej živim podobni, ter poleg orožja vari pesmi in kar je najposebnejša plat njegovega značaja, v svoji prodalnici na steklu tistih oken, kjer ima razloženo blago, nedaleč od vélikega trga, v rokopisu izdaje novine, o katerih so tudi nemški listi pred nekoliko leti govorili. To glasilo našega že sivega poštenjaka, sem ter tam nepravopisno zgrajeno, ki v njem često udriha sam sebe, da laže potlej na druge plane, se imenuje: »Kovaško kládivo, humorističen list mimo gredočim, izhaja na oknu, kadar urednika sreča kaka dobra misel, če jo utegne zapisati«. - Šaljivi možiček se časi poredno imenuje doktor Pipec in v teh novinah, katerim jako ostri mestni strah vendar nikoli zob ne pokaže, ker morebiti se jim tudi sam često smeje, s humorjem in zabavljivostjo maha politične dogodke sploh ter posebno modre neukretnosti svojih rojakov.
        Doktorja Pipca zaradi njegovega prirodnega dovtipa in čudnega početja svet graja in hvali, celo začudi se mu kaka preprosta duša. V Pipčevo prodalnico, kjer se obenem ureduje Kovaško kládivo, radi zahajajo izobraženi in smeholjubi meščani, a tudi kak srdit obraz časi pisano pogleda skozi okno ter pomoli stisnjeno pest, da bi se ž njo jezi dala krepkejša podpora.
        O drugi prikazni tega mesta ni povedati enake hvale. Pred seboj imamo že starikavega »literata«, ki z novinarskim drobižem in z dopisi zaklada liste vsega sveta, najsi bodo svobodoljubno uredovani ali kakor jim koli drago. Njemu je vsako načelo enako dobro. Samo v Kovaško kládivo nikoli nič ne prinese, kakor hudobni svet pripoveduje, zato ne, ker ni verjeti, da bi plačevalo svoje pomagače in tudi, ker naš prijatelj nima nikakršne soli v peresu. A nedelaven vendar ni, kajti v déžel pošilja pesmi in igre: vsako leto po eno daljšo ali krajšo »pesem o kaki svatbi«, kakor čuti, da sta nevesta in ženin ali bogatejša ali ubožnejša, ter na vsakih dvajset let po ene »božične jaslice« v dramatični obleki in potem jih ljubljanskemu Dramatičnemu društvu neprestano brez uspeha ponuja. Vsakih petnajst let izda učeno, osem strani debelo razpravo o »povodnih možéh«, in take spiše z velikim zadovoljstvom ter krepko poudarjaje imenuje »svoja nesmrtna dela«. Najmanjši novinarski drobiž in dopis ukaže tudi posebe natisniti, da ga potlej za samostojno knjigo posvetí visokemu, najrajši obenem bogatemu gospodu. Sam o sebi misli, da je zelo učen ter neizmerno sloveč. O posebnih prilikah si celo »doktorand« veli reči, da li morebiti nikdar ni od znotraj videl nobenega vseučilišča. Njegovo pisateljsko ime je Kolenec, kakor sam ne taji, zategadelj, ker ima že vsa kriva kolena.
        Minuli teden mi je bilo naključje tako prijazno, da me ta dva modráka nista zapazila, kadar sem poslušal, kako sta se med sabo pogovarjala.
        Premeteni doktor Pipec je namreč doktorandu Kolencu razlagal pobožno pripovedko. Naglo sem potlej šel domov ter jo zapisal, kolikor koli sem natanko mogel vse tako, kakor sem jo slišal s pristavki in govori obeh učenjakov. Ponavljam jo v Zvonu blagovoljnim čitateljem.
        Ta pripovedka me je dvojno zanimala: prvič, ker je šaljiva in ukovíta, porojena morebiti celo v humorističnih možganih doktorja Pipca samega, drugič, ker iz nje verno odseva pripovedovalčev in poslušalčev značaj ter tudi razmerje, v katerem se čutita med sabo. Edino to se mi dozdeva, da je mnogo, kar govori doktor Pipec, sama prevržljivost in ironija, a vse, kar pripoveduje doktorand Kolenec, njegova resnična, prava misel.


PRIPOVEDKA


        Doktorand Kolenec. Dobro jutro, gospod doktor! Kakor čutim, skoraj se je nadejati veselja, katero nam zopet nova številka Kovaškega kládiva prinese iz neusúšnega vira vaše bistroumnosti.
        Doktor Pipec. Odpravil sem ta hip dolžne odtiske in ura ne mine, ko se moj list na slavnem oknu prikaže strmečemu občinstvu.
        Doktorand Kolenec. Krasno! A preden nas bode krepčal nedoseženi duh izvrstnega Kládiva, prosil bi, da mi razložite včeraj obetano povest o svetem doktorju Bežáncu.
        Doktor Pipec. Ta čudni mož, kakor vidim, vam ne gre iz uma, gospod doktorand! Morebiti zato ne, ker je to prvi ter zadnji svetnik izmed vseh doktorjev in doktorandov naše grešne zemlje, ako se ne motim.
        Doktorand Kolenec. Prvi res utegne biti - a zadnji? Jaz ne verjamem! Komu je skrito, kako se dr. Costa pripravlja z brevirji, svetimi pismi novega in starega zavéta, z brojanícami, škapulirji in drugo božjo potrebščino, da bi pustil Bežanca daleč za sabo v svetosti!
        Doktor Pipec. Če ga more za sabo pustiti, bode na slavo tudi nam vsem doktorjem in doktorandom, ki si potlej v sveta nebesa postavimo dva krepka stebra namesto enega. - A zdaj me poslušajte!
        Doktorju Bežancu je izpočetka bilo drugo ime, katerega ni ohranila zgodovina.
        Doktorand Kolenec. Siromak! A naju nesmrtni imeni sta dovolj znani že po širokem svetu in prideta z najinimi spisi do poznih rodov, če je Bogu milo.
        Doktor Pipec. Kdo bi dvomil? A doktor Bežanec ne more tožiti, da njegovo pravo ime, katero mu je dalo s toliko nesrečo tako malo slave, ostane skrito radovednim ušesom ter da vesoljna zgodovina oznanja samo njegov poznejši pridevek, v katerem se je tako poimenitil.
        Doktorand Kolenec. Kako je dobil svoj drugi pridevek?
        Doktor Pipec. Prijel se ga je zato, ker so njegovi neutrudni sovražniki vselej in povsod vedeli tako zasukniti, da mu je bilo v kratki dobi pobegniti iz vsakega kraja božje zemlje, kjer se je koli pripravljal gnezdo nanašati in s svojim imenom poiskati si veljave. Kar je večni Žid med človeki, to je bil on med doktorji. Bežal je od vasi do vasi, od mesta do mesta, od dežele do dežele. Videl je vse dele sveta, a poleg tega tudi osivel, da je imel brado belo kakor sneg, in obe nogi si je odhodil do samih kolen.
        Doktorand Kolenec. Kako odhodil?
        Doktor Pipec. Gor do kolen mu je nogi gladko odbrusilo večno popotovanje.
        Doktorand Kolenec. Ubožec! Za mladih let sem jedel tudi jaz nekatere matere kruh, a taka bridka usoda me vendar nikoli ni gonila.
        Doktor Pipec. Začne torej premišljati in reče: »Kaj mi je početi? Prizadeval in ubijal sem se, kar sem največ mogel, prepotoval sem križem svet, a vendar sem ostal nič med ljudmi! Zdaj sem star, moči so mi pošle in obe nogi sta mi odhojeni. Koliko je praznega prostora na zemlji, a jaz ga nimam, da bi nanj palico oprl. Pes in mačka, lisica in volk, sova in jastreb, vse ima pravico živeti pod nebeškim stropom, zavržen sem edini jaz! Meni Bog nikjer ni odkazal mirnega kota, katerih ima brez konca in kraja, a vendar so me učili, da smo vsi njegovi enako ljubljeni otroci! Tat in razbojnik si zavetje najde; jaz ga iščem zastonj! Kam se mi je torej deti? Kdo se me usmili?« - Ko je tako v se pogreznjen meril svojo trdo srečo ter oprt na palico debele solze točil v dolgo, sivo brado, zabliskne se mu bistra misel, kakršne poprej še nikdar ni imel. Po vseh državah preganjanemu siromaku je bila namreč poslednja moč umrla baš na cesti pred kapelico, na katere prostornem oltarju takrat ni bilo nič svetnika. Če se je bil poštenjak šel izprehajat ali njivo orat ali v senožeti kosit ali v gozd po drva ali k maši ali v semenj ali kam drugam - sveta zgodovina tega natanko ne pripoveduje.
        Doktorwd Kolenec. Torej ni trdnega sledu, kako in kam je bil izginil?
        Doktor Pipec. Niti njegovo slavno ime ni znano. Vendar se nahaja sledu več, nego je treba, a neovržnega dokaza ni. Baš ob tem času namreč jako zviti kmetje neke bližnje soseske, kakor je razločno čitati, na velikem oltarju svoje cerkvíce niso imeli podobe svetega Jurija, ker je vsa lesena poprejšnja bila tako črvojédnasta, da sta se kos za kosom razdrobila jezdec in konj. Med vrsticami svetega, zaradi te stvari zelo nejevoljnega poročila torej diha opravičena sumnja, da so ti brezbožniki utegnili priti ponoči ter brezimenega svetnika siloma vzeti raz oltar in iz kapelice.
        Doktorand Kolenec: Brezimenega! Še nesrečnejši je bil od doktorja Bežanca, preden so ga prekrstili!
        A ukradenec je vendar gotovo tudi jahal, ker pošten sveti Jurij, na čigar mesto so ga postavili, ne more konja nikakor pogrešati.
        Doktor Pipec. Sveta povest piše z jasnimi besedami, da je svoji prvi soseski samo peš dajal pomoči in dobrote, a taka stvarca pobožnim kmetom najmanjše bolšíce ne dene v ušesa. Poznejše pripovedke namreč govore, da predrzni tatje ukradeno, res nekoliko obledelo, a sicer še trdno podobo so samo z drugačnimi šarami (barvami) na hitrem po kmetski premazali ter malo njene častite brade odtesali, da je bila krajša. In tako se je zgodilo, da lesenega moža ni bilo zdaj nikakor spoznati.
        Doktorand Kolenec. In potlej so rekli, da je to sveti Jurij pešec?
        Doktor Pipec. Mnogo prezviti so bili, da bi takisto naredili. Rajši so prekrstili cerkev, katera je bila poprej svetega Jurija, a po sedaj so jo imenovali svetega Matije. S tega koristnega ozira so tudi podobi namesto palice v roko vtaknili leseno sekiro bradáčo, katera se za male novce kupi, ako je nikdo ne zna doma narediti. Kadar je bilo vse to dodelano, hodili so pobožno in zaupno milosti prosit novega patrona, katerega so si bili sami tako bistroumno popravili v krepko pomoč dušnim in telesnim potrebam prihodnjih časov. In vselej so se z njim okoristili kolikor toliko.
        Doktorand Kolenec. Lejte si! Kdo bi mislil, da so tako pretkane te kmetske pasje obisti?
        Doktor Pipec. Kmetske premetenosti so časi zvite kakor ovnov rog, gospod doktorand! Zdaj ni težko uganiti, zakaj vsa ta kočljiva stvar, katero okradeni kmetje - sami ob sebi hudi pravdarji - srdito ovadijo sodišču, da je bilo preiskavanje tudi v cerkvíci, kjer so uradniki in biriči svetemu Matiji vse ude prešteli od vrha do tal ter primerjali ga spredaj in zadaj, vendar nikoli ni prišla do dobrega na dan; a z nekako gotovostjo bi se utegnilo reči, da siloma pod zaprto streho preneseni gospod morebiti nikoli ni začutil najmanjše želje, pobegniti v svoje poprejšnje domovanje, kjer so mu bili dež in veter, mraz in sneg stanovitni tovariši in kjer ga je tolikokrat jezilo ščebetavo društvo zarobljenih vrabcev, ki so njegovi dolgi bradi in plešavi glavi dajali ubogo malo časti in poštenja; celo nespodobnega dela se niso na njem sramovali. Ako bi se mož tudi kdaj bil domislil iti malo pogledat v poprejšnjo hišo, kako bi se bil debelo začudil, ker bi na svojem prostoru našel - živega namestnika! Doktorju Bežancu se je namreč v njegovem bridkem premišljevanju zdelo, kakor bi mu kdo navdahnil čudovito misel, da mu božji prst veli stopiti na izpraznjeni oltar, kamor je res tudi zlezel kar je najhitreje mogel ob svojih slabih močeh in odhojenih nogah. Ali je že zdaj s preroškim duhom videl, kakšni bodo nastopki tega dejanja ali ne, to nikjer ni zapisano, a toliko se more trditi brez greha, da vsa dežela ni utrpela najti moža pripravnejšega temu svetemu poslu. Imel je veliko, sivo brado, potrebni klobuk širokih krajev z nizkim oglavjem, v roki je držal debelo grčavo palico ter vsa druga njegova oprava je bila tako primerna, da ni mogla nikakor biti ustreznejša svetnikovanju, katerega se je oklenil, ko mu je bilo vse drugo izpodletelo na zemlji.


Nazaj na vrh strani                          Nazaj v seznam del

Stran je postavil Primož Jakopin in jo nazadnje spremenil 14. novembra 2012.

Naslov strani: http://www.jakopin.net/fh/viri/seminar/dela/sveti_do.html