Fakulteta za humanistiko Univerze v Novi Gorici                                       Nazaj v seznam del
Slovenistika - prva stopnja
Seminar pri predmetu Računalništvo za filologe (P. Jakopin)

Odlomek z začetka dela: Ivan Sivec: Triglavski kralj



Ivan Sivec

Triglavski kralj

Črtice iz življenja župnika Jakoba Aljaža



          Te liste posvečam nadaljevalcu
          Ajaževega dela
          dovškemu župniku Francetu Urbaniji.
          Za pomoč se zahvaljujem vsem Dovžanom in Mojstrančanom,
          posebno pa še prijatelju Sreču Mežnarju.



MOJE ROJSTVO


        Rodil sem se na pragu malega srpana leta Gospodovega 1845. Po pravici povem, da se rojstva prav nič ne spominjam, čeprav sem bil zraven. Povedali pa so mi, da sem se že pol ure star drl tako na glas, da so oče prihiteli v izbo sila zaskrbljeni, boječ se, da hoče mali kričač podreti našo bajto takoj prvega dne.
        »Pevec bo, pevec…« je rekla babica, ki je bila vajena takšnih kričavih otrok. Oče so se glasno oddahnili in menda rekli:
        »Tudi prav. Čeprav je v naši hiši četrti po vrsti, dobrih pevcev ni nikoli preveč.« In so odšli pomirjeni ven. Mati pa so me prejkone pobožali po napol goli glavici - pretirano lasat nisem bil nikoli - ter se z ljubeznijo zagledali v moje zarosene oči.
        »Pa kako pametno gleda!« so baje vzdihnili. »Gotovo bo gospod.« »Gospod« je kajpada pomenilo, da bom služil Bogu in da ne bom ostal navaden teleban. Mati pa so s svojo iskreno željo že tedaj pristavili svoj piskrček tudi zase: radi bi bili pri enem od svojih otrok preskrbljeni na stara leta, da jih ne bi ta mlada metala iz hiše. Na Gorenjskem smo pač bolj trdih besed in ostrih dejanj, zato je za vsako mater dobro, da se umakne na stara leta v svoj kot. Najbolje pa je, če kar od doma. Glede njene želje, da bi bil gospod, si prve tedne svojega življenja nisem preveč belil redkih las, kajti podobne namere so imeli mati tudi z mojimi tremi brati, pa se niso pri nobenem izpolnile. Vseh skupaj, če štejem še tiste, ki so privekali pod Šmarno goro na svet v naši hiši pozneje, nas je bilo osem otrok. Osem otrok in oba starša, se pravi skupaj deset ljudi pod skupno streho. Ravno prav, da nismo pretirano tolkli močnika, in nekoliko premalo, da bi okusil hudo lakoto že za časa svojega otroštva.
        Sv. Jakob je bil nekaj tednov naprej, zato so mi oče dali to lepo ime takoj ob rojstvu.
        »Res naj bo Jakec, ko pa je tako fletno majhen!« so potrdili tudi mati. Prepričan sem, da so se na hitro zaljubili vame, ker menda nisem bil pretirano tečno otroče, le mleka mi ni bilo nikoli dovolj. Ker pa mati niso želeli, da bi postal v življenju preveliko tele, so poskrbeli, da sem pil več mesecev predvsem njihovo mleko življenja.
        »Bačnica je rodila, tik pred velikim delom!« je šlo od ust do ust po vsem Zavrhu, novica pa je segla vse tja do Šmarne gore in do Smlednika.
        »Otroci pa res nimajo nič smisla za kmetijo…« so menda zmajevale na vasi največje opravljivke ter mi tako že navsezgodaj dale vedeti, da sem prišel na svet ob nepravem času. Pa se nisem prav nič žrl zato. Za vsakega človeka je zmeraj pravi čas na zemlji, le prav ga je treba izkoristiti.
        Oče so menda dejali, da bodo poželi tudi brez moje matere, kar pa ni bilo potrebno, kajti moja mati so bila sila pridna ženska in so že štirinajst dni po mojem rojstvu vzeli srp v roke kot vsa leta poprej.
        Na svoj god - na sv. Jakoba dan - 25. julija sem bil star že skoraj tri tedne, živahen in radoživ pa tako, kot bi imel že cela dva meseca. To si upam zapisati zato, ker me je prav na godovni dan prišla pogledat smleška babica. Ko je pogledala v košaro pod našo veliko tepko, je za cel korak odskočila ter presenečeno vzkliknila:
        »Ja, ali je to sploh Jakec?!«
        Vidite, že nekaj dni po rojstvu sem bil tak korenjak, da me niti lastna babica ni več prepoznala. No, morda je tako rekla tudi iz same človeške praktičnosti, kajti oče so ji potem, ko je svoje začudenje nad mojo hitro rastjo izrazila vsem članom družine, nasuli v predpasnik poln pehar najboljših marabel, ki so prav tedaj dozorele. Pa škoda ni bila prevelika: Bog nas je tisto leto obdaril s takšno letino, da bi drugače marabele še segnile pod drevesom.
        Sam pa sem - to moram vendarle dodati - v zadovoljstvo vseh tako glasno zakričal, da se je slišalo vse tja do bele Ljubljane, pa čeprav je bilo do tja debelo uro hoda…


PRVA KNJIGA


        Pozneje, ko sem bil v šolah v Ljubljani in celo na Dunaju nekaj mesecev, smo kar trikrat pisali šolski spis z naslovom Moja prva knjiga. Pa so se mi sošolci vedno smejali, ko sem jim pravil, da sem se s knjigo prvič srečal pri treh letih. Po pravici povedano, se nisem jaz srečal s knjigo, temveč se je knjiga srečala z menoj. Zgodilo se je takole:
        Oče niso znali prebirati knjig, po svoje pa so jih vseeno imeli radi. V naši hiši v Zavrhu je imela knjiga vedno častno mesto. Mati so prinesli od svojega doma kot pomemben del svoje bale tudi sto let staro Sveto pismo. Kadar so imeli kaj časa, so radi pogledali vanj. Oče so bili na to njihovo znanje nadvse ponosni.
        »Bačnica ni navadna ženska: zna ‘puhštabe’ prebirati…« so mater rade nosile po zobeh vaške klepetulje, vendar so te besede izgovarjale z veliko spoštljivostjo.
        »Kjer ženska knjige bere, rad moški srajce pere…« so se hoteli iz moje matere šaliti možakarji iz Zavrha. Dobro se spomnim - tedaj sem bil že deček - da so nekoč očeta v zvoniku na Šmarni gori obstopili pritrkovalci ter ga kar naravnost vprašali, ali je res, da zna njegova žena celo črke tako spretno premetavati po ustih, da iz tega nastane pametna učena beseda.
        »O, moja Špela pa to zna!« so s ponosom pritrdili oče, potem pa veleli udariti najljubšo melodijo pri pritrkavanju - v škofovske tri. Treba je namreč povedati, da so bili moj oče na Šmarni gori cerkveni ključar, najboljši pritrkovalec po vsej gorenjski deželi, povrhu pa takšen pevec, da so jih celo gospod prošt Zupan, ki so veliko k nam hodili, večkrat javno pohvalili. Pa se zato niso prav nič prevzeli. Dobri so bili res, v vseh pogledih, tega ne morem zamolčati!
        No, pa naj se vrnem k Svetemu pismu, ki je ležalo na trikotni polici v bogkovem kotu nad jedilno mizo. V naši hiši je bilo dela vedno čez glavo, saj smo imeli precej veliko posestvo - za sto trideset mernikov setve. Zato je bilo malo pravih prazničnih dni. A spoštovali smo vse. Da pa je pravi praznik, smo vedeli otroci po tem, da so tedaj mati vzeli s poličke Sveto pismo ter nam na glas prebrali iz njega nekaj vrstic.
        Še danes jih vidim, kako počasi in razločno so se prebijali od besede do besede. Najprej skrajno previdno od zloga do zloga, nato pa še enkrat nekoliko hitreje, da je misel dobila zaokroženo celoto.
        Oče so ob takih dneh sedeli vzravnano ob peči ter tako vlekli besede na uho, kot bi bile čisto zlato. Če se je vmes oglasil kdo od otrok s svojim pogledom na svet, se pravi s cviljenjem in jokom, so oče ob teh slovesnih trenutkih radi stegnili roko proti njemu. In to tako spretno in hitro, da še sam nisi vedel, od kod se je vzela njihova roka. Lahko vam potrdim iz lastnih izkušenj, da so imeli prav trdo in košato!
        Tako sem že kot dve ali trileten fantiček spoznal vsaj dvoje: prvo, da je največja učenost spravljena v debelih bukvah, drugo pa to, da je treba jemati iz njih resnice previdno in s skrajno poslušnostjo, sicer ti slaba prede.
        Nič čudnega zato ni bilo, da me je tisti kotiček nad mizo mikal tudi ob navadnih dneh, ne samo ob praznikih. Nekega deževnega dne, ko se je nad Šmarno goro menda utrgal oblak, starši in moji starejši bratje pa so vedrili nekje na polju pod kozolcem, sem se toliko opogumil, da sem splezal najprej na klop za mizo, potem pa sem toliko časa vlekel k sebi prtiček, na kateri je bilo tudi Sveto pismo, da sem prejel pravi božji blagoslov od zgoraj. Učeno bi se temu lahko reklo, da sem se prvič srečal s knjigo. Od blizu…
        Prtiček sem namreč toliko časa vlekel k sebi, da sem najprej dobil na glavo Sveto pismo, zatem pa še lončeno vazo, v katero so mati dajali lepe poljske cvetlice. Vaza se je razbila, knjiga je odskočila na klop, sam pa sem telebnil na tla, kot sem bil dolg in širok. Tam sem obležal z velikansko buško na glavi. V trenutku mi je zrasel rožiček kot kozličku.
        Bil sem prepričan, da je po meni.
        »Ježešmarija!« so skočili mati k meni, ko je po dolgem dolgem čakanju vendarle zarožljalo v vratih. Nevihta nad Šmarno goro se je toliko unesla, da so domači prišli s polja domov.
        »Strela je udarila v Jakca!« so ugotovili oče ter pokleknili k meni, da bi videli, ali sem še živ.
        Na ves glas sem zastokal, kajti vedel sem, da se bom tak zagotovo bolj smilil vsem svojim najbližjim.
        Ko so mati videli, da stokam še vedno lahko, so si oddahnili. Z očmi so premerili razdaljo od klopi do bogkovega kota ter verjetno pri sebi na hitro ugotovili, da so moje roke ravno toliko dolge, da so dosegle prtiček na polici.
        »Samo da se Sveto pismo ni raztrgalo…« so se sklonili h knjigi, jo poljubili ter z veliko ljubeznijo položili nazaj na polico. Moram priznati, da sem bil kar malce razočaran, da je bila knjiga več vredna od mene.
        »Kmalu bi bila ob svojo doto,« so se pošalili oče, ko so sprevideli, da sem bil kar sam sebi tista razborita strela. Toliko pa so bili vendar usmiljeni, da me niso našeškali. Dobro pa se še spomnim njihovega dvignjenega prsta: »Fantič, če te še kdaj vidim, da boš plezal sem gor, ti leskovka ne uide.«
        Plezal sem pozneje še precej višje, pa mi je leskovka kljub temu ušla. Res pa je tudi, da sem od tistega prvega srečanja s knjigo v naši hiši pogledoval s še večjim spoštovanjem tja gor v bogkov kot.
        Naj povem kar naravnost: dolgo dolgo sem bil prepričan, da je Sveto pismo kar samo skočilo s police na mojo glavo, da bi se čim prej naučil brati iz njega. Ker pa sem bil preveč zaprte glave, je knjigi hotela pomagati še vaza. A kaj, ko ni bilo pri hiši nobenega takega lijaka, da bi mi lahko pamet v glavo vlivali…


PASTIRSKA DOGODIVŠČINA


        Čeprav nas je bilo pri hiši osem otrok, je tudi mene v predšolskih in v prvih šolskih letih vsak dan doletela čast, da sem gnal krave na pašo. Naša vasica Zavrh namreč leži tik pod Šmarno goro, na tako lepem kraju, da bi se še angelci preselili sem, če bi zvedeli zanjo. Pod vasico se razprostirajo pisana polja, nad njo se dvigujeta Grmada in Šmarna gora, tik ob naši hiši pa se začenjajo gozdovi. Gozdovi, ki so bili moje čudovito zavetje. To pravim zato, ker sem vedno gnal past krave na takšen kraj, kjer sem imel pred seboj vse: travnike, gozd in za njima visoke bele planine… Krave tako in tako niso imele drugega dela, kot da so se pasle; mi, otročaji, pa smo stikali po gozdovih za gnezdi, smukali koruzo na sosedovih njivah in jo pekli, se šli ravbarje in žandarje ter bili nasploh najbolj zaposleni na svetu.
        Najbolj smešno pri vsem tem je bilo, da so me oče zelo radi določili za jutranjo pašo. To je pomenilo, da so me vrgli iz postelje kmalu potem, ko se je zasvitalo nad Šmarno goro, meni pa se je kot po pravilu začelo sanjati, da sem prakvar zajahal belega konja.
        »Hej, pokonci, Jakec! Krave že mukajo!« Teh besed ne bom pozabil, pa če bi živel tristo let. Oče so bili drugače dobrovoljen mož, vendar pa zjutraj niso poznali nobene milosti. Če nisi vzel njihovih besed resno, so drugič prištorkljali v kamro tako glasno, kot bi pridrvela divja jaga s Šmarne gore, tretjič pa so se navadno že pojavili s korcem vode v rokah. Meni ni bilo kaj dosti do te bistre zdrave studenčnice, zato sem zmeraj raje poskočil že po prvem klicu iz postelje. Le enkrat sem tako poenostavil vstajanje, da sem hkrati vstal in se tudi že umil - z očetovo pomočjo.
        Krave so drugače nadvse koristne domače živali, imajo pa to napako, da bi rade imele ob sebi kar naprej kakšnega pastirja. Meni se je zdela za silo pametna le Liska, ki je imela občutek, koliko daleč sme od našega pastirskega ognja ob robu gozda, pa še ta me je nekoč močno razočarala. Vsekakor me je prav Liska peljala prvič v visoko šolo…
        Na srečo sem si pastirsko kariero delil s sosedovimi fantiči. Ker smo bili zmeraj za skupno stvar, smo ogenj zakurili skupaj s sosedovimi, kravam pa smo pustili, da so se pomešale med seboj - podobno kot mi. Tiste pomladi, ko me je Liska pustila na cedilu, sem bil tako rekoč že odrasel fant, saj sem imel že osem let!
        Zdi se mi, da sami nismo bili prav nič krivi. Krave smo morali vedno napasti pred začetkom pouka. Ker je bilo do Smlednika daleč, mi je za hojo v šolo zmeraj zmanjkalo časa. In tako - praktičen, kot sem bil - sem velikokrat zajtrkoval kar na paši. Najlepše je bilo zato pasti od tistega časa naprej, ko se je na njivah že ponujal zgodnji krompir.
        Tako smo kravam dali prosto, sami pa smo zakurili ogenj in vanj vtaknili nekaj drobcenih krompirjev. Sosedovemu Franciju sem naročil, naj še malo pogleda po hrastih, če je kje kakšno jajce, kajti h krompirju bi se odlično prileglo še kaj boljšega. Jajc nismo dobili, krompir pa je bil tako slasten, da se še zdaj oblizujem, kadar se spomnim nanj. Pekli smo ga in pekli, brskali po vroči žerjavici, jedli in se oblizovali, na lepem pa je zazvonilo jutranjico, sedmo uro…
        »Joj, v šolo bo treba!« smo se spogledali presenečeno. Treba je namreč vedeti, da se ura na paši rada ustavi. Sončna ura je sicer hitela naprej, naša - narejena iz pastirskega ognja in vročega krompirja - pa je obstala.
        »Kje so krave?«
        »Tudi Liske ni!«
        Moram vam reči, da se na krave ne gre zanesti. Celo na našo Lisko ne, pa čeprav je bila najpametnejša krava med kravami. Prav tedaj, ko bi jo moral odvleči z njenimi tovarišicami domov, je ni bilo nikjer. Kot bi se vdrla v zemljo!
        Ko je zazvonilo jutranjico, je vedno nastala panika. V eni uri je bilo treba odgnati krave domov, jih spraviti v hlev, se napiti svežega mleka, se umiti in priti do šole v Smledniku. Če bi bil čarovnik, bi to težko zmogel. Pa nisem imel teh sposobnosti.
        Nikjer ni bilo niti ene Bačnikove krave. Kot bi se mi nalašč vse poskrile. Skočim na travnik pod gozdom: nobene krave nikjer. Kličem in iščem na robu gozda: vsepovsod gluha tišina. Moledujem Lisko, naj se mi oglasi vsaj s kratkim mukanjem: njej pa je moja šola deveta briga.
        Tedaj mi je v glavo šinila odrešilna misel. Človek veliko več vidi, če je visoko razgledan. Zato sem urno splezal na bližnji smreko. V trenutku sem bil na vrhu.
        »Liska! Kje si!« sem zaklical tako na glas, da se je moralo slišati vse do mojega učitelja Dolinarja in tudi katehet Aljančič je verjetno napel ušesa.
        Liska pa nič.
        Zaklical sem še enkrat in še enkrat in še enkrat…
        Liska pa se kot nalašč ni oglasila.
        Tedaj se je zgodil moj prvi veliki čudež. Pripomniti moram, da je bil res lep pomladni dan, ves umit in svež, tako čist, da se je videlo z moje smreke pol Kranjske.
        Zagledal sem se tja gor proti Julijcem. In - komaj boste verjeli! - iz meglic je dvignil glavo sam sivi očak Triglav ter mi kratkomalo dejal:
        »Jakec, pusti krave, te nimajo pameti! Ni vredno, da bi tratil čas z njimi…«
        Morda bo kdo rekel, da to ni bil Triglav. Pa je bil! Lahko pri naši Liski prisežem, da je bil! Ko sem šel z očetom na sejem v Trnovo, je tam neki mož v gosposki suknji prodajal nemške zemljevide gora ter na vsa usta zraven hvalil očeta Triglava, ki naj bi bil po njegovem nemški kralj gora. Debelo sem ga gledal, zakaj bi bil nemški kralj, ko pa je vendar stoji na kranjskih tleh. Tudi oče so mi pozneje dejali, da takega zemljevida, četudi bi znali brati, ne bi nikoli kupili, kajti ne more biti gora nemška, če stoji na naših tleh… Zdaj pa sem imel sam jasen dokaz, da je Triglav prava slovanska gora, kajti resnično je spregovoril v našem jeziku.
        »Hej, Stol, prebudi se!« sem razločno slišal očaka Triglava klicati proti Karavankam. In res! Stol se je naenkrat zaspano pretegnil iz jutranjih meglic, napol glasno kihnil, potem pa hripavo odvrnil:
        »Oprostite, gospod Triglav, malce sem zadremal. Kiham pa zato, ker mi je včeraj premočno teklo po hrbtu, povrhu pa je pihal mrzel veter s severa.«
        »No, no, že prav…« mu je odvrnil oče Triglav. »Pazi pa le nase. Si najvišji v Karavankah in taki so v največji nevarnosti. Kako pa kaj tvoji sosedje - v Kamniško–Savinjskem koncu?«
        Pa ni bilo treba čakati niti trenutka na odgovor. Storžič tam na koncu polja si je elegantno odkril kapo, se priklonil pred obema in dejal:
        »Spoštovana gospoda, dobro jutro! Veseli me, da sta se dobro naspala. Kaj pa dela moj sosed Krvavec? In moja sestrična Ojstrica?«
        Pogled se mu je uprl proti vzhodu.
        »O, hvala, vse je v najlepšem redu!« mu je odvrnil Krvavec tako na glas, da ga je lahko slišal tudi oče Triglav.
        »Malce se mi še drema…« je zazehala Ojstrica na vzhodni strani, glasno zazehala ter se spet pokrila z meglo čez glavo, da bi v miru spala naprej.
        »Dobro, dobro…« je zamrmral očak Triglav zadovoljno. »Samo da ste vsi zdravi in vsi na svojem mestu… Sporočite moje pozdrave tudi drugim velikim in malim otrokom pod seboj!«
        Čeprav takrat tega še nisem razumel, sem bil prepričan, da velja pozdrav Triglava tudi meni. Tako sem bil srečen, da sem lahko poslušal ta jutranji pogovor vrhov, da sem z obema rokama zagrabil za vrh smreke, se začel od veselja na vso moč zibati sem ter tja, zraven pa na ves glas prepevati:
        »Triglav je slovenski kralj gora, Triglav vse vrhove rad ima…«
        Po pravici povem, da sem čisto zgubil občutek za čas. Ves zamaknjen sem se zibal v vrhu smreke vsaj pol ure, če ne celo uro ali pa še dlje. Prepeval pa sem tako na glas, da sem preglasil vse ptice v gozdu. Verjetno bi tedaj spesnil svojo najdaljšo pesem, če se ne bi naenkrat oglasil pod smreko osorni očetov glas:
        »Jakec, ali si znorel! Kje pa imaš krave?! V šolo pa si tudi že zamudil!«
        Pa mi je bilo vseeno tako za krave kot za šolo. Prepričan sem bil, da mi bodo vsi takoj odpustili, ko jim bom povedal, kakšen čudež se mi je zgodil na vrhu smreke.
        »Oče, naš najvišji vrh sem slišal govoriti!« sem kar z vrha smreke zavpil očetu.
        »Ti bom že pokazal Triglav!« so bili oče nenavadno nataknjeni. »Takoj dol, smrkavec, in po krave!«
        Meni pa se ni dalo splezati z višav. Na vrhu sem se počutil nadvse varnega in tudi tako pomembnega, da sem misel na nižave takoj opustil.
        »Dol, sem rekel!«
        Trdno sem se oprijel za vrh smreke in se zazibal sem ter tja:
        »Triglav je slovenski kralj gora…«
        »Če ne prideš ti dol, bom prišel jaz gor!«
        Tudi te očetove besede me niso ganile. Zagugal sem se še močneje ter nalašč začel prepevati še glasneje.
        »Jakec, saj si čisto nor!«
        »Triglav, Triglav…«
        Oče so bili tako jezni, da bi verjetno res prišli kar pome na vrh smreke, če ne bi tedaj vmes posegla višja sila. Smreka se je očitno globlje zavedala resnosti trenutka kot jaz sam, da bi moral že zdavnaj sedeti v šolski klopi in vleči s kredo po tablici, pa se je na lepem odločila in mi odpovedala gostoljubje.
        Naenkrat je reklo - resk, resk! - in z vrhačem v rokah sem začel leteti kot ptica. To je bila drugače moja velika mladostna želja, a kaj, ko je imelo to letenje napako: letel nisem med vrhovi smrek, temveč sem padal naravnost proti tlom.
        »O, sveta Marija! Pomagaj!« sem zaklical na ves glas.
        In - res mi je pomagala! Z vrhačem vred sem priletel naravnost na grmovje pod smreko ter pristal v široko razpredenem srobotu tako lepo na sredini, kot bi se ujel v mrežo. Res je bilo, da sem potem potreboval več kot četrt ure, da sem se izvlekel iz srobota, a bil sem živ in zdrav kot dren za našo hišo. Pa je bilo z vrha do tal več kot šest metrov!
        »Ti imaš pa res srečo…« so ugotovili oče. Jeza jih je v hipu popustila, tako so se zbali mojega poleta s smreke na tla.
        »Čudež se je zgodil… Slišal sem govoriti Triglav…« sem povedal žarečih oči.
        »Ja, res se je zgodil čudež… Ampak čudež, da si ostal živ…« so odvrnili oče. Pogladili so se po bradi in dostavili resno: »Fantič, za šolo si danes prepozen. Bom že uredil z gospodom Dolinarjem, ti pa najprej poišči krave, potem pa skoči na Šmarno goro Materi božji prižgat svečo. Ona te je rešila zagotove smrti…«
        Oče so bili globoko veren mož, prav nič manj kot mati, zato sem res čez eno uro že stal pred Marijinim kipom na Šmarni gori. Krave so namreč medtem same prišle domov, vsi v družini pa so prav tako kot oče menili, da me je varovala sama Devica Marija.
        »Veš, drugi mi ne verjamejo, ti pa mi zagotovo boš: slišal sem govoriti gore med seboj… Vrhovi so prav tako živi kot mi. Le kralj Triglav jim mora dati dovoljenje za pogovor…«
        In še danes sem prepričan, da mi je Marija v cerkvi na Šmarni gori prav nalahno prikimala. Marija, moja največja življenjska zavetnica…


Nazaj na vrh strani                          Nazaj v seznam del

Stran je postavil Primož Jakopin in jo nazadnje spremenil 14. novembra 2012.

Naslov strani: http://www.jakopin.net/fh/viri/seminar/dela/triglavs.html