Fakulteta za humanistiko Univerze v Novi Gorici                                       Nazaj v seznam del
Slovenistika - prva stopnja
Seminar pri predmetu Računalništvo za filologe (P. Jakopin)

Odlomek z začetka dela: Alexandre Dumas: Trije mušketirji



Alexandre Dumas

Trije mušketirji



Prevedeno po nemški priredbi Isabelle Jeannot




1

TRI DARILA D'ARTAGNANOVEGA OČETA


        Prvi ponedeljek meseca aprila 1625 je junak naše zgodbe prispel v vas, imenovano Meung. Bil je presenečen, da je njegov prihod zbudil tolikšno pozornost, saj se ni zavedal, kako smešna prikazen je s svojim kljusetom. Predstavljajte si Don Kihota pri osemnajstih, brez železnega oprsnika in nabedrnikov, ovitega v volneno ogrinjalo, katerega modra barva je bila nedoločena mešanica vinsko rdeče in nebesno modre. Ta razcapani jezdec je sedel na konju … kljusetu iz Béarna, ki je imelo na grbi že vsaj dvanajst ali štirinajst jeseni. Orumenelo živinče, ki mu je le iz repa viselo še nekaj dlak, je kljub temu, da mu je glava bingljala pod koleni, še vedno zmoglo osem milj na dan. Toda kdor bi pozorneje pogledal mladeniča, bi ga gotovo presenetile poteze na njegovem sicer mladostnem, toda odločnem obrazu: ognjevite, prodorne oči, ki so odsevale tako pamet kot bojaželjnost ter samoumevnost, s katero je nosil s peresi okrašeni gaskonjski klobuk. Opazovalec tudi ne bi mogel spregledati dolgega meča, ki je jezdec, očitno izkušen v bojih, nosil ob boku.
        O njegovem življenju, kakor se je odvijalo pred njegovim prihodom na trg v Meungu, ni dosti poročati, razen morda to, da je do tega trenutka živel v Gaskonji in ga je njegov oče na smrtni postelji poklical k sebi, da bi mu predal skopo družinsko dediščino. »Sin moj,« je dejal d'Artagnanov oče, »zapuščam ti plemenito in častno ime, ki je staro že petsto let. Daje ti pravico do sprejema na dvoru. Z mečem znaš spretno ravnati. Prekrižaj ga torej ob vsaki primerni priložnosti in bij se toliko bolj, ker so dvoboji prepovedani in zato zahtevajo še več poguma. Misli tudi na to, da si dolžan pokorščino le kardinalu in kralju. Zapustim ti lahko samo petnajst srebrnikov, svojega konja in te nasvete. Tvoja mati ti bo dala za popotnico še recept za čudodelno mazilo, ki ga je dobila od neke ciganke in ima to čudežno lastnost, da pozdravi vsako rano, ki ne seže do srca. Dajem ti tudi dragoceno priporočilno pismo za gospoda de Trévilla. Nekoč je bil moj sosed in kot otrok je bil dober prijatelj našega kralja Ludvika XIII., nato pa je postal poveljnik njegovih mušketirjev. Kljub svojemu plemenitemu stanu je bil v mladih letih predrzen pretepač, ki je zgrabil za meč ob vsaki priložnosti. Danes je ugleden in bogat plemič. Poveljuje četi izbranih mušketirjev, ki jo kralj nadvse ceni in se je kardinal močno boji. Pojdi k njemu in ubogaj njegove ukaze!«
        Tako je mladi Gaskonjec na poti v Pariz prispel na trg v Meungu.
        Ravno je jahal k gostišču ‘Pošteni mlinar’, ko je opazil elegantno oblečenega, črnolasega, bledega plemiča s skrbno pristriženimi brki. Ta se je, ko je bilo videti, očitno pred vsemi ljudmi norčeval iz njega in njegovega nenavadnega kljuseta. Ni si težko predstavljati, kakšni občutki so ob tem preplavili našega vzkipljivega Gaskonjca.
        Približal se je tujcu, da bi ga z vljudnimi besedami povprašal po razlogu njegovih žalitev, vendar ga je nenadoma popadla tako huda jeza, da mu je besno zavpil:
        »Hej, gospod! Da, vi, gospod! Zaupajte mi, prosim, kaj vas spravlja v tako dobro voljo, da se bom lahko morda tudi sam pridružil vaši veselosti!«
        Plemič je presenečeno pogledal mladega moža in se mu vedro, pokroviteljsko posmehnil. Zatem je mirno odšel k svojemu že osedlanemu konju, ne da bi se vsaj malo zmenil za d'Artagnanovo izzivanje.
        To ravnanje je še podnetilo d'Artagnanovo jezo. Povsem je izgubil glavo, skočil s konja in znova zavpil tujcu:
        »Stojte, gospod, takoj se ustavite! Nikar me ne prisilite, da vas napadem s hrbta!«
        »Mene? Mene napadete?«, je vprašal plemič, medtem ko se je obrnil in presenečeno ter z zaničevanjem opazoval d'Artagnana.
        »Saj se vam je zmešalo!« je dejal in tiho dodal: »To bi bil dober rekrut za Njegovo veličanstvo, ki po vsej deželi novači pogumne može za svoje mušketirje!«
        Ravno ko je izgovoril do konca, je d'Artagnan tako močno sunil z mečem proti njemu, da bi bilo to prav lahko njegovo zadnje norčevanje, če ne bi bliskovito odskočil. Tujec tedaj tudi sam je zgrabil za meč. Preden pa je lahko karkoli ukrenil, so mu v spremstvu gostilničarja na pomoč pritekli njegovi prijatelji. Oboroženi s palicami in z vsem mogočim orožjem so hitro in uspešno napadli srboritega mladeniča.
        »Presneti tepec!« je vzkliknil neznanec in svoj meč znova spravil v nožnico. »Posadite ga na njegovega rumenega konja in naženite!« je vzkliknil svojim pomagačem.
        Čeprav se je d'Artagnan boril kot lev, so ga, obkroženega z vseh strani, končno razorožili. Močan udarec s palico je prelomil njegov meč na dvoje, drugi je padel po njegovi glavi. Počasi se je nabralo na prizorišču vedno več ljudi. Mislili so pač, da gre za enega običajnih dvobojev, ki so bili v tistih temnih časih tako pogosti. Gostilničar, ki se je ustrašil spotike, je nezavestnega d'Artagnana brž dal zanesti v gostilno in nato zaprl vrata. Zatem je plemiču, ki se je umaknil radovednim pogledom množice, poročal, kaj se je zgodilo. Povedal mu je o d'Artagnanovem izjemnem odporu in tudi o tem, da je, tik preden je omedlel, še utegnil plemiča pozvati na dvoboj.
        »Kdo pa je ta divjak? Pri moji časti, saj je videti kot sam hudič!«
        »O ne, vaša ekscelenca, ni hudič,« je odvrnil gostilničar. »Medtem ko je bil v nezavesti, smo ga preiskali. Njegova edina prtljaga je bila srajca in v njegovi mošnji smo našli le dvanajst srebrnikov. Kljub temu je zatrjeval, da bi vi, če bi do tega prišlo v Parizu, takoj obžalovali svoje ravnanje, tako pa boste njegovo maščevanje spoznali šele pozneje. Pri teh besedah se je potrkal po prsnem žepu in se skliceval na ime gospoda de Trévilla, svojega zaščitnika.«
        Videti je bilo, da je to ime plemiča vznemirilo. Je morda gospod de Tréville tega mladeniča poslal po njegovi sledi, da bi ga zvabil v past in mu preprečil opraviti njegovo nalogo?
        Neznanec je nekaj trenutkov premišljeval in se nato pri gostilničarju pozanimal o d'Artagnanovem stanju. Svetoval mu je, naj se čim prej znebi prepirljivca, katerega prisotnost meče slabo luč na dobro ime gostilne.
        »Tega nepridiprava se moramo brezpogojno otresti, preden pride mylady,« je mislil tujec pri sebi.
        »Sicer zamuja, vendar se lahko vsak trenutek pojavi!«
        Kmalu zatem so še omotičnega d'Artagnana na majavih nogah privlekli pred gostilno in mu - ob omembi, da se lahko vsak hip prikaže policija - svetovali, naj čimprej izgine. Ko je tako stal na dvorišču, je opazil svojega izzivalca, kako se pogovarja z neko damo, ki se je sklanjala iz svoje kočije.
        Čeprav d'Artagnan še ni bil povsem pri sebi, je lahko opazil, da je ta gospa mlada in izžareva lepoto, kakršne v južnih krajih, od koder je prihajal, niso poznali. Bila je bleda in svetlolasa, imela je čudovite modre oči, nežno pordele ustnice in marmorno bele roke.
        Ko je bil mladenič dovolj blizu, da je lahko ujel nekaj besed, jo je slišal reči:
        »Njegova eminenca mi torej ukazuje …«
        »Da se še ta trenutek vrnete v Anglijo in mu takoj, ko bo vojvoda zapustil London, to sporočite. Ostala navodila so v tej skrinjici. Toda odpreti jo smete šele na oni strani Rokavskega preliva.«
        V tem trenutku je prednju skočil d'Artagnan, ki so se mu znova povrnile moči.
        »Nikar ne bežite!« je zavpil svojemu sovražniku. »Pred damo si ne boste drznili pobegniti!«
        Tujec je že segel po svojem meču, ko so ga zadržale besede mylady: »Pomislite, da lahko najmanjše zadrževanje vse pokvari!«
        »Prav imate! Odpeljite se po svojih opravkih, jaz pa odhajam po svojih!«
        »Strahopetec! Strahopetec!« je za njim vpil d'Artagnan, toda v istem trenutku je tudi pomislil:
        »Toda kako lepa je vendar ta gospa!« Zatem je, premagan od svojih čustev in naporov, znova omedlel.
        Ko je ugledni gost zapustil gostilno, se je dal gostilničar omečiti. Sklenil je, da bo mladeniča obdržal pri sebi in ga negoval.
        Po zaslugi te njegove skrbi ali pa zaradi mazila, ki ga je dal napraviti po receptu svoje matere, si je d'Artagnan zelo hitro opomogel.
        Že prihodnje jutro je bil pripravljen nadaljevati svojo pot. Ko je segel v svoj žep, da bi poplačal gostilničarja, je opazil, da je dragoceno pismo za gospoda de Trévilla izginilo. Tako vročično in obupano je brskal po svojih žepih, da se je gostilničar zbal ponovnega napada jeze in ga je skušal pomiriti.
        Besneč in preklinjajoč je naš junak izvlekel svoje orožje. Vendar je v rokah držal le odlomljeni štrcelj svojega meča, katerega rezilo so mu med pretepom prejšnjega dne odbili.
        Njegovo presenečenje je dalo gostilničarju dovolj časa, da je premislil o vsem, kar se je zgodilo in prišel do naslednjega sklepa: pismo, ki je bilo namenjeno gospodu de Trévillu, se ni izgubilo; ne, pač pa ga je izmaknil skrivnostni tujec.
        Toda d'Artagnan kljub temu, da je bil pretepen, razorožen in ob svoje priporočilno pismo, ni odnehal.
        Nadaljeval je svojo pot v Pariz.
        Pri mestnih vratih »Saint Antoine« je za tri srebrnike prodal svojega rumenega konja. Kot je zatrjeval kupec, mu je bil pripravljen plačati tako visoko ceno izključno in samo zaradi nepopisne barve nenavadnega živinčeta. D'Artagnan je torej prišel v Pariz peš, z vsem svojim imetjem v zavojčku, ki ga je nosil pod roko.
        V bližini luksemburške palače je našel neke vrste podstrešno sobico, katere najemnina je ustrezala njegovim skromnim denarnim sredstvom.
        Zatem je odšel na nabrežje Feraille, kjer so mu popravili rezilo meča in se takoj zatem podal v Louvre, da bi poizvedel za naslov gospoda de Trévilla.
        Po srečnem naključje je stala palača poveljnika mušketirjev v Rue du Vieux Colombier, torej v bližini njegovega novega prebivališča. To se mu je zdelo dobro znamenje.
        Vrnil se je v svoj novi dom in zaspal spanje pravičnega, poln zaupanja v sedanjost in vere v prihodnost.



2

V PREDSOBI GOSPODA de TRÉVILLA


        Čeprav so bili Gaskonjci ubožni, so bili močno naklonjeni pustolovščinam; odlikoval jih je oster razum in bili so brezmejno vztrajni. Te lastnosti so jim laže pomagale k uspehu, kot bi to mogla bogata dediščina. To je veljalo tudi za gospoda de Trévilla.
        Po zaslugi svojih predrznih junaštev in svoje srečne zvezde se je bliskovito povzpel po težko premagljivih stopničkah lestvice, ki bi jo lahko imenovali naklonjenost dvora. Postal je poveljnik mušketirjev, izbrane čete, ki je bila ustanovljena za zaščito kralja Ludvika XIII.
        V tistem času pa je še nekdo tekmoval z vladarjevo mogočnostjo: Njegova eminenca kardinal Richelieu. Ker ni hotel zaostajati za kraljem, je ustanovil lastno, skrbno izbrano telesno stražo. Najboljši mečevalci Francije so služili bodisi v enem ali v drugem taboru, ki sta med seboj nenehno tekmovala. Sam kralj se je veselil junaških podvigov svojih mušketirjev. Gospod de Tréville, ki je poznal vladarjevo slabost, je svoje može ob vsaki priložnosti prikazoval v kar najugodnejši luči. Mušketirji, ki so bili nekoliko naduti, postavljaški, uporniški in so radi izzivali, a sami niso trpeli niti najmanjšega izzivanja, so precej hitro potegnili svoje meče, zlasti če so njihovi nasprotniki nosili uniforme kardinalovih gardistov. Vedno pripravljeni na boj in na smrt so živeli po načelu: »vsi za enega, eden za vse.«
        Pri gospodu de Trévillu se je gnetlo toliko bojevitih mušketirjev, da je bilo dvorišče njegovega dvorca podobno vojašnici. Tej oboroženi množici je treba prišteti še številne služabnike, strežnike, ljudi s podeželja, ki so bili tu zaposleni, kot tudi prosilce vseh vrst, ki so prihajali sem s svojimi prošnjami in pritožbami.
        Naš presenečeni junak je prišel v to razgibano, pisano okolje dan zatem, ko je prispel v Pariz. Mladenič si je utrl pot do stopnic.
        Tam pa je obstal, da bi opazoval nenavadno igro skupine mušketirjev. Eden od njih je bil na vrhu stopnic, dva druga pa sta si skušala z mečem utreti pot navzgor. Sama na sebi ta igra ne bi bila nič posebnega, če ostra rezila mečev ne bi bila prava, kar je imelo za posledico, da so se ti »prijateljski« spopadi navadno končali z ranami enega ali drugega mečevalca. Takoj ko je prišlo do tega, je njegovo mesto zavzel drug mušketir.
        Ko je dospel na vrh stopnišča, se je d'Artagnanu zazdelo, da se je znašel v deželi velikanov. V veži, ki je vodila k prostorom gospoda de Trévilla, je našega junaka, še vedno presenečenega nad tem, kar je videl malo pred tem, osupnilo govorjenje okoli stoječih mož.
        Šlo je za pogovore, kakršnih med plemiči še ni bil slišal. Osebe, ki so tako predrzno govorile in klevetale, so pripadale plemiškim družinam in doslej je d'Artagnan njihova imena vedno izgovarjal z globokim spoštovanjem. Njegova osuplost je dosegla višek, ko je opazil, da te zgodbice ne prizanašajo niti človeku, ki je za kraljem najmogočnejši v deželi, namreč kardinalu!
        V očeh teh ljudi je bila sveta ena sama oseba: kralj. Že samo njegovo ime je zadoščalo, da so vse govorice, namigovanja in norčije zamrle. Bilo je, kot bi kak zatič nenadoma zamašil usta tem zasmehovalcem.
        To okolje je bilo d'Artagnanu tako tuje in ga je tako zmedlo, da je bil ves čas na preži in je le opazoval. Ker je bil previden in pameten fant, je sklenil, da se teh pogovorov ne bo udeleževal.
        Potem ko se je pri nekem komorniku pozanimal, ali ga bo kmalu doletela čast sprejema pri gospodu de Trévillu, se je pričel zvedavo ogledovati naokoli. Njegovo pozornost je vzbudil velik mušketir v zelo nenavadni obleki. Ni nosil uniforme, pač pa prek svojega ponošenega oblačila sijajen, z zlatom pretkan oprtnik, ki se je ob vsakem njegovem gibu zaiskril. Ovit je bil v dolg, karminasto rdeč žameten plašč, ki je ravno še razkrival sijajni oprtnik, na katerem je visel velikanski meč. Zdelo se je, da takšen plašč ni primeren letnemu času, toda čedni mladenič je svojim prijateljem ravno razlagal, da ga nosi zato, ker je prehlajen.
        Temu so sledile zajedljive opazke o njegovem oprtniku. Prijatelji so celo namigovali, da gre za darilo kake oboževalke, kar je mušketir na vso moč tajil.
        Da bi podkrepil svojo trditev, je poklical nekega drugega mušketirja, ki ga je imenoval Aramis. Tudi ta je bil plemenite postave, čeprav popolno nasprotje pravkar opisane osebe. Iz njegovega mladostnega obraza in mehkih ter razumevajočih oči sta sijala naravnost in milina.
        Njegove lepe bele dlani so bile - tako kot njegovi pravilni zobje in bradica - skrbno negovane.
        Potrdil je, kar je povedal Porthos, prvi mušketir, in s tem je bila tema izčrpana.
        Zatem je pogovor spremenil smer. Nekdo je dejal, da je kardinalov zlobni svetovalec Rochefort odpotoval v Bruselj, kjer naj bi, preoblečen v kapucina, nekega gospoda de Laiguesa zvabil v past. Mušketir je nato še dodal:
        »To mi je ravnokar povedal Aramis.«
        »Res?« se je čudil Porthos.
        Toda videti je bilo, da je Aramisu to vprašanje neprijetno in pogovor je skušal zaključiti. »Saj vendar veste, Porthos« je dejal, »že včeraj sem vam povedal. Ne govorimo več o tem.« Porthos pa je jezno odvrnil:
        »Ne govorimo več o tem? Gromska strela, kaj se vam pa tako mudi! Kardinal ukaže vohuniti za plemičem, nekemu izdajalcu, roparju, razbojniku veli ukrasti njegova pisma, s pomočjo tega vohuna in zaradi teh pisem da prerezati vrat Chalaisu in sicer z neumnim izgovorom, da je hotel nekaj rovariti zoper kralja! In vi, ki ste do včeraj očitno edini vedeli za to, nam zdaj pravite: ne govorimo več o tem! Jaz pa vam povem: če bi bil oproda ubogega Chalaisa, bi Rocheforta nekaj doletelo.«
        »In vas bi kaj doletelo z ‘rdečim vojvodo’,« je odvrnil Aramis.
        »A, rdeči vojvoda! Bravo, bravo, rdeči vojvoda! Res zabavno! Kako duhoviti ste, Aramis! Škoda le, da ne počnete tega, za kar ste očitno poklicani, dragi prijatelj! Izvrsten opat bi bili!«
        »Vse to še lahko postanem, dragi Porthos! Nekoč bom zagotovo duhovnik. Saj vendar veste, da prav zato še naprej študiram teologijo.«
        V tem trenutku je služabnik, ki je nenadoma odprl vrata kabineta gospoda de Trévilla in d'Artagnanu naznanil, da ga gospod pričakuje, pretrgal zanimivi pogovor. Naš prijatelj je končno stopil pred poveljnika mušketirjev.


Nazaj na vrh strani                          Nazaj v seznam del

Stran je postavil Primož Jakopin in jo nazadnje spremenil 14. novembra 2012.

Naslov strani: http://www.jakopin.net/fh/viri/seminar/dela/trije_mu.html