Fakulteta za humanistiko Univerze v Novi Gorici                                       Nazaj v seznam del
Slovenistika - prva stopnja
Seminar pri predmetu Računalništvo za filologe (P. Jakopin)

Odlomek z začetka dela: Dragotin Cvetko: V prostoru in času



Dragotin Cvetko:

V prostoru in času

Spomini

Iz preteklosti v sedanjost



I.


        Svoja zgodnja leta sem, avtor tega zapisa, doživljal v glavnem tako kot vsi vrstniki mojega časa in prostora. Sprva spoznavajoč moj mali svet, ki me je vsebolj zanimal in v katerem sem vsak dan odkril kaj novega. Nekoč, ko mi je bilo tri leta, pa sem naletel na nekaj, česar nisem mogel razumeti, na besedo vojna. Bilo je nekega avgustovskega dne 1914. leta. Ljudje so obnemeli, planili v jok in skrb, preplašeni in sluteči, da se pripravlja nekaj hudega, zloveščega. Mladi rod, ki je komaj dorasel, in že zreli možje so dobivali pozive, da se javijo v vojaške enote. Odhajali so, navidez veseli, v resnici pa s trpkimi občutki, saj so vedeli ali vsaj domnevali, da jih čaka boj s sovražnikom, ki ga prej niso poznali in o njem morda še niti slišali. Poslovili so se od žena, deklet in otrok, ne vedoč, ali jih bodo kdaj še videli. Vojna, imenovali so jo velika, prva svetovna vojna, je zahtevala svoje: naraščajoče pomanjkanje, rekvizicije, smrti, skratka vse, kar je pogojevalo zmage in poraze.
        Čeprav otrok, sem počasi tudi sam začel umevati, v čem je bistvo in namen vojskovanja. Ne toliko zaradi padanja življenjske ravni, ki smo ga bolj ali manj občutili vsi. Bolj zato, ker mi je moje otroštvo skalilo spoznanje, da vse le ni tako svetlo, kakor sem si nedavno prej predstavljal. To spoznanje seveda še ni bilo natanko izrisano; bilo je podzavestno, a je že nakazovalo neko topo bolečino, ki je manjšala radosti zgodnjih let.
        Vojni ni in ni hotelo biti konca. Vojakov, ki so padli, je bilo vedno več, ranjenci so bili čedalje številnejši. Morala je padala in napovedovala polom. Po štirih letih je večnacionalna armada klonila, z njo pa tudi habsburška monarhija. Nastale so nove države, v eni od njih smo se znašli tudi Slovenci.
        Vojna 1914–1918 je v prostoru, kjer se je dogajala, sicer zapustila neznansko opustošenje, toda je, ne da bi hotela, sprožila nove ideje, ki so prej le tlele, a so se v 20–ih letih aktivirale. Bistveno so vplivale na duhovno preobrazbo človeka in na njegov socialni status. Tradicionalni nazori o smislu in funkciji individualne bíti so se umikali novim, mentalne spremembe so bile opazne povsod, tu bolj tam manj. Tudi na Slovenskem, kjer so se nasprotja ostrila.
        V tem času sem že marsikaj razumel, k čemur je mnogo prispevalo šolanje. Začelo se je še pred koncem vojne. Najprej me je uvedlo v temeljne vednosti. Ko sem si jih pridobil, pa so se pojavili problemi. Kam naprej in kako? Bili smo uradniška družina, seveda brez imetja in postranskih dohodkov. Potemtakem je bilo treba razmisliti o nadaljnjem šolanju - bilo nas je sedem otrok -, ki bi vsakogar pripeljalo do nekega poklica, če le mogoče, čimprej. Za izobraževanje pa so bila potrebna ustrezna sredstva, kajti morali smo oditi z doma, saj v naši vasi ni bilo primernih učnih zavodov srednješolskega tipa. Tako sem po osnovni šoli moral tudi jaz kreniti v smer, ki se je gmotno zdela najmanj sporna in bi v končni fazi relativno kmalu pripeljala do realizacije. Ta pa naj bi bila po očetovi sodbi in volji ista, kot jo je konkretiziral sam: služila naj bi učiteljskemu poklicu. Če se prav spominjam, sem se temu namenu upiral že na samem začetku. Svojo prihodnost sem načrtoval drugače. Kako?
        Baje sem dobro pel in bil nadarjen za glasbo. Prepeval sem, koderkoli sem hodil. Tudi klavir me je mikal, mislim, da sem se na njem poskušal že, ko mi je bilo pet ali šest let. Kajpak ne sistematično in ne pod strokovno neoporečnim vodstvom. Nekakšna mentorja sta mi bila oče in mama, ki sta bila, čeravno skromno, vešča v glasbi. Oče v klavirski in violinski igri, mama v klavirski in pevski tehniki. Svetovala sta mi, kako naj pojem ali uporabljam tipke, seznanila sta me tudi z notami, njihovimi vrednostmi in učinki. Vse to me je spodbujalo, užival sem, ko sem sam pel ali poskušal zaigrati, še bolj pa, kadar smo v poletnih večerih pri odprtih oknih ubrano peli. Otroci z mamo - tak je bil ponavadi naš sestav - smo bili nešolan oktet, vaščani so nas radi poslušali. Drugih priložnosti za muziciranje pri nas ni bilo ali so bile redke. Tako na primer, ko nas je v zgodnjih 20–ih letih poleti obiskoval Slavko Osterc, ki je prihajal v svoj bližnji rodni kraj na počitnice. Večkrat se mu je pridružil nadarjeni violinist Fran Serajnik. Ob takih prilikah se je v našem domu živahno glasila glasba. Oče je igral klavir, Osterc na violo, Serajnik na violino. Poslušali smo torej izvajanje nekakšnega, sicer nenavadnega tria, ki nam je predstavljal umetno glasbo. Čigave so bile skladbe, ne vem. Gotovo so bile iz klasicističnega ali romantičnega repertoarja in prirejene za tehnične zmogljivosti izvajalcev, prireditelj je najbrž bil Osterc, ki je takrat že spretno komponiral. Muziciranje tega »tria« je za nas bilo prvovrsten dogodek. Zavzeto smo ga poslušali in vselej obžalovali, ko sta Osterc in Serajnik odložila svoja instrumenta, oče pa vstal od klavirja. Upal sem, da se bo ta trojica kmalu spet sešla in nam zaigrala kaj mikavnega.
        V naši, Vučji vasi seveda orkester ali boljši pevski zbor ni ne obstajal ne nastopal. Tudi v bližnjem Ljutomeru, kjer je bilo glasbeno življenje živahnejše, po tej strani ni bilo večje aktivnosti. Muziciranje je bilo večidel zaprto v nekatere gosposke domove, javno je bilo malokdaj. Tako ne tu ne tam nisem imel priložnosti za poslušanje produktov umetne glasbe. Situacija pa se je spremenila, ko sem prišel v Maribor, kamor smo se preselili sredi 20–ih let in kjer sem nadaljeval šolanje kljub zapletom z menjavanjem učnih zavodov, kar pa ni bistveno vplivalo na uspešnost učnega procesa. Znanje se mi je večalo, posredovali so mi ga razni profesorji. Med njimi se spoštljivo spominjam zlasti nekaterih, tako dr. M. Potočnika, ki je dijakom pomagal, kjer in kadar je le mogel, ter rad sprejemal moje mnenje, če ga je želel, dr. F. Sušnika, ki je name spodbudno vplival, ko je opazil moj smisel za slovensko in tujo literaturo ter za pisno izražanje, in dr. R. Perhavca, ki je domneval, da utegnem v matematiki precej doseči, v čemer se je motil - prihodnost tega ni potrdila.
        Kaže, da sem bil v svoji mariborski dobi zelo aktiven. Tudi zunaj šolskih obveznosti sem se zanimal za marsikaj. Mnogo sem bral, se izpopolnjeval v nemškem in francoskem jeziku, si pridobival tehniko stenografije in strojepisja in občasno pisal kratke zgodbe, ki so nekatere bile celo objavljene, seveda anonimno. Ob vseh teh in še drugih dejavnostih pa je moja glavna skrb veljala glasbi. Tako rekoč redno sem obiskoval uprizoritve oper in operet, orkestralne in pevske koncerte, ki jih je bilo v mestu ob Dravi kar precej. Reproduktivno so bili po moji takratni presoji na dostojni izvajalni ravni, pozneje, ko sem bil bolj verziran v glasbi, sem jim prisodil le povprečno, provincialno vrednost. Vendar nisem hotel ostati le poslušalec. V glasbi sem želel biti tudi izvajalec. Zato sem se vpisal v glasbeno šolo Glasbene matice, ki mi je nudila sistematično strokovno izobraževanje. Vneto sem se učil klavir, seznanjal sem se tudi s harmonijo in kontrapunktom, v kar me je uvajal strogi Vasilij Mirk, izvrsten, sicer še romantično usmerjen skladatelj. Ta je tudi vplival, da sem vstopil v pevski zbor mariborske Matice, v katerem sem po potrebi sodeloval tudi kot korepetitor.
        Mislim, da je bilo moje mariborsko obdobje plodno. V njem sem zorel, intelektualno rasel in znanje o glasbi uspešno intenziviral. Ob njegovem koncu, ko sem se usposobil za poklic, ki ga je bolj kot jaz želel moj oče, pa sem dokončno spoznal, da se moj študij še ni končal, marveč da se bo poslej šele začel. Uresničiti sem hotel načrt, ki sem ga zaslutil že zdavnaj in je sčasoma postajal vedno jasnejši. V svoji prihodnosti sem ga prizadeto gojil, vanj sem usmerjal vsa prihodnja hotenja. Verjetno sem zato, ker sem vanj verjel, tako potrpežljivo prenašal neljubo mi menjavanje učnih zavodov, ki je moje šolanje dobrih deset let sicer pestrilo, a po nepotrebnem podaljšalo, ne da bi rezultiralo tako, kot je bilo zamišljeno. Za prelom z opisano polpreteklostjo sem poskrbel po lastni volji in presoji, da je v skladu z značilnostmi mojega notranjega jaza.


II.


        V septembru leta 1932 sem v skladu s svojimi načrti odšel v Ljubljano, kjer sta bili instituciji, ki sta me zanimali: konservatorij in univerza. Naselil sem se v Akademskem kolegiju, ki je bil namenjen liberalno usmerjenim študentom, med katere sem sodil tudi jaz, čeravno nisem pripadal nobeni politični stranki te ali sorodne nazorske orientacije. Tako sem bil vzgojen že z doma, tudi v dobi zorenja nisem čutil nobene potrebe, da bi me kdo vodil, mislil zame, odločal o mojih ravnanjih. O tem sem bil prepričan tudi takrat, ko sem se včlanil v akademsko društvo Triglav in pozneje v praško Novo Slovenijo. Brž ko sem spoznal njune cilje, ki so zahtevali podreditev člana načelom, kakršna so bila v marsičem nasprotna mojemu pojmovanju, sem se iz njiju izpisal. Poslej me društva niso več zanimala. Osamljen pa seveda nisem postal ali ostal, rad sem sprejemal ideje, za katere sem presodil, da so pozitivne, razvojno namenjene napredku človeške družbe.
        Po prihodu v kranjsko, točneje slovensko metropolo, je bila moja prva skrb vprašanje, kje bom stanoval. Denarna sredstva, ki sem jih potreboval za ta namen, so bila skromna. Po tej strani so mi nudili podporo starši, ki pa sami niso imeli veliko. Tako sem se moral znajti in poiskati najugodnejšo možnost. Ta pa je bila že omenjeni kolegij, kjer sem dobil sobico, v kateri sem bil sam, česar sem bil vesel, ker sem želel biti čimbolj nemoten. Vendar sem se motil. Stanovalci tega doma, študentje raznih strok, so kmalu spoznali, da je v moji sobi mogoče tarokirati in piti kavo, kar je sicer bilo prepovedano. Toda na te predpise se nihče ni kdove kaj oziral. Tako so me ob večerih pogosto obiskovali, veselo smo igrali karte in zadovoljno pili kavo, vmes pa tudi živahno diskutirali, največkrat o politični situaciji, ki je na začetku 30–ih let postajala čedalje bolj napeta.
        Če danes tehtam daljno preteklost, sodim, da so bili ti, v glavnem razvedrilni sestanki zame in kolege ne le prijetni, temveč tudi koristni. Ostrili so nam kritično misel, širili znanje, nakazovali probleme, ki bi nam morda sicer ostali prikriti. Prispevali so k našemu oblikovanju, marsikoga so odvračali od dogmatičnosti. Čas je pokazal, da je tako zastavljena hipoteza upravičena: krog privržencev novih, naprednih naziranj se je čedalje bolj širil med visokošolci ne samo v akademskem domu v Kolodvorski ulici, temveč tudi zunaj njega. Mlada intelektualna plast je postajala vedno številnejša in smelejša in s svojimi dejanji to dokazovala, tudi z demonstracijami, ki so bile burne in seveda protirežimske. Policija jih je vselej poskušala brutalno zadušiti. Bila pa je nemočna, če so se študentje zaprli v univerzo, kamor zavoljo avtonomnosti te institucije ni smela vstopiti. Živo mi je v misli študentski protest v decembru 1932 - vsaj zdi se mi tako -, ko je več sto mladih ljudi zavzelo univerzo in z njenega balkona zahtevalo svobodo, demokracijo, odpravo diktature. Oblastniki so nam vzeli vodo, bili smo tako rekoč brez hrane, zvečer tudi brez elektrike. Rektor, če se prav spominjam, je to bil profesor Milan Vidmar, je bil na naši strani, v vsem nas je podpiral, kolikor je le mogel. Pozno zvečer se je tudi dogovoril s policijo o svobodnem izhodu protestnikov iz poslopja; varuhi javnega reda so se strinjali, toda s pogojem, da demonstranti oddajo univerzitetne legitimacije. Študentje pa so bili iznajdljivi. Na kvesturi je bilo mnogo takih primerkov, ki so jih oddali tisti, ki so že diplomirali. Tako smo si vsak priborili po en, tuj primerek, ki smo ga izročili policistom, ko smo zapuščali univerzo. Naslednje dni so se kajpak začela zaslišanja in aretacije, vendar na napačnih naslovih in torej zaman. Policija se je blamirala pred javnostjo, ki je na Kongresnem trgu spremljala dogodke na univerzi in jim simpatično pritrdila.


Nazaj na vrh strani                          Nazaj v seznam del

Stran je postavil Primož Jakopin in jo nazadnje spremenil 14. novembra 2012.

Naslov strani: http://www.jakopin.net/fh/viri/seminar/dela/v_prosto.html