Fakulteta za humanistiko Univerze v Novi Gorici                                       Nazaj v seznam del
Slovenistika - prva stopnja
Seminar pri predmetu Računalništvo za filologe (P. Jakopin)

Odlomek z začetka dela: Marijan Pusavec: Zbiralec nasmehov



Marijan Pusavec

Zbiralec nasmehov



Pamela von Stihl


        Pravzaprav je bilo že nekaj dni po polni luni. Bil je oktober in na senožeti nad potokom se je slana obdržala po ves dan, tako da ni bilo več kaj kositi. Sicer pa je bilo treba žival navaditi na suho krmo, ki je je bilo tisto leto dovolj. Čebele in koruzo sem pospravil že septembra, tudi tisto malo grozdja, ki ga vsako leto potrgava z materjo, se je že delalo v vino. Bil sem zadovoljen. Ob zgodnjih večerih sem posedal ob zakurjeni peči in prebiral knjige Mohorjeve in Prešernove družbe, za katere med letom nisem imel kaj prida časa, in gledal televizijo.
        V moj kot je le redkokdaj koga zaneslo. Iz jeseni v jesen sem vse bolj ostajal doma in pospravljal, kar je ostalo od požrešne srnjadi in zajcev. Jutra so bila res že hladna, voda v lužah za hišo je zmrzovala, trepetlika pod oknom se je olistila, mačka je vse bolj silila v hišo.
        Kamorkoli sem se ozrl, vse je bilo pripravljeno na prihajajočo zimo.
        Sledili so prav temačni dnevi, ko se megla tudi iz našega kota ni dvignila po ves dan, čeprav hiša stoji kar visoko v hribih. Knjig sem se naveličal. Preveč so me spominjale na nekaj, kar je šlo mimo mene, na svet, ki mu ne pripadam, ki je sam sebi zadosten in popoln. Večer za večerom sem zaspal pred televizorjem, potem ko sem skoraj vedno izpraznil pol steklenice češnjevca, ki mi je ostal še od lani. In vedno težje sem zaspal sam. Še težje je bilo prebujanje v hladni sobi, ko sem imel med nogami vse trdo in v glavi eno samo podobo. Ženska! Rjuha je bila že vsa popackana od premnogih samozadovoljnih izlivov. Misel na žensko me je spremljala na vsakem koraku. Ko sem molzel, sem pod rokami čutil voljo ženskih dojk. Vsak večer je bilo huje, z vsakim popitim frakeljčkom sem bil bolj obseden.
        Bil je petek. Po plači. Pred praznikom. V barih, gostilnah, restavracijah in bifejih je bilo živahno. Ulice v mestu so bile prazne. Posamezni pari so se sproti izgubljali spred oči.
        Pričel sem sistematično. Na enem koncu mesta in potem iz lokala v lokal. Žensk je bilo malo, še te v glavnem s svojimi partnerji. Drugače pa sami moški. Verjetno prav taki lovci, kot sem bil sam. Zmeraj bolj sem bil pijan. Srečal sem znanca, ki me je spravil v neki novi lokal. Z vsakim popitim kozarčkom sem bil bolj brezvoljen. Sem že vedel, da bo tako kot vselej. Da se ga bom napil, da se mi bo zvrtelo, da bom nekako prilezel domov, da ga bom v svoji mrzli postelji spet do onemoglosti metal na roke ob prividih vseh ženskih nog, ki sem jih tisti večer videl v mestu. Potrpežljivost me je pričela zapuščati. Po strmih stopnicah sem izginil v noč proti parkirišču. Čudno tesno je bilo v zraku. Megla se je malo razkadila. Lune še ni bilo videti.
        Ko sem vozil po predmestju, sem z lučmi mežikal nekim osamljenim silhuetam, za katere se mi je zdelo, da so ženske. Nazadnje so me ustavili policaji. Komaj sem jih prepričal, da sem seveda popolnoma trezen. Domov! Spat! Zjutraj bo treba zgodaj vstat!
        Na radiu so vrteli neke zmešane saksofoniste. Je že moralo biti tako, da sem jih pustil, da so natepavali v gluho noč. Zavil sem po obvoznici čez most in proti domu. Kdove od kod, ampak cestne svetilke so sproti ugašale, ko sem vozil mimo njih.
        Pod eno se mi je zazdelo, da vidim postavo, ki maha. Pravzaprav nisem nič pomišljal. Ustavil sem in čakal. Potrkalo je na desno okno. Odprl sem vrata. Bila je ženska. Pod dolgim temnim plaščem je nosila rdečo obleko. Njeni lasje so bili dolgi in svetli.
        - Se lahko peljem z vami? je vprašala.
        - Seveda, sem jo povabil noter. - Kam pa greste?
        - Kamorkoli. Domov.
        V hlačah se mi je napelo.
        Ko sem vozil, sem ves čas mislil samo na eno: v avtu ali doma v postelji. Vseeno. Kjerkoli že.
        - Tile saksofonisti so super. Poslušala sem jih na koncertu v Ljubljani.
        Nekaj sem ji zamrmral nazaj o Vaških godcih, pa me verjetno ni slišala. S prsti je tapkala po kolenih v ritmu zmešanih saksofonarjev. Plašč se ji je razprl. V soju nasproti vozečega avtomobila sem ugledal mehko zaobljena kolena in stegna, oblečena v prosojne nogavice. Verjetno črne. In mehke. Vzburjen sem bil. Potem je bilo kot v filmu. Ko sem prestavljal, sem jo prijel za koleno. Ni odmaknila noge. Nič ni rekla.
        - Bi spili kozarček pred spanjem? sem pričel.
        - Oja, je rekla in tapkala naprej.
        Saksarji so še kar naprej saksali. Čez cesto je znorela mlada srnica. Skoraj sem jo povozil. Zasmejala se je.
        - Rada imam živali, veste. Ukvarjam se z lovom.
        Med nogami sem imel zmeraj bolj trdo. Mrha, sem pomislil, rada ima kri.
        - Kam pa greva? je naenkrat vprašala.
        - Poznam gostilno v hribih, ki je odprta pozno v noč.
        - Krasno, je odvrnila. - Kmečki turizem. Rada imam kmete. Tako zdravo živijo.
        - Tudi jaz sem kmet, sem ji rekel.
        Roko sem ji potisnil visoko pod obleko, da sem zatipal golo bedro. Sploh se ni premaknila.
        - Zakaj bi bili pa prav vi izjema, mi je odvrnila.
        V meni je pričelo vreti. Zdaj jo imaš, sem si rekel.
        Komaj sem se obrzdal, da nisem ustavil. Doma jo bom, sem si rekel.
        Doma je bilo seveda že vse v temi. Mati so hodili spat s kurami in pred osmo niso vstajali.
        - Saj so že zaprli, je vzkliknila, ko je izstopala.
        - Jih bova že zbudila, sem kratko odvrnil.
        Odklenil sem vežna vrata in prižgal luč. Prijel sem jo pod roko in jo popeljal v toplo hišo k peči. Nalil sem ji češnjevca in ji rekel, da se takoj vrnem. Da naj se malo razgleda.
        Potem sem stopil v drvarnico. Iz tnale sem izpulil sekiro s starim, že malo trhlim toporiščem. Skrbno sem zaklenil za seboj.
        Stopil sem v kamro, kjer spijo mati. Prižgal sem nočno svetilko. Mati so se zbudili.
        - Kva pa je? so vprašali.
        - Mati, sem rekel. - Žensko sem pripeljal.
        - Ojej, sin, so vzdihnili.
        Potem sem dvignil sekiro in opravil. Mater sem pokril z odejo in ugasnil svetilko. Sekiro sem odložil v kot in se vrnil v hišo. Vse v tišini.
        Sedela je za mizo in zrla v bogkov kot, delo neznanega ljudskega rezbarja. S hrbtom je bila obrnjena proti meni. Plašč je ležal na klopi ob peči. Hrbet je imela gol. Lasje so ji pokrivali dražljiva ramena.
        Ščemelo me je v oči.
        - Oprostite, sem rekel. - Imel sem nujen opravek.
        Obrnila se je k meni. Skozi tesno oprijeto rdečo obleko sem zaznal čipke črnega modrčka. Mehkega. Skozenj sta se zadirali dojkini bradavički. Požrl sem slino. Gledal sem jo. - Razumem vas. Vsak ima kaj nujnega opraviti, se je nasmehnila.
        Gledala sva se. Dolil sem ji češnjevca. In še sebi. Trčila sva in si zrla v oči. Izzivalno.
        - Toplo je tukaj, si je z levo roko vrgla lase čez ramo.
        Roki sta bili razgaljeni.
        Gledal sem jo.
        - Ali nimate tukaj nobene glasbe?
        Rekel sem ji, da imam gramofon, no, sploh cel stolp, v svoji sobi.
        - Pa pojdiva tja, je rekla.
        Razprla je od šminke rdeči in nabrekli ustnici. Globoko je vdihnila.
        - Ja, prosim. Tukaj se gre. Podala mi je roko. Malomarno je potegnila plašč s klopi in odšla sva po stopnicah na mojo podstreho. Hodil sem pred njo in prisluškoval udarjanju njenih čevljev na hrastovih stopnicah. Prižgal sem luč. Vstopila sva. Hotel sem zakleniti vrata.
        - Saj ni potrebno, je rekla. - Nikamor ne bom ušla.
        Prižgal sem radio. Še vedno so bili isti saksarji. Kakor da so imeli svoj nočni koncert.
        Ustopila se je v kot med okno in golo steno. Med nogami sem imel napetega hudiča. Zaslonil sem luč in stopil proti njej. Samo gledala me je. Z levico sem ji šel v mednožje. Sploh ni imela hlačk. Z desnico sem ji obraz privil k sebi.
        - Kako ti je ime? sem jo vprašal.
        - Pamela von Stihl. Ampak kam se ti tako mudi? Še nikoli se nisem tako visoko v hribih. Hočem počasi. Hočem užiti tvojo moč. Hočem se kot tvoja najboljša. Hočem absolutno.
        Odrevenel sem. Drgetal sem od pričakovanja užitka. Pahnila me je od sebe.
        - Počakaj! In glej!
        Prižgal sem si cigareto. Plašč je ležal na tleh. Vabljivo raztegnjen. Široko se je razkoračila. Mi obrnila hrbet. Počasi je pričela vleči navzgor obleko. Malo se je nagnila naprej. Ugledal sem zapeljivo kosmato režo. Stresel sem se. Nogavici je imela pripeti z modrim hlačnim pasom. Oklepal se je mehkega trebuha. Glavo je nagnila nazaj. Lasje so ji segli skoraj do razporka med nogami. Pod obleko je imela črno kombinežo.
        Kratko in tenko. Z obema rokama jo je vlekla proti glavi. Skoraj je stala pred menoj gola. Prav po sredi hrbta je tekel širok pas oprijetega modrčka. Zataknilo se je pri ušesih. Pri levem, v katerem je visel dolg kovinski uhan. Zmuznila se je tudi mimo te ovire. Glava je šla skozi kombinežo kar sama. Spustila je roki in si z njima šla vzdolž telesa. V roki sem mečkal svoj F57. Potem si je navzgor potegnila še modrček.
        Zavohal sem njen parfum. Cimetast. Nageljnov. Stala je pred menoj s hrbtom obrnjena proti meni. Zajahala je naslonjač. Obrnila glavo proti meni. Čisto razprla ustnici. Njen pogled je bil mačji. Hotel je.
        - Sem ti všeč? je vprašala.
        Samo pokimal sem. Še vedno sem se tresel.
        - Pridi! je rekla ukazujoče.
        Jahala je fotelj in me gledala. Prepevala je prav potiho some day you come alone…
        Pričel sem se slačiti. Ko sem bil gol, sem zastal. Hudič je bil ogromen in je grozil, da ga raznese.
        Skozi okno sem ugledal lunin krajec. Utrnil sem luč. Nasadil sem jo. Ves čas je prepevala isto pesmico. V meni se je trgalo. Slišal sem prismuknjene saksofoniste z radia. Govoril sem ji, da jo bom razkosal ob zvokih saksa.
        - Oh, daj me! Daj me! je prosila. Zahtevala.
        Ko sem se prebudil, je ležala ob meni. Čisto gola. Njeno bohotno razprto telo je bilo podarjeno meni. Hudič je bil še vedno napet. Terjal je svoj davek za vse mesece nazaj. Nežno sem jo ugriznil. Zavzdihnila je. Ni se zbudila. Božal sem jo po mednožni reži. Prišlo mi je samo od sebe. Tako kot prvič. Vstal sem in poiskal njeni nogavici. Pazljivo, da je ne bi prebudil, sem ji roki privezal ob posteljni stranici. V spanju se je premaknila. Potem sem se ogrnil z njenim plaščem.
        V garaži sem dolil olje in petprocentno mešanico. Spet sem zaklenil za seboj in se napotil nazaj na podstreho. Bila je pot, dolga skoraj celo moje življenje. Vse do tistega hipa. Še vedno je mirno ležala. Odložil sem motorko na tla in prižgal cigareto. Gledal sem jo. Komaj sem se zadrževal. Vzdržal sem. Saksofonarji so še vedno pihali iz radia.
        Potegnil sem ročico zaganjalke. Tišina. Še enkrat. Zarjovelo je. V sobi je zadišalo po izpušnem plinu. Prebudila se je. Začudena me je gledala. Še bolj je razkrečila nogi.
        - Ne boj se. Ob zvokih saksa te bom razkosal, sem ji rekel pomirjevalno. - Vem. Pripravljena sem bila na to. Vedno je tako, mi je razumevajoče odvrnila. - Že od nekdaj sem vaša predstava.
        Približal sem se postelji s prižgano stihlerico. Postavil sem jo na rob. Pamela se je umaknila k steni. Daleč ni mogla. Imela je zvezani roki. Po vsem telesu je drgetala. Pokleknil sem za njen hrbet, med razkrečeni nogi. Nagnil sem se naprej in ji pihal v levo uho. Skozi luknjo v uhanu. Privila se je k meni. Z jezikom sem ji zdrsel po hrbtni brazdi v zadnjično režo in ji stiskal dojki. Zaril sem nos v goščavo njenega mednožja. Dišala je. Skozinskoz sem bil osluzen. Uživala je.
        Kričala od strahu. Zaril sem ji pest v njeno vlažnost in jo obračal v njej.
        - Ljubiš kri. Zdaj te bom do krvi, sem ji dejal.
        Čisto se je razvnela. Bila je gola. Nebogljena. Božal sem jo po ritnih krajcih. Nastavljala mi jih je.
        Potem sem jo obrnil na bok. Bil sem nežen. Hotel sem, da uživa tudi ona. Oblizal sem ji trebuh. Se ji zaril v popek. Sesal sem ji dojki.
        Plaval sem po njej. Našla sva se z ustnicami in se zažirala drug v drugega. Mencala je z boki in me požirala. Ušel sem ji nazaj med dojki. Bradavički sta bili napeti, da bi počili. Zalizal sem se v desno in jo mučil do neskončnosti. Potem sem zagrizel. V ustih sem čutil posladkano slan občutek. Iz dojke je komaj rahlo mezela kri. Od užitka bolečine je hlipala.
        - Vzemi me spet od zadaj! je zahtevala.
        Oprla se je na komolca in se rahlo privzdignila. Stegnil sem roko po stihlerici in odprl dotok bencina. Zarjovelo je.
        Verižica je stekla. Pamelo je oblila kurja polt. Umiril sem žago in jo postavil pod njen trebuh. Dvignila se je, da se ne bi ranila. Ranim jo lahko samo jaz. Hudič je znova vstal v vsej svoji moči in lepoti. Zabijal sem se vanjo. Ji govoril, kako jo bom razkosal ob zvokih saksa. Zahtevala je. Terjala je.
        Potem naenkrat se je v njej prelomilo. Zleknila se je na trebuh. Na motorko, ki je podivjala. Slišal sem hreščanje kosti. Veliko krvi je bilo. Ni mi prihajalo. Pod seboj sem začutil mrtvo telo. Dvignil sem jo. Pravzaprav samo spodnjo polovico. Zelo grdo je bilo. Zelo grdo. Odmaknil sem motorko nazaj na rob postelje. Pamelo sem sestavil skupaj. Pokril sem jo s plaščem in legel k njej. Prisluhnil sem saksarjem. Njihovi zvoki so se mešali s podrhtavanjem motorke.
        Kmalu bo zmanjkalo bencina.


Nazaj na vrh strani                          Nazaj v seznam del

Stran je postavil Primož Jakopin in jo nazadnje spremenil 14. novembra 2012.

Naslov strani: http://www.jakopin.net/fh/viri/seminar/dela/zbiralec.html