Fakulteta za humanistiko Univerze v Novi Gorici                                       Nazaj v seznam del
Slovenistika - prva stopnja
Seminar pri predmetu Računalništvo za filologe (P. Jakopin)

Odlomek z začetka dela: Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža



Florjan Lipuš

Zmote dijaka Tjaža



1. Poglavje o plevelu


        Dočakal si, da greš skozi vas. Vse počitnice nisi hodil skozi tako na veliko, kot greš danes. Ni to tvoja rodna vas, tako podtikavanje si odločno prepoveduješ, temveč vas, ki leži med tvojo železniško postajo in domačo hišo, in to ne pomeni veliko, toliko da si ji dovolil ležati vmes, čeprav ti je v napoto na poti proti železniški postaji. Kadar potuješ skozi bodisi iz te ali one smeri, je vseeno, žvižgaš, nalašč šobiš usta in žvižgaš na vse strani, po tem geslu te vaščani spoznajo, na tem spoznaš svojo vas in jo razlikuješ od drugih vasi, taka se ti lešči v spominu. Izučil si se žvižganja posebej za svojo vas, tej plesnivi zbirki hiš na ljubo, čeprav jih je na tisoče podobnih, žvižgaje prehodiš samo svojo vas, kakor je njena zasluga, da si se sploh naučil žvižgati, prej nisi za to kazal nobenega nagnjenja, njena pobuda je to, dala ti je na voljo prostor in čas za vaje, neomejeno si se lahko vadil v žvižganju in šobljenju ustnic, da dajo glas, tu te žvižganje veseli in ima svoj smisel, tu najde žvižg zaslombo v žvižgu, tvoja žvižganka opade vaščane, zvočni strdki jih srepo pobijajo, dober žvižgovec si postal in že prihajaš na glas, nažvižgal si boš ime. Kadar greš skozi vas, jo presekaš na dva kosa, na levi in na desni kos, doslišiš vaščane v levem in vaščane v desnem kosu vasi, leviš in desniš svoje vaščane, ozreš se zdaj v to, zdaj v ono smer, izbiraš svoje ljudi na desni in levi in jim ponujaš priliko, da te pozdravijo, omogočaš jim torej, da spregovore prvi stavek dneva, da spravijo v promet prvi osebek in povedek, ki najraje postrežeta z vremenom, zaradi tebe ugotovijo vremensko stanje na tešče, prisilijo te, da prevzameš z njimi skrb za lepo ali deževno vreme, prave vremenske navdihe dobivaš, vztrajna vaja in izkušnje so ti izpilile posluh, v trdih spoprijemih si se usposobil za uglednega vremenarja. Vmes zajaskajo kokoši, ali nadodajo goveda, ali bavkne pes, na pse se zaneseš, vedno so bili na tvoji strani. Prvo delo, ki čaka vas po tvojem vkrcanju na vlak, je združitev razkosane vasi, za to poskrbijo takoj po tvojem odhodu, na vasi zamrgoli, z vseh smeri se zberejo, kjer ravno nanese, tu niso izbirčni in povrhu se mudi, kajti vas je razkosana in razdejana, zberejo se na pragih, na pol pota med sosedoma, na križpotju, tostran in onstran plotov iz krajnikov ali kjer koli, v teh rečeh res niso izbirčni ali malenkostni, nikoli niso bili in tudi ni treba biti, vsak kraj je dobrodošel za dobro besedo, zadnje kotišče je pripravno, da staknejo glave in opredelijo tvoj odhod, ker se ravno odpravljaš na vlak in si zategadelj sam kriv, nekaj imajo za plotom, danes to, jutri ono, šmentano natančni so, kadar se jim zljubi, ugotovijo, kolikokrat si rabil besedo rit namesto zadnjice ali popoja, prepričani so, da je rit grda, zadnjica in popo pa sta lepa, vaščane razdelijo v dva razreda, v razred z zadnjicami in popoji in razred z ritmi, lahko ti je uganiti, v katerega so uvrstili tebe, ki se odpravljaš na vlak, prišlo je na dan, prihaja na dan, izginja v noči, teče skozi noč in na onem koncu spet prihaja na dan, novica žoka novico, ožemajo jih in se parijo, dokler jih ožemajo, glave se strnejo za zadnji segljaj, bolj ne gre več, bliže ni več mogoče, parjenje traja, dokler jih ne užuga. Tako pravzaprav ne sediš v vlaku, čeprav si se medtem že vkrcal, temveč se potikaš v gobcih svojih vaščanov in si povod, da se parijo. Čeprav niso tvoji in ti nisi njihov, so tvoji in si njihov, ker so te vzeli za svojega, sami nimajo drugega, usmilil si se jih, za prvo silo boš že, dober si in koristnega si se izkazal, dovolj je, da hodiš žvižgaje skozi njihovo vas, tolikokrat si svojo pot ponovil in njihovo vas razsekal na drobno, tako na drobno si mencal po njihovih asfaltnih cestah in prašnih poteh, da so te vzeli za svojega. Zdaj si njihov, skrbi jih zate in ležiš jim na srcu, ni še odločeno, kaj boš, nekaj boš že, ni pa še čisto gotovo kaj, boš, kakor boš mogel in kadar bo mogoče, to boš, to najbrž nak, to morda, to če se bo dalo, gospod, če ne pride kaj vmes, nekakšen gospod in ne ve se še kakšen, toda to ni važno, glavno je, da ti ne bo treba garati, kot garajo vaščani, gospostvo so ti namenili in zdaj se te drži, ne ubeži ti, dolžan si jim ga, tega se zavedaš, edini si in ves svet so ti odprli, ker hodiš skozi njihovo vas na počitnice in s počitnic nazaj na vlak. Obral si rumene vogle hiš, ut in hlevov, ki so jih obrizgali psi s svojim sokom, hodil si mimo njihovih hiš in marsikatero dvorišče si prečkal, marsikatera špranja v vratih je na skrivaj zacvilila, marsikatera zavesa natihoma oživela, kadar si potoval skozi, oblast si imel nad špranjami in zavesami in skritimi očmi, mast ti je rasla, nisi šel torej brez vzrokov na veliko skozi vas. Vlak prisopiha, naskoči postajo in zaokroži odlomek tvoje dijaške dobe, nikoli prej nisi tako zaživel kot letos, nekaj se pripravlja v tebi, snujejo se neslutene reči, počitnice so za teboj, razdihal si se v njihovem zraku, njihovo sonce ti je treščilo na obraz, zaveslal si v prve ljubezni, narval si svoje čute in jih pogreznil v nepozabne doživljaje. Od doma si prinesel s seboj počitniška navodila, v nedeljskih oblekah in praznični obutvi so vas zbirali v slavnostni dvorani, tam ste si nakopali predpisov in napotkov, nasvetov, svaril in priporočil, treba je in ne sme se, naj in naj se ne, in to iz teh in teh vzrokov, zamrgolelo je v glavah od varovalnih preservativov, stemnilo se je v prsih. Tebe ni bilo zraven, odbil si naval strupenih puščic, o pravem trenutku si stisnil rep in se odvezal, pritihotapil si se v zgornjo sobo, kjer te je sprejel pisalni stroj, ta brleči črkovni ropotec, k njemu si se pogosto zatekal, že večkrat ti je pomagal iz sile. Kakšna besedila je Tjaž prvič zaupal stroju in kako je sploh našel v ta svet, ni več ugotovljivo, našli so le nekaj pisem iz te dobe, ki pričajo o tem stroju. Posrečilo se mu je prikrivati to dejavnost vsa leta, ne da bi mu bili kdaj mogli priti na sled, dogajalo se je, da je redno, tako rekoč po posebnem urniku, pisal nanj, ob nedeljah na primer v času skupnih sprehodov, ob sobotah med popoldansko pobožnostjo, ob duhovnih vajah, spovednih urah in drugih prilikah. Ali je bilo uporabljanje pisalnega stroja prepovedano in kaznivo ali ne, tega Tjaž pravzaprav niti ni vedel, hišni red je o tem skrivnostno molčal. Ko so na primer na glas molili v cerkvi, da bi se narodi sveta otresli komunističnega jarma in da bi se posrečilo zmašiti skozi kakšno luknjo v železni zavesi kak okusno zavit krščanski bonbonček, je Tjaž lovil črke po črkovnici, tak bonbonček zapusti okus, tudi ti se ga še nisi znebil, še vedno ti lazi po ustih, čeprav je že davno tega, kar si ga použil, prebavil in podrekal. Nekoč si se pregrešil zoper to in to točko hišnega reda in prefekt te je poklical k sebi, da bi se podrobneje in na samem, tako rekoč z vejicami in pikami vred, pomenila, ti pa se nisi oglasil, kakor ti je bilo naročeno, vabilo si zavrnil, nisi jim privoščil prilike, da bi ti izkazali svojo dobroto in te obsijali s svojo velikodušnostjo, češ vse ti bodi tokrat odpuščeno, vse pozabljeno, kazen ti bodi prizanesena, samo drugič pazi in skrbi, da te ne popade skušnjava in se ne nažlampaš hudobije. Ni te bilo blizu, da bi ti mogli izročiti, kar so zate pripravili, kar je bilo pri roki in je bilo treba le seči po tistem, na skrivaj odščeniti kos zate in ti ga prismoliti v naročje, ni treba vedeti vsem, zlepa bi se bila stvar lahko uredila, vsem bi bilo dobro delo pri srcu, po vsej hiši bi se bila razodela domovska plemenitost, ki je Tjažu dopustila odnesti pete brez kazni, tokrat še, drugič najbrž ne več, vsem bi bilo zadoščeno in vsem pomagano, vsi bi bili zažareli v krščanski popolnosti in se potili v samodopadenju, če bi bil Tjaž privolil v kupčijo, vendar Tjaž ni privolil, ni dopustil, da bi mu segali pod pazduho, obenem pa že vlekli za vrv. Medtem ko so se narodi sveta otresali komunističnega jarma in proučevali možnosti, kako spraviti na oni kraj bonbone, medtem ko se je že zganilo za železno zaveso, ker je skozi pridišalo po bonbončkih, je Tjaž mirne duše udarjal po črkah, drugič se je komunizem umaknil bližnjim, domačim skrbem in so se v ta namen razbohotile po cerkvi litanije, mislim da lavretanske sorte, tedaj je padalo po kraljicah in devicah, da je bilo veselje, tedaj so tipke udrihale po skrinji zaveze in posodi duhovni, tedaj je bobnelo po hiši zlati in vratih nebeških, se je podiral stolp slonokoščeni po stolpu Davidovem, so brizgale tipke po roži skrivnostni in zgodnji danici, skratka, napočil je začetek našega veselja, za svetnike in svetnice božje pa so napočili trdi časi, kadar je Tjaž napregel svoj stroj, razumljivo torej, če jih ni bilo volja vtikati se v privatne zadeve ter uslišati to in uslišati ono ali bogve kaj razsipati, kar spuščali se niso v sitnarjenje božjega ljudstva, nedotaknjene so ostale rajske zaloge, tem več in tem bolj so zato potratili besed v predpočitniški prazniški dvorani, v trato so šli napotki in nasveti, da je dijake gnalo v sok. Ravnatelj je bil tisti dan slabe volje, skrbele so ga počitnice, previdno je odmerjal gojencem oddih, le počasi spuščal nanje počitnice, obotavljaje se privolil v zahtevo po počitku, bil možganski boj v sebi, kajti v slehernem gojencu sta si zlo in dobro poželela spremembe in terjala drug zrak, to je bilo otipljivo, lažje se v takih razmerah vršita. V domu je ostajalo vselej vse pri starem in vse na svojem mestu, nikdar niso napravili, recimo, iz študijske klet ali iz knjižnice spalnico, vendar tako daleč ne bi bilo treba iti, zadostovalo bi, če bi nekoliko preuredili pohištvo, nekaj premaknili, obrnili, zasukali, napeljali življenje v drug prostor, spustili vodo na drug mlin, takšna spremembica bi ujela marsikak padec in uravnovesila marsikateri naklep. Tudi pri Tjaževih doma se v tem oziru ni nič spreminjalo, kuhinja je bila vselej kuhinja, spalnica vselej stara spalnica, lopa neprestano lopa, klet klet in izba izba, ni se razlikovala od spalnice, kuhinje, lope in kleti recimo pred petdesetimi leti, vse je imelo svoje nepremakljivo mesto kakor besede v očenašu, nisi jih smel zamenjati z drugimi, obrniti ali izpustiti, če si hotel, da ti niso pritaknili krivoverstva. Samo Tjaž je svojo sobo obračal po mili volji, omara in miza ter postelja niso imele miru pred njim, zdaj je izselil mizo pod okno in posteljo za duri, drugič je obremenil daljšo steno z omaro, tretjič zavrtil pohištvo v krogu za steno naprej in tako dalje, skratka, svojo sobo je pošteno premešal in skrtačil. Ni to edino, kar jemlješ s počitnic s seboj v dom, neznatno večja je tvoja dota, poln si doživetij, pokonci stojiš kot polna vreča, namulil si se počitniških sladkarij in veznil v nevajeni, sveži krmi, zdaj se vračaš, da obračunaš, kako si gospodaril z napotki, navodili in predpisi, pokazati boš moral sadove in že slišiš prekle žvižgati, nekaj je zajetih v župnikovem poročilu o tvojem počitniškem vedenju, tega se ni bati, župnik te ima rad in drži s teboj, huje je s temi, ki jih hraniš v sebi, bolj zlo kot hudo je z njimi. Z uspehom si obiskal župnika in dobrotnice, pokazal si spričevalo in razložil redove, potarnal si in potožil svoje skrbi in glej, zaleglo je, pomagalo je, prav ti bo prišlo in že veš, kaj si boš kupil, iskreno misliš, ko se zahvališ, od srca ti prihaja, to je edini denar, ki ti ostane in nekaj velja. Pretežni del svojega časa si zamečkal pri vsakdanjih stvareh, niso te mogli pregovoriti, da bi tvoje mrhavo življenje razpukaval na drobno, saj ni stara vrv, živel si in pustil, da je živelo v tebi in iz tebe, navzoč si bil tako rekoč pri rojstvu filodendrovega lista, pozorno in z napetim lokom si bil zraven, vendar nisi vlekel na ušesa njegovih posameznih vlaken, recimo popuščanja klešč, trganja in odvijanja, delo, kaj delo, divjanje porodnih mišic je šlo mimo tebe, niti najdrobnejših misli nisi potrackal za take stvari, živel si filodendrov list in še vselej ga živiš, dokler ga ne boš umrl, jemal si življenje, kot je prihajalo, to je vse. Ni bilo veliko, kar si živel, a bilo je, pustil si košček tu, košček tam, posušilo se ti je in se razletelo, tudi to se je pripetilo, in le težko si sestavil iz zveriženih dog uporabno posodo. Nekoč si se približal vaški cerkvi, mimo katere si hodil na železniško postajo. Šopirila se je vrh hriba, nalašč na najvišjem mestu, če ne za ped višje, bolj kvišku se ni dalo več, vaške hiše so se ponižno stisnile ob njeno vznožje, vklopile so dimnike, da so ji valili svojo črno smetano pod nos, na oddaljenih poljih so se ponujali pridelki, njive in zeljniki so pohiteli z desetino. Slikal jo je od dveh treh strani, študiral njen slog, pustil učinkovati cerkveni davek na prebavne kisline v želodcu. Na pokopališču je plela deklica, najbrž mežnarjeva hči ali rejenka, po obleki bolj rejenka kot hči, po obrazu prej hči kot rejenka, čepela je ob zidu v pravi plelni drži, s koleni pod brado, rokami zazrtimi v zemljo, z očmi na poti za rokami. Plela je, razlikovala plevel od plevela, ločila plevel od gomil, kamne od peska, križe od ljuljke, spomenike od svečnikov, nasade od steza. Tjaža so priklenili njene močne, polne kretnje, izrazita lica, konjski rep, prvo popkanje prsi, sunki rok in mrgolenje prstov, deklica stasitega gotskega sloga. Je bila božja volja, ni bila božja volja, bog ve, Tjaž jo je začel gledati od spodaj namesto od zgoraj, v tem se je tudi že zavedel svoje zmote. Zavodar pogleda žensko načelno od zgoraj, samo če ga oči zanesejo in se mu neizbežno ponudijo druga ženska področja, namreč srednji, nižji ali, kar bog obvaruj, celo spodnji deli, tedaj naj jih s silo ne izločuje, pač pa naj gleda enakomerno in na vse predele enako močno, če je mogoče, naj svoje poglede osredotoči na varnem in zanesljivem mestu, poišče naj si tako rekoč mirni tečaj, tam naj dosledno vztraja, dokler traja prikazen, od tam naj sredobežno prodira narazen in išče izhoda, sistematično naj zajema navkreber, navzdol in vprek, dokler ne zajame vseh predelov, vendar naj bo vsakemu delu pravičen, enako pozornost naj mu posveti, pogledi naj bodo enakovredni ne glede na to, kje se mudijo, kajti vsi deli človeškega telesa so enakovredni, kar velja posebno še za žensko telo. Tjaž je svojim očem pustil svobodo, in preveč svobode nikoli ni prida, prosto so izbirale, preveč so tu izločile, tam zgostile, niso se zadovoljile z globalnim, skupinskim vtisom, ki ga je posredovalo plelno telo, privoščile so si preveč posameznih delov, preveč drobnega, preveč izbirčno so iverile, zaznamovale debla za posek, ne bi bile smele obkrožiti vsake stvari posebej in se muditi z vsako malenkostjo, tega bi ne bile smele, malenkostne postanejo oči, kadar jih ne uzdaš. Tjaž je spremenil namen svojega prihoda, odrinil je zanimanje za cerkev in namesto o cerkvi začel zbirati podatke o deklici, slikal jo je na razdaljo, potlej pobliže, od te in od druge strani, pustil na filmu več presledka, da bi ločil posnetek od prejšnjih slik, to je deklico od cerkvenih zidov, film je cvrleče zabeležil svoj plen, škrcanje v aparatu je plevico prebudilo iz dela, dvignila je svoje postavno telo in takrat se je Tjaž znova pregrešil, počenil je obnjo, v sredo plevela, ne preblizu, pa tudi ne predaleč vstran, tako da jo je lahko dosegel z besedo, to je bilo za začetek dovolj, telesno je bilo še prezgodaj. Začel je ruvati plevel, govorila nista veliko, več je spraševal, kot govoril, več je molčala, kot odgovarjala, plela sta grobove, pralica je segala plevelu do živega, prsti so davili drobna stebelca, koreninice so se zvijale od upora in obrizgavale prste s smrdljivim sokom, a vse skupaj ni nič pomagalo, zruvala sta jih vse po vrsti in jih nagrmadila na plevišču, odpovedala sta jim zemljo, ukinila sokove, prehrano in streho, pregnala bohotno poželenje, jim tako rekoč izmozgala zadnjo slo po življenju. Delo je bilo končano, prstov se je držala zemlja, čutil je njene zdravilne dotikljaje, žaltavi vonji plevelnih koreninic so kožo vlekli v gube, zemlja se je vanje zagrizla, nesel je prste k ustom in jo ovohal, tako torej diši, za spoznanje drugače kot domača prst, na kislo zaudarja, prst z domače njive je vlekla na grenko, tudi travo je ovohal. Na toplih rokah se je zemlja hitro sušila, luščil jo je iz gub in obiral svoje prste, cele plasti so odpadale, tudi krasto je otipal, pri vpreganju konja si je bil ranil roko, kri se je bila strdila in odtistihdob mu krasta ni bila več prišla na misel, zdaj si jo je spet natrgal in znova je primezela kri iz rane, pri tem ni občutil nobenih bolečin, malce ščegetale so ga kapljice krvi in leno polzenje je koži dobro delo, kri se je pomešala z zemljo, ni se več ubadal s tem, z mislijo na plevico se je napotil domov, cerkve ni študiral, jo bo pa drugič, vrh tega jo je posnel na film in to lahko stori doma, premislil je, koliko časa bo moralo preiti, preden bo plevel dorastel in ga bo spet treba izruvati, takrat se bo v njem spet zbudila vaška cerkev, mimo katere je hodil na postajo, njene freske in napisi na grobovih, kostnica in svetniki, spet bo prilika, srečno naključje bo pripomoglo, da bo natančno ponovil tisti usodni popoldan, še več, da bo srečanje stopnjeval in šel korak naprej, ob plevelu bo najlažje. Ne bo treba čakati, da plevel priraste, ob vsakem času boš lahko prihajal, k sreči nisi odvisen od rasti plevela, zavohal si med, prišel si medu na sled in ga nisi več izpustil izpred oči, šel si stvari do dna, doganjal si in dognal, da se tvoja izvoljenka ne ukvarja samo s pletjem grobišč, temveč tudi s pašo, to te rešuje in ti lajša boli. Ob reki je pasla krave, tri pisane mežnarjeve telice, za spoznanje bolj mršave od farovških, drugače pa veselih rogov in črnih pogledov, poznale so ga že, zato so ob njegovem prihodu samo dvignile glave in jih takoj spet pogreznile v travo, umaknile so se torej iz lastnih nagibov in mu prepustile bojišče, brez prič so ga pustile pri opravkih, da se posladka z njimi. Sedel je k njej, tokrat precej bližje. Ko jo je začel poljubljati po vratu, na rob pričeske in, kolikor se je dalo, pod rob obleke, je bilo jasno, da je zavodska norma znova, tokrat daleč prekoračena, tako daleč, da ni več poti nazaj, toda bila je že davno prekoračena, vsaj že tedaj, ko sta skupno ukrepala proti plevelu, ga skupno ugonabljala in ga ugonobila čez mero, več, kot je bilo za tisto popoldne predvideno, a to zdaj ni bilo več odločilno. Ko so se njegovi prsti ustavili kje dlje in izvedli majhen poizkus, nezahteven malenkosten poizkušček, poskusili to in poskusili ono, kakor se pač taki stvari streže, spravili končno neki sistem v vso zadevo, začeli gladiti torej sistematično, lepo po vrsti, vendar vse od kraja, kot je navada v teh primerih in kot se spodobi, če je človek zdrav, tedaj se je norma razpočila, z glasnim žvenketom in v dolgih lokih so zadnji deli odleteli, bil je na tem, da postori do kraja, vendar so se v tem pojavili zadržki, do sem in ne dlje, niti za ščepec več, dober zavodar čuti meje svojega početja in ne da zlepa dokazov iz rok. Ko mu je ušlo, se je bal, da ne bi občutila mokrote skozi obleko, želel je, da sploh ne bi opazila mlaskanja. Čez teden se bosta spet dobila in takrat bo drugače, takrat bo tvegal in šel do kraja. Na onem bregu reke se je razleknil glas pastirjev, teh nevoščljivih petelinov, iz njihovega ukanja je bilo mogoče povzeti, da so ju opazovali, a to ni nič motilo. Pekli so jabolka in pražili krompir, zraven pa stegovali vratove, to že, vendar jim praprotno seme ni smuknilo v žepe, zanje ni napočila kresna noč, niso bili kos petru klepcu, niti videli ga niso, kresna noč je bila Tjaževa. Na nebu se zadržuje mesec, potuje v daljne kraje, to se vidi na vsakem koraku, potuje zdaj ritensko, zdaj predensko, kakor je lažje in dopušča pot, in ni opaziti, da bi se mu kam mudilo, recimo v Avstralijo ali Južno Tirolsko, pustil si ga pri miru tam, kjer je bil, prepotoval je pol oble in ti se nisi zmrdal, prepotuje celo oblo in ti se ne zmrdaš, ukvarjaš se z ljubeznijo in zdraviš svoje potrebe, celiš svoje boli, kakor se pač da, danes tako, jutri drugače, včeraj slabše, danes boljše. Počitnice drvijo proti koncu, zadnji dnevi se gatijo pred teboj, poslavljaš se, piješ dolgo v noč, načelno ne piješ, danes piješ izjemoma, vendar zelo krepko, drugače res nisi tak, danes piješ toliko, da zalučaš kamen skozi prostor, po očetu ti je ostalo, od očeta se te prijema, podedoval si njegove lastnosti, tak postajaš kot oče, ne veš kam z močmi in jih vdelaš v kamen, opoteka se tvoj kamen, ko se spravlja nad te male glave in debele riti, ki delajo čast gostilni, s kamnom jim strežeš, vidi se njegovemu teku, da ga je zalučala pijana roka, zato gostje umikajo glave v svoja ramena, male glave sekajo po debelih ritih in debele riti sekajo po malih glavah, kamen je kamen in se nikoli ne ve, kakšni so njegovi nameni, gostje umikajo pred njim svoje ritaste glave, za vsak primer, ker nikoli ne veš, morajo biti pripravljeni in računati z vsem, kamen ni beseda ali slama, nikdar nisi varen pred njim, za las šviga nad njimi, da srti dlaka na njihovih lobanjah, kjer se vidijo čisto jasno kljukaste zvarke lobanjskih kosti, cepi zrak s svojimi sekirami, takšna sekirica kar lepo vohlja za človeško krvjo, kar lepo cefra vijuge cigaretnega dima, dirja mimo svetilk, ki visijo v razpete časopise in svetijo škandalčkom, so visele v razpete časopise in svetile škandalčkom, ne bodo več visele v razpete časopise in svetile škandalčkom, tega ne bo več treba, tam čez polzi kamen, lepo počasi, ker se ne mudi, colo za colo, zelo natanko jemlje svoje poslanstvo, to so dragoceni trenutki, ki jih srkaš v globino trebuha, ker si avtor tega kamna, nekaj let boš živel od tega brašna, vsega je vajen tvoj kamen in ni ga dela, ki bi ga ne bil, tak je tvoj kamen, vsak čas bo udaril spredaj ob cilj, čisto spredaj, kjer je mogoče stena iz bambusa ali heraklitnih plošč, te so cenejše, morda pa tudi sama stena brez bambusa in heraklita, za silo zadostuje tudi taka, pozimi je ta del gostilne zaprt, mogoče akvarij, raje ne akvarij, bolje bik ali drevo, to je vaša stvar, izberite po želji vsak svojega bika in vsak svoje drevo, kar vam je ljubše, če raje hrbet gosta ali glavo lepe postrežnice, ki streže vsem z vsem, potem ta dva, obvežimo se za ta dva, tako bo najboljše, tam bi udaril in zavrtal luknjo ali izdolbel jamo, torej dovršil svoje delo, kakšna škoda, jama ali luknja v gostovem hrbtu ali v glavi lepe postrežnice, saj ni treba, da je tvoja izvoljenka, kdo to trdi, nad vsako rad streseš svoje veselje. Dosti časa si zabil, da si poiskal deklico, ne katero koli izmed njih, temveč tako, ki ti je primerna, od takih pa katero koli, začneš jo zasledovati, za njo korakaš, se držiš njene sledi, isto pot imaš pred seboj kot ona, čeprav je ne veš, njene in svoje poti, visoko dvigaš noge, da ne drsajo in te ne izdajo, previsoko ni nikoli, prenizko vsak čas, ne maraš, da bi te prezgodaj opazila, za petami si ji ali pa jo prehitiš in se ji približaš od spredaj, določeno razdaljo potrebuješ in določen zorni kot, da moreš masturbirati, nekateri masturbirajo med hojo, drugi se ustavijo in masturbirajo stoje ali pa stopijo za kostanj, to je od dijaka do dijaka različno, morate razumeti, ni vsak zavodar enako ustvarjen in zahteven, prvi je takšen, drugi drugačen, in ni vsak vselej enako razpoložen, danes mu ustreza ta, jutri drug način. Naj vrag vzame njihove poulične načine, dostaja se jih tak način na razdaljo, dober tek voščim, skisale se jim bodo mošnje, mužele ne bodo. Ti si nasadil svojo kokljo, to te razlikuje od drugih, čeprav si jo poiskal med plevelom, nocoj jo neguješ, celo noč potrackaš v njenem gnezdu in si greješ kosti, časa si daš, mesec te prehiteva, dolgo si potoval, preden si dopotoval, trkal si in odprlo se ti je. Ko se vračaš, se ti priklanja trava, plevel plapola iz ozar in brazd, drevo je razkrečilo noge, po rosi diši, cvetje žene, ptičji cvrkut polni drevesne razsohe, drevesa hitijo v sok, prvo sonce ocvrkne vrhove. Prešerno ubiraš pot skozi vas in naselja, kjer se spočiti ljudje umikajo noči, komaj se sonce zazajčka na obzorju in komaj je zora naložila drevju žuželk in ptic in veveric ter nasula travnikom rose, Marijin narod so tvoji vaščani, tako so pridni in delavni. Priča si, kako krotijo zgodnjo svetlobo in kako pljuča zobljejo svež zrak. Zahtevata jih polje in vrt, in travnik ne vzdrži več brez njih, v orodju se zgane, živina v hlevu se preteguje, plotovi se ravnajo iz globač in rastejo med pašnike, žito se urašča, meje oživijo, lese nastopijo službo, prvi vozovi drmljajo po poteh, onkraj gozda se odpravlja vihar, da se zagrize v senene kozolce, z dlani se meljejo žulji. Veš, kaj pomeni, ko se navsezgodaj zjutraj po vsej vasi in vsem naselju pojavijo očetje ob posteljah svojih otrok, hudi so taki prizori. Zemlja zahteva svoj delež in ljudje ga odmerijo, prvi skopo, drugi razkošno, vendar ga vsi tako ali tako odmerijo, kaj bi se branili, vsak se vsakdanjemu kruhu na ljubo ukloni pritisku in prispeva svoj delež, zemlja je zemlja in daje samo, če dobiva. Ob tem času ubiraš pot skozi vas, grede premisliš to in ono, marsikaj izslediš, oči ti še sanjajo, pustiš jim veselje in se zanašaš na noge, ki znajo pot na pamet, doživljaji se ti meljejo iz komaj pretekle noči, jutro se kreše pod tvojim korakom, zgodnje vrane te vpijejo v nebo, ti vzamejo težo, z lahkoto korakaš. V vseh obrazih odkriješ nekaj njenega obraza, za vsakim telesom se skriva nekaj njenega telesa, v vsaki mlaki se zrcali nekaj njene reke. Potlej zaviješ stran od ceste, v breg se zaženeš, proti rodnemu domu, kajti sonce hitro napreduje in žari zdaj vse hribe in vršičke, čas je, da pohitiš. Počitnice se nagibajo h koncu, njihovega zatona ne moreš preprečiti, posreči se ti, da jim zbiješ še nekaj dobrot, to je vse, mušiš se okoli zadnjih dni, že nekaj noči hodiš po slovo, tu temeljiteje, tam na hitrico, tu se razdihaš, tam se osvežiš, spajaš telo in duha, pripravljaš se za dom, ker veš, da je dom nate pripravljen, opozorili so ga nate, na tekočem je o tebi, obveščen te pričakuje, vendar se ti spoj telesa in duha ne posreči več. Ko si bil majhen, si nekoč nesel očetu hrano v drvarsko bajto, oče ti je z rokami in usti dopovedoval pot, kje se moraš odcepiti in kdaj zaviti v to, kdaj v ono smer. Oče nikdar ni bil mojster pripovedovanja, težko se mu je posrečilo, da ti je kaj dopovedal, in ti nikoli nisi znal pravilno dopolniti praznih mest in nadomestiti vrzeli v očetovi pripovedi. Nič čudnega, če si zašel in nisi našel ne očeta in ne bajte, sredi gozda si se zgubil, zmanjkalo je steze, nisi doslišal drvarjev pri delu, z očesom risa si iskal izhod, grmaril si, taval na slepo naokoli, jokal in preklinjal in se rotil, dokler se vrhovi gora niso zavrteli, da te je zmedlo in ti izmaknilo tla pod nogami, pošle so ti kletve, uprlo se ti je rotenje, hrana v nahrbtniku, namenjena očetu, je postajala vedno težja in te je končno pritisnila k tlom. Od tegobe si se spustil navzdol, prepričanje, da se boš maščeval, čeprav še ne veš kako in kdaj, nekako v davni prihodnosti, se je usirilo v srcu. Tekel si v smeri grebenov, ki so se le počasi nagibali proti dolini, potlej si se zdrznil. Brezno je zazijalo vate in ti s svojo praznino seglo v živo, zazibalo se je pred teboj, skorajda zaplesalo. Dorastel si in pred očmi ti je brezno, ki se ziblje in ne pozna drugega tam doli kot morje, obalo, pristane, viharje, otoke, viharje, pristane, obale in morje, ziblje in giblje se, giblje in ziblje se, ziblje, ziblje, giblje, giblje se. Mimo šviga drevje, vlak se je zapraskal v pokrajino, lokomotiva si je poiskala postaje, s kengurujskimi skoki je žugnila mimo hribov v veliko ravnino.


Nazaj na vrh strani                          Nazaj v seznam del

Stran je postavil Primož Jakopin in jo nazadnje spremenil 14. novembra 2012.

Naslov strani: http://www.jakopin.net/fh/viri/seminar/dela/zmote_di.html