Gitica Jakopin

Devet fantov in eno dekle

VIII
        Tisto noč očeta in mame dolgo ni bilo spat.
        Toda sredi noči - meni se je pač zdelo, da je bilo sredi noči, čeprav sem pozneje ugotovila, da je moralo biti prav malo po tistem, ko sem zaspala - me je zbudilo pridušeno govorjenje v postelji nedaleč od moje.
        Oče in mama.
        Hipoma sem bila docela budna.
        Govorila sta tako tiho, da sem komaj razločila njune besede. Pravzaprav sem se takoj začudila, kako je mogoče, da sta me zbudila. Bila sta tako rahla in previdna, da se mi je zazdelo, če sem le malo odnehala v svojem napetem prisluškovanju, da se njuna glasova nespoznavno prelivata v pomirjevalne, uspavajoče šume noči.
        Že po nekaj besedah, ki sem jih razumela, pa sem spoznala, kaj v njunih glasovih me je zbudilo. Zbudila me je njuna groza.
        Odtlej sem samo še poslušala, ne da bi trenila, ne da bi se zganila, da mi ne bi ušla niti beseda, niti pol besede.
        »Kdo?« je brez sape vprašala mama.
        »Saj je vseeno, kdo,« je utrujeno odvrnil oče. Njegov glas je bil še dovolj miren, tako da sem si mislila, da do tistega, kar ga pravzaprav razburja, še nista prišla.
        Oče je povzel.
        »Misliš, da bom šel Nemce vprašat, kdo jih je izdal? Izdani so bili, pa konec. Drugače jih tam gori nikdar ne bi našli - ali pa bi se bili oni (očetu je zmanjkalo glasu in čutila sem, da zbira moči za naprej) ali pa bi se bili oni pravočasno umaknili.«
        Nekaj minut sta molčala, potem je iztisnila mama: »Mož, to je grozno. To je tako grozno, da ne smem pomisliti na to.« Oče ni odgovoril.
        Čez čas je zavzdihnil, kot sem ga ponoči velikokrat slišala vzdihovati. In spet tišina. Naposled je mama vprašala tako tiho, da sem jo komaj razumela:
        »In potem?«
        Samo ti dve besedi, in še ti tako tihi, tako tihi. Kakor da je samo glasneje dihnila.
        Oče je molčal. Kar je hotela izvedeti mama, mu ni šlo z jezika.
        »Zasliševali so jih,« je naposled povedal enako tiho, kot je bila vprašala mama.
        »Kaj?« Spet molk.
        »Kaj pa misliš? Saj jih zmeraj zaslišijo v … v takih pri … primerih,« je oče komaj spravil iz sebe.
        Besede so se mu očitno upirale, tako da jih niti ni mogel uspešno izoblikovati v ustih, ko se je že namenil, da jih izreče. Hkrati ga je, to sem čutila kljub svoji napetosti, nekaj sililo, da je govoril.
        »Ne,« je odvrnil oče. »Ne zaslišali - zasliševali so jih. Ves dan in vso noč.«
        »Kaj praviš?«
        »Menda je dosti, da ti vsako reč samo enkrat povem,« je rekel oče.
        »No, saj to ni nič tako strašnega,« je rekla mama. »Če jih zmeraj zaslišijo!«
        »O, je, je! Le zanesi se na to, da je strašno. Tudi jaz bi rajši videl, da bi se lahko varal, pa se ne morem, ker vem, kar vem.«
        »Molči,« je rekla mama. »Ne govori naprej.«
        »Kaj da ne! Če vem jaz, moraš vedeti tudi ti. Prehudo je, da bi vedel samo jaz.«
        »Pa vsaj hitro povej. Tako počasi tega ne bom prenesla - če je še kaj!«
        »Mučili so jih.«
        »Ne,« je zastokala mama. »Ne, ne, ne!«
        »Ves dan in vso noč, kakor sem ti že rekel. Tako so vpili, da so si ljudje, ki stanujejo tam blizu, zatiskali ušesa.«
        »Molči, molči! «
        »Zakaj naj molčim, če je res tako?«
        Utihnila sta. Vedela sem, da si mama ne upa nič vprašati, očetu je pa težko nadaljevati.
        Čez dolge, dolge minute je z rahlim upanjem znova začela mama:
        »To je vse, kajne, da je to vse?«
        »Oh, ne, kaj še! Prezgodaj si se veselila. Si mislila, da so jih potem mogoče izpustili?«
        Oče je to rekel s takim glasom, da sem se vsa stresla.
        »Mi boš pa jutri povedal, če mi res moraš povedati.«
        »Glavno pride zdaj,« je povzel oče. »Vso noč … in ves dan … pa ni … pomisli, samo pomisli … pa ni nobeden … nič povedal.«
        Oče je obmolknil, potem je bruhnilo iz njega v eni dolgi sapi, kot da se boji, da ga bo zadušilo, če ne pove vsega, kar ima še povedati:
        »Potem so jih danes navsezgodaj odpeljali v Dobravo, saj veš, kje je Dobrava, ne, tista ogromna hosta, saj se je spomniš, kolikokrat sva se tam mimo peljala na sejem in vedno me je bilo strah, da nas bo kdo napadel, ker so se tam baje že godile grozne reči …«
        Očetu se je spet zapletlo: zamotil se je s potokom manj pomembnih besed, ko pa bi moral izreči, kar je imel povedati, mu je spet upadel pogum.
        Vendar je kmalu povzel, ker je očitno sklenil, da mora čimprej prestati vse to:
        »… in potem so si sami izkopali grob in Nemci so jih postrelili vanj.«
        »Oh, ne.«
        Dolgo sta molčala.
        »To so ti natvezli, da bi te prestrašili.« »Nihče mi ni nič natvezel,« je odvrnil oče. »Saj niso pravili meni. To sem prestregel mimogrede.«
        »Potem je res,« je naposled rekla mama.
        »Res je.«
        »Koliko jih je bilo?«
        »Cela četa - trije hkrati so streljali na enega … Strahopetci,« je rekel oče in njegova zadnja beseda je zvenela tako boječe.
        »Ne, mož. Njih.«
        »Saj sem ti že povedal. Devet fantov. Samih mladih - pravi šolarji so še bili. Malo starejši od naše. In eno dekle. Učiteljica.«
        Oče je dopolnil:
        »Med fanti so bili trije sinovi ene matere.«
        Mama je molčala.
        »Kakšni postavni fantje! Poznal sem jih. Poštenih staršev sinovi.«
        Od mame nobenega glasu.
        »Si videla, kako poparjeni so?« je čez nekaj časa mirneje vprašal oče.
        »Nič nisem videla,« je togo odvrnila mama
        »Kaj da ne! Taki so, da se komaj držijo po konci. Veš, zakaj?«
        Mama je molčala.
        »Zato, ker ni nobeden od njih pustil, da bi mu zavezali oči. Dekle pa jim je zaklicala, preden so streljali: éŽivela svoboda … Tovariši nas bodo maščevali …‘«
        Od mame nobenega glaska.
        »Veš, zakaj je Müller zjutraj tak prišel noter?«
        Niti postelja ni zaškripala, ne rjuha zašelestela.
        »Müller je poveljeval. Pa se mu je nekaj … Eden … Eden ni hotel pasti.«
        »Kaj?«
        »Trije so merili vanj in vsi trije so zadeli, on je pa še zmeraj stal. Kar stal je in stal, kakor da noče …« Oče je pomolčal. »Poznal sem ga,« je rekel oče. »Bolj droben fant je bil, tak vitek veš, pa mišičast, dober telovadec. Kodraste črne lase je imel in črne oči. Resen fant. Preresen za svoja leta. Ivan. In ta ni hotel pasti. Kar stal je in stal. Müller je moral poklicati novo trojko. Postavil jih je, toda preden je na novo povelje val, je eden izmed tistih treh klecnil in potem še onadva nista mogla streljati.«
        Očetu se je razvezal jezik. Govoril je malone s slastjo. Zdaj se mu ni nič zapletalo.
        »Oni je pa še zmeraj stal. Kakor da ima neuničljivo življenje v sebi … Ne morem si misliti, kaj ga je držalo pokonci,« je zamišljeno vzdihnil oče.
        Posumila sem, da se je spomnil, da bodo Nemci zdaj gotovo selili.
        »In potem?« je brez diha vprašala mama. »Müller je planil k njemu …«
        Oče je pomolčal in šepetaje povzel:
        »Slišal sem ga, veš, Müllerja … Dopoldne sem ga slišal, ko je v sobi zaspal… V spanju je vpil … grozne reči … Veš, kaj je vpil? Vpil je, pa tako glasno, da ga je bilo slišati na cesto … Vpil je: éČisto od blizu sem ga … Vseh šest je dobil, haha! Pa veste, kaj je bilo potem? Nakremžil se je, fant, kot da bo zajokal, potem je stisnil ustnice in me pogledal … Posmehljivo me je pogledal, prekleto! Dobro vem, da me je posmehljivo pogledal, in potem se je zvrnil ko spodsekan, zvrnil se je na tiste svoje oči … Tak otrok, pa smo ga komaj pokončali!‘
        To je vpil Müller, žena.« Mama je molčala.
        »Tla so čisto zravnali. Da ne bi nikdar več našli tega groba.«
        Sredi dopoldneva sem se zbudila in dolgo se nisem mogla vrniti v stvarnost. Ko sem stopila po spalnici in se dotaknila tega ali onega ljubega predmeta, se mi je vse zazdelo tuje in neresnično.
        Počasi, z odmerjenimi, premišljenimi gibi sem se oblekla in počesala, kot da še vedno živim v sanjah, in po stopnicah odšla na dvorišče.
        Vse prazno, vse tiho.
        Prečkala sem dvorišče in obstala na cesti. Nikjer nikogar, in vendar vse polno oči, vse polno glasnih, bolečih utripanj srca.
        Začutila sem, kako drevenim od strahu. Iznenada sem spoznala, kam so uprti vsi ti nevidni pogledi - v kostanj pred menoj. Stopila sem k mogočnemu deblu. Od zadaj sem ga objela in se prižela k njegovi sivi skorji, Zaprla sem oči, skoraj sem si že oddahnila. Tedaj sem spoznala, da so se moji prsti dotaknili nečesa gladkega, hladnega na drugi strani.
        Srce se mi je stisnilo.
        To je moj strah. To spreminja v kamen vse okrog mene!
        Naglo sem obšla deblo in obstala.
        Na kostanj je bil pribit rdeč lepak z orlom in kljukastim križem. Zgoraj je nekaj pisalo. In potem imena.
        Besedila na lepaku nisem mogla brati, ker so mi solze zalile oči. Obrisala sem jih in pogled mi je obtičal na zadnji vrstici razglasa v dveh jezikih:
        Tako bo tudi vnaprej vsakršno upiranje obstoječemu upravnemu redu takoj kaznovano.
        Torej je vse tisto resnica.
        Naša prst ni rdeča, naša prst ni črna. To je rumena, z ilovico pomešana zemlja, to so grudice in grude, ki jih je treba drobiti. Ne dišijo po plodnosti in obilni žetvi, marveč po grobu. V ta grob padajo med mokrim, gostim, neusmiljenim slovenskim dežjem težke in dokončne.
        Deset jih razkopava dišeča hostna tla, posuta s pokljavimi vejicami. Smreka in macesen, vmes bukev, morda celo hrast.
        Deset parov mladih rok. Deset parov čvrstih nog. Deset vročih src, rojenih za dejanja in hrepenečih po ljubezni.
        Nalagajo rumeno prst in jo odmetavajo na griček za seboj. Molče, brez odvečne misli in glasnega upora.
        Ob prvem svitu.
        Samo debla naokoli, samo krošnje pod nebom. Ptice, ki so se zdramile, ne zaprhutajo, ne zažgolijo.
        Trdota obrazov pod čeladami hrumeč orje tišino. Škornji mračni stebri. Roke železne grče. Še kopljejo, globlje v globino: za varno zavetje in neskaljen počitek.
        Pod toplim zelenjem črna, mrzla jama.
        Še živi zid večnih bojevnikov. Novih puntarjev v pomečkanih suknjičih in širokih hlačah. Ona v temnem krilu in svetli bluzi, s tistim neomajnim ognjem na dnu oči.
        Rafal. Še eden in še eden.
        Nikjer ni nič lepšega in nič strašnejšega, kot je s krvjo zalita zemlja.
        Pogrebni odmev korakov. Zlovešči jek vojaških tovornjakov.
        Devet fantov in eno dekle: nalahno jih je zasula rumena prst, nežno so nanje legle zlomljene vejice, iz vse hoste je prišumelo dehtenje, praprot se je zgrnila v šopek na velikem grobu, ptice so se zbrale v bližnjih vejah in zapele.
        Če zares prisluhnem, slišim njih spev še danes, vse do sem slišim njih spev.

Nazaj na 7. poglavje

Kazalo

Stran je pripravil Primož Jakopin, jo postavil 29. decembra 2001 in jo nazadnje spremenil 1. februarja 2009.

Naslov: http://www.jakopin.net/gitica/dela/gj_9f_8p.html Obiskov