Gitica Jakopin

Devet fantov in eno dekle

VII
        Jutro, ko sem navsezgodaj sedela na hišnem pragu, je bilo eno najlepših tistega poletja: bilo je obet vročine brez pripeke, polnosti, ki ne utruja, trajne jasnine.
        Sivo rjavi kozolec, že prebujen, a še ves uklenjen v rosno tišino naokoli, je stal v pričakovanju prvega sonca; drevesca v sadovnjaku so nalahno pregibavala liste, kakor da jih že zdaj ponujajo toplejši svetlobi, in gladina trave na vrtu se je svetlikala v temnem, sitem, vlažnem zadovoljstvu.
        Vse je bilo tako kot po navadi, in vendar drugačno. Po nedavnem neurju je bila taka moč in življenjska radost v ozračju, da sem si nehote rekla: éMorda se bo pa vse le še srečno končalo! Saj ni tako brezupno, kot sem mislila!‘
        Tedaj sem v kuhinji za seboj že zaslišala mamin glas in očetov težki korak. Takoj sem nagonsko pomislila, da je najbolje, če se umaknem. Ne da bi si to mogla razložiti, sem bila prepričana o tem, da bi sleherna beseda, ki bi jo kateri od njiju mogel reči meni ali ki bi jo njima mogla reči jaz, skalila čisto umirjenost tega zgodnjega jutra in mi omajala upanje, da se bo vse le še srečno končalo; kajti to misel sem hotela ohraniti, čuvala sem jo ko dragotino.
        A hip po tistem me je bilo sram, da sem se jima hotela umakniti; obsedela sem na pragu in že zaslišala, kako se je na cesti ustavil avto.
        éVojaški,‘ sem pomislila, ékaj pa drugega!‘ Nisem se zmotila. Kmalu nato se je izza vogala prikazal Müller.
        Bil je sam. To me je presenetilo, kajti kadar se je tako pozno vračal - ali s tistega, kar je on imenoval delo ali s kakšnega ponočevanja, ki se ga je moral udeležiti, čeprav sam ni pil - po navadi ni prišel sam, temveč ga je do njegove sobe v naši hiši pospremil kakšen pajdaš.
        Pazljivo sem si ga ogledala, ko mi je prihajal bliže, in bolj ko sem gledala, manj sem mogla verjeti očem.
        To ne more biti Müller.
        Pa je Müller. To so njegove neznansko dolge noge v vojaških hlačah, škornji z grozanskimi stopali - pa tako blatni! - to je vsa njegova sloka postava, to so njegove dolge roke, ki mu tako čudno visijo ob telesu, in obraz … Je to njegov obraz?
        To je bil obraz mrliča na omahujočih nogah in bližal se je - bližal se je meni.
        Počasi sem vstala in se vsa stisnila k zapahnjeni polovici hišnih vrat. Z razprtimi iztegnjenimi dlanmi sem begala po hladni leseni ploskvi, toda našla nisem ničesar, kar bi mi bilo lahko v oporo.
        Kajti Müller je bil tako strašen videti, da sem bila prepričana, da me bo zgrabil, ko bo prišel do mene, in me zmečkal, speštal, zničil.
        Oči je imel vdrte; kakor da sploh ne gledajo, marveč samo so, motne in mrtve. V lica je bil upadel in kosmat; črnina neobrite brade in siva barva kože sta se zlivali v nekakšen mrliški odtenek. Usta je krčevito stiskal, in tak je s pobešeno glavo prihajal proti meni. Ko se je z opletajočimi dolgimi nogami, podoben pajku, primikal vzdolž hišnega zidu, se je nekajkrat z bokom zadel obenj in se le s težavo obdržal pokonci.
        éNa mrtvo pijan, pa še tepsti se je moral, gnus,‘ sem si rekla, da bi se pomirila in dala tej prikazni vsakdanji, manj grozljiv pomen.
        Ne. Na mrtvo pijan Müller ni mogel biti, ker sploh ni pil, in tudi tepel se najbrž ni, ker bi se potem raje streljal, pa čisto brez hrupa in pokore zase.
        Zakaj je tak?
        Tega si nisem mogla razložiti.
        Ko je stopil mimo mene, ne da bi me bil opazil, sem težko izdihnila, nato sem se kot v sanjah odtrgala od vrat in se zastrmela za njim.
        Po dolgi kamniti veži se je opotekal k vratom svoje sobe na koncu veže; sredi poti se je ustavil in se naslonil ob zid.
        Tedaj je iz kuhinje pokukala mama. Hotela je že nekaj reči, ampak ni; samo z naglim gibom je poklicala očeta, ki je najbrž sedel za mizo in zajtrkoval, ker je iz kuhinje, brž ko je mama odprla vrata, zadišalo po kavi.
        Mene ni opazila, ker sem, še zmeraj trda od groze, boječe kukala za Mullerjem.
        Izza reže kuhinjskih vrat sta zdaj gledali dve glavi: oče in mama sta se nemo zasrepela v Mullerjev hrbet, potem sta se začudeno spogledala in se brez besede znova zatopila v Müllerjevo ob zidu slonečo postavo.
        Mama je spet hotela nekaj reči, toda oče si je naglo pritisnil kazalec na ustnice. In spet sta gledala, gledala kot prikovana, in prav tako sem gledala, s svoje postojanke na pragu, tudi jaz.
        Morda je prav to, da smo vsi trije nepremično in osuplo upirali oči v njegov hrbet, Müllerja nagnilo, da se je iznenada obrnil. Drugega za drugim nas je ošinil z očmi in nam spet pokazal hrbet. Oče in mama sta v trenutku, ko se je Muller začel obračati, šinila nazaj, kot da se jima je prikazal strah. Mene pa njegov obraz ni mogel več tako prestrašiti, kakor je prestrašil mamo in očeta.
        Toda Müller se je že odmajal po veži, pred vrati svoje sobe je nekaj časa slepo tipal za kljuko, nato je z vso težo svojega zgornjega trupa pritisnil nanjo, vdala se je, Muller je omahnil noter, ne da bi bil zaprl za seboj, slišati je bilo še dva težka koraka, potem zamolkel comp! in tišina.
        Oče in mama sta še enkrat pogledala skozi kuhinjska vrata. Tokrat sta jih odprla na stežaj, obstala sta na pragu in že bolj brez skrbi buljila proti odprtim vratom Mullerjeve sobe.
        »Kaj mu je?« je šepetaje vprašala mama. »Kaj pa jaz vem.« Oče je hotel po svoji navadi nekaj zagodrnjati, potem mu je senca preletela obraz in tudi on je šepetaje, kajti vrata so bila še vedno odprta, vprašal mamo:
        »Kaj ti misliš? Se ga je nalezel?«
        Mama je zamišljeno pogledala očeta, pomolčala je in rekla:
        »Meni se zdi čuden, ne nasekan.« Oče je pokimal.
        »Misliš, da to kaj pomeni?« je stežka vprašal mamo.
        Mama ga je nerazumevajoče prebodla z očmi. Jaz pa sem razumela, kaj je mislil oče. Oče je hotel reči: éMisliš, da pomeni to kaj hudega za nas?‘
        »Misliš, da bodo selili?« je z okornim jezikom vprašal oče.
        Mama je brez besede gledala po veži, kamor se je pravkar izgubil Müller, kot da bo odgovor na očetovo vprašanje našla v poti, ki jo je Müller prehodil do svoje sobe, preden se je zrušil na posteljo.
        In ko mu mama še ni odgovorila, se je oče dotaknil njene roke; kakor otrok, ki prosi, naj ga odpelje proč, da mu ne bo več treba gledati nečesa neznosnega, tako je oče s to kretnjo poprosil mater, naj ga reši misli na selitev. Odsekano se je obrnil na peti in se potuhnil nazaj v kuhinjo.
        Mama ni takoj stopila za njim, kakor je bila njena navada. Še malo je strmela po veži, tja proti odprtim vratom Müllerjeve sobe, zavzdihnila je in dejala:
        »Ah, revež je - nesti bi mu morala skodelico vroče črne kave.«
        Pogreznila sem se v tišino.
        éKdo?‘ je samo od sebe vprašalo moje srce. éIvan, Ivan, tvoj dragi Ivan,‘ je zasijalo sonce.
        éKdaj?‘
        éVčeraj, včeraj, vse je že mimo,‘ je zašumela jablana.
        éKje?‘
        éV šotoru, v šotoru nad mestom, in tudi ona je bila z njim,‘ je zabučala Sava.
        Čeprav je bil dan tako vroč, da je kar vpil po dežju, se je ozračje na hitro tako ohladilo, da so se fantje pod streho prostornega šotora drgetaje stiskali v jopiče. Tudi Ivanka je bila med njimi, Sedela je tik ob hladni jadrovini in na videz zamišljeno prisluškovala sunkom naliva, ki je tolkel ob šotor, toda v resnici dežja sploh ni slišala, kajti po glavi ji je rojila ena sama misel, ki je ni moglo pregnati nič zunanjega. Ta misel je bila: éKako sem mogla aktovko pustiti v brivnici?‘
        Zunaj je divjalo neurje. Od časa do časa je kateri od fantov odgrnil platneno loputo na vhodu v šotor in pokukal ven; takrat jo je piš še privzdignil, da je fante in Ivanko zmrazilo do kosti, in tiste blizu lopute so kot bič udarile težke kaplje. Stena dežja je bila tako gosta in silovita, da je kot razdivjano morje valovila sem in tja in upogibala drevje in grmičje pred seboj zdaj v to, zdaj v drugo stran; bela in nepredirna, podobna zavesi drobnega prahu, ni popustila niti za hipec. Zunaj je vse tonilo v tej mokri steni in se ji pokorilo brez odpora; šotor je bil videti kakor osamljen, a neustrašen otoček v tem neizprosnem besnenju narave.
        Znotraj je bilo čisto tiho, le kdaj pa kdaj je kdo spregovoril s pritajenim glasom, kakor da bi lahko kdo prisluškoval. Fantje so bili vsi mladi; najstarejšemu je bilo morda enaindvajset let, najmlajšemu šestnajst. Vendar jim je strah pred zasledovalci, ki so ga vsi enako čutili v sebi, čeprav ga niti eden ne bi priznal ne sebi ne drugim, ta strah jim je vsem vtiskal isti pečat, kajti v njem je utripala nagonska, otroška groza pred dežjem, ki jih bo oviral na begu, pred mrazom, ki prodira mednje skozi sleherno špranjico v šotoru, pred nočjo, ki vse okoli njih spreminja v strahotne spake.
        Nekaj jih je sedelo tik za steno šotora; bili so nemi in prestrašeni, toda zravnani in dostojanstveni. Tiho so zrli predse in čakali.
        Drugi so na pol ležali, oprti na komolec, s skrčenimi koleni. Visok, plečat fant z močnimi ustnicami, hladnimi očmi in zelo gladkimi, precej dolgimi kostanjevimi lasmi je namrščen venomer nagibal glavo in prisluškoval.
        Trije fantje, skoraj še dečki, so bili na videz iste starosti in so si bili močno podobni. Imeli so enake črne lase, temne oči in temno polt. Človek bi rekel, da so trojčki, rojeni isti materi, vendar bi se zmotil, kajti bili so bratje, po starosti leto narazen. Držali so se skupaj, ko mladički, ki se v nevarnosti tiščijo drug k drugemu. Kdaj pa kdaj so se na tihem, kakor da počnejo nekaj nepoštenega in nedovoljenega, spogledali in brž spet umaknili pogled.
        Kazalo je, da je fant z gladkimi lasmi njihov vodja, ker so se z redkimi pripombami ali s prikritimi pogledi ves čas vračali k njemu. Še Ivanka se je včasih nehote zazrla vanj.
        Ivan je slonel zraven treh bratov. Nič se ni zganil; ni bilo videti, da kaj misli. Njegov obraz je bil kakor otopel in njegove oči so izražale samo brezmejno potrpežljivost. Zato se niti ni takoj ozrl, ko je v šotor iznenada planila sključena, do kože premočena postava - kakor da sta jo z združenimi močmi pahnila noter dež in veter.
        Še ko je obstala sredi šotora in si z drhtečimi rokami z obraza obrisala mokroto, ki jo je slepila, je ni takoj spoznal.
        »Ana!« je tedaj iztisnil Ivan in skočil pokonci.
        Tudi fant z gladkimi lasmi je planil na noge.
        »Kaj iščeš tukaj? Kako si prišla sem?« jo je ostro vprašal. Njegov obraz je bliskoma postal strog in napet. Tudi drugi so se zdramili. Ivanka si je kakor proti svoji volji na pol radovedno, na pol v strahu ogledovala dekle, ki je sredi šotora s težavo lovila sapo.
        Pogledala jih je vse po vrsti - fante in nazadnje še Ivanko. Zdelo se je, da ji je pogled na dekle vrnil nekaj moči in odločnosti.
        »Komaj sem vas našla!« je zasopla in pogledala Ivana. Ivanka je pomislila, ko jo je tiho gledala, da se komaj premaguje, da ne plane k njemu.
        »Saj to je tisto - kako si nas našla!« je ostro kot prej odsekal fant z gladkimi lasmi in se namrščil. »Kako si vedela, kje nas lahko najdeš!«
        Tedaj se je oglasil Ivan. Čudno mirno in enolično je rekel:
        »Sedi, Ana - saj si čisto mokra in vsa se treseš. Sem k Ivanki se usedi. Vzemi moj jopič. Meni je toplo. In s temle robcem se obriši.«
        Ana je sedla k Ivanki, ogrnila se je z Ivanovim jopičem, vzela pomečkan robec, ki ji ga je ponudil, in si počasi, z drhtečimi rokami obrisala najprej obraz, potem roke in lase. Ožela je robec in si ga razgrnila v naročju.
        »Hvala,« je rekla, in prevzela jo je taka utrujenost, da so ji omahnile roke in niti besedice ni mogla spraviti iz sebe. Samo gledala jih je, drugega za drugim, in majala z glavo.
        »Kar pomiri se, boš potem povedala,« je rekla Ivanka.
        Ivan je stal pred Ano in jo molče gledal.
        »Govori že - ne natezaj nam živcev!« je iznenada vzkipel nizek, droban fant z živahnimi sivimi očmi in trmasto brado. Mrko je ošinil najprej Ano, potem Ivana in fanta z gladkimi lasmi. Ivan mu je vrnil neprediren pogled.
        Ana je nepričakovano oživela. Obrnila se je k fantu z gladkimi lasmi in ga vprašala prav tako ostro, kot je prej on govoril z njo, le da je v njenem glasu hkrati drhtelo neznosno razburjenje:
        »Kaj še čakate?«
        Te njene besede so bile izrečene s takim brezmejnim strahom in obupom, razen običajnega pomena, svoje vsebine so zajemale vse tiste usodne možnosti, ki so že pred Aninim prihodom rojile po glavi vsem v šotoru, da so nehote bistro pogledali.
        »Sploh ne veste?« je tedaj bruhnilo iz Ane. »Sedite v tem bedastem šotoru, kakor da vam je vseeno, kaj se godi spodaj! Že vse popoldne je bilo v mestu tako čudno, tako čudno! Nihče nič ne ve, Švabi samo tekajo okoli, njihovi avtomobili kar naprej hrumijo sem in tja, enkrat čez most, potem spet nazaj, na policijo, na poveljstvo, ljudje si skoraj ne upajo iz hiš in Vilija Vilija sem videla v avtu s švabskimi oficirji! Milan, zakaj se je Vili peljal z njimi?« se je Ana iznenada obrnila k Milanu, ki je sedel med fanti ob jadrovinasti steni.
        Milan se je moral potruditi, da ni pogledal Ivanke. Nekaj nasilnega, tujega v njem je njegov pogled kar naprej obračalo tja k Ivanki, vendar se je premagal in je ni pogledal.
        »Kaj pa je to tako čudnega?« je mirno odvrnil. »Saj vendar veš, da je njihov podrepnik in da jim vse, kar le more, še toplo nese na nos.« Pomolčal je in dodal: »Preneumen je, drugače bi nam že prej kaj škodil.«
        Visoki je hotel nekaj reči, a si je premislil.
        »Kaj hočeš reči z vsem tem, Ana?« je vprašal Ivan, kot da bi rad slišal prav vse, kar jim ima povedati. »Zakaj misliš, da je danes v mestu takšen nemir?« Njegov glas je bil še vedno potrpežljiv, kot da ima opravka z otrokom, ki ga ne sme zastrašiti, če hoče izvedeti vse, kar se le da.
        In res ga je Ana ošinila začudeno in nestrpno. Kako more biti tako miren, ko gre vendar za vse - ko jim gre vendar vsem za življenje in smrt?
        éO, Ivan,‘ je v sebi zaječala Ana in srce ji je stisnila tako strašna slutnja, da se je vsa stresla. Zaslutila je, da lahko reče karkoli, stori karkoli, da lahko Ivana, te fante in neznano dekle, ki je z njimi tu v šotoru, prosi, pregovarja, prepričuje in roti, pa bo vendarle vse zaman. Ne bo jih prepričala, prepozni so, ne bodo jim več ubežali! Kaj naj stori, kaj naj reče - in predvsem, zakaj zdaj tu izgubljajo čas, namesto da bi bežali, bežali, podrli ta šotor in zabrisali tudi najmanjšo sled za njim in za seboj?
        Fantov pa Ivanov mirni glas ni premotil. Vsi so vedeli, da je Ana njegovo dekle, in vedeli so celo, kljub svojemu na videz robatemu fantovskemu govorjenju, da je Ivanova ljubezen do Ane drugačna od njihovih brezskrbnih, mimogrede vzetih in odpravljenih ljubezni; Ivanova ljubezen se jim je zdela rahlo smešna, vsekakor pa pretirana in za fanta skoraj nespodobna. »Kako nemogoč je Ivan s to svojo Ano!« so se včasih smejali. »Ta bo imel še presneto otepanja, s to in z drugimi, če se jim bo dal takole vrteti!«
        Toliko so fantje vedeli o njegovi ljubezni do Ane nasploh, prav tedaj pa so izvedeli še nekaj drugega. Bilo jim je jasno, da je Ivan zdaj ne gleda kot svojo Ano, temveč kot dekle, ki je v kočljivem trenutku pritekla k njim, v njihov šotor, kjer so se shajali in se pripravljali za boj proti okupatorju, ne da bi bil kdo to vedel. Njegova prva skrb je zdaj, da sebe opere slehernega suma v zvezi s tem, da je Ana v takem dežju našla sem v šotor, šele druga pa, da opere tudi njo.
        Zato je bil tako zbrano miren, zato je tako premišljeno poskrbel za to, da je Ana povedala, kar je imela povedati, ne da bi jo on prej neopazno poučil, kako naj govori, da ne bo sebe in njega postavila v slabo luč.
        Vse to pa je enako kakor drugi, in če bi bilo mogoče, še bolj kot vsi drugi, čutila tudi ona sama, Ana. Vedela je, da nimata ne ona ne Ivan niti najmanjše krivde nad seboj; jasno ji je bilo, koliko pomeni zanj, da ostane pred fanti bel ko sneg; vnaprej je vedela, koliko nepotrebnih in v tej časovni stiski usodnih minut bo trajalo, preden bodo razčistili vse, kar hočejo imeti razčiščeno, čas pa teče, in na koncu koncev jih morda, vsaj ne vseh, niti ne bosta prepričala o tem, da ji ni Ivan nikoli nič povedal, ne kje se shajajo, ne kaj počnejo tam, kjer se shajajo, in da ni ona nikomur omenila niti besedice tistega, kar je slutila in potem sama uganila, tako da jih je zdaj našla.
        éVse je zaman, vse je zastonj,‘ je spet obupano pomislila in zbala se je, da bo vsak čas tako zavreščala, da jo bodo slišali še spodaj v mestu. Vendar se je premagala. Mora ostati mirna. Ni še vse zaman. Ni še izgubljen. Mora ga rešiti. Njega in druge. Toda če drugi nočejo, mora rešiti vsaj njega. Njega m o r a!
        In v zavest ji je prišlo tisto, kar je v podzavesti že ves čas vedela - da je zdaj vse to, ali je Ivan brez krivde, ali je ona brez krivde, pa Ivanov smešni ponos in zvestoba, pa zavzetost teh fantov in te ženske sredi njih - da vse to zdaj sploh ne šteje, kajti zdaj gre za skrajne reči. Ali pa morda življenje ni skrajna stvar? Kadar gre za življenje, je vse drugo manj važno; ne more biti drugače, kot da je vse drugo manj važno. Naj jo ozmerjajo, naj jo obsodijo, naj ji rečejo, kar hočejo, to je njej čisto vseeno. Kakor da ni slišala! Tako vseeno ji je. In vseeno ji je tudi, kako jo bo pogledal Ivan. Pozna ga, zato ve, da jo bo pogledal, kakor da je ne bi hotel nikoli več videti. Mislil si bo - ti nas ne razumeš, ti ne razumeš, za kaj se zdaj borimo!
        Toda to ni res. Ona vse to ve, samo to zdaj ni najvažnejše; ona dobro ve, da to zdaj ni najvažnejše. In če bo Ivan ostal živ, ne bo večno jezen nanjo; o, spomnila ga bo nase, če mu bo prav ali ne! Toda nazadnje bo pozabil, da zdaj v šotoru ni ravnala čisto po njegovi volji; pozabil bo na trenutek, ko je moral trpeti njegov ponos in njegova pripadnost tistemu, kar on imenuje naša stvar, ona, Ana, pa še ne ve prav, kaj je to in ji zdaj tudi ni mar, ker ga mora rešiti.
        éIn navsezadnje,‘ je še pomislila s svojim preganjanim srcem, éče ostane živ, bo tudi še lahko delal, veliko bo še lahko storil za tisto stvar!‘
        Ana je začutila, da te neznanske napetosti v sebi ne zdrži več. Pogledala je Ivana, ki jo je tako mirno vprašal, zakaj misli, da je spodaj v mestu tako nemirno, in obupano zavpila:
        »To je vsem jasno! V mestu je to vsem jasno! Meni je jasno! Samo vam ni jasno. Kaj me gledate? Lovijo vas, v a s, koga pa? Vi pa tičite tukaj, njim pred nosom, in čakate, da vas bodo prijeli! Zakaj jih čakate?«
        Gledali so jo. Bledi, prestrašeni, čeprav so se še vedno trudili, da bi med seboj prikrili panični strah. Vse jih je gnetla ena sama misel: bežati, bežati in se ne ustaviti, dokler nisi na varnem. Toda kje je to, na varnem?
        Prvi se je zbral fant z gladkimi lasmi.
        »Ne smemo pustiti, da nas zgrabi panika,« je rekel. Vrtajoče je pogledal Ivana in Ano, potem je ošinil Milana in premišljeno dodal:
        »Da, najbrž imaš prav. Možno je, da lovijo nas. Si nam prišla to povedat?«
        »Zakaj izgubljate čas?« je z omagujočo nestrpnostjo rekla Ana. Bila je zelo bleda, tako bleda, da je imela njena polt v svitu karbidarice, s katero so si svetili v šotoru, mrtvaško zelenkast odtenek; lica je imela vdrta in lasje so ji stegnjeni viseli na prsi in na čelo, da je bil videti njen obraz nenaravno dolg, oči pa črne in velike.
        Visoki jo je še enkrat pogledal.
        »Hvala ti, da si prišla v tem dežju,« je rekel. »Zdaj ne bomo razpravljali o tem, kako si nas našla, niti ne, ali ti je Ivan kaj povedal. Verjamem vama.«
        S pogledom, v katerem še ni bilo utrujenosti, je preletel vso svojo vojsko v šotoru. Videl jih je, kakršni so bili na znotraj, ne kakršne so se mukoma kazali na zunaj. éDobri fantje so,‘ si je rekel, éin Ivanka je pogumno dekle, tudi o njej nič ne dvomim, razumem, kako se ji je moglo pripetiti tisto v brivnici, jaz to razumem, ker vem, kako je človeku, če ga imajo te pošasti v šapi, to vem od takrat, ko so me zaslišali in potem kakor po čudežu izpustili, vem, vem, kako je to, pride trenutek, ko človek tako zelo pazi, da se ne zaveda več docela, kaj počne, in takrat naredi napako. Razumem jo. Ni mogla drugače. Nobena druga na njenem mestu ne bi prišla iz tiste brivnice drugače kot pred naperjenim revolverjem. Zdaj se pa bojijo, in ne brez razloga. Najbrž nas res lovijo in nas bodo tudi dobili, če se jim ne umaknemo. Zakaj še ni Toneta? Albinu je obljubil, da nas bo odpeljal na italijansko stran. Že zdavnaj bi moral biti tukaj. Kaj naj storim, če ga še ne bo? Čas mineva. Ana ima prav. Ne smemo več dolgo čakati. Kaj naj storim?‘
        »Brez panike, fantje,« je glasno ponovil in si pogladil lase. »Tone je obljubil, da bo pred večerom tukaj, da nas popelje čez mejo. Bbjim se, da v takem dežju sami ne bi daleč prišli. Zato bi po mojem še malo počakali. Če ga predolgo ne bo, bomo morali pa sami na pot.«
        Pomolčal je in dodal:
        »Ste za to? Kar povejte, če kateri misli, da bi lahko ukrenili kako drugače.«
        Nenavadno, kako so fantje molčali, komaj če je kateri dvignil pogled, prikimal.
        »No, kaj pravite?«
        Fant z živimi očmi, Jernejc, se je naposled le oglasil:
        »Saj nimamo izbire. Sami v takemle ne bi prišli čez. Res pa je, da moramo čimprej od tod. Tako čuden občutek imam -«
        Obmolknil je. Vendar ni bilo niti enega v šotoru, ki ne bi mogel dopolniti njegove misli, če se ne bi bal izreči tistega, česar so se vsi bali in kar so vsi prikrivali. Jernejc je hotel reči - »tako čuden občutek imam, kakor da bodo vsak čas tu.«
        Tedaj je Ana planila pokonci in obstala tik pred fantom z gladkimi lasmi:
        »Ne! Ne in stokrat ne! Si slep ali kaj ti je, da ne vidiš, da ne smete izgubiti niti minute? Takoj morate na pot, pri priči! Kje imaš pamet?« Ozrla se je naokoli in pogled ji je obstal na Ivanki. »Ne poznam te,« je rekla Ana, »toda gotovo si že kaj izkusila, če si z njimi pri tej novi stvari reci jim ti, dopovej mu ti, temu, ki odloča, da morajo takoj na pot, če se hočejo rešiti! Stori kaj, ne sedi, ne čakaj z njimi vred, menda si ne želiš smrti?«
        Ano je zanesel obup. Izrekla je vse, kar ji je prišlo na jezik, in tako je nehote povedala stvari, kakršnih si oni in Ivanka nikoli ne bi rekli. In naposled je dodala še tisto, kar so vsi mislili:
        »Ne vidite, da so lahko vsak čas tukaj? Mislite, da bo Nemce ustavil dež? Tudi če bi vile padale izpod neba, ne bodo izpustili, kar že držijo! Dajte si dopovedati!«
        »Albin, stopi z menoj,« je visoki rekel močnemu svetlolascu z modrimi očmi in s svetlim puhom nad vrhnjo ustnico. »Poglejva, ali se ne bi tudi sami prebili.«
        Albin je brez besede vstal in z visokim stopil ven. Ko sta odgrnila loputo, je veter spet butnil noter val mokrote in hladu.
        V šotoru je bila taka tišina, da so se vsi zgrozili nad zavijanjem vetra in udarjanjem neurnih sunkov ob jadrovino. Tisti trije, ki so si bili tako podobni, so se spogledali, samo enkrat, potem so se vsi kot na ukaz zastrmeli k loputi, koder se morata zdaj zdaj vrniti Jože in Albin. In vendar - zaradi tistega edinega pogleda, ki so ga izmenjali med seboj, je bilo ves čas po tistem, kakor da se držijo za roko.
        Mali z živimi očmi, Jernejc, se je nemirno presedal in pogledoval okrog sebe, pogledal pa ni nobenkrat niti enega od tovarišev. Samo žilava življenjska moč ga je nagibala, da je nekaj počenjal, počenjal z rokami, z nogami, z glavo samo da ni imel vtisa, da miruje, da ne stori ničesar.
        Poleg Jernejca je sedel zelo droben, suh in majhen fant. Obraza je bil tako otroškega, da mu človek ne bi prisodil več ko dvanajst let, pa še teh dvanajst šibkih od rojstva, podhranjenih in nerazvitih vsa leta po rojstvu. V resnici jih je imel šestnajst, toda verjel mu tega ni nihče, če ni pokazal rojstnega lista.
        To je bil Martinek.
        Storil bi bil karkoli, da pokaže svojo gorečo predanost stvari, in Nemce je sovražil, da bi bilo tak ogenj težko pričakovati v tem drobnem telescu in v njegovem na videz praznem in skoraj topem obrazu. Martinek je bil dragocen zaveznik, ker je bil tako neznaten in nesumljiv, da v njegovem žepu nihče ne bi domneval kaj drugega kot fucke; še za fračo je bil videti premalo podjeten.
        Martinek je gledal predse, kot da se ga to, kar se dogaja ob njem, niti malo ne tiče. Čaka, kakor čakajo drugi, in skrb za vse tisto, kar bi bilo treba ukreniti, prepušča drugim. Ko bodo kaj odločili, bo storil, kar mu bodo rekli. Čeprav je čutil napetost in strah povsod okrog sebe, se je hkrati tudi zavedal, da ne more nič storiti. Kaj bi pa mogel storiti sam? Kar bodo ukrenili skupaj, pa naj se konča tako ali drugače, bo z njimi ukrenil tudi on. Zaupal jim je neomejeno; vse dotlej, ko so mu prvič pokazali, da ga cenijo in da mu zaupajo karkoli, je bil zanje in za stvar pripravljen storiti vse, kajti prvič v vsem svojem lačnem in bosem življenju je začutil, da nekaj pomeni. To je bila zanj tako neverjetna sreča, da si več ne bi mogel želeti. Zato je čakal veliko bolj mirno kot drugi, da se odloči, kako se bodo rešili. Še na misel mu ni prišlo, da je tudi mogoče, da se ne bodo več rešili - in če bi mu že prišlo, bi to sprejel kot nekaj dokončnega, kot nekaj, česar ni mogoče ne izpodbijati ne spremeniti.
        Da, to je bil najmanjši, Martinek.
        Fanta, ki sta slonela na drugi strani šotora, zraven Ivanke, sta bila na pogled zelo različna. Prvi je bil svetel, velik in suh, dolgega in bolnega obraza, drugi kostanjevih las, manjši, čokat fant zdravih rdečih lic. Slonela sta drug ob drugem, kot da sta si pravkar povedala nekaj zelo težkega in pomembnega in morata zdaj dobro premisliti, preden izrečeta vsak svoje mnenje, ki bi ju utegnilo neznansko zbližati ali pa tudi za zmeraj odtujiti. Zato raje še molčita, in tudi če bo ta molk dolgo trajal, bosta še molčala in premišljevala, ker se v tistem, kar bosta rekla, ne smeta zmotiti.
        Ivan je brez besede gledal Ano. Njegove oči so bile tako nežne, tako krotke, da so se njej v grozi čedalje bolj razpirale zenice. éIn zdaj,‘ si je govorila, ézdaj naj ga izgubim? Izgubim naj ga zase in za svojega sina? To se ne sme zgoditi. Borila se bom do zadnjega. Vse bom storila, vse bom rekla, tudi če me potem ne bi imel več tako rad. Toda - ali me sploh ima rad, ko sedi tukaj, v tem zakletem šotoru, in čaka? S silo ga moram spraviti od tod. Moram! Zakaj me ne razumeš, Ivan? Jaz ne morem drugače. Jaz sem ženska. Najprej moram pomisliti na tisto, kar je tebi druga skrb. Tako sem ustvarjena, in če se kdaj delam, kakor da sem drugačna, se pretvarjam. Vedi to. Pretvarjala bi se, in tega tudi ti ne bi maral, kajne?‘
        Ivan pa je mislil, ko je nežno in krotko gledal Ano, kako hudo je, da jo bo zdajle moral zapustiti, čeprav jo ima rad. Zdajle se bo moral odločiti - saj odločil se je že zdavnaj, toda zdajle, prav kmalu, bo moral svojo odločitev glasno izreči. Sporočil jo bo Ani, in pred vsemi tovariši. Mučno in težko mu bo, ker ga bo sram, še huje pa mu bo, ker bo moral prizadeti Ano. O, kako bo jokala, kako se bo borila, kako ga bo preizkušala na vse boleče načine! In kako ji bo pri srcu potem, ko se bo v tem strašnem nalivu sama in obupana vračala domov! A niti ob misli, da bi si Ana na poti domov lahko kaj naredila, on ne more spremeniti svoje odločitve.
        Vode, vode, neizmerne vode, še više sezite, še bolj zavalovite.
        Molčeče vrbe, grčaste vrbe, ne čakajte je.
        éO, ljuba moja,‘ je pomislil Ivan, éo, ljuba moja!‘
        Prav tedaj sta se Jože in Albin vrnila v šotor; vsak svoj jopič sta držala nad glavo, a je vseeno curelo z njiju, ko sta loputo zagrnila za seboj.
        Vse oči so se uprle vanju.
        »Težko bo,« je rekel Jože. »Dokler takole divja, brez vodnika ne pridemo čez mejo. Tema kot v rogu, in še bliska se ne več. Lije pa tako -« Obmolknil je in se ozrl na tovariša, ki se je otresel mokrote in si brisal obraz: »Ne, Albin?«
        Albin je mrko ošinil najprej njega, potem druge v šotoru in povedal:
        »Ne vem, kako se bomo sami prebili, toda od tod moramo.«
        Ana je stopila k Jožetu in mu rekla z obupano odločnostjo, čeprav so ji drhtele ustnice:
        »Ivan ne more z vami. Ivan mora z menoj.«
        »Kaj govoriš, Ana?« je brez jeze vprašal Ivan. Jože pa jo je strogo ošinil in rekel:
        »Kaj ti ne pride na misel!« Pogledal je Ivana in dodal: »Sicer pa - o tem bo odločal on sam, ne, Ivan?«
        »Seveda ne pojdem nikamor,« je odvrnil Ivan. »To sploh ne pride v poštev. Kakor vi, tako jaz.« Jože je brez besede pogledal Ano; Ivan je pomolčal in dodal, obrnjen k njej:
        »Ana, ne zameri. Sama veš, da ne morem drugače.«
        Vsi v šotoru so gledali in poslušali.
        »Ne govori, naj ti ne zamerim,« je vzkipela Ana. »Zamerim ti! In tudi ne reci, da ne moreš drugače. Ti samo misliš, da ne moreš drugače!« Z voljo se je pomirila in povzela, in njen glas je zvenel, kot da sta sama v šotoru:
        »Moraš z menoj. Skrila te bom, da te ne bo nihče našel. Dokler se vse to ne poleže, se moraš skriti. Če bi še čakal z drugimi, da pride Tone, bi to pomenilo, da te lahko z njimi vred vsak čas dobijo. Če pa z njimi odideš na slepo srečo, te tudi ne bom več videla. Ne misli, da mi ni zanje. Je mi zanje! Zato sem tudi prišla. Zaradi tebe in zaradi njih, ker vem, koliko ti je do tega. Ivan, zakaj me tako gledaš? Dobro vem, kaj misliš, samo ne morem pomagati: ne tebi ne sebi ne morem pomagati. Zakaj me samo gledaš? Reci kaj!«
        Ana je Ivana prijela za roko in ga začela vleči k sebi, ne da bi se kaj zmenila za druge v šotoru. »Ana, pojdi domov, lepo te prosim, pojdi domov,« je tiho rekel Ivan in nehote pustil, da ga je za roko čedalje bolj vlekla k sebi. Nepremično ji je gledal v oči in tiho ponavljal: »Pojdi domov, Ana, lepo te prosim, pojdi domov.«
        »Brez tebe ne,« je obupano zavpila Ana, ko ji je pustil do besede. »Brez tebe nikoli, pa naj dobijo še mene!«
        Nihče se ni zganil, nihče ni rekel besedice. Tudi Ivan ne.
        Tedaj se mu je Ana od blizu zagledala v oči in mu šepnila, še vedno tako, kot da sta čisto sama:
        »Ivan, poseben razlog imam, da te hočem rešiti.«
        Ivan je pomislil: éTa posebni razlog je tvoja ljubezen, vem.‘
        »Ne,« je rekla Ana. »Nekaj drugega je. Vem, kaj misliš, a ni tisto. Nekaj popolnoma drugega je.«
        Ivan je še huje prebledel. Zdelo se je, da je njegovega obraza čedalje manj, da bo na mestu njegovega obraza vsak čas samo še bela lisa.
        Ana je pokimala.
        »Da,« je rekla. »Noseča sem.«
        Kakšna tišina v šotoru!
        »Kaj praviš?« je iztisnil Jože.
        Ana ga ni pogledala. Samo Ivana je gledala.
        éZdaj je pa vse končano,‘ je pomislila, ko je zaman čakala na Ivanov odgovor. éZdaj je vse v njegovih rokah. Jaz sem storila vse, kar sem mogla. Nobene odgovornosti nimam več. Vse sem storila. Zdaj ima vso odgovornost on. Kakor bo ukrenil, tako bo. Joj, kako sem utrujena … Ko bi mogla spati, pa čeprav se ne bi več zbudila, samo da bi spala, spala!‘
        Ivan je še vedno molčal, samo Anino roko je ves čas stiskal in obračal v svoji.
        »V tem primeru -« je začel Jože in utihnil, ko ga je zadel Ivanov hladni pogled.
        »Ne,« je rekel Ivan. »Ne morem, čeprav bi rad. Mi verjameš, Ana?«
        Ana je pokimala.
        »Tudi živeti ne bi več mogel, če bi šel s teboj. Potem ne bi imela nobene možnosti več, potem bi bil res izgubljen. Zdaj vsaj imava še to možnost. Imava še možnost, da se rešimo od tod. Saj me razumeš, ne, Ana?«
        Vse to je Ivan izrekel z bledimi, suhimi ustnicami, ki so se komaj premikale.
        Toda Ana je vse razumela. Razumela je tudi, čeprav se je v srcu obsojala za to razumevanje, da Ivan res ne more drugače. In spoznala je, zakaj ji je že ves čas stiskala srce slutnja, da je vse zaman. Že takrat, ko se je odpravila na to obupno pot, v temi in dežju, ko še vedela ni, ali jih bo sploh našla, ji je nekaj govorilo, da ne bo nič opravila. Toda šla je vseeno - kako bi mogla kaj opustiti, če gre za to, da reši Ivana?
        Toda Ivan se noče rešiti. In tako njen sin, če se bo rodil, ne bo imel očeta, in ona, Ana, ne bo imela Ivana. Toda kaj še lahko stori?
        Še bi se morala upirati. Še bolj bi ga morala prepričevati.
        Še veliko bolj!
        Da. Toda kako? Kaj mu še lahko reče, kaj še lahko stori? Saj je tako utrujena, da ne more nič več!
        Kako bo sploh prišla domov? Ivan bi rad, da brž odide. Toda kje naj še najde toliko moči?
        Saj že gre. Ivanu bo laže. Njemu in fantom.
        In njej, ki sedi sredi njih. Ona jih najbrž razume. Ona najbrž ve, zakaj Ivan ne more pustiti fantov. Res mora oditi. Vseeno je, kam bo prišla, in vseeno, ali bo sploh kam prišla.
        Vode, vode, tihe vode, tople vode, počakajte me.
        Vrbe, vrbe, prijateljske vrbe, umaknite se. Ana se je nasmehnila. Nasmehnila se je Ivanu, in pri sebi je onemoglo pomislila: éBitke je konec.‘ Glasno pa je rekla, kot da je to čisto navadno slovo:
        »Pozdravljen, Ivan.«
        »Pospremil te bom,« je rekel Jože, ko je Ana Ivanu že obrnila hrbet, in hotel stopiti za njo.
        »O, ne,« je naglo in zasoplo odvrnil Ivan. »Jaz jo bom pospremil.«
        Z enim samim korakom je bil za njo, prijel jo je za roko in jo odpeljal ven. Pred loputo se je Ana še ustavila, še je vse v šotoru zajela z dolgim, težkim pogledom, potem sta z Ivanom izginila v tulečo noč.
        V šotoru so molčali, ko je Ivan odpeljal Ano, molčali so še potem, ko se je vrnil, in tudi odpravili so se molče.
        Jože jim je šepnil, kakor da jih že zdaj opominja k skrajni tišini in previdnosti na vsakem koraku:
        »Pripravljeni? Gremo. Počasi in brez glasu. Drug za drugim. Prvi Albin; v sredi Ivanka, zadnji jaz. Jasno?«
        Počakal je še pol minute, odgrnil loputo in stopil ob stran.
        Albin se je brez besede prismukal do njega in skozi odprtino, ki mu jo je držal Jože, ko maček zdrsnil ven.
        Za njim so iz šotora zlezli še ostali. Drug za drugim so tiho prelezli jaso. Bilo je ob prvem jutranjem mraku, skoraj še tema, obenem pa že toliko svetlo, da se je malo videlo. Dež je skoraj čisto ponehal. Hosta je dišala po zravnanem, napojenem, oživelem zelenju. Nikjer ni bilo glasu. Nikjer se ni spreletel ptič, nikjer ni počila veja, nikjer se ni kamenček strkljal izpod noge.
        Na lepem se je Albinu, ki je stopal prvi, zazdelo, da se nekaj sveti v temi pred njim. éŽivčen sem,‘ si je rekel, vendar je v svarilo dvignil dlan.
        Neslišna četa se je ustavila.
        Ne. Zmotil se je. Nič se ne sveti.
        Albin je previdno stopil korak naprej in tedaj je skoraj trčil v tisto, kar se je prej svetilo - še hipec, in Albin je uzrl tik pred seboj, da ga je prikriti lesk teh oči oplazil kakor strela, negibni obraz vojaka s čelado na glavi in z naperjeno brzostrelko v rokah.
        Albin je planil nazaj.
        Vojak je pritisnil za njim in Albin je pomislil, da se mu utrinjajo prividi; kajti iz tega vojaka z naperjeno brzostrelko se je izluščil še eden, potem še eden in še eden.
        Albin se je divje ozrl na vse strani in iz ust se mu je utrgal hripav stok.
        Strnjeni krog vojakov z brzostrelkami v rokah, ki so obkoljevali jaso, se jim je primikal, korak za korakom, vse bliže in bliže.

Nazaj na 6. poglavje

Kazalo Naprej na 8. poglavje

Stran je pripravil Primož Jakopin, jo postavil 29. decembra 2001 in jo nazadnje spremenil 1. februarja 2009.

Naslov: http://www.jakopin.net/gitica/dela/gj_9f_7p.html Obiskov