Gitica Jakopin

Devet fantov in eno dekle

VI
        Tistega večera je bila na našem vrtu svojevrstna družba.
        Toda nenavadna ni bila samo družba na našem vrtu. Noč sama je bila ko pravljica.
        Sedela sem s hrbtom prislonjena k stari jablani; v svojem otroštvu sem jo imela za človeka, njena jabolka sem jemala v roke, kakor da z njo kramljam, in vse od tistih dni zame niso izgubila svojega posebnega mika, veliko bolj zaradi dehtenja kot pa zaradi sočnosti in okusa.
        Čutila sem se na varnem. Odmaknila sem se. Gledala sem dol proti Savi, ki se mi je zdela v čarobno osvetljeni temi, kajti sijala je luna, veliko bliže kot podnevi. Mislila sem, da še mene blaži hlad, ki veje z njene gladine, in če sem močno napela ušesa, sem si rekla, da slišim prelivanje njenih voda. Reko sem občutila kot nekaj svojega: ko je hladila razgreto zemljo, je obenem tešila tudi nemir, ki se je dramil v meni, zdaj tak, zdaj drugačen - nemir, ki mu nisem vedela imena.
        Za plotom na koncu v dolžino raztegnjenega vrta sem razločila temno črto vrb. Stale so za potokom in ga zaslanjale s svojimi rogovilastimi vejami, da se sploh ni več vedelo, na katerem bregu rastejo. Vsako zgodnjo pomlad sem na teh vrbah pričakala prve mačice in cele dni nosila povsod s seboj njih žametni odsev. Poleti pa sem ob popoldnevih rada čemela v kakšnem zalivčku in opazovala kačje pastirje, ki so se spreletavali nad mavrično površino, izginjali med biljem na robu travnika z visoko travo in se še bolj skrivnostni vračali v sonce. éKačji pastir kače pase, kjer za vodo trava rase,‘ me je ob tem večkrat spreletel pripev od kdove kod in se že izgubil v vrvežu drugih misli, slutenj in pričakovanj. Od nekdaj so me neustavljivo privlačile vse stvari in vsi ljudje. Naj sem na petah čepela med vrbami ali sede slonela ob jablani, vselej sem bila radoživi, skladni, srečni del vsega okrog sebe, in vse naokoli, tja v nedogledne daljave, je bilo popolnoma in za zmeraj moje.
        Tik pred menoj je bil takrat naš mladi sadovnjak. Nekajletne jablane in hruške so kakor žive stale v noči. Prisegla bi bila, da zaznavam njih dihanje in da kdaj pa kdaj svoje zelene roke iztegnejo k meni. Vsako drevo zase je bilo šopek na prtu mehke trave, ves sadovnjak je bil košček utišane dežele iz sanj.
        Nebo nad krošnjo jablane je ždelo v žametni sinjini, kot da ga povrh nočne teme prekrivajo še meglice, blage znanilke jasnih dni. Na njegovem oboku je migetalo nič koliko zvezd, majhnih, ki so z zlatom posipavale modrino, in velikih, ki so žarele v prečudnih podobah.
        Noč, ki sem jo čutila v zraku, zemlji, drevju, v bližnji reki in živem nebu, je bila čista. Zame je bila čista, ker je bila umirjena na zunaj in na znotraj - kot da se je vse tisto, kar je tako izkrivljalo dneve, strnilo v veliko črno kepo, morda v žival, goro ali kamen, in se nekam zamaknilo, dokler ne zasije nov dan; in čeprav sem slutila, da občutek miru, očiščenja in varnosti, ki mi ga je vzbujala ta noč, ne bo mogel trajati, sem se mu s slastjo predajala.
        In predajala sem se mu tako zaverovano, da dolgo niti nisem slišala glasov v uti. Morda jih sploh ne bi bila slišala, če me ne bi bil iznenada poklical tuj glas.
        Zlovoljno sem se ozrla, vstala pa nisem.
        »Pridi sem, no,« je poklical isti tuji glas.
        Nič se nisem oglasila in tudi zganila se nisem.
        Na pragu ute se je prikazal visoki Müller. Bil je taka prekla, da je moral stati čisto sklonjen, drugače bi mu segal vrhnji tram na pragu prav do oči. Ko je tako stal, sem si ga lahko dobro ogledala.
        Müller je zapolnjeval ves vhod v uto. Opazila sem, da se drži tudi nekam postrani, ne samo sklonjeno. Stopala njegovih škornjev, katerih sprednji del je štrlel čez prag, so se mi zdela nenaravno dolga in široka. Vojaški suknjič je imel odpet in tudi na srajci si je spredaj odpel tri gumbe. Roke so mu visele globoko na boke. Pomislila sem, da tako dolgih rok še svoj živi dan nisem videla. V obraz je bil Muller upadel; levo in desno od ust se mu je rezala globoka guba in oči so mu mrko sijale.
        Ko je videl, da se sploh ne zmenim za njegove klice, mi je še pomignil, naj pridem k njemu.
        »Ne,« sem rekla s svojim normalnim glasom. Vseeno mi je bilo, ali me bo slišal ali ne. Pa me je le slišal in tudi vedel je, kaj sem rekla, ker se je na lepem odločil; stopil je s praga in v nekaj dolgih korakih je bil pri meni.
        Nehote sem vstala in se vprašujoče zazrla vanj. Ko sva se ob jablani spogledala, sem pomislila, da morda pa le ni slab človek. Tako me je gledal, njegov obraz je bil tako odkrit in hkrati pazljivo napet, da se mi je zdelo, da bi se tisti hip lahko o vsem pogovorila z njim in da bi s razumela, tudi če bi govoril on svoj jezik, jaz svojega.
        Nasmehnil se je, potem me je prijel za roko in rekel:
        »Pojdi z menoj. Nekaj bi te rad vprašal.«
        Pokimala sem. Še me je držal za roko in se z istimi dolgimi koraki vrnil k uti. Kar neslo m je za njim.
        V uti se mi je umaknil s praga in obstal pred klopjo, kjer je bil v kotu še prost sedež, jaz pa sem na vhodu otrpnila in se zagledala v prizor pred seboj. Bila sem v zadregi, ker me je še vedno držal za roko in se mi sklonjen pričakujoče, skoraj vedro zatapljal v obraz; hkrati sem se od doživetja noči ob jablani s težavo prestavil v to novo, tuje, razglašeno ozračje.
        Klop, ki je na treh straneh obdajala prostorno uto, je bila čisto zasedena. S pogledom sem preletela zbrano omizje. Moške sem sprva videla kot skozi tančico, čeprav sem za vsakega dobro vedela, kateri je; ženske so silile vame povečane, neznosno glasne in kričečih barv - kakor da se mi porogljivo smejijo, kot da me pomilujejo, ker vedo nekaj, kar se meni morda nikoli ne bo razodelo.
        Častno mesto sredi zadnje strani ute je zavzemal polkovnik. Ko sem ga uzrla na čelu te nočne druščine, me je prevzel isti nedobri občutek nečesa neznano hudega v zvezi z njim kakor tedaj ko sem ga prvič videla.
        Bil je nizke rasti in deško droban. Imel je ozek, podolgovat, bledičen obraz, ki se je močno razlikoval od bolj ali manj zagorele surove kože drugih oficirjev; njegove roke so bile nenavadno nežne, in od naših pomočnic sem izvedela, da ima med uniformiranimi tipkaricami dekle, ki ga redno manikira. Da ima polkovnik posebej nekoga, ki mu reže in pili in lošči nohte, se mi je zdelo nekaj tako presenetljivega, da te strese srh, nohti sami pa so me navdajali z odporom. Bili so rožnato sijoči, dolgi in koničasto pristriženi, kožica je bila natančno obrezana in obrobek na konici vedno brezhibno bel. Na splošno sem imela vtis, da so to ženski in ne moški nohti, in ko sem se z njih ozrla na polkovnikov obraz, sem se vprašala, ali ni tudi ta obraz navsezadnje dekliški, in ne moški.
        Posebno poglavje v pogovorih okrog tega polkovnika je bilo njegovo perilo. Uniformo je kajpada imel iz najfinejšega, najtanjšega vojaškega sukna in tako odlično krojeno, da se je njegovi lični postavici prilegala kot ulita. Toda v primerjavi z njegovim perilom je bila uniforma malenkost. V hiši pri cerkvi, kjer je stanoval, je imel svoje perice, ki jim je edinim zaupal, da mu ne bodo pokazile te snežne beline, toda nekoč je naneslo, da mu je morala oprati naša Reza. Dogodek je med našimi dekleti zbudil tako pozornost, da so manj pazile, ali jih poslušam ali ne.
        »Misliš, da je to linon?« je Reza vprašala kuharico.
        »Kakšen linon - linon je za robce!«
        »Je pa molino,« je rahlo užaljeno ugovarjala Reza, očitno ponosna na svoje poznavanje tako finega blaga. Jaz še nisem slišala ne prve ne druge besede, zato sem spoštljivo ostrmela nad Rezo, nad kuharico in polkovnikovim perilom.
        »Že mogoče,« je odnehala kuharica Fani. »Fino je na vsak način. Tenko, da vidiš skozi, obenem pa močno.« Pomolčala je in dodala: »In, veš, vse ima z monogrami!«
        »Kar naj se spakujejo,« je mrko menila Reza. »Bolj ko se bodo spakovali, prej bo po njih.«
        »Naj te kdo sliši!« je prestrašeno šepnila Fani in povzela s prejšnjim glasom: »Kaj pa tisto si slišala, da mu morajo perice, ko splakujejo, v zadnjo vodo zliti celo steklenico parfuma?«
        »Res nekam nagnusno diši. Kaj se je treba tako onegaviti! Samo da je čisto oprano in na soncu posušeno, pa ima vsako perilo tak duh, da ga noben parfum ne poseka.«
        Tako sta se pogovarjali o polkovniku. Toda spomnila sem se še nečesa: kako sem mu nekega dne nesla majhen zavitek. Kaj je bilo v ploščati škatlici, zaviti v bel svilen papir in prevezani s tenko vrvico, ne vem.
        Potrkala sem na prva vrata v veži visoke, z bršljanom obrasle hiše, v kateri je imel polkovnik dve veliki pritlični sobi.
        Nobenega odgovora.
        Pomislila sem že, da bi se obrnila in odšla domov, da se mi ne bi bilo treba srečati s polkovnikom; potem sem si rekla, da bom morala v tem primeru pač še enkrat iti. Tako sem se ojunačila in krepko zabobnala po starih vratih.
        »Naprej!«
        Polkovnik se mi je oglasil sam. Stresla sem se, ko sem odprla vrata in zakoračila noter. éVeč kot ubiti me ne more,‘ sem si rekla in brž stopila naprej.
        Polkovnik je ležal na velikem starinskem divanu z izrezljanimi stranicami; pod seboj je imel vojaško odejo. Bil je v uniformi, v hlačah in odpetem suknjiču, škornja pa sta lično, drug ob drugem, stala na predposteljniku. Videla sem, da so polkovnikova stopala v prosojno črnih nogavicah prav tako drobna kot njegove roke.
        Nekaj je bral, kajti ko me je zagledal, se je vzdignil na komolca in pobesil knjigo v rokah. Videla sem, da je manjšega formata in tenka, listi so iz finega belega papirja in strani niso polne: polkovnik je bral pesmi. Na mizici ob divanu je imel še eno knjigo. Obrnjena je bila proti meni; bliskoma sem jo ošinila in potem sem se morala veš čas premagovati, da nisem kar naprej zijala v njen barvni ovitek. Naj sem pogledala kamorkoli, povsod se mi je risala pred oči samo slika s tega ovitka - do pasu razgaljena bujna črnka z velikimi zlatimi uhani je na boku, ovitem s platneno krpo, spogledljivo držala pleteno košarico, polno rož. V njej je bila tako očitna, surova, vendar živa privlačnost, da me je spreletel srh na pol studa, na pol radovednosti. Naslov je bil nekaj čudnega, na vrhu ovitka pa sem prebrala: Edgar Wallace.
        Polkovnik je gledal skozi mojo glavo in ni nič rekel.
        »Tole sem vam prinesla,« sem mu povedala kar po slovensko in mu pomolila zavitek.
        Bežno se je z očmi pomudil na meni, potem na zavitku, kot da se ne more prav spomniti, kaj bi moglo biti v njem, in kakor da ga še zmeraj tako zaposlujejo tiste pesmi, da se ne more vrniti v stvarnost. S knjigo je pokazal na mizo, ne da bi bil rekel besedico. Njegove oči so se pri tem zapičile vame in me vklenile s tako čudnim, v nekaj težkega, meni nedoumljivega zazrtim pogledom, da sem se zbala.
        Odložila sem zavitek, polkovniku obrnila hrbet in planila k vratom. Že sem držala za kljuko, ko me je ustavil njegov glas.
        »Hvala,« je rekel polkovnik, še enkrat zapičil vame svoj težki pogled in se znova posvetil knjigi.
        Ko sem se znašla v veži, kjer me je bilo zaradi temnih kotov vedno strah, mi je ušel vzdih olajšanja. Zagnala sem se k hišnim vratom. Pot do njih je bila neskončna. Vedela sem, da me iz kakšnega kota vsak čas še lahko kaj zgrabi, in nejasno sem pričakovala, da se bo od kod vzela tista črnka; od blizu se mi bo nasmehnila še bolj razuzdano in še bolj izzivalno kakor od daleč z ovitka polkovnikove knjige.
        Ko sem stala na cesti, sem se začudila, tako svetel, tako dobrodejen je bil poletni dan zunaj.
        Po tistem sem se vselej zdrznila, kadar sem kje videla polkovnika. S svojim drobcenim bledim obrazom, s svojimi negovanimi nohti in slepeče belimi zapestki se mi je zdel veliko strašnejši od korenjaškega, mrkogledega intendanta, ki je ves čas topotal po dvorišču in razdraženo bevskal povelja.
        Zraven polkovnika je v uti sedela s komolcem na mizi in s cigareto med ustnicami gospa Adela. Lasje, pomešani s prav toliko sivih, kolikor ji je ostalo črnih, so ji levo in desno padali na obraz v enakomernih brazdicah, kot če veter nakodra vodno gladino, in v enakih valčkih je bilo razbrazdano njeno čelo. Gospa Adela je bila zelo zgovorna ločenka; rada se je smejala svojim in tujim šalam - njen smeh je bil raskav, nekam moški, in take so bile tudi njene velike roke. Imela je oster jezik, in v vsaki družbi se ji je posrečilo, da je mimogrede o vsakem bleknila kaj zoprnega, zato je ljudje niso imeli radi; čeprav njenih zlobnih pripomb niso resno jemali, kakor niso docela resno jemali gospe Adele same, so bili vedno rahlo na trnju, ker niso nikoli vedeli, kaj bo uganila v naslednjem trenutku. Kadar pa je bila okajena, kakor tudi prav tedaj, je postala zagrenjena. Mračno je zrla predse, mrščila čelo in pobešala glavo, podobna srednjeveški ženski s starih lesorezov, in včasih jo je zaneslo, da je z bridkim posmehom v glasu zabrusila kaj o pokvarjenosti in neumnosti vseh ljudi na svetu, zlasti pa svojega bivšega moža. Govorili so, da sta imela veliko hudega med seboj, preden sta se ločila: Toda :ko sem jo gledala s praga ute, sem imela čisto določen in po moji pameti nezmotljiv vtis, da je nesrečna in da ji pijača, drugače kot nekaterim razočaranim ljudem, ne pomaga do pozabe, marveč da ji le še bolj razkoplje srce.
        V tej družbi je sedel tudi lepi poročnik. Niti suknjiča niti srajce na uniformi si ni odpel, kakor tudi polkovnik ne, glavo je naslanjal na rezljano rešetko in z odmaknjenim, prizanesljivo vzvišenim pogledom zajemal omizje. Njegov obraz niti razgret ni bil, čeprav se zrak še ni začel ohlajati. Enako mirna in odmaknjena je bila lepotica zraven njega, Maja. Imela je prav poseben obraz. Na prvi pogled ne bi nihče rekel, da je lepa, toda če si jo dlje gledal, je postajala iz hipa v hip lepša in privlačnejša in na koncu si se vprašal, kako je mogoče, da lahko mlad ženski obraz izraža toliko prikritega notranjega življenja; spominjala me je obličij egipčanskih kraljic iz zgodovinskih učbenikov. Tedaj je bil njen obraz, ki so ga obdajali zelo črni, gosti dolgi lasje, z neznansko črnimi, sijočimi očmi, z dolgimi trepalnicami in s tenkimi obrvmi, silno miren; vendar se mi je zdelo, da lahko vsak čas, če bi se njej le zahotelo, zaživi v drhtečem, pojočem nemiru. Njene polne ustnice so bile razprte, komaj opazno razprte, vendar je ;bilo, kot da se bodo vsak čas razklenile in povedale nekaj nadvse lepega, nekaj edinstvenega. Z obema rokama je držala brušeni kozarec na mizi, v katerem se je iskrilo belo vino; njeni prsti so nežno, brez napora, celo brez sodelovanja mišic, oklepali tenki držaj.
        Občudovala sem jo brez pridržka, s pritajenim dihom, in ko so se njene oči za hip nehote srečale z mojimi, so me tiho pozdravile; spoznala sem, da Maja sprevidi, razume in odobrava sleherno mojo misel.
        S težavo sem odtrgala oči od nje in se ozrla še na drugo stran klopi, desno od polkovnikovega sedeža. Komaj sem mogla verjeti očem, ko sem zagledala - našo Tinko.
        »Joj,« je pred nekaj tedni vzkliknila Mici, prijela Tinko za roko in si od blizu ogledala konce njenih prstov, »od kdaj si mažeš nohte?«
        Stali sta za vrati magacina in se pogovarjali - kako naj bi se izmaknili moji radovednosti?
        Tinka ji je odtegnila roko, zvila dlan in si še sama z ljubečim zanimanjem ogledala nohte levice. Priprla je oči in se namrščila, ko je opazila, da si je na palcu odnesla podolžno liso laka.
        »Zvečer bom morala popraviti,« je rekla. »In da veš, to niso namazani, temveč lakirani nohti.« Malo zviška je premerila kolegico, drugo pomočnico v naši trgovini, ki jo je, drobnejša, pegasta, nič kaj privlačna, a tako dobrega človeškega obraza in velikih rdečih, sposobnih rok, v predolgi, turobno sivi halji in nerodnih sandalah na sponko, gledala s preprosto radovednostjo.
        »Jih je gospod že videl? Je že videl, da imaš lakirane nohte?« je naposled vprašala Mici. »Videl ali ne - kaj mi pa more! Še pisniti si ne upa, ko ga sproti privijajo Nemci. Nič ne vidiš, kaj se dogaja okrog tebe? Menda sploh še opazila nisi, da se ne dere več na nas! Samo pri kasi sedi in tuhta; stavim, da ga presneto žuli, kako jo bo kaj odnesel! Za jurje je v skrbeh.«
        »Govoriš, kot da mu privoščiš.«
        »Jasno, da mu privoščim,« je odvrnila Tinka in se zasmejala.
        Mislila sem, da je lepa. Imela je vesele temne oči, tenke, brezhibno zarisane obrvi in dolge usločene trepalnice. Zadnje čase mi je sicer že nekajkrat prišlo na misel, da je obrvem in trepalnicam najbrž sama kako pomagala do učinka; a še zmeraj ji je ostala dovršena, kjer je bilo treba polna, drugje vitka postava, zaradi katere je baje marsikdo hodil v našo trgovino. Lase je nosila dolge in na koncih spodvite v en sam krožen, sijoč koder, ki ji je mehko senčil zmeraj nasmejani obraz, z jamico v levem in desnem licu. Kadar sem jo gledala, kako se nasmiha, žareča od nestrpne življenjske sle, s temi jamicami v licih, ki so njeni radoživosti dodajale poseben, nekam navihan odtenek, sem si rekla, da se najbrž noben moški, če je le kdaj natančno pogledal Tinko, ne more več zaljubiti v kakšno drugo.
        »Naj še on malo poskusi, kako je, če te imajo pod komando,« je nadaljevala Tinka, ko se Mici na njene zadnje besede ni nič več oglasila. »Za komando bi si težko našel mojstra, da ni tehle lajtnantov! «
        Ošinila je kolegico, kakor da je za hip podvomila, ali tako pohlevno bitje, kakršno je ta revica Mici s svojim prifrknjenim nosom, očitno rojeno za tekanje in pokornost, sploh opaža, da je pod neznosno oblastjo.
        »Jaz se jih pa bojim,« je na to iztisnila Mici in se ozrla naokoli. »Kadar gre kateri mimo mene, imam zmeraj občutek, da je to … mrzla smrt.«
        »Trapa!« Tinka se je prostodušno zasmejala. »Zakaj bi se jih bala? Ne vidiš, kako čedni, postavni fantje so, in govoriti znajo - saj pravim, kar naprej se jim moraš smejati! Pa kakšni zapeljivci so, posebno Eppenheimer! Ga poznaš?«
        »Ne poznam ga in ga tudi ne bom poznala,« je trdno in prvič v rahlo odmaknjenem tonu odgovorila Mici. »Pa vem, katerega misliš: polizanca z dolgimi gladkimi lasmi, ki ima pretesno uniformo! «
        »Kaj pa ti veš, ko sploh ne znaš nemško! Niti pojma nimaš, kakšni so v resnici! Meni so pa res simpatični, pravi zapeljivci, in tudi prikupiti se znajo!« Tinka je obmolknila in se zasanjano zatopila v kdove kakšne nedolžne spomine.
        »Nekaterim so všeč,« se je izmaknila Mici. Potem pa se je nasmehnila in na pol boječe, na pol izzivalno uprla oči v Tinko.
        »Nekaj bi te vprašala, če ne boš zamerila,« je naposled dejala. Kradoma se je obrnila, kot da ne more verjeti, da jima res nihče ne prisluškuje, in planila z besedo na dan:
        »Pravijo, da hodiš z Nemci - je to res?«
        Tinka jo je osuplo pogledala in počasi, a strašno zardela. »Kdo to pravi?« je rekla in oči so ji divje vzplamenele. »Če si upaš kaj takega blekniti, mi še povej, kdo to pravi!«
        »Kaj jaz vem, kdo,« je odvrnila Mici. »Ljudje pač radi brusijo jezike! Potem ni res, ne?«
        »Kaj jim mar, če se s kom malo pošalim! Doma mi niso še nikoli nič rekli.«
        »Doma že,« ji je Mici vzela besedo, »kaj pa Nacek? Sta se skregala?«
        Tinka je zardela. »Z Nackom nisem nikoli zares hodila. Če se je on smukal okrog mene, še ni rečeno, da sva fant in punca, ne?«
        Premolknila je in pobesila oči. Zardela je še huje in zdelo se je, kot da se zvija pod krotkim, toda bistrim Micinim pogledom.
        Dekleti sta strmeli druga v drugo. Niti besede si nista več rekli, pa sta se vseeno razumeli, da se ne bi mogli bolj. Ko sem previdno iztegnila glavo, sem mahoma začutila, da je nekaj stopilo mednju - nekaj skrajnega, smrtno opredeljenega. Mici je stala pred Tinko, z desnico se je opirala na kljuko, levico je imela v globokem žepu halje. Pravzaprav je bila na zunaj čisto taka kot po navadi, toda na znotraj je bilo v njej nekaj novega - v njeni drži, v izrazu njenih ustnic, brade in oči; in tisto novo jo je hipoma tako spremenilo, da je skoraj ne bi več spoznala. Ošinila sem Tinko, ki ji je, še vedno vsa zardela, stala nasproti, in nepričakovano me je spreletelo, da misli Tinka isto kot jaz, tudi ona strmi in ne more prav verjeti, da je to Mici, kakršno vsi poznamo in rahlo zaničujemo, ker je pač, sirotče, tako preprosta in tako dobrega srca.
        Toda to še ni bilo najvažnejše. Važnejše je bilo nekaj drugega, kar me je še bolj osupnilo, tako da sem se že vprašala, ali morda ne sanjam; a če ne sanjam, ali ni ta ura kako začarana in zakleta - da ni v prepletu vej naše jablane, ki se steza tja do ovčic na čistem nebu, kaj takega, kar bega oči in vznemirja srce, da ne ljudi ne stvari ne vidiš več takih, kakršni so zares …
        Toda ne, to, kar vidim na obeh dekletih, je preveč jasno, vse prerazločno, da bi lahko bilo samo slutnja ali igra domišljije: lepota, ki sem jo malo prej tako občudovala na Tinkinem obrazu in na njej vsej, se je utrnila. Pred seboj sem imela mlado žensko, ne z velikimi in lepimi, temveč zoprno bolščečimi očmi; njena vedno sijoča koža je bila motna in marogasta ali pa jo je tako kazalo to glasno sonce na našem vrtu; njene roke so postale robate in grabežljive, lasje so ji štrleli ko bodice in njeno telo je bilo iznenada mlahavo, ne več polno in vitko obenem.
        Pridržala sem dih. Nehote sem vstala in prav nalahno, kakor da se ne premika moje telo, temveč zgolj misel, kot da me ne nosijo neslišna stopala, marveč srce - tako lahno sem stopila izza taistih vrat.
        Mici me je še tisti hip zaznala, kajti obrnila se je k meni, brž ko sem pokukala na njuno stran, in mi z nasmehom rekla:
        »Kako to, da nisi na Savi?«
        Zdelo se mi je, da je bil njen nasmeh posebno nežen in da je bil posebno nežen samo zame. Počasi sem se ji primikala in strmela vanjo, in od blizu sem še razločneje videla, kar sem prej samo doumevala: vsa lepota mladega in zmagoslavnega Tinkinega bitja se je prelila v Mici in v njej zablestela z novim, zmagoslavnim sijajem. Čutila sem, da jo prvič zares vidim tako, kakršna je pri sebi morda že dolgo; pri sebi, da, za druge pa ne. Doslej ni še nikomur dovolila, da bi jo videl tako; v tem vsakdanjem, tako pomembnem pogovoru s Tinko pa ni mogla drugače, kot da se je razkrila.
        Nehote sem se ji nasmehnila in rekla, samo njej, kakor da je to najina skupna dragocena skrivnost in kot da sva sami na svetu:
        »Tudi jaz se jih bojim, zato ne hodim več na Savo. Ti tudi ne bi hodila, če bi bila v moji koži, kajne, da ne?«
        »Menda res ne,« se je zdaj že veselo nasmehnila Mici. »Joj, kako smo se zaklepetale! Kaj bo le rekel gospod, če opazi? Hitro nazaj v trgovino. Če hočeš, mi lahko pomagaš tehtati sladkor.«
        »Zdajle?«
        »Kar zdajle.«
        Prijela me je pod roko, kot da sva stari prijateljici, in odšli sva v temačno notranjščino trgovine.
        »Kje si, Tinka?« je čez ramo tiho poklicala Mici.
        Ozrla sem se.
        Tinka je počasi in nezaupljivo prihajala za nama.
        Da, v uti je z Nemci in tistimi ženskami sedela tudi naša Tinka. Niti malo ni bila v zadregi; sedela je s prekrižanimi koleni, čeprav je bilo pri mizi za to bolj malo prostora, nagnjena naprej je z nasmejanimi ustnicami in z očmi polnimi zanimanja gledala Müllerja. Zraven nje je s komolcema krepko zasajenima v prt in s težko glavo v dlaneh počival Guggen.
        Guggen je bil plešast, debel in zmeraj tako zaspan, da bi si ga bilo dosti laže predstavljati v naslanjaču s pipo in časopisom kot pa v esesovski uniformi. V družbi je večinoma molčal, pošteno zalagal, če je le kaj bilo (najraje bi vedno jedel po nemškem receptu pražen krompir) in z užitkom srkal vino. Okajen je bil skoraj vsak večer, prav pijan pa bolj redko; ob tistih redkih priložnostih je vselej izvlekel staro, že natrgano črno listnico in vsakomur z ganljivo skromnostjo pokazal sliki žene in obeh hčera. Tudi jaz sem ju videla - s prve me je mirno gledala debelušna ženska s tenkimi, staromodno nakodranimi lasmi, v bluzi z velikim belim ovratnikom, prsata in dobrodušnega obraza, na drugi pa sta ob brezi sloneli dve suhi punci z ozkima mladostnima obrazoma; lase sta imeli na temenu spete v kito. Oblečeni sta bili popolnoma enako: ozko krilo in do vratu zapeta, skoraj moška bluza, in obuti sta bili v sandale s plutovinasto celo peto. éJoj,‘ sem škodoželjno pomislila, étežko ju bo spravila v promet! ‘
        Tistega večera je bil Guggen samo rahlo okajen - toliko, da je blaženo mežikal predse in se od časa do časa z začuda preprosto in zares smešno pripombo obrnil k svoji sosedi, očarljivi svetlolaski, ki so ji rekli Pupa.
        Pupa je bila nepričakovana pojava v tem omizju in na splošno. Nikoli prej je nisem videla ne v našem kraju ne drugje; ko pa so prišli Nemci, se je kdove od kod prikazala tudi ona. Nihče ni prav vedel, kje stanuje; nekatere naše ženske so trdile, da v isti hiši kot polkovnik, druge, da nekje v mestu, po mnenju tretjih pa kar v nemškem štabu. Bila je v vsaki družbi, kjer so bili esesovci. Zdelo se mi je tudi, da sem jo nekoč videla v črni vojaški limuzini, ki je prevažala višje oficirje. Zase sem bila prepričana, da je dekle katerega od oficirjev in da opravlja važno službo v nemškem štabu. Slovensko in nemško je govorila enako dobro, in včasih se je z velikim psom gladke, sijoče dlake in dolgega, zašiljenega gobca sprehajala po okolici.
        Njen obraz je bil tako ganljivo otroški in na njem je zmeraj počival tako mil izraz, da se je Pupi nehote nasmehnil, kdor jo je samo pogledal. Postave je bila drobcene, a dovršeno skladne, in opazila sem, da je bilo vse, kar je imela na sebi, zmeraj iz najdražjega blaga; in vedno je nosila čevlje iz mehkega, prožnega usnja nenavadnih barv, rožnate, lila ali olivno zelene, kakršnih pri nas še nisem videla. Prav take je imela rokavice, vseh barv jih, je bilo in nosila jih je stalno, tako da sem se že vprašala, ali ne gre morda tudi spat v rokavicah.
        Pupa je malo govorila; po navadi se je tiho nasmihala predse, če pa jo je kdo ogovoril, je odmaknjeno dvignila neustavljive modre oči; nasmehnila se je in še pomolčala, kot da je vsaka njena beseda nekaj tako dragocenega, da je vredno počakati nanjo, potem je odgovorila kratko in jedrnato, po navadi tudi pametno in natančno, da ji človek v njeni svetli zasanjanosti ne bi pripisoval kaj takega, in nazadnje se je še zasmejala s svojim prikupnim smehom.
        Videla sem, da jo vsi občudujejo in obenem so izbrano spoštljivi do nje, kot da jo varuje in dviga nadnje nekaj, kar vsi vedo o njej in mimo česar ne morejo ob nobeni priložnosti. Zame je bila uganka; spraševala sem se, kako je mogoče, da je tako žlahtno bitje zašlo v sebi tako neprimerno okolje, in kaj neki Pupi omogoča ta skrivnostno vzvišeni položaj.
        In zraven nje je sedel, čisto v kotu na koncu klopi, moj oče. Takoj sem opazila, da je tudi on okajen; to si je zadnje čase često privoščil. Desni komolec je z okorno togostjo zasajal v mizo, tako da mu je brada počivala na pesti iste roke; na čelo mu je visel pramen temnih las in tak je z motnimi, negotovimi očmi strmel vame.
        Samo za hipec sem ga ošinila, potem sem z enim samim pogledom zajela vse pred seboj, in tedaj sem sprevidela, kaj me je ves čas še osupljalo razen obrazov za mizo. Svečnik!
        To je bil star, kdove od kod podedovan triramni svečnik iz navadne bele kovine, ki je moral vsako leto na velikonočno jutro v srednje okno naše velike jedilnice, kjer so med mimohodom slavnostne procesije na njem plapolale tri bele sveče in smodile rože v vazi tik zraven. Vselej sem stala za zaveso in gledala procesijo, vdihavala sem vonj po vosku, prestrezala kapnike na svečah in jih gnetla v tople, ničemur podobne figurice, medtem ko sem ocenjevala nove kostime, torbice, čevlje in klobučke deklet, in obsojala ženske, ki so med glasnim žebranjem rožnega venca zijale okoli in opravljale. Jedilnica je bila hladna, iz kuhinje je prodiral vonj po močni sveži kavi, pomešan s krepkim, sočnim duhom kuhane gnjati in klobas; vedela sem, da bodo na mizi tudi velike rezine belega kruha in skladanice na kvadrate zrezane potice, in če sem se vmes kdaj obrnila od okna, me je skozi odprta vrata na drugem koncu sončni žarek zadel naravnost v oči. Mama je od časa do časa pritekla potožit, zakaj ji nič ne pomagam, ko pa je videla, da je niti ne poslušam, je odhitela nazaj v kuhinjo in mi, že spotoma, zabičevala, naj za božjo voljo gledam, da me ne spazi kdo s ceste; zvonovi obeh cerkva so ves čas pritrkavali in po procesiji je prišel oče, ves sijoč in prazničen, sedli smo za mizo in med obilnim zajtrkom, pa še ves tisti dan nas je vse navdajal osrečujoče prazničen občutek, da je Velika noč.
        Zato je bil svečnik v uti na tako nepravem kraju, da me je podzavestno ves čas bodel kakor trn, in nič nisem podvomila, da se je te posebne osvetljave spomnil polkovnik.
        éKako je mama mogla dati svečnik iz rok?‘ sem se ogorčeno vprašala. éNaš velikonočni svečnik!‘ Toda iz teh misli me je potegnil Muller, ki se je iznenada oglasil v neposredni bližini.
        »No, zdaj bomo pa videli,« je na pol nagajivo, na pol posmehljivo oznanil Muller, »bomo videli, kdo je imel prav, vi ali jaz.«
        Že sem se zganila, da bi mu izmaknila roko in ušla iz ute; toda Müller me je potegnil bliže, se sklonil prav k meni in mi rekel, medtem ko so ga drugi spremljali s pogledom, nekateri radovedno, drugi vzvišeno:
        »Nekaj te bom vprašal. Če ne bi razumela moraš povedati, da ti bom razložil. Dobro poslušaj. Če trdim, da je življenje tako kratko -« Pri teh besedah je izpustil mojo roko, mi na prtu … s kazalcema obeh rok pokazal razmak morda dveh centimetrov in nadaljeval: »- smrt pa tako dolga -« Zdaj je z navpičnima dlanema razmejil dolžino skoraj cele stranice velike kvadratne mize in me pogledal v oči, da bi videl, ali sem ga razumela, »kaj hočem s tem reči? Kaj ti misliš, da to pomeni?«
        Nezaupljivo sem ga pogledala. Pomislila sem, da se vpričo vseh teh žensk in Nemcev in očeta norčuje iz mene; toda nekaj v njegovem pogledu, ki ga je upiral vame, kakor da je prepričan, da ga ne morem narobe razumeti, mi je takoj pregnalo ta sum. Kaj hoče od mene, pa še nisem razumela.
        Polkovnik se je na kratko zasmejal; to je bil odsekan, zamišljen in skoraj nežen smeh. Čeprav sem gledala samo Mullerju v obraz, sem zaslutila, da ga je oče grdo pogledal, toda samo od strani, samo na tihem, ker se je bal pokazati odkrito nasprotstvo do njega, obenem pa sem slišala, kako je Pupa mehko rekla: »Počakajte še.«
        Vendar Müller ni mislil odnehati. Zdelo se je, kot da mi hoče na vsak način izvabiti odgovor, ki ga pričakuje. Še enkrat me je prijel za roko, mi spet od blizu pogledal v oči in rekel:
        »Poglej - tole kratko, to je življenje. Tole dolgo, strašno dolgo, je pa smrt.« Ponovil je oba giba in nadaljeval: »Kako ti to razumeš? Kaj se to pravi?«
        Razumela sem ga, iznenada sem ga razumela. Brez omahovanja sem odgovorila:
        »To pomeni, da je smrt veliko bolj važna kakor življenje.« Pomislila sem in dopolnila: »Da moramo paziti, kako živimo, še veliko bolj pa, kako umremo.«
        Müller je naglo rekel, obrnjen k Pupi, in v njegovem glasu sem osuplo ujela zmagoslaven prizvok:
        »Kaj pravi?«
        Pupin glas je bil jasen in prediren kljub svoji otroški milini, ko mu je odgovorila, ne da bi bila koga pogledala, temveč je z rahlo pobešeno glavo zbrano zrla predse. Njenim besedam je sledila tišina.
        Umaknila sem se korak, dva, tako da nisem več stala na pragu ute, temveč malo niže v travi. Sveče so gorele z močnim, pokončnim plamenom, rdeči jeziki so se stezali do stropa ute, obrazi ljudi za mizo so bili v njih siju videti zeleni, upadli, pogubljeni.
        »Kaj sem vam rekel! Kaj sem vam rekel!« je navdušeno zavpil Müller in se začel tolči po dolgih, mršavih stegnih. Glavo je nagnil nazaj in se tako smejal, da mu je vzelo sapo in se je z veselo nakremženim obrazom in s smehom v grlu sam zagozdil v sebi. Hotel je še nekaj reči, a potem ko so se najine oči srečale, je ta namen, če ga je že imel, nenadoma opustil, kajti odsotno sem ga ošinila in preletela še omizje.
        Najprej sem pogledala polkovnika in zdrznila sem se, ko sem spoznala, da me gleda z istim tujim podtonom nečesa nerazumljivega, nečloveškega na obrazu in v drži glave kakor takrat v njegovi sobi; gospa Adela se je, še zmeraj s cigareto med ustnicami in z dolgim kljunom pepela na koncu, tako strahotno mrščila, da se mi je zdelo, kakor da so je same gube - gube namesto las, čelo ena sama guba, lica njiva, vsa razdejana in razkopana, ustnice tenka, tenka črta, oči sive, mrtve reže; lepi poročnik se je smehljal, a tega smeha me je bilo le še bolj groza kot polkovnikovega obraza ali Adelinih gub - smehljal se je s tako ledeno, pretehtano dokončnostjo v izrazu, da sem otrpnila in se kot po tolažbo obrnila k Maji. Tudi njen obraz je bil strog in zaprt in rahlo začuden.
        éKaj pa drugi?‘ sem si rekla. éDrugi so gotovo normalni!‘
        Da, Tinka se je s svojim brezizraznim in vselej očarljivim nasmehom zazirala v noč, Guggen je nelagodno, kot da ne razume prav, kaj se dogaja, a ve, da se dogaja nekaj posebnega, pogledoval od enega do drugega, Pupa je gledala polkovnika, ne da bi odmaknila oči, in videla sem, spet vsa osupla in prestrašena, kako njen pred nekaj hipi tako mili in otroški obraz temni in otopeva, kako se pogreza in spet dviga, znova in znova, čedalje bolj prazen, čedalje bolj siv in starejši.
        éNe,‘ sem si rekla, éne! Kaj je to? Kaj se dogaja?‘
        In oče?
        Očetu se je pomračilo čelo, hrbet se mu je upognil in pesti je stiskal na mizi pred seboj. Zbala sem se, da bo zdaj zdaj divje vzkipel, kot je bila od nekdaj njegova navada, kadar je bil takšen videti.
        »Stavo si dobil,« je rekel lepi poročnik in glas mu je odmeval, kakor da je sam v velikem, praznem prostoru. »Če bi imel še za vojaško taktiko tak nos kot za stavo, bi te morali predlagati za napredovanje - kajne, gospod polkovnik?«
        Te besede so nekoliko sprostile uto.
        »Držala se je ko Devica Orleanska,« je menila Maja in se zasmejala. »Ubogi otrok - kakšna ganljiva resnoba!«
        »Recite, kar hočete,« je rekel polkovnik z neprijetnim, skoraj okrutnim podtonom v glasu, »to bi mogle biti preroške besede!«
        Kot da si ne more kaj, da ne bi izrekel še svoje dodatne misli, je pripomnil:
        »Če premisliš, da so Balkanci, torej na pol divjaki, nekateri niti niso tako neumni - kaj, velecenjeni gospod gostitelj?«
        Sama sem se čudila, da sem jih razumela, toda - kako dobro sem jih razumela!
        Očetu se je iz grla utrgal zamolkel jek.
        Nehote sem si z roko zatisnila usta in se umaknila še nekaj korakov. Poznala sem očeta. éZdajle se bo prenaglil in v besu storil nekaj, za kar bo moral vzeti nase ponižanje,‘ me je ledeno spreletelo.
        Res.
        Vse, kar se je zgodilo po tistem, se je odvijalo z bliskovito, skoraj neresnično naglico in ostrino.
        Oče je planil pokonci in z enim zamahom pometel z mize vse, kar je bilo v dosegljivi bližini, potem se je z morilsko jezo v srepih, iznenada nekam belih očeh zastrmel - ne v polkovnika, temveč v lepega poročnika, in zatulil:
        »Če smo mi divjaki, ste vi pa svinje!« Kozarci so se žvenketaje razleteli na kamnitem pragu ute, in ko ga je omočilo vino, je mahoma postal ves teman. Skoraj prazni liter, ki je stal na mizi tik pred očetom, je v loku poletel čez prag in se po čudnem naključju cel zakotalil v travo; v mesečini se je na njegovem dnu še zmeraj prelivalo in lesketalo za kozarec zlatega, razpenjenega vina. In svečnik - svečnik se je prevrgel in obležal prav na robu mize. Sveče so gorele še vse tri; zdaj so osvetljevale kupček grozljivo sršečih, mokrih črepinj na pragu in vse, kar je bilo pod mizo. Na pol ožarjene, na pol temne noge ljudi za mizo so v drobnem pesku stale kakor okončine strahov.
        Oficirji so kot na ukaz skočili pokonci vsi hkrati. Lepi poročnik je z mirnim, a tisti hip docela praznim in neverjetno postaranim obrazom segel na bok po pištolo. Guggen se je nehal pijano zibati, brž ko je opazil, kaj dela poročnik, in polkovnikov obraz je bil spačen od negodujočega strahu.
        Tako tiho je bilo, da sem zaznavala samo utripe svojega srca.
        Tedaj se je nepričakovano, da sama nisem mogla verjeti lastnim ušesom, razlegel Pupin ne več mili, temveč ostri in ukazovalni glas:
        »To bi bila napaka. Ne vidite, da je možak pijan?« Vstala je, pobrala svečnik in ga postavila nazaj na sredino mize.
        Vse tri moje sveče so ji ožarjale obraz, ko je sklonjen obždel za mizo. In tedaj sem jo prvič videla, kakršna je bila v resnici: spoznala sem, da se v njenih otroških očeh in v njenem milem glasu skriva zločinska pokvarjenost. In ko sem se vprašala, česa vsega je zmožna, taka, za kakršno se mi je razgalila, se je oglasil lepi poročnik:
        »Drugič malo pazite, kaj delate, in na jezik tudi!« je siknil in spravil pištolo. Pogledal je okrog sebe, nato je s trdim nasmehom preletel vse obraze po vrsti. Nemci so znova posedli, toda polkovnikov obraz je bil še zmeraj bel in grozeč.
        Pupa je prijela najbližji kozarec in ga počasi, igrivo dvignila k ustnicam. Nasmehnila se je s svojimi novimi, gospodovalnimi očmi in nazdravila polkovniku; odpila je požirek in odložila kozarec prav tako počasi, kot ga je bila vzela.
        Polkovnik se je vidno sprostil.
        »Gospodov nastop je zgolj dodaten dokaz za prvi del moje trditve,« je rekel in se ozrl na lepega poročnika.
        Pupa je vstala, očetu se je umaknila izza klopi in mirno rekla:
        »Pojdi.«
        Oče je brez besede ubogal. S pobešeno glavo je odšel iz ute, in ko je bil tik ob meni, sem videla, da mu po licih tečejo solze.

Nazaj na 5. poglavje

Kazalo Naprej na 7. poglavje

Stran je pripravil Primož Jakopin, jo postavil 29. decembra 2001 in jo nazadnje spremenil 1. februarja 2009.

Naslov: http://www.jakopin.net/gitica/dela/gj_9f_6p.html Obiskov