Gitica Jakopin

Devet fantov in eno dekle

V
        »Vse nas bodo postrelili,« je povedala mama, ko sva z očetom prišla domov.
        »Kdo je to rekel?« se je hipoma vznemiril oče in se težko spustil na stol v kuhinji. »Kaj spet blebečeš, raje mi daj jesti!«
        »Ti si sploh ne moreš misliti,« je z onemoglo zaskrbljenim glasom nadaljevala mama in hitela nositi na mizo. Sedla sem na zofo v kotu in čakala, kaj se bo izcimilo.
        Oče si je s pestjo podprl obraz in se brez besede zastrmel v mamo. Prigrizek, ki ga je imel tik pred seboj, ga ni več zanimal.
        »Kdo je kaj rekel in kaj sploh je?« je ponovil, ko je tudi mama trudoma sedla in obmirovala za mizo.
        »Letaki pa bomba,« je povedala mama. »Pri frizerju so našli in zdaj je strašen kraval. Nemci in žandarji. Več pa nobeden ne ve.«
        »Joj, Gita, kdo bi te zastopil… Jaz se bom kar ulegel. Glava me boli in nog sploh ne čutim več. Prinesi mi vode pa dva saridona.«
        Več pa nobeden ne ve.
        Vsega še danes nihče ne ve; tudi jaz sem takrat vedela bore malo in spraševala nisem nikogar, samo poslušala sem, brž ko je kdo začel o tem. Devet fantov in eno dekle. Poskušali so se upreti nacistom, ki so zasedli našo deželo. Devet fantov je pripravljalo akcijo, dekle je od drugod prinesla letake in bombo. Zvezo je imela pri frizerju, kjer je bil za pomočnika eden od fantov, Milan. Kdo ve, kako to, a na lepem je torbo pustila v brivnici in pobegnila.
        Samo to in neznanski preplah, topotanje, vpit;je, hrušč vojaških motociklov. In strah: obdajal me je z vseh strani, dvignil me je na svojih glušeče, okorno otepajočih se krilih in me odnesel v brivnico. Tam sem v preblisku videla in sli–šala prav vse …
        »Kaj delaš, Milan, pazi!« je starejši pomočnik Vili siknil mlajšemu tovarišu.
        Brivnica, niti pretirano snažna, niti preveč zanikrna, je bila opremljena s tremi velikimi ogledali v zlatih okvirih; pred njimi je bila pritrjena polica z vsem mogočim brivskim in česalnim priborom. Stranke so čakali trije veliki, zguljeni brivski naslanjači s precej zlizanimi nasloni, za razvedrilo pa je poskrbela mizica v kotu pod obešali z okroglimi stolčki in nekaj starimi revijami, med katerimi ni manjkal izvod dnevnega časopisa. Stene, poslikane z vzorcem orjaških porjavelih vrtnic, je krasilo več starinskih, sila zaprašenih barvnih tiskov iz lovskega življenja.
        Za prvim naslanjačem je pomočnik Vili prizadevno, z natančno preračunanimi samovšečnimi in tako urnimi gibi, da se ti je zvrtelo v glavi, če si ga gledal, strigel debelega starejšega gospoda, ki je razen s svojo zunanjostjo kazal tudi s svojo držo, da je veljak; sleherni frizerjev premik je s pozornimi, celo s kritičnimi očmi pospremil v ogledalu in se po potrebi namrgodil ali pa je obraz razvlekel v nasmeh.
        Vili je svojo zahtevno in upoštevanja vredno stranko najbrž poznal, ker v opravljanju svoje naloge res ne bi mogel biti niti spretnejši niti bolj vesten. Užitek ga je bilo gledati, ko je potrpežljivo, dosledno, malone ljubeče z gostim glavnikom vlekel po konceh železno sivih, sijoče zamaščenih davkarjevih las, da je previdnim, proti kljunu močno izostrenim škarjam do pike odmerjal, koliko smejo odrezati.
        Ves ta čas je Vili v skladu z gibanjem glavnika in škarij mrščil čelo, nabiral ustnice in šobil brado; obenem se je z enim očesom pomirjevalno smehljal svoji stranki, z drugim pa nadziral tovariša, ves na trnih, ker je prav to nerodo, Milana, doletela dolžnost, da obrije gospoda esesovskega oficirja. Kako noro, da se mora on ubadati s tem starim tečnežem, ki se trese za svojih pet las in še smrdljivo puha iz ust, da se človeku želodec obrača, cepec Milan pa šušmari na tako finih strankah, kot je ta čedni, zlikani, postavni Nemec! Prekleta smola. Ne samo, da je prijetno imeti pod rokami tako simpatično stranko - vse skupaj, celo frizerijo, jih lahko še pozaprejo, če ne kar postrelijo, brž ko bi kateri urezal kakšno visoko živino!
        Vili je zaradi tega čedalje bolj živčno utripal s tenkimi obrvmi (zlobni jeziki so trdili, da si jih brije) in z diskretnim miganjem opozarjal mlajšega kolega, dokler mu ni prekipelo, tako da ga je naglas pokaral, tvegajoč, da ga bo davkar razumel, gospod oficir pa vsaj slišal. Toda Milan ni na videz ničesar opazil. Pazljivo in sistematično, po vseh frizerskih pravilih, kolikor so mu jih vtepli v glavo po treh letih trde vajenske dobe čeprav so strokovnjaki trdili, da iz njega ne bo nikoli frizer, frizer s tistim neopredeljivim in vendar tako opaznim šikom v kretnjah, obleki, hoji in kakopak tudi lastni pričeski - Milan je torej po vseh pravilih namilil oficirja, ki je ves ta čas gledal naravnost skozi njegov obraz, in če si je pri tem mislil še kaj drugega kakor to, da mora biti Švaba enakomerno in temeljito obdelan s peno, njegove oči tega nikakor niso izdajale. Delal je kakor dober stroj in se sploh ni zavedal, da bi lahko kaj narobe delal, ko so ga zmotile razdražene kolegove besede. Vprašujoče, z nerazumevanjem se je zagledal vanj; njegova roka z bleščeče nabrušeno britvijo se je ustavila sredi giba in kdove kako je naneslo, da se je ustavila tik pred nazaj nagnjenim, napetim goltancem oficirja s štrlečim adamovim jabolkom.
        »Pazi, hudič, kako briješ gospoda,« je s tihim, uglajeno prijateljskim glasom ponovil Vili, da onadva sploh ne bi pomislila, kako ga tale Milan lomi, on se mora pa usajati.
        Davkar je začutil, da se nekaj godi, četudi podrobnosti niso predrle njegove utrjene kože. Nerad je odtrgal pogled s predstave v ogledalu, pri kateri je imel glavno vlogo on sam, in bežno ošinil Milana. A tudi pogled oficirja na Vilijevem stolu je izgubil nekaj svoje steklene sreposti; zamrl je na rezilu v neposredni bližini, kakor da ga je tja potegnila magnetu podobna privlačna sila skoraj prosojnega roba britve.
        Pošastno hrumeč se je začel odvijati trenutek morečega, blaznosti podobnega stanja, v katerem je vse mogoče, vse nerazumljivo in vse docela neogibno. Četudi so bili sodelujoči v vsakem pogledu različni, so vsi štirje začutili, da so se znašli med kolesjem usode, in to so občutili vsi enako silovito.
        Davkar je privzdignil levo obrv. Vili je pobesil roki z glavnikom in škarjami, zapičil strupen pogled v Milana in si zaman prizadeval, da bi s svojim medenim nasmehom pritegnil pozornost oficirja z britvijo pred goltancem. Milan je z neosebno, popolnoma neprizadeto koncentracijo strmel v prste svoje roke, ki je držala britev, kot da ne vidi nikamor drugam. Nemca pa je prikovala na stol misel, da mu je prav tak srh spreletel tilnik, ko se je bil v zasedenem Parizu peljal s podzemsko in se je pri izhodu znašel zraven neobritega fanta s pobešenimi očmi in z rokami v žepih ponošenih hlač. Da, takrat je v duhu nehote že začutil kovinsko mrzli dotik tira na svojem drevenečem truplu.
        Še preden je minil ta neskončni trenutek, so se odprla vrata, in vstopila je visoka temnolaska v jopici povrh letne obleke in s staro usnjeno torbo ob boku.
        Vsi v brivnici so se kot na dogovorjen znak ozrli in z očmi obviseli na njej.
        Ivanka se je malo zmedla. Sami moški, in kako vsi zijajo vanjo!
        Neodločno jih je zapovrstjo premerila. Videti ji je bilo, da ne ve, katerega bi ogovorila, če bi sploh koga, in od njih se nobeden ni zganil, da bi ji kakorkoli priskočil na pomoč. Davkar je že mislil, da se bo meni nič tebi nič obrnila in odšla.
        Toda njene oči so naposled obstale na Milanu. éNajmlajši in najlepši,‘ se je v sebi jedko posmehnil davkar.
        Ivanka je vprašala:
        »Kje je mojster?«
        Ko je to govorila, je gledala mlajšega pomočnika; upala je, da bo uganil, da išče svojo zvezo, in ne starega, rahlo čudaškega, lovskega frizerja.
        Preden ji je Milan utegnil odgovoriti karkoli, se je oglasil Vili:
        »Kadar šefa ni v salonu, ga zastopam jaz. Kaj bi radi, gospodična?«
        Ivanka ga je neodločeno pogledala. Ni ji bil všeč. Nikakor si ni mogla misliti, da bi temu dvomljivemu Figaru lahko pustila svojo dragoceno torbo.
        éNajbrž ima kaj s starim lisjakom, viš ga, vraga!‘ je v glavi že kombiniral davkar. éNe bi si mislil, da je kozji fiks še tako pri moči! No, vsekakor bom to še nocoj razbobnal pri Marti.‘
        »Mama je rekla, da moram opraviti z gospodom osebno,« je odvrnila Ivanka. Pomolčala je in se še enkrat bežno ozrla k Milanu.
        Vili je šel za njenim pogledom in se že iz navade namrdnil, potem je z radovednimi, preiskujočimi očmi, ki so dekle slačile na zunaj in navznoter, premeril še Ivanko. Hotel je še nekaj reči, a tedaj je opazil, da oficir na Milanovem stolu stiska obrvi, in si v isti sapi čestital za svojo bistrovidnost, misleč, da bo moral spet posredovati - kakšna sreča, da je vsaj on vedno na mestu, kadar ga potrebuje situacija!
        Toda preden je Vili lahko posredoval, si je Nemec potegnil beli prtič izza vratu, da je Milan nagonsko šinil nazaj, prtič je odletel med pribor in prekucnil čopič z obilico milnate pene. Oficir je zarohnel, kar v ogledalo:
        »Kaj se to pravi, sto vragov? Kaj mečkate? Mislite, da se mi ljubi čepeti v tem vašem brlogu in poslušati vaše čvekarije, dokler se bo vam zdelo? Jaz bi vam že dal pospeška!«
        Oficir se je obrnil in si bistro pogledal za hrbet. Kazalo je, da se misli pri priči spopasti z vsem svojim sovražnikom, ne samo s temile revami. Zajel je sape in ostro vprašal.
        »Kdo sploh je ta punca in kaj hoče?«
        Vstajal je iz svojega nerodnega položaja, kajti še vedno je sedel v brivskem naslanjaču, pograbil je prtič, ki ga je malo prej odvrgel, in si z njim zamišljeno, z neizprosnim pogledom ves čas uprtim v dekle, brisal peno z obraza.
        Hipoma so vsi postali neznansko pozorni. Bilo je, kot da je znova mednje treščil čudno neresnični, blaznosti podobni trenutek, ki ga prvič niti niso izkusili do kraja.
        Tako tiho je postalo v brivnici, da je muha, ki je z ogledala vzletela na lisasti senčnik svetilke pod stropom, na videz brenčala ko sršen.
        éOslarija!‘ je pomislil davkar in se branil občutka nelagodnosti, ki mu je bil vendar docela tuj, éle kaj bi na takile punčki moglo biti sumljivega? V zadregi je, jasno, in kaj bi ne bila, babe tako vedno ribarijo v kalnem, ko se podijo za dedci … Meni se res ne zdi sumljiva!‘
        In Milana je ko strela z jasnega prešinilo spoznanje: éTo je ona! To je Ivanka! Kako je mogoče, da nisem takoj vedel? Zakaj je prišla kar sem? Je ni nihče posvaril pred Vilijem? Pa še ta esesovec na stolu! Kako naj jo spravim ven? Kaj bo naredil, hudič nepreračunljivi? Zakaj mu prejle nisem prerezal goltanca, ko mi ga je tako lepo ponujal, da že nisem več vedel, kaj delam?‘
        Vili pa je z neprikritim občudovanjem strmel v Nemca. éPa naj še kdo zanika, da je to voditeljska rasa! V trenutku analizira položaj in ukrepa. Nemci bi morali biti pravzaprav sami oficirji! Saj je res sumljiva, punčara - le od kod se je na lepem vzela in kaj išče v našem poštenem salonu? Čudno, da nisem takoj opazil, kako sumljivo se obrača!‘
        Usodni trenutek je prehajal v večnost. Ivanka je bila še hip poprej trdno prepričana, da ima vse pod kontrolo in da se ji ne more nič zgoditi; pravzaprav ni niti pomislila na to, da bi njej osebno lahko grozila nevarnost. Ko je vstopila, je kajpak opazila, da vlada v brivnici napeto vzdušje, tako napeto, da se ne bi nič začudila, če bi se ta naelektreni nemir takoj sprevrgel v hrupno, nasilno dogajanje. Ob njenem prihodu je napetost očitno malo popustila; toda kako jo je prevzelo, ko je na prvi pogled zajela položaj: britev tik nad oficirjevim grlom in vsi štirje pari oči uprti v roko, ki jo je držala! Nekaj je morala reči; potem si je govorila, da se je s tistim, kar ji je prišlo na misel, še kar dobro znašla, in z odgovori se je ravno tako dolgo obotavljala, da bo njena zveza Milan, kateri pač to je, lahko uganil, kdo je ona, in da se bo po tem ravnal. Nemca se sploh ni bala, dokler je namiljen sedel kot opica v kletki in srepel v ogledalo. Toda tisti hip, ko se je Ivanka obrnila, da bo odšla, je oficir vstal in se obrnil k njej. Z bledimi, mrzlimi očmi jo je prebadal od glave do nog, prihajal ji je bliže, korak za korakom, in Ivanka je začutila, pri čemer jo je obšla nekakšna popolnoma neprizadeta osuplost, da se je ujela v past, iz katere ni rešitve. Istočasno je podzavestno spoznala, kateri od obeh frizerjev v popacanih in na več mestih zakrpanih haljah je Milan in kateri Vili.
        Najprej je vsa odrevenela. Če bi jo kdo butnil, bi padla ko snop, če bi jo kdo zbodel, ne bi niti trznila. Za nič na svetu se ne bi mogla premakniti niti za lasek, kakor v sanjah, ko jo nič kolikokrat zasledujejo mračne postave, ona pa samo obupuje nad seboj, ker bi tako rada zbežala, a je vsa zvezana. Hkrati se je ostro in z vsemi čuti zavedala prostora, v katerem je stala, temno pobarvanega poda namesto belih desk, ki jih je treba ribati, vdrtega prav pod njeno peto, zakajenih šip na bližnjem oknu, v pisanem neredu prelepljenih s črnimi mušjimi pikami, srednjega ogledala, po katerem se je vlekla rjasta lisa. éOksidira,‘ je nejasno pomislila, odmaknjena, nedotakljiva v svoji ranljivosti, kakor da je stroj, ki je sprožil to misel, priključen na neko tujo, ne njeno glavo. Videla je prekrižani, počivajoči stopali zariplega možaka na prvem stolu, na levem podplatu je zijala velika luknja; in nazadnje je uzrla roko mlajšega pomočnika, svojega zaveznika Milana: pobešena je v nevzdržni živčnosti stiskala in prijemala, stiskala in prijemala britev.
        Vendar tesnoba, ki je ohromila Ivanko, ko je vsrkala vase podrobnosti okoli sebe in s svojo notranjo dojemljivostjo hipoma zaznala Milanovo stisko, ne da bi bila zaradi tega osebno prizadeta, ta tesnoba ni bila še nič v primerjavi s paniko, ki jo je stresla, ko je spoznala s srcem in razumom, da se ji oficir nezadržno bliža in da bo zdaj zdaj pri njej. Nagonski, trdoživi, živalsko uporni del zavesti ji je nenehno govoril, naj pobegne, naj zdrvi, naj izgine, naj se vrže v reko, zarije v zid ali pogrezne v tla, kar hoče, samo da se jim bo izmaknila, vsem in vsemu, samo da bo ubežala tem mrzlim, bledim očem, ki jo držijo, tem težkim, morilskim rokam, ki lahko vsak hip zgrabijo za revolver in pritisnejo na sprožilec. Drugi, še v tej grozoviti napetosti trezni del njene zavesti pa je storil, da je Ivanka naredila korak naprej od vrat, tja proti mizici, kakor da sploh ne vidi Nemca, ki je na tej svoji kratki poti skoraj butnila vanj. Torbo, ki jo je imela ves čas enakomerno prislonjeno ob bok, je odložila na stolček pri mizici, in odložila jo je pazljivo, ker je čutila, da je postala veliko pretežka, da bi jo lahko držala samo še sekundo. Potem je z mirnimi očmi ošinila ves prostor in povedala Milanu z opravičujočim pogledom na starejšega, očitno bolj avtoritativnega pomočnika:
        »Hvala. Se bom pa vrnila … malo pozneje.« Sama sebi se je začudila, da je to lahko izvedla tako obvladano. Da se ji je to posrečilo, ko ji je oficirjeva sapa ves čas skoraj že udarjala v obraz.
        Nemec je za sekundo pomišljal. Kaj je vendar narobe s to žensko? Zdaj se mu zazdi blazno sumljiva, potem spet kaže, da je prišla čisto po nedolžnem opravku! Vrag naj jih vzame - ti ljudje so taki, da nikdar ne veš, s kom imaš opraviti, sicer pa so prejkone sami sovražniki, zahrbtneži in izdajalci. Nikomur ne smeš zaupati, in če se čisto natančno vzame, niti ne svojim in niti ne samemu sebi!
        Ivanka je izkoristila bežne trenutke njegovega premisleka; oprijela se jih je kakor toneči rešilnega pasu.
        »Na svidenje,« je vljudno rekla, obrnila se je in odšla skozi vrata.
        Nihče ji ni ubranil, nihče ji ni zaprl poti. Čeprav se je gibala docela naravno, morda le za trohico počasneje, je čutila, kakor da so njene noge na vzmeteh, in roke, s katerimi je prijela za kljuko, najprej z notranje, potem z zunanje strani, so se brez življenja pomudile na hladni rumeni kovini.
        éVse je človeku v pomoč,‘ je pomislila Ivanka, éše ta kljuka me varuje in mi vliva pogum! Navadna bakrena kljuka!‘
        Previdno je vrata brivnice zaprla za seboj, neopazno se je ozrla navzgor in navzdol po ulici. Za nizko, razvaljeno kolibo, ki se je držala brivnice, je po grbasti stezi smuknila k reki. Ko je prišla do potke za Savo, se je stisnila k zidu, ki se je vlekel med obrežnimi vrbami in zadnjimi zidovi hiš, in tekla, tekla; le kadar je koga zaslišala za seboj ali zaslutila pred seboj, je zavrla korak in se naredila, kot da pohajkujoč čaka na fanta. Pri kapelici, kjer je pot zavila vkreber, ji je zmanjkalo sape. Naslonila se je ob razdrapani zid in lovila zrak. Zdelo se ji je, da ji bo vsak čas razgnalo prsi, v glavi in ušesih ji je bobnelo milijon src; in zbala se je, da se bo zgrudila.
        éVse je v redu,‘ si je rekla in že sama sprevidela, da so to izgovorile samo njene ustnice. Zravnala se je, da bo pohitela naprej. éZa kapelico do cerkve, potem v hrib, na vrhu se obrni na levo …‘
        Tedaj ji je iznenada, kakor udarec od zadaj, pred očmi vzniknil privid, ob katerem ji je zamrlo srce: pred seboj je uzrla okroglo mizo v brivnici, zraven mize stolček, na njem svojo torbo.
        Prepadeno je razširila roke in obrnila v sonce svoje prazne, revne dlani.
        Saj ni mogoče, da je nima več! To se ji samo zdi. To so samo moreče sanje! Da bi bila torbo pustila v brivnici? Da bi jo bila nastavila sovražniku?
        Ivanka se je zrušila na kolena. Obraz je zakopala v travo in se ječe prižela k zemlji. V vrbah za Savo se je zganil prijazen veter, dolge vejice so rahlo zavalovile, reka pa si je glasna in ravnodušna dalje utirala pot med temnima bregovoma.

Nazaj na 4. poglavje

Kazalo Naprej na 6. poglavje

Stran je pripravil Primož Jakopin, jo postavil 29. decembra 2001 in jo nazadnje spremenil 1. februarja 2009.

Naslov: http://www.jakopin.net/gitica/dela/gj_9f_5p.html Obiskov