Gitica Jakopin

Devet fantov in eno dekle

IV
        »Zakaj se ne učiš?« je rekel oče in me grdo pogledal. »Vzemi knjigo pa se uči!«
        Molče sem ga pogledala; to mi je zadnje tedne govoril čisto vsak dan. Kmalu sem ugotovila, da je ta opomin ena njegovih številnih vsakdanjih dolžnosti, ki mu jih je čedalje teže opravljati, kajti namesto da bi me izsledil, kot v prejšnjih časih, in naj sem se mu še tako skrila, je zdaj hodil mimo mene, kakor da me ne vidi, in ko z opozorilom že ni mogel več odlašati, ga je zabrundal iz dneva v dan bolj nasajeno. Skoraj mi ga je bilo žal; najraje bi mu bila povedala, da vem, kako mu je pri srcu, in da to priganjanje lahko kar opusti, ker se tega zoprnega jezika, nemščine, tako ali tako ne morem učiti, še najmanj sama, ob goli pusti knjigi, v kateri ne razumem ničesar. Opominjal me je namreč, naj se učim nemškega jezika, ker me je že prijavil za izpit, ki ga mora opraviti vsakdo, kdor misli jeseni iti v gimnazijo.
        Nikdar ne bom pozabila, kako sem se začudila, ko mi je to povedal. Kakor da mi poroča nekaj čisto vsakdanjega, mi je vrgel na mizo knjigo, ki je nisem še nikoli videla, in rekel:
        »Pojdi v uto pa se uči nemško, čez tri tedne imaš izpit. Sam te bom peljal v Celje.«
        Ko je videl, da sem zazijala, se je takoj razjezil. Pomislila sem, da je od mene pričakoval ne le večji talent za jezike, marveč tudi veliko več razumevanja za svoje osebne težave. Vzkipel je:
        »Ko tele na gmajni ne moreš živeti, ne? In potem je pač treba narediti izpit, ne? Saj ga morajo drugi tudi!«
        Zbegano se je ozrl naokoli in za njim sem se nehote ozrla še jaz, misleč, da mi bo pokazal katerega tistih, ki bodo tudi morali delati izpit. Seveda blizu in daleč ni bilo nikogar, niti ne od domačih, toda oče je znova ujel notranje ravnotežje na znanih, zanesljivih predmetih na dvorišču, ki jih je dobro poznal in ki so dobro poznali njega: odsluženo stiskalnico v enem, dva velika zaprašena soda v drugem kotu pred kletjo, ki jo je odpiral tako gromozanski ključ, da sem od nekdaj mislila, takšen najbrž odpira tudi nebeška vrata; potem majave stopnice, ki so vodile v ropotarnico nad kletjo in skladišči, metlo pred priprtimi vrati kokošnjaka, ob katerem sem vselej pospešila korak, ker mi je s svojimi vonjavami zapiral sapo; pozabljeno samokolnico, v kateri je vdano ležala stara lopata, in luknjo, pravzaprav jašek, poln črepinj, raztrganih škatel in papirja, kamor so vajenci odlagali smeti.
        Pomislila sem, da bi mu morala kako pomagati. Morala bi mu kaj reči, a nisem rekla ničesar. Samo stala sem pred njim in ga gledala, in tedaj sem iznenada opazila, da ima nad desno obrvjo tenko gubo, ki je nisem še nikoli opazila. Tenko, tenko gubo … Še jaz, ki sem bila na vse tako pozorna, sem morala še enkrat in še bolje pogledati, da sem se prepričala, da res obstaja.
        Tudi oče ni nič rekel. Mrko se je zibal na stopalih in očitno nekaj tuhtal, ker se zame sploh ni več zmenil. Mene pa je ta njegova gubica privlačila kakor magnet. Sprva me je osupnilo, da je končno še očetu, za katerega sem domnevala, da je nedostopen in neranljiv, nekaj le prišlo do živega; da se torej vendarle tudi na njem poznajo posledice dogajanja pri nas. Bila mi je otipljiv dokaz za to, da tudi oče po svoje doživlja in občuti preobrate, ki se deloma že začenjajo, deloma pripravljajo v njegovi okolici. To spoznanje, ki nisem bila nanj niti malo uglašena, me je tako zmedlo in obenem osrečilo, da nisem za hipec videla ničesar več pred seboj, in kakor so se zabrisovali predmeti, se mi je tudi zapletala misel.
        Potem sem se spet znašla. Pred menoj je vse zažarelo v nekam posebni svetlobi, kot da je na zunaj in na znotraj posijalo sonce. »Mama te kliče,« sem se zlagala očetu. Ta laž mi je čisto gladko zdrknila z jezika; nasmehnila sem se misli, da je lagati pač res veliko laže kot govoriti resnico.
        »Kaj?« je trznil oče, kakor da sem ga zbudila iz globokega spanja. »Nič nisem slišal.« Nezaupljivo me je pogledal in se negotovo nasmehnil, kot da se mi opravičuje zaradi tiste nemščine in sploh.
        »Iti moraš, drugače bo kaj narobe,« sem dodala.
        Oče se je brez besede obrnil in odšel. Gledala sem za njim in se nehote namuznila: bolj ko se je oče bližal vratom trgovine, prožnejši in odločnejši je postajal njegov korak. Tik pred vrati se je odsekano obrnil in se še enkrat srepo zastrmel proti meni. Mislila sem, da mi mora naročiti še kaj neodložljivega, a je samo naveličano odmahnil in izginil v temno notranjščino.
        Odtihotapila sem se na vrt. éNe, učila se ne bom, saj je vseeno,‘ sem si rekla. Toliko vsega moram še premisliti, da se bom vedela ravnati - in preden bo prepozno. Kaj bi moglo biti zame prepozno, nisem niti slutila, toda čutila sem, da moram sodelovati pri vsem in obenem še najti čas, da globoko v sebi spremljam Ivana, ki sem se ga oklepala v svojih sanjah in mu podajala roko tudi zdaj, ko sem obraz prislonila k topli leseni rešetki ute, obrnjeni tja proti cesti, in zaprla oči.
        Sredi vožnje med postajo, na kateri sva z očetom vstopila, kadar sva se skupaj kam peljala, in velikim železniškim vozliščem, kjer je po navadi treba prestopiti, postane kalna in deroča Sava čisto drugačna. Njena bregova se razmakneta, njene vode se umirijo in prečistijo, kajti gladina je na tistih mestih le rahlo nagubana in se tudi v bornem soncu prijazno blešči. Stara drevesa, ko mejniki tu pa tam štrleča iz obrežnega grmovja, ponekod nakazno zverižena, drugje ponižno sklonjena nad vodo, so kot dobri duhovi iz bajk; cesta, ki se vzporedno s progo vije onkraj reke, kakor da sta sestri, je bela in prijateljska; redke domačije, ki polzijo mimo okenca, razveznjene hiše z zglajenimi strehami, z odsevi sonca na šipah in z lončnicami na okenskih policah - ah, tiste kimajoče fuksije! - s hlevi in sadovnjaki, kozolci in pasočo se živino na pobočju so vsaka zase dragotina.
        Ko me je oče peljal na izpit, sem bila vsega tega dvojno vesela. Res, vse je še takšno, kot je zmeraj bilo - moje, naše. To se ne spremeni, tudi če se spremeni vse drugo z nami vred. Ta zavest me je nekam bodrila in tolažila, ko sem s težkim srcem sedela zraven očeta na trdi, počrneli klopi v nepredirno klopotajočem vagonu in čakala na tisto neogibno, kar mora priti. Niti najmanj si nisem mogla predstavljati, kako poteka tak izpit; vedela pa sem, da bom lahko samo padla in da me bo nehote sram kot vedno, kadar česa ne znam, pa bi morala. Buljila sem v spet motno in deročo reko, kakor da so tam notri odgovori na vse tisto, kar naj bi vedela, tako da sem se vsa tresla, ko je oče spregovoril. Ne vem, kaj ga je pičilo, da me je na lepem vprašal:
        »Kako se po nemško reče édrevo‘?«
        Gledala sem ga in molčala.
        »A, ne veš?« je naredil oče, kot da ne more verjeti. Večkrat se je tako sprenevedal in jaz sem vselej zakuhala od jeze.
        »Ne vem, ne,« sem odgovorila, kar nekam vesela, da res ne vem.
        »To bi pa že lahko vedela,« je vzkipel oče. »Drevo, to ti je ena od najbolj navadnih besed, vsak bedak ve, kako se reče drevo! Pa tudi v vadnici je gotovo!«
        Vadnico sem samo enkrat odprla, iz gole radovednosti. Ko sem zagledala tuje črke, podobne samim paragrafom, sem jo zaprla in odložila enkrat za vselej. Zjutraj tistega dne, ko sva se z očetom odpeljala na izpit, pa sem opazila, da jo je kradoma vtaknil v aktovko.
        »No, te bom še malo izprašal,« je čez čas spravljivo povzel oče, in kakor da je uganil mojo grdo skrito misel, češ da najbrž tudi on ne ve, kako se čemu reče po nemško, je dodal:
        »Če kakšne besede ne boš vedela, ti bom že povedal, samo glej, da si jo zapomniš.«
        Toda vedela nisem niti ene. Oče me je spraševal čedalje bolj poklapano in nazadnje je kar obmolknil. Že nekaj časa nisem sodelovala in tako niti nisem opazila, kdaj sva oba utihnila.
        Oče je zavzdihnil, naslonil glavo nazaj, na trdo, ozko pregrado med sedeži na eno in drugo stran, in zatisnil oči. Nekaj časa je tilnik prestavljal iz enega neugodnega položaja v drugega in guba na čelu se mu je poglobila. Potem se mu je obraz umehčal in razpotegnil, čeljust se mu je pobesila, usta so se nalahno odprla. Oče je zadremal. In ko je v dremežu mukoma dvigal glavo, ki mu je vsake toliko časa kinknila, da se je vselej na pol zdramil, se prestrašeno ozrl naokoli in si s hrbtom roke obrisal slino v ustnem kotičku, sem se jaz stisnila v kot pri oknu in nemo, brez misli zrla v pokrajino, ki se je vozila mimo. Na izpit nisem več pomislila.
        Preostali konec vožnje si nisva z očetom nič več rekla in tudi z vlaka sva stopila brez besede. Ko se je oče z naglimi koraki napotil po dobro znanih ulicah, sem stekla za njim.
        Znašla sem se v velikanskem razredu. Začudeno sem gledala okrog sebe, kajti klopi so bile postavljene čisto drugače, kot sem jih bila vajena iz osnovne šole: stale so, velike in grozansko nerodne, v vrstah druga nad drugo, tako da so učenci v njih čepeli kot v areni, profesor pa jim je moral iz žabje perspektive deliti učenost. Zato tudi katedra ni bilo; na tesnem prostoru pod grmado klopi se je vlekel podolgovat pult, za njim je bila v vsej dolžini na steni pritrjena sivo zbrisana tabla.
        Oče je tak razred menda poznal, ker mi je takoj razjarjeno šepnil:
        »Ne glej no tako bebasto, to je fizikalna dvorana! «
        Potisnil me je v najbližjo prosto klop in še sam sedel zraven mene.
        Ozrla sem se nanj in se nasmehnila. V takile klopi, kot da sva enakopravna, je bil oče videti veliko manj hud, a tudi manj samozavesten. Namrščeno je pogledoval k skupini napihnjenih uniformirancev pred tablo in se delal, kakor da mu ni nič nerodno. éKar naj sam poskusi,‘ sem škodoželjno pomislila in začutila, da me preveva nova samozavest. Skoraj drzno sem se začela razgledovati.
        Tako imenovana fizikalna dvorana je bila do polovice zasedena; v nekaterih klopeh so zijale široke praznine. Takoj sem ugotovila, da je prišlo več fantov kot deklet in da so skoraj vsi v spremstvu odraslih. Nekaj togega, mrtvega je bilo v teh gručicah, ki so se držale, kakor da so ob čisto nepravem času prišle na čisto nepravi kraj. Na površni pogled nisem prepoznala nikogar, sicer pa tudi nisem hotela preveč gledati naokoli, ker je nelagodnost v ozračju čedalje bolj prehajala tudi name: otrpli, tesnobni obrazi učencev in njihovih staršev, strumne, v tesno uniformo stlačene postave in ošabne maske nemških oficirjev na dnu arene, vse to ni bilo ravno takšno, da bi vlivalo zaupanje.
        Tedaj se je tribunal Nemcev pred tablo razmaknil v nekakšen vzorec. Eden izmed njih, mlajši, gladko obriti gizdalin z natančno potegnjeno prečo med polizanimi lasmi, se je postavil ob pult, se z obema rokama naslonil nanj in nekaj zdrdral v hreščečem jeziku, ki sem ga že poznala za nemščino. Njegovi kolegi so medtem mirno stali ob strani in se z budno pazljivostjo razgledovali po klopeh.
        Oficir ob pultu, ki je moral biti profesor ali kaj podobnega, četudi ni bil nič podoben učiteljem mojih izkušenj, je po kratkem premolku vzel izpred sebe list in začel po abecedi klicati kandidate. Ko sem ga poslušala, sploh nisem pomislila, da so to po pravem slovenska imena, tako tuje so zvenela v njegovi izgovorjavi, in enako se je moralo goditi tudi drugim učencem, ker se niti eden ni oglasil na prvi poziv, marveč šele po drugem ali tretjem klicanju, po negotovem oziranju naokoli in tihem posvetu s spremljevalcem. Veliko jih pa tako ali tako sploh ni prišlo.
        Na lepem sem se stresla, kakor da je udarilo vame. Oni za pultom je med zadnjimi nepričakovano revsknil:
        »Vahkik Bhigite!«
        Čeprav to ni bilo ne moje ime ne moj priimek, temveč samo nekaj podobnega, se je tudi oče zdrznil in zmedeno pogledal naokoli. Jasen, mlad glas za menoj je ponovil:
        »Vahčič Brigitte! Kdo je Vahčič Brigitte?«
        Oče me je živčno dregnil s komolcem in šepnil:
        »Vstani, no! Si gluha, ali kaj?«
        Niti ganiti se nisem mogla; imela sem občutek, da imam zvarjene sklepe. Obenem je nekaj upornega, zlobnega, posmehljivega v meni govorilo: éKaj boš vstajala, saj to nisi ti! Ti si Vahčič Gitica, ne Vahkik Bhigitte! Naj delajo, kar hočejo, ti samo lepo miruj in se naredi čim manjšo!‘
        Ko je oče videl, da ne bo nič in da vsi nadležno bolščijo k nama, je zamolklo iztisnil:
        »Tukaj!«
        Oglasil se je v nemščini, a sem vseeno vedela, kaj je rekel. Od strani sem ga ošinila: rdeč ko kuhan rak je sedel v klopi in mencal, kot da so mu roke in noge strašansko napoti, sicer pa bi najraje skozi zid buhnil ven.
        Po tem uvodnem delu procedure se je začelo spraševanje. Pravo šolsko spraševanje to sicer ni bilo, kajti polizanec za pultom je stavil samo po nekaj vprašanj, in če je dobil vtis, da vprašani vsaj malo razume, je prikimal, odkljukal njegovo ime in mu rekel, naj sede. Vse sem dobro videla, ker sem sedela v ravni črti od njega in sem s pogledom lahko sledila sleherni potezi njegovega svinčnika. Od časa do časa je posegel vmes kateri zraven stoječih Nemcev in dodal kakšno vprašanje. Očitno so skušali biti duhoviti ali pa posmehljivi, če ne oboje hkrati, četudi ni nobeden niti za hip stopil s svojega umišljenega piedestala.
        Ravno sem si rekla: éKakšna grda burka je to,‘ ko sem spet zaslišala tisto spako svojega imena, in oče me je tako silovito sunil v rebra, da me je kar vrglo pokonci.
        Poklicana sem bila med prvimi, ne da bi bila količkaj pripravljena na to, toda ko sem stala tam v klopi, nenadoma popolnoma sama v velikem razredu, in zbrano gledala Nemce pod seboj, se nisem nič več bala, niti nisem bila v zadregi. Kaj mi pa morejo, sem si mislila, jaz jih nisem nič prosila!
        Spraševalec je očitno povedal nekaj zabavnega v zvezi z menoj, potem je nekaj vprašal in obmolknil. Stala sem ujeta v svojevrsten čar: del mojega uma je bil popolnoma mrtev in neubogljiv, drugi del je dojemal bliskoma in izredno ostro. Videla sem reči, ki jih prej ne bi nikoli opazila. To so bile podrobnosti, a ne katerekoli, marveč značilne v nekakšnem grozljivem pomenu te besede - na primer dolgi, nečloveško tenki, beli prsti enega in ozki, okrogli, živalsko usločeni hrbet drugega oficirja. Obenem nisem niti opazila glavnin, ki so vsakomur udarjale v oči - premoč Nemcev ali tako izbrani prostor, da bi bili vabljeni lahko tudi obkoljeni.
        Oče me je spet dregnil. Zbala sem se, da ga bo kap, če se bo tako razburjal, toda pomiriti ga nisem–utegnila. Usločeni hrbet me je namreč dodatno vzel na piko.
        V rokah je imel časopis manjšega formata. Razgrnil ga je in ga podržal z naslovno stranjo proti razredu, da sem kljub razdalji lahko razbrala z velikimi, debelimi črkami natisnjeno ime lista. Uganila sem, da me sprašuje, kateri časopis je to. Toda neubogljivi del moje glave se je samo hahljal in mi govoril, naj bom zaboga tiho. In res, četudi sem pravzaprav mislila odgovoriti, že iz šolske navade, sem molčala ko grob ne glede na to, da je oče na ves glas prišepetaval.
        Tedaj se je nekaj klopi za menoj razlegel deški glas, ki sem ga dobro poznala.
        »Marburger Zeitung,« je odgovoril deški glas. »To je vendar jasno.«
        Razumela sem vse, od prve do zadnje besede, kakor da je bil odgovor izrečen v jeziku, ki mi je že od malega ljub in domač.
        Ozrla sem se za glasom, še vedno stoje v klopi.
        Bil je Erik.
        Kakor da mu je klop pretesna, čeprav se je meni videla tako orjaška … Z obema rokama se je opiral na razpraskano ploskev pred seboj in se prikupno, samozavestno smehljal zboru za pultom. Potem se je njegov pogled sprehodil do mene in obtičal.
        Erik.
        Z Erikom sva se seznanila na Savi.
        V našem okolišu se je prikazal šele v začetku tistega poletja. Dosti nisem vedela o njem. Slišala sem samo, da stanujejo v bližnjem mestu in da ima oče vodilen položaj v tovarni pri železniški postaji.
        Vsako leto sem z gorečo nestrpnostjo čakala na prve zares vroče dni, in ko sem jih dočakala, sem nemudoma potegnila iz omare svoje zbledele kopalke iz frotirja, ki so menda rastle z menoj, obenem pa sem bila prepričana, da imam v njih salamensko lepo postavo, sedla sem na kolo, ki mi ga je oče spomladi podaril za štirico iz grščine, in se odpeljala na Savo.
        Nekega dne - bilo je v opoldanskih urah, ki jih nisem nikoli zanemarjala, ker v najhujši pripeki kajpak tudi najbolj zagoriš - sem ležala na betonski škarpi na štajerski strani, ki je bila zaradi stalnih parčkov v vrbini za vodo že malo razvpita, in tuhtala, zakaj neki me je med podvodnimi skalcami na sredini reke vedno tako groza, saj se vode pravzaprav ne bojim in tudi plavati znam že dolgo, ko na lepem začutim blagodejno senco na sebi. Preden sem previdno priprla oči, da me ne bi naravnost zadelo sonce, je spregovoril tuj, že malce možat fantovski glas:
        »Se ti zdi, da še nisi dosti rjava?«
        Tudi če pri priči oslepim - sunkoma sem sedla, široko razprla oči in se zastrmela v kalilca svojega blaženega miru.
        Zagledala sem precej visokega fanta v finih volnenih kopalkah z žepkom na zadrgo, kakršne so bile v tistih časih na naših skromnih obsavskih plažah velika redkost. Na prvi pogled sem ugotovila, da je precej streniran, a tudi, da bi bil silno mehkužen, če ne bi telovadil. Bil je dobro hranjen, da ne rečem zalit; to me je pri fantih vedno odbijalo in bila sem jezna sama nase, ko sem opazila, da me ogovarjajo prav taki neokusni tipi. Nadalje je imel Erik podolgovat, pravilno, če ne prav klasično oblikovan obraz, polne rdeče ustnice, ki se mi sploh niso zdele moške, marveč ženske, potem goste, bele, malce velike zobe in svetle, navdihnjeno valovite lase. Nad zgornjo ustnico sem jasno razločila puh iste barve, kot so bili lasje. Nohte na velikih rokah je imel lepo pristrižene in sijoče rožnate, kot da si jih stalno lošči, in na desnici je nosil pečatni prstan.
        Uh, kakšen lepotec!
        Še enkrat sem ga kritično premerila in z veseljem opazila, da ima debele gležnje.
        éKo kakšen lakaj iz graščinskih časov!‘ sem pomislila.
        Še malo mu ni bilo nerodno, ko sem ga tako ogledovala in ocenjevala. Molče je stal pred menoj, kazal bele zobe in z izproženo desno nogo čakal, da bom kaj bleknila.
        Naglo sem se obrnila, da mi ni bilo več treba gledati v sonce, spustila noge ob škarpi nizdol in se s konicami prstov dotaknila mrzle vode.
        »Si zato pa ti bel ko sir,« sem mu vrgla, toda ko sem se ozrla navzgor, sem se morala zasmejati: Erik je bil ébelček‘, eden tistih belokožcev, ki se na soncu sicer skuhajo in spečejo, zagorijo pa nikoli. »Hočem reči, rdeč ko paradajz,« sem se popravila in se zasmejala. »Zakaj se ne mažeš z orehovim oljem?«
        »Meni tudi orehovo olje ne pomaga. Sicer pa sem tak samo prve dni. Počasi se tudi mene prime, vsaj malo.«
        S pogledom mi je ošinil hrbet in rame in brez obžalovanja pripomnil:
        »No, tak ko ti ne bom nikoli! Ti si zamorska kraljica.«
        In se je zarežal s tistim sijočim zobovjem. éOdgriznil bo kos moje rjave kože in ga vrgel ribam!‘ sem strupeno pomislila in se v hipu tudi že pokesala. Tako se ni mogoče pogovarjati, niti ne s takim slonom - dajmo mu vsaj fair play!
        »Joj, joj, joj!« sem se spakovala. »Prihrani svoje bedaste poklončke za punce, ki so jih potrebne! «
        »Divja mačka puha brez potrebe,« se je odrezal poba in se brez mojega dovoljenja - olika pa taka! - spustil zraven mene, ne da bi se kaj zmenil za kamenčke in ostre drobce, ki so se mu zabodli v opečena bedra.
        »Jaz sem Erik,« je dodal in me dokaj bistro pogledal.
        »Vidim, fin si,« sem odgovorila.
        Pogledal me je; očitno je bil v rahli zadregi zaradi moje neuglajenosti. Z dlanema sem se oprla ob rob škarpe in zdrknila v vodo, tako da mi je najprej segala do kolen, potem do pasu, čisto se pa še nisem hotela potopiti, da ne zledenim.
        »Mrzla je, kaj, če si tako vroč,« je prijateljsko menil Erik. Držal se je, kakor da je moja odklonilna drža nekaj samo ob sebi umevnega in torej neresnega.
        »Lahko mi rečeš Giti,« sem odvrnila in planila v vodo, da sem pošteno ohladila tudi njega. Kajpada ni niti trenil.
        Sava je bila neznosno mrzla. Naglo sem zaplavala proti sredini, pri čemer me je tok enakomerno zanašal nazaj. Bila sem že precej od brega, ko sem se previdno ozrla; mislila sem, da ne bo nič opazil, vendar je gledal naravnost proti meni in mi je takoj pomahal. éTepec si bo še domišljal, da mi je všeč!‘ sem besno pomislila in se prepustila toku. Nosil me je hitro, čedalje hitreje. Zaprla sem oči in s slastjo začutila, kako me po vsej koži, a še najbolj po gladkem boku sproti preveva in poživlja svežina hladne reke. Dolgo sem se tako družila z vodo, ven sem vsa pomodrela zlezla na drugem bregu in legla v razbeljen_o mivko. Na Erika nisem več pomislila.
        In vendar je naneslo, da sva se po tistem skoraj vsak dan srečavala na Savi. Ko so minevali tedni, si nisva bila več tuja, prijatelja pa tudi še ne. Nisem se mogla pobahati s tem, da bi bil Erik iskal mojo bližino; kadar sva trčila drug v drugega, sva pač izmenjala nekaj besed. Zato sem zazijala, ko sem se vmes po nekaj dneh doma spet prišla kopat in mi je neka stalna savska slika, ena tistih nemogočih opic, ki se samo raztezajo po škarpi, voda jih pa zlepa ne vidi, nič hudega sluteči zabrusila v obraz:
        »Kod pa hodiš, gituza gitara giton? Tvoj Erik je že v zadnjih vzdihljajih!«
        Samo buljila sem, ker nisem takoj razumela, o čem govori.
        »Lej jo, nevednico!« se je zasmejala blondinka v dvodelnih kopalkah. Dvodelne kopalke so bile takrat višek pohujšljivosti, da o blondinkah niti ne govorim.
        »Tako se je oziral za tvojim biciklom, da si je vrat zlomil, ravno so ga odpeljali!« se je zahahljala še ena iz tiste klape. »Ne res, punce?«
        In so zahrzale ko zbezljane kobile.
        Zavihala sem nos, rekla samo eno: »Trole!« in se odpeljala.
        Naslednje dni sem se večkrat zalotila v mislih na Erika. éČe se vse prav premisli, sploh ni tako napačen,‘ sem si govorila. Večkrat me je zamikalo, da bi skočila pogledat, ali res tako hrepeni po meni, toda potem so prišle vmes čisto druge reči, ki sem jih imela za resne, in nekako se je naredilo, da se nisem več tako pogosto kopala… Vendar sem v fizikalni dvorani hipoma prepoznala glas, ki je povedal:
        »Marburger Zeitung. To je jasno.«
        V osupli tihoti, ki jo je s svojim bodrim odgovorom ustvaril Erik, sem izkoristila priložnost in sedla. Tega ni nihče opazil, niti oče, ker je nehote z občudovanjem in rahlo nevoščljivostjo tehtal fanta, ki se tako znajde. Tedaj sem tudi jaz še enkrat premerila Erika.
        Presenečeno sem spoznala, da sem ga dotlej vselej videla samo na pol, dobesedno samo na polovico. Naj je sedel ali ležal ali stal, kadar sva se pogovarjala, vselej je bil samo na pol obrnjen k meni. Jadrno sem priklicala v spomin tistih nekaj kratkih srečanj z njim; ugotavljala sem, kje je stal on in kje sem stala jaz, in res, nisem se zmotila: vselej sem ga videla samo od strani.
        Čudno.
        Čudno je bilo to, da se je v gimnaziji, kjer so Nemci milostno sprejemali na izpit učence, ki bi jeseni radi šli v gimnazijo, Erik prvič obrnil k meni iz obraza v obraz in se mi nasmehnil enako samozavestno in prikupno kot nekdaj za Savo. Nehote sem se stresla in se obrnila proč.
        »No, pa še povejte, vi, ki tako lepo govorite nemško,« je zatrobental usločeni hrbet pri oknu, »kaj pomeni naslov uvodnega članka v Marburger Zeitung? Prepisal vam ga bom na tablo.«
        Vsega tega seveda nisem razumela sproti, od besede do besede, vendar je bilo jasno, kaj misli oficir, ki je vzel kredo in napisal z velikimi pokončnimi črkami po vsej zgornji polovici table:
        WIR ÜBERWINDEN DEN OSTRAUM.
        Besed na tabli nisem razumela. Tišina je postala gosta in moreča. Občutila sem jo kot nekaj otipljivega, telesnega - kakor grožnjo, udarec, krik, in nekaj mi je reklo, da je sprožila pritajeno napetost tudi med postavami za pultom.
        A samo za dolg trenutek, potem je bilo spet vse kot prej. Erik je odgovarjal s svojim že skoraj možatim glasom, v katerem je podrhtevala samovšečnost:
        »Prosim, to pomeni PREMAGUJEMO VZHOD.«
        Ob teh besedah so se možje pred tablo kar opazno sprostili. Vprašala sem se, kaj jim je prej bilo, a nisem vedela odgovora, ne tedaj ne še dolgo po tistem.
        Erikovo zmagoslavje ne bi bilo tako popolno, kot je moglo in moralo biti, če ga spraševalec ne bi bil še dobrohotno pobaral:
        »Kje ste se naučili našega jezika?«
        »Doma govorimo nemško,« je z neprikritim ponosom povedal Erik.
        »Bhavo, bhavo!« je vzkliknil oficir.

Nazaj na 3. poglavje

Kazalo Naprej na 5. poglavje

Stran je pripravil Primož Jakopin, jo postavil 29. decembra 2001 in jo nazadnje spremenil 1. februarja 2009.

Naslov: http://www.jakopin.net/gitica/dela/gj_9f_4p.html Obiskov