Gitica Jakopin

Devet fantov in eno dekle

III
        »Že spet tukaj čepiš?« je vprašal vesel glas. Bil je Maks, naš pomočnik, čisto podoben Tyronu Powerju, ki je bil takrat glavni osvajalec ženskih in dekliških src na filmskem platnu: podolgovat obraz, temni valoviti lasje, temne oči, vitka postava in vedno eleganten, v lepi srajci s kravato, v kakšnem karirastem suknjiču z razporkom zadaj in enobarvnih hlačah, samo da je imel zvezdnik nedostopno ošabne oči, Maksove so se pa vedno smejale.
        »Molči, da te ne sliši oče, mi bo takoj našel delo,« sem tiho odvrnila in ga pisano pogledala. »Saj ga ni doma, je skočil v mesto,« pove
        Maks in se namuzne: »Kaj tako zabodeno gledaš? Spet misliš na Ivana, kaj?«
        Pogledala sem ga še grše. Kaj to njemu mar! »Glej, da se mi ne zaljubiš, Ivan ni zate, je že oddan! Ana te bo skalpirala, če se boš ozirala za njim. Baje sta itak že naročila - sicer pa ti sploh ne veš, kaj je to, ko si še tak otrok, ne?«
        Hotela sem ga zgrabiti za škric, a se mi je smeje izmaknil in planil noter. Videla sem samo še njegov spodaj vihrajoči suknjič.
        Joj, Ivan in Ana!
        Ivan in Ana …
        Ivan.
        Videvala sem ga za Savo, onkraj mostu na štajerski strani, kjer stoji pod železniško progo tik nad vodo visoka, navpično odsekana skala. Še nikoli se nisva pogovarjala, ker si, prvič, jaz ne bi upala, in razen tega ni bil nikdar sam. Skoraj vedno je bila z njim Ana.
        Od tesnobe mi je zastajal dih, ko sem ju opazovala, od tistega prvega dne. Samo oči zatisnem in znova vse uzrem pred seboj, kakor da se pred menoj odvija film: gledam od blizu, sama stisnjena ob steno, nema, negibna, oropana vsake možnosti, da bi lahko posegla vmes in uveljavila svoje neznatne pravice. Prizori se tik ob meni luščijo drug iz drugega, grozljivo povečani in z zmanjšano hitrostjo, tako da se mi vse do zadnje podrobnosti boleče vtiska v spomin …
        Ivan stoji na vrhu skale. Za njegovim hrbtom pobočja, nasproti migetajoči obrisi v vročini prihuljenega dolgega mesteca, srebrni pas vode pred njim, tam daleč na levi, v meglicah na koncu prostranega polja, razvlečeni greben zelenih vrhov.
        Še enkrat se Ivan ozre po reki navzgor in navzdol, zaniha na prožnih stopalih, iztegne predse plosko zravnane dlani in se odžene.
        Od blizu temna, na videz gosta voda se razmakne kakor sama od sebe, ko jo mehkó razdelijo njegove roke. Levo in desno se brez glasu dvigne ostra, razpenjena brazda vodovja, nato se reka znova strne, zavrvra in začne širiti manjše, večje in še večje, komaj opazno vzvalovane kroge. V soncu zažarijo v slepečih mavričnih barvah, in že je reka spet temna, brezbrižna, lena, puščobna kot prej.
        Precej niže se iz vode prikaže Ivanova glava. Strese se kot psiček, zamežika v hudo poldnevno svetlobo, globoko zajame sape in se preobrne na hrbet, da mu voda pogladi curljajoče lase, ko glavo z naglim gibom sune kvišku. Prevzame ga tako blaženo ugodje, da pozabi vse okrog sebe in se docela preda sproščujoči mokroti, ki ga ovija kakor topla roka. Na vso moč vdihne, da se mu napihnejo lica, roke izproži vodoravno ob trupu in se zaprtih oči zlekne na gladini, ki ga pozibava.
        A dolgo ne počiva na vodi. Tako sunkovito se obrne, da se razburka tiha vodna ravan. Preden zaplava, se mu na vodi prikaže lastni razpotegnjeni, v valčkih prelivajoči se obraz. S priprtimi očmi se zazre vanj in zazdi se mu, da ga je močno sonce oblilo s škrlatnim leskom. Odžene se s krepkimi, naglimi zamahi, ki ga bliskoma prenesejo h kamnitemu bregu s krpami mivke med šopi bilja in gmotami umazano sive skale. Ko zasluti, da bo vsak čas boleče trčil v obrežne štrline, dvigne glavo in pogled mu poleti k Ani, ležeči v travi za vodo.
        Zdaj pa ta Ana!
        Ana.
        Zleknjeno je ležala na trebuhu, gladke, prilegajoče se kopalke so jo vklepale, kakor da jo nenehno božajo, glavo, počivajočo na prekrižanih laktih, je obračala k reki. Svetle lase si je na temenu zvila v čop, da je ne bi ščegetali po tilniku, toda nekaj neubogljivih ji spredaj visi na čelo. Kdaj pa kdaj si jih hoče, namrščena, nestrpno odpihniti s čela, pa se takoj vrnejo, potem bi jih s celo glavo vrgla nazaj, vendar se ji tudi to ne posreči.
        Ana ima dolge, vitke, zagorele noge. Njene nežne, okrogle prsi, spuščene na mehko travo, so nekaj tako vabljivo popolnega, da Ivan dolgo ne more odtrgati pogleda. Prihajajo mu vse bliže in bliže, zastrejo mu vse drugo na svetu, zdaj zdaj bo iztegnil roko in zaprl oči …
        Ivan se sunkoma obrne in zaplava nazaj na sredino reke. Z nogami meče kvišku visoke spenjene curke, njegova bela stopala pobliskavajo kakor loputi urnega mehanizma. Ko se ustavi, se poskuša obdržati na mestu s komaj opaznimi zamahi nog in ob trupu stegnjenih rok. Zazre se v bledo modro nebo, na katerem komajda razloči motno liso oblačka, leže na hrbet, spusti glavo na vodo in se končno preda spominu, ki ga je zasledoval že od trenutka, ko je na skali izprožil dlani …
        »Daj mi roko!« je zamolklo šepetaje ukazal njegov glas. Anine zbegane oči so bile tik pred njim. S pogledom je zdrsnil po njenem okroglem obrazu, željno je kakor v dlan zajel vase žametni lesk puha na njeni rami, in ko se je ustavil na presunljivem loku njenih toplih ustnic, se je ustavilo tudi srce.
        Sunkoma, z drhtečimi prsti, si je odpel srajco na prsih. Ana je molčala; tako mirna je bila, kot da niti ne diha več. Hrbet ji je otrpnil pod Ivanovo žgočo roko. Kot uročena je upirala oči v njegov bledi, podrgetavajoči, iznenada upadli obraz. Nobeden od njiju ni opazil, da je tretji gumb klavrno obvisel na začesanem blagu.
        Ivan je zgrabil Anino dlan in si jo divje pritisnil na prsi, prav tja, kjer mu je pod nasršeno kožo srce utripalo kot ponorelo. Za hip ga je obšla slutnja, da tako tolčejo kovaška kladiva, da tako bobnijo lavine, da se s takim hruščem ruši svet.
        »Vidiš zdaj? Vidiš?« je šepnil z enako prepadenim glasom kot malo prej.
        Ana ga je še vedno nemo gledala. Njegove oči so bile stroge; v njih je razbrala bolečino, očitek in nepopustljivost. Začutila je, kako jo pod dlanjo peče njegova gola koža. Nemočno ujeti utripi njegovega srca so ji zanašali skeleč nemir v roko, po laktu navzgor in od srca navzdol, in že je spoznala, ne s pametjo, marveč z živci, da ji srce bije enako ubijalsko kakor njemu, potem jo je tuj, neznanski, grozljiv srh oblil in stresel do najglobljega bistva, kakor bi hud potresni sunek hišo zamajal od vrha do tal. Ne da bi se zavedala, kaj počne, ne da bi bila sploh vedela, kje je in kaj se dogaja z njo, je gledala, kako se njena dlan počasi spušča z Ivanovih prsi; kakor da jo vodi neustavljiva sila, se je boječe, skrivoma prikopala Ivanu na hrbet in tam obstala mlada, čvrsta, kot da je to edini kraj zanjo, kot da je po dolgi in bridki poti naposled našla domov. Hkrati se je njen obraz sklanjal s slepo, drhtečo nestrpnostjo, njena druga roka ga je pod srajco sama od sebe objela z druge strani in njene ustnice so se suhe in vroče pritisnile na njegove prsi prav na mestu, kjer mu je spodaj noro bilo srce.
        Ivanu se je utrgal na pol jok, na pol smeh, ko je še dvomeče ošinil Anino glavo na svojih prsih, in ni še utegnil pomisliti: éDa mi ne bi zdajle počilo srce …‘, ko so bile njene ustnice že na njegovih in jo je k sebi stiskal s tako silo, da je Ana nevede jeknila od bolečine. »Moja, moja,« je kar naprej ponavljal z drgetajočimi ustnicami, in šele tedaj, ko mu je na rob zavesti nepričakovano segel tudi pomen teh besed, ga je prepljusnila prava, silna nežnost do nje, ki je trepetala ko ptička v njegovem objemu, tako da so mu omahnile roke. S prezgodaj prebujenim čutom za dolžnost je nedoločno zaslutil, da bo izmed njiju dveh poslej on nosil odgovornost, in temu spoznanju se je takoj uklonil z nagonsko, prilagodljivo, dobrotno pronicljivostjo svojega duha. Ko je nato znova objel Ano, se je zavedal kljub omami, ki mu je jemala tla izpod nog, v sebi nekaj novega in bolj polnega, nekaj, česar dotlej še ni poznal in česar mu nihče ne more vzeti …
        Ivan zaplava k bregu in se potegne iz vode. Na goljavi z mivko nekajkrat zacepeta, da strese s sebe pršeče kapljice. V treh mačjih skokih je pri Ani. Molče se z druge strani spusti k njej v travo, da se jima skoraj dotikata glavi.
        Nič ne govorita, obdaja ju trava, skrivajo skalce, in vendar vse vidim in slišim. Sedim v slepeče razsvetljenem prostoru poldneva za Savo in čutim, da me v prsih nekaj tišči. Tišči tudi više, v grlu, kot da mi kdo z mehko nogo stoji na vratu. Zbojim se, da bi se lahko zadušila, če se bo to še stopnjevalo; obenem me je strah, da se bo film kmalu končal, proti koncu se prizori prehitevajo, samo slike so še, samo vsevprek preliti glasovi, šumenje, ki bo še mene odneslo tako daleč, da ne bom imela več niti tistega, kar zdaj imam - slutnjo, da z glušečim utripanjem svojega zbeganega srca tudi jaz od daleč srkam vase dehtenje z Ivanove njive ljubezni in tesnobo Anine ne več dekliške vdanosti.
        Ana se je dvignila na komolce in desno dlan krotko, ponižno iztegnila k Ivanu. Gledala ga je s tihimi očmi in čakala. Ivan se je potegnil čisto malo naprej, vzel je ponujeno dlan in s hladnimi prsti počasi, narahlo sledil njenim odcepom in potém prijel jo je v obe roki težkal jo je in pestoval, božal in miril - dolgo, dolgo, saj je odganjal tudi svoj strah in nemir. Čutil se je neznosno razdvojenega, kakor v mori, ko se cepiš in cepiš, počneš povsem nasprotujoče si reči, a si vse to in prejšnje in kdove kaj prihodnjega še vedno ti. Se bo lahko odtrgal od nežne, tople Anine dlani in hodil svojo pot, ne da bi jo kdaj zapostavljal, žalil, izdal? Bo lahko ljubil to nenavadno dekle, ne da bi se dal odvrniti od svoje moške in človeške poti? Bo zmogel to dvojno celovitost? Ga bo Ana razumela in z dušo ostala ob njem, če bo kdaj hodil sam? Kaj bo njemu in kaj njej storil neizprosni, škodoželjni čas?
        V Anini dlani ni bilo niti sence odpora. V njegovih rokah je ležala brez volje in obenem se jim je, ne da bi bilo na zunaj to količkaj videti, prilagajala z nagonsko občutljivostjo: mehko je sledila temu vodstvu, in Ivan je to dobro čutil. Ko je začutil veselje v dlani, ki se mu predaja, ga je presunilo. Za hip se je zavedal dejstva, da je on sam svoj in ona sama svoja: tudi če skupaj dočakata sto let, ne bo nikoli vedel, kaj se godi v njeni zaupljivi glavi, niti ne bo ona nikdar izvedela, kaj govori on, kadar je sam s seboj. éZdaj sva tako združena, da ne bi mogla biti bolj,‘ pomisli Ivan, éin vendar … Srce se še obrača k tebi, glej, toda oko se že ozira, um že odhaja na čisto drugo pot. Zakoplji vse to vase, bil sem tvoj, a vračal se ti bom poslej le še sam svoj …‘
        Ivanova glava se je spuščala vse niže in niže, dokler se ni z ustnicami lahno dotaknila Anine dlani, ki je tedaj obmirovala v otrplem pričakovanju. Ana je začutila, da se mu ustnice premikajo: nekaj ji je mrmral v vroče živo globel roke.
        Nagnila se je k njemu in šepnila z ustnicami tik ob njegovem ušesu:
        »Kaj praviš, Ivan?«
        Nekaj sekund je omahoval, kot da se je prestrašil Aninega pohlevnega glasu, potem je dvignil glavo, močno ji je stisnil roko, kakor da išče opore zase in zanjo, in začel z negotovim glasom, umikajoč oči:
        »Nekaj bi te vprašal.«
        Ana se je prestrašila lastnega srca. Pomislila je, da ji bo prekljuvalo prsi. V ušesih so se ji prelivali zamolkli, bučeči glasovi. Toda njen glas je bil še kar miren, ko je tiho odgovorila:
        »Vprašaj.«
        »Povedati mi moraš čisto po pravici.«
        Ana je imela tako suhe ustnice in tako trd tilnik, da mu je lahko prikimala samo z očmi.
        »Tudi če ti je težko, mi moraš odgovoriti čisto po pravici.«
        Ivan se je začudil lastni okorni boječnosti. Dvignil je glavo in s trdo odločnostjo v glasu vprašal:
        »Si moja, Ana?«
        Ana ga je negibno gledala. To je bil nemi, odmaknjeni, trpeči pogled, ki ga poznata samo ljubezen in smrt.
        »Za zmeraj moja, Ana?«
        Preden je Ivan izrekel éza zmeraj‘, se mu je zataknilo. Zardel je in z žgočimi očmi obvisel na Ani, kakor da je od tega, kaj bo zdaj rekla ali storila ona, odvisna njegova usoda.
        »Sam dobro veš,« je iz suhega grla izdavila. Ana. »Zakaj še sprašuješ? Si jezen name?«
        »Ne, samo slišal bi rad. Povej mi.«
        »Za zmeraj,« je z drhtečimi ustnicami povedala Ana. Njen obraz je bil resen in bled, nekam izpraznjen vsega življenja. Čutila se je negibno, za vse večne čase priklenjeno na svojo ljubezen; začutila je, da je ujeta v boleče utripanje svojega srca, v tisto mračno butanje valov po ušesih, v vijoličasto prepletene gobaste kroge, ki se začnejo odpirati in znova zapirati, brž ko zatisne oči. Vse zunaj nje je preveč tiho, vse znotraj nje preglasno - je to ljubezen?
        Ivan se je nasmehnil. Po zadnjih Aninih besedah je negotovost padla z njega. Stopil je na tla, ki držijo korak, in že se je pred njim razgrinjala pot, ki ga bo vodila naravnost tja, kamor si jo je začrtal. Vse je bilo v njem že prej toda ko je Ana rekla, za zmeraj, se je popolnoma izčistilo; sedanje in prihodnje odločitve so zasijale ko sonce, ki je prebilo zadnjo meglico. Tudi na zunaj je Ivan v hipu postal ves drug; v nekaj trenutkih se je fant zresnil v moža. Ana ga je gledala in s tihim glasom mirila prekipevajoče srce. Da, to je ljubezen, a ljubezen ni sreča; če naj bi bila sreča radost, je ljubezen žalost. Ljubezen je tesnoba in bolečina.
        Ana je gledala Ivana, ki se ji je že dolgo odmikal nekam, kamor ne bo več mogla za njim; vseeno je dobro vedela, da bi ga le še bolj ljubila, če bi bilo mogoče. Z izbrušeno pronicljivostjo svojega preplašenega srca je vedela, da zanj ni nobenega vprašanja več, nobenega omahovanja, nobenih postankov. Vse bo ostalo na njej, vse tisto, kar se da imenovati samo z najbolj vsakdanjimi besedami in kar skupaj vzeto pomeni žensko življenje. Naj zdaj pove Ivanu? Če ne zdaj, kdaj mu bo povedala? Kam bo šla, ko jo bodo nagnali od doma? Kaj bo z njunim otrokom? Bo Ivan razumel, ko mu bo povedala, kako velika in važna stvar je to? Kaj bo rekel?
        Ana je stresla z glavo in se nekam motno, iz velike daljave, zastrmela v Ivana. Ivan je z obema rokama prijel njen obraz in si ga začel ogledovati s pazljivimi, skoraj brezosebnimi očmi. Zdrsnil je po njegovem robu, kot vselej, za pozdrav in da se prepriča, da je to res ona in da je njegova; ustavljal se je in se zatapljal in se brez naglice pomikal dalje. Za dolgo se je pomudil na ustnicah, zdrknil nazaj na oči in obstal.
        Ana se je zdrznila in vprašala nekam nelagodno, kajti Ivanove roke so ji še vedno vklepale obraz:
        »Zakaj me tako čudno gledaš? Je kaj hudega?«
        Ivan ji je odgovoril še vedno brezosebno, a tudi z veliko resnobo, brez pomisleka in brez pridržka:
        »Ker bi si te rad zapomnil.«
        Spreletel jo je strah, ki se je v njej kot ogenj širil na vse strani. Krčevito je vzdrgetala. Roke si je z vso močjo pritisnila ob bok, da Ivan ne bi opazil, kako se ji tresejo. Ivan pa je spregovoril s tihim, enakomernim glasom, kakor da pravi sam sebi:
        »Rad bi si te zapomnil, da bi te poznal odslej do večnosti. Rad bi te tako dobro poznal, da bi se mi takoj prikazala pred očmi, vsa, kakršna si, kadar bi se mi le zahotelo. Da bi takoj vedel, da si to ti, čeprav bi te gledal samo s prsti. Da bi te zmeraj imel pred očmi, tudi če te ne bi več mogel videti.«
        »Zakaj me ne bi več mogel videti?« je z zadrgnjenim grlom vprašala Ana. »Saj si rekel, da bova vedno skupaj … Res ne vem, zakaj zdaj to govoriš … Kako to, da me ne bi več mogel videti? Tako čudno govoriš …« je zajecljala Ana in naposled zmedeno obmolknila.
        Slepo si je dopovedovala, da verjame svojim besedam in da Ivana ne razume; na dnu pa je jasno doumela, kaj Ivan misli. Vedela je, da bo res tako in da drugače sploh ne more biti. Zgroženo je zaslutila, da se bo najbrž morala podrediti prav vsemu in da tisto, kar je prej mislila, da bo ona morala vzeti nase, ni še nič v primerjavi s tem, kar jo bo zadelo v resnici. In ne samo zdajle, vedno, vse življenje, v vseh pričakovanjih, v vseh odločitvah, ki ne bodo njene, a jih bo morala mirno sprejeti. Vse, kar se bo z njo dogajalo od tega hipa, ni več v njenih rokah, niti ne v Ivanovih; vmes bo poseglo nekaj neogibnega, neustavljivega, neubranljivega. Toda Ivan bo vstajal in odhajal; ona, ona pa bo ohranjala, kar se ohraniti mora, in gladila brazgotine.
        »Vojna je, Ana. Sama veš, kako je.«
        Pomolčal je in stvarno dodal:
        »Nismo svobodni na svojem. Jaz ne bom služil Hitlerju.«
        Ana je molčala. Kako bi pogledal, če bi mu povedala zdajle?
        »Vse sem pripravljen storiti.«
        Vse je pripravljen storiti. Tudi zanjo? Za njunega otroka?
        Najbrž bi ji rekel, da je to nekaj čisto drugega.
        Ana je stisnila ustnice in pregnala mučne misli, ki so se ji zdele, kakor da hodijo v krogu: naj jih je poslala še tako daleč od sebe, vselej so se vrnile naravnost k njej.
        »Vem,« je odvrnila in se prisilila, da je dodala:
        »Drugače te sploh ne bi imela rada. Tak, kakršen si, si mi neznansko drag in po … ponosna sem nate …«
        Spoznala je, da ne more naprej. Govorile so samo njene ustnice, v njej pa je z morilskimi zamahi plahutal strah, zaradi katerega je čedalje bolj drevenela. Začutila je, da ne more več misliti, da se ji po glavi vali samo še črna, gosta tema.
        »Kaj ti je, Ana?« je vprašal Ivan. Njegov glas je zaslišala iz neznanske bližine in njegov nadnjo sklonjeni obraz je bil veliko večji, kot pa ga je imela v spominu.
        Ana se je nasmehnila kakor v sanjah. Slabost je minevala.
        »Nič mi ni, nič,« je odvrnila, »samo glava me boli. V skrbeh sem, veš.« In dodala je, z mislijo prehitevajoč besedo in z besedo zatirajoč svojo nemoč:
        »Je res, da se shajate in da nekaj pripravljate?«
        Ivan jo je molče pogledal in namrščil čelo.
        éNi prav, da ona ve za to,‘ ga je prešinilo. éOna se ne bi smela ukvarjati s temi rečmi.‘ Toda že hip po tistem ga je stisnilo: éČe ve ona, lahko da ve še kdo drug!‘
        Potuhnil se je in povprašal z narejeno mirnim glasom:
        »Kdo ti je povedal?«
        »Nihče, lahko mi verjameš, Ivan, nihče. Sama sem si mislila. Toliko hodite tja gor … in ti si zadnje čase ves zamišljen in odsoten.«
        Nekoliko mu je odleglo. Pazljivo jo je pogledal, rekel pa ni nič.
        »Saj se menda zaneseš name, Ivan?«
        »Zanesem se,« je tedaj tiho, samo z nekakšno ostrino v glasu povedal Ivan, »toda če me imaš količkaj rada, Ana, se pazi … In sploh pazi!« To zadnje je skoraj zavpil, da se je Ana vsa zdrznila. Zgrabil jo je, da je na koži boleče začutila pritisk njegovih prstov in jeknil:
        »Tebi se še sanja ne, kaj vse je na kocki! Če bi oni … samo zaslutili, da kaj pripravljamo, me živega ne bi več videla, ne mene, ne drugih!«
        »Za koga me pa imaš?!« je s solzami v grlu šepnila Ana in se obrnila proč.
        Ivan jo je izpustil tako iznenada, kakor odneha prenapeta vzmet. Z roko si je prečesal lase in Ano znova potegnil k sebi. Nasmehnil se je z bledimi ustnicami in še vedno nepopustljivimi očmi.
        »Ne vem, zakaj sem se tako vznemiril,« rekel. »Saj sama veš, pa se ravnaj po tem.«
        Pa se ravnaj po tem!
        S tem tonom se ji je Ivan umikal v svet, kamor ona nima dostopa. Ivanova drža ji je jasno govorila, naj se temu ne bliža, če ve, kaj je dobro zanjo in če hoče, da ji bo zaupal, kolikor je njej sploh mogoče zaupati.
        Ana se je zamaknila vase. Spoznala je, da se uklanja in še več, da se uklanja enkrat za vselej. Začudila se je, ko je ugotovila, da se sploh ne misli upreti, niti ne čuti prevelike želje, da bi jo Ivan hotel potegniti za seboj. Zazdelo se ji je, da jo zaliva voda, ki se širna, varujoča, vse zajemajoča zgrinja okoli nje. Prepustila se ji bo, nič hudega se ji ne more zgoditi, tako še najmanj.
        Ozrla se je k Ivanu, ki je stal tam daleč na drugem bregu in gledal za njo. Zaklicala mu je, presenečena nad predirno čistostjo svojega glasu:
        »Rada te imam, Ivan!«
        Ivan se je zasmejal in ji pomahal z belim robcem.
        »To ti povem samo zato, da boš res vedel,« znova zaklicala Ana.
        Ivan je še vedno mahal. Bel robec, temne oči, temni lasje!
        éOtroka bova dobila, veš,‘ mu je v srcu tiho zaupala Ana, a tedaj so jo že ljubeče zagrnile visoke, tople vode.

Nazaj na 2. poglavje

Kazalo Naprej na 4. poglavje

Stran je pripravil Primož Jakopin, jo postavil 29. decembra 2001 in jo nazadnje spremenil 1. februarja 2009.

Naslov: http://www.jakopin.net/gitica/dela/gj_9f_3p.html Obiskov