Gitica Jakopin

Devet fantov in eno dekle

II
        Bilo je pozno popoldne. Stari les se je v pripeki tako razgrel, da je še ob tem času kar puhtelo. Vseeno sem začutila, da bo v senco zdaj zdaj proniknil sveži pihec pred mrakom; čakala sem, da se bodo začeli mehčati obrisi kostanjev nad menoj, da bo v glasovih zasršela komaj opazna ostrina.
        Po robu zeleno prepleskanega vratnega oboja je lezla muha. Brž ko je prišla do jarka na sredini, se je obrnila in jo ubrala nazaj. Nepremično sem jo gledala in premišljevala o tistem, kar sta se snoči v postelji pogovarjala mama in oče.
        Odkar so se nam štirje oficirji SS dodelili na hrano in stanovanje, sem spala na zofi v njuni spalnici. Brž ko sem zaslišala, da sta legla, sem se vselej nagonsko naredila, kot da spim. Vedno enako goreče me je zanimalo, kakšna sta v resnici in kakšna med seboj; obenem sem si zatrjevala, da jima samo ustrežem: po napornem dnevu si brez premislekov olajšata dušo, saj punca hvala bogu že spi. Navadila sem se, da sem že kar nestrpno vlekla na ušesa, kdaj se bodo previdno odprla vrata spalnice. Najprej vstopi mama, oče za njo, a se še vrne v kuhinjo, ključi plenknejo po mizi in oče vzdihujoč potem zares pritava noter. V temi, ne da bi bila prižgala luč ali vsaj odrinila okensko zaveso, skozi katero ni prav prodrl soj cestne svetilke, se pritipata vsak do svoje strani skupne postelje, neogibno zadevajoč ob znane ovire, in mama šepne:
        »Počakaj, da odgrnem, no!«
        V njenem glasu je jeza, ker ga mora vsak večer znova tako opomniti, pa tudi, ker se je morda srdito vprašala, zakaj ne bi za spremembo enkrat odgrnil on, saj je vstala pred njim in ni imela ves dan niti minute počitka.
        Oče stoji ob stranici. Slači se počasi in onemoglo, jezik obrača po suhih ustih in vmes prazno zacmoka. Čevlji glasno coknejo na predposteljnik in mama sikne:
        »Ššššt! Bi jo rad zbudil, ali kaj?!«
        Mama preobrne njegovo in svojo blazino, potegne ven klavrno zmečkani in zatohli spalni srajci, vrže eno očetu, drugo sebi nastavi na rob. Mama se zna slačiti naglo in skoraj neslišno; vseeno poslušam in poslušam in v duhu spremljam njen sleherni gib. Ko jo slišim, kako si trudoma, pretrgano sopeč na hrbtu odpenja modrc, me prepljusne velika nežnost do nje; vem, kako mora zvijati roke, da se ji to posreči, in nehote ugibam, ali bom nekoč pozneje tudi jaz tako. Vprašam se, ali ji je hudo, ker ni več tako mlada in lepa kot prej, pa zakaj se ne upre - kje piše, da se mora tako gnati dan za dnem, in niti enkrat se ne naspi?
        Še ni končano: mama zlaga slečena oblačila. Oče že leži in - vidim ga, kakor da se vse dogaja sredi belega dne - strmi v strop. Nazadnje leže tudi ona in si z rjuho podloži težke prsi.
        Nekaj časa sta oba tiho. Toda mene ta molk ne prevara. Dobro vem, da ne spita in da lep čas tudi še ne bosta zaspala. V temi prežim ko podlasica in čakam. Da ne bi kaj posumila, se vmes kdaj obrnem in zadiham malo drugače. Bo, bo!
        In res se kmalu oglasi mama:
        »Misliš, da je res?«
        Oče se prevrne, kot da je že skoraj spal, in zasitnari:
        »Kaj?«
        »Dobro veš, kaj!« mirno šepne mama.
        Oče pomolči in odvrne nekam nerad, z zvezanim jezikom:
        »Jaz nič ne vem. In tudi ti ne bi nič vedela, če bi bila pametna. Vsak večer najdeš kaj, da mi daš mira.«
        V očetovo slabo voljo se je zapičila nelagodnost.
        éSmo že skupaj!‘ pomislim s škodoželjno veselostjo in zadržim dih.
        »Nič ne pomaga, tudi če se narediva slepa in gluha, da veš,« dreza mama. »Opoldne mi je Nežka pritekla povedat. Na občini je že skoraj uradno.«
        Oče molči.
        »Same čenče! Če ne bi toliko gofljala, je Tone ne bi pustil. Prav ji je! Ti pa tudi vse poslušaš in vse verjameš.«
        »Ona pa Tone, to se naju nič ne tiče. No, ja - ti si imel moje že od vsega začetka na piki, čeprav ti ni nobeden naredil nič hudega, kvečjemu marsikaj dobrega!«
        Spet molk. Potem oče: »Kaj ti je rekla Nežka?«
        Kot da sprašuje kar tako, pač ker še ne more zaspati. Seveda mene ni preslepil in mamo še manj. Obe sva vedeli, da njen odgovor vnaprej dobro pozna in se ga na tihem boji.
        »Da bodo selili.«
        »Selili, selili - uh, si otročja!« vzkipi oče. »Natančno povej, ne, če že govoriš! Vedno nekaj momljaš ali pa streljaš mimo, da človek ne ve, kako in kaj.«
        »Ja, si zato pa ti bolj pameten,« odvrne mama. Pomolči in mirno doda:
        »Nežka je rekla, da bodo preselili vse, razen nekaj redkih izjem, in mi nismo med njimi.« Dolgo je bilo vse tiho.
        »Katerih izjem?« nazadnje vpraša oče. »Tega ni vedela.«
        Tišina je zaprasketala.
        »Ja,« se čez čas oglasi oče, »lahko naredim, kar hočem, lahko se razčesnem, lahko se ubijem, pa bo vse bob ob steno. Odgnali nas bodo. Kot vse druge.«
        V njegovem glasu je bil tak obup, da je mama pripregla, četudi ne iz srca.
        »Mogoče pa ne,« je rekla, »saj ti je tajnik obljubil.«
        »Tajnik, tajnik … On nič manj ne piska!«
        Mama je glasno vzdihnila in bridko dejala: »Če samo pomislim, kako si stiskal vsa ta leta! Kako si podil sebe in nas! Ob treh iz postelje, opolnoči spat! Zdaj bomo pa šli, s kovčkom, in vse pustili!«
        Oče je kar naprej obračal glavo na blazini, bil je ko zverca, ki ne najde iz pasti.
        »Ne. Ne morem. Ne morem vsega pustiti!«
        »Kaj pa, če bo le treba?«
        Zdelo se mi je, da sproti uganem vsako njuno misel.
        Ne smejo me pregnati, si je ponavljal oče. Tukaj sem doma. Kar imam, sem si prigaral z rokami in s pametjo. Ničesar jim ne mislim pustiti! Vse bom storil, samo da ostanem. Jim še ni dosti, da jih gledam? Da jih poslušam? Da jih hranim in pojim? Kakšno zalogo sem imel, pa so mi, strele hudičeve, že čisto izpraznili trgovino! In še režali so se, češ kakšna zlata jama je ta tvoja štacuna, koder smo hodili doslej, je bilo že na pol izropano, pri tebi je pa še vsega! Strele jasne … Svojcem na tekočem traku pošiljajo pakete, meni pa ni ostalo nič drugega kot kupček grdih, zguljenih tujih bankovcev! Papir, sam papir!
        Joj, kaj bo z nami, je tuhtala mama. Kaj naj naredim, da bi mu ublažila ta strašni udarec? Ko vem, kako visi na čisto vsaki stvari, ki si jo je pridobil s takim prizadevanjem! Jaz bom že, ampak kako bo to prenesel on? Ko bi se dalo narediti, da on ne bi nič trpel, da sploh ne bi bil nič vpleten! Doma je človeku še zid v oporo, na tujem bo pa hudo, vse bo treba čisto na novo!
        Oče je vzdihoval in se premetaval na postelji. Iti. Vse pustiti! Joj, če bo le treba? Bodo res vsi izgubili vse?
        Slišno so tekle minute. Mama je ležala negibno, kakor da je ni več. V hipu, ko se je sprijaznila z neljubim dejstvom, da bo treba iti in vse pustiti, se je z dušo in telesom usmerila naprej, k novim dolžnostim. Hkrati je že vedela, da bo vse opravila in vse prenesla, samo da njega obvaruje obupa.
        Oče pa se je, ne da bi bil sam to spoznal, že obračal. Obračal se je počasi, komaj da ga je pomikalo, toda obračal se je. Že se je privajal misli, da bo morda pa le treba, in strahoma se je spraševal, kaj bo. Niti za hipec se ni mogel povzpeti iznad meja osebne ogroženosti, vendar je zaslutil ob nečem, kar je zunaj njega prevladovalo vse naokoli - zaslutil je, da je skrb, ki ta trenutek muči njega, nekaj vse večjega in usodnejšega, da zajema več kot prigarano imetje, več kot zemljo, ki jo je že skoraj vzljubil, ker tako široko vrača, več kot mizo, za katero sedeš, več kot streho, pod katero najdeš varnost in počitek in rodiš otroke.
        Čez dolgo je rekla mama:
        »Zaspi zdaj, truden si dovolj! Samo oči zatisneva, pa bo že dan.«
        »S tako skrbjo boš zatisnil oči!« je zamomljal oče. »Jaz sploh ne spim več …«
        Te zadnje besede so zamirale, ko sem že zaslišala očetovo globoko, enakomerno dihanje. Mama je še odgovorila, bolj da bi si dala duška, kot da mu ne bi nič ostala dolžna:
        »Pojdi no! Preden jaz zaprem oči, ti že smrčiš, da mi bobnič poka! «
        Toda oče je že spal, in kmalu je zasnula tudi mama. Poslušala sem ju, kako dihata. Od časa do časa mučno zahropeta, potem spet težavno, zateglo dihanje, na lepem se zdrznem, ko oče zapiska skozi nos kakor lokomotiva tik pred klancem, pozabim na njun pravkaršnji pogovor, ki sem ga prestrezala, kot da se mene niti najmanj ne tiče, in se skozi redko tkanino pred oknom zazrem ven, v temne sence starih kostanjev za cesto - to so moji zvesti, molčeči prijatelji, čakam in čakam, pride tako lahna sapica, da se komaj zgane tenka zavesa, čutim, da se mi usta raztezajo v nasmeh … … in - peeeenk! Zrel kostanj pade z veje, bodikava lupina se mu razpara na pesku pod drevesom, izlušči se gladki, bleščeči sadež, zakotlja se in obleži v rešetki nad kanalom. Kostanj i!
        V temi brez diha me kličejo kostanji. Takoj se jim oglasim, pohitim ven, prijateljsko se rokujemo, potem mi oni pripovedujejo svoje kostanje zgodbe, jaz njim svoje človeške. Živi so kakor jaz. Tudi govorili bi, če se ne bi nenehno smehljali.
        Sama ne vem, kdaj z njimi zaspim. Begajo me čudne sanje: hodim po črni noči, plahutajoči strahovi se zgrinjajo z vseh strani, bežim, kričim, a še preden me lahko zgrabijo z dolgimi rokami, mi pred nogami pozvončklja, pogledam, in kaj vidim - kostanji! Hodijo s tenkimi nožicami, mahajo z gladkimi ročicami, mežikajo s svetlimi očmi in se smehljajo s širokimi usti. Kadar trčijo skupaj, tako zacinglja …

Nazaj na 1. poglavje

Kazalo Naprej na 3. poglavje

Stran je pripravil Primož Jakopin, jo postavil 29. decembra 2001 in jo nazadnje spremenil 1. februarja 2009.

Naslov: http://www.jakopin.net/gitica/dela/gj_9f_2p.html Obiskov